Tele vrstice pišem z namenom, da jih bosta Luka in Zoja brala čez 15 let. Nisem čisto prepričan ali je pravilno, da to sploh pišem, pa me kar nekaj tišči okol srca, tako da to mora ven. Čez približno 15 let bova s Petro Luku in Zoji med najbolj osovraženimi osebami na svetu. Tako kot so bili meni moji starši. Oče mi je vsaj sto krat rekel:''Saj boš videl, ko boš star 30 let''. In sedaj vidim. Niti enkrat nisem ob sporih s starših pomislil na to kaj so dali skozi, koliko dela so imeli z menoj, neprespanih noči, da so me spravili do tega,da se prerekam z njimi. Vse se mi je zdelo samoumevno. Že ničkolikokrat v zadnjih treh letih sem Petri dejal, da bi šel najrajši do očeta in ga objel ( mami na žalost ne morem ). Pa saj ne bi razumel. Ali pa bi. Mogoče bo pa to prebral. Čez dvajset let ali pa še prej ga bom pa proti njegovi volji poslal v Dom za ostarele. Da mu bo tam bolje. Pa družbo bo imel. Kakšna laž! To počnemo, da nam niso v napoto. Kot da jaz mojim staršem nisem bil v breme, ko sta hotela v kino, hribe, se po službi vsaj za 10 minut zlekniti na kavč, vsaj en dan v letu spati do..........., ma do takrat ko se ti zljubi. Ker je večino dela na Petrinih ramenih, smo takrat kadar je ni kar malo razpuščeni. In danes je ni. Ob treh smo doma, idila. Ob pol štirih že Zoja s čevlji, gremo. Luka noče. Sledi prepričevanje, Zoja v jok. Ona bi že šla. Prepričevanje se neslavno konča, Luka joka. Noče. Vseeno gremo. Ker pravijo, da bog vse vidi, se je Zoja zjutraj že naspala, tako da je za danes končala in nam tako vzela slabo urico počitka, za nameček pa bo že ob sedmih zvečer tako zaspana, da se bo drla še sama nase. Danes nam na srečo dela družbo Miha, nato Aleša okupira Luka in mi tako podarita nekaj minut blaženega miru. Spotoma domov se ustavimo v Mcdonaldsu. Bert, oprosti, vem da je zanič, strupeno,.......toda drugače ne gre. Pred 10 leti sem se 'odločil' , da moji otroci ne bodo hodili v Mcdonaldsa. Ja, ne bojo. Dokler jih nisem dobil. Do doma nato Zoja prepeva arije, Luka se dere na njo naj ne kriči tako, Zoja se še bolj napenja in začaran krog se odvija naprej. Doma Luku vzamem en krompirček, kar je vzrok za nov mednarodni spor, vmes peljem Zojo spat. Ker ne dovolim izsiljevanja jo samo poležim v posteljo in odidem nadstropje nižje k Luku. Ker je preveč za računalnikom, sem se za danes 'odločil' za prepoved, ki mi po minuti nekakšnega umetnega dretja spremeni to odločitev v še vedno dobrih 15 minut. Sedaj je minila ura, on je pa še vedno ves v igricah. V tej uri sem potlačil v sebi vse svoje staršovske vzgojno izobraževalne ukrepe. Že pol ure sem pri Zoji in jo božam po hrbtu, da bo zaspala. Ne gre drugače. Prej, ko bo zaspala, prej se bom lahko z vso svojo težo vrgel na kavč in ... Vseeno kaj. Ko mi že skoraj zaspi ( tudi roka ), se Luka naveliča igric, in se začne dreti ati. To je zbudi in sledi tek dol, gor, dol, gor. ''Luka, tiho, da bo Zoja zaspala,'' pa spet malo božati, pa Luku naštimati kakav, pa božati (Zoja vsakič stoji v posteljci, se dere kot recimo prašič pred zakolom, in se takoj ko me vidi vrže nazaj, mi zgrabi roko in jo položi na hrbet). Vmes seveda zazvoni telefon. Danes začuda ni Vesna, ki jo imamo zelo radi, razen v takšnih trenutkih ( približno enkrat na teden ), ko tudi Petri uide iz ust kakšna neprimerna beseda. Ob 21 ih, po dveh urah uspavanja, je misija Zoja končana, sledi še lažji del, Luka, in ob 21.38 sem, oziroma bi lahko bil na kavču. Pa ne bo šlo. V posteljo, jutri pa v novo bitko. Da ne govorim o tem, da bi lahko malo pospravil po razdejanju, ki smo ga naredili. Jutri, saj ima Petra konjske živce.
Pa da ne bosta narobe razumela. S Petro vaju imava najrajši na svetu, vendar včasih... Ogromno lepih trenutkov, so pa dnevi, ko v šali vprašam:''Kdaj bojo šli že otroci od doma?''
