Na rtv slo je bil objavljen odličen članek o dopingu, govori pa o Angelu Heredii, dolgoletnemu prekupčevalcu z nedovoljenimi poživili, ki danes sodeluje z FBI-jem.
Dve leti se je skrival v hotelu v teksaškem Laredu pod lažnim imenom, potem mu je FBI le prišel na sled. Vprašali so ga, ali pozna razvpitega trenerja Trevorja Grahama in kaj ve o nedovoljenih poživilih med atleti. Sprva je vse zanikal, a nato so mu agenti predložili transkript 160 telefonskih pogovorov, številno elektronsko pošto in celo njegove sumljive bančne izpiske. Mehičan je videl, da je v izgubljenem položaju.
Jonesovo je poslal v zapor
Privolil je v sodelovanje in prisegel, da bo govoril le resnico. Med olimpijskimi igrami je glavna priča ameriškega sodišča brez dlake na jeziku spregovoril za nemški časnik Spiegel. V času, ko je Usain Bolt z nezemeljsko močjo zrušil svetovna rekorda na 100 (9,69) in 200 m (19,30), so njegove ugotovitve še toliko bolj sočne. Pogovor je bil opravljen še pred finalom teka na 100 metrov.
33-letni Heredia se je rodil v Ciudad de Mexicu in se preizkusil tudi v metu diska. Sin profesorja kemije je devet let oskrboval atlete iz ZDA, z Jamajke, Bahamov in iz Mehike z vsemi mogočimi nedovoljenimi poživili. Njegove izjave na sodišču so poslale Marion Jones v zapor.
Ali si boste ogledali finale teka na 100 metrov v Pekingu?
Seveda. Čistega olimpijskega zmagovalca ne boste videli, tudi nobenega čistega finalista ne bo. Od osmih šprinterjev bo vseh osem dopingiranih!
To je nemogoče dokazati.
To lahko zatrdim brez najmanjšega dvoma. Razlika med 10,00 in 9,70 so nedovoljena poživila.
Ali lahko poživila iz vsakega človeka naredijo svetovnega rekorderja?
Ne, to je seveda popolnoma zmotno mišljenje. Ne moreš danes nekaj zaužiti, jutri pa boš kar letel. V resnici je treba izjemno trdo trenirati in imeti velik talent, poleg tega pa moraš imeti še sposobno trenersko ekipo. Šele nato naredijo najboljša nedovoljena poživila tisto želeno razliko. Vse skupaj se mora zliti v popolno celoto, vse je med seboj povezano. Poživila delujejo šele na daljši rok, precej hitreje si opomoreš. Odbojka na mivki je morda zdrava, vrhunski šport pa še je daleč od tega, saj si s tem uničuješ telo. Poznamo primer Marion Jones.
Američanka je osvojila pet medalj na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 ...
Ona je trenirala neverjetno trdo. Poživila so jo obvarovala pred poškodbami. Prišle so zmage in slava.
Ste ponosni na to, da ste sodelovali z njo?
Seveda, še vedno. Zame je dosegla ogromno, pa ne mislite, da so bile njene tekmice uboge poštene športnice, ki jih je prinesla okoli.
Torej ne govorimo le o ameriškem vprašanju?
Ne. Vse države, vse zveze, vsi vrhunski športniki so udeleženi. Veliko odgovornost nosita tudi Nike in Adidas. Poznam atlete, ki so tekli svetovni rekord, naslednje leto pa so se poškodovali. Poklicali so jih in jim rekli, da jim bodo za 50 odstotkov znižali dohodke. Kaj mislite, da so naredili taki športniki?
Pojasnite, kaj ste naredili za svoje stranke?
Športniki slišijo neke govorice in hitro postanejo zaskrbljeni. Mislijo, da imajo tekmeci v rokavu kakšen nov trik. Na potovanjih jih skrbi, da bi jih lahko zalotili. Tu ni prostora za napake, ena napaka in kariera se lahko konča.
Torej ste bili terapevt za športnike, ki se dopingirajo.
Neke vrste trener. Skupaj smo odkrili, kaj je dobro za katero telo. Delal sem načrte za posebne koktejle in terapije, vse je bilo seveda odvisno od denarja, ki mi ga je atlet ponudil. "Ulične droge" stanejo manj denarja, tiste dizajnerske pa seveda nekaj deset tisoč dolarjev. Včasih sem jim pošiljal poživila, kdaj pa so oni obiskali mene.
Kako je bilo z Marion Jones?
Pri njej se je vse vrtelo okoli regeneracije. Leta 2000 je nenehno tekmovala, potrebovala je nekoliko razbremenitve. Dobivala je EPO, rastne hormone, adrenalinske injekcije in inzulin, ki skupaj s proteinskimi napitki zelo pomaga pri treningu. Hitreje prenaša proteine in minerale po telesu.
Jonesova je imela strah pred injekcijami.
Da, zato smo ji s takratnim možem C. J. Hunterjem in trenerjem Trevorjem Grahamom zmešali tri substance v eno injekcijo. Jaz sem to odsvetoval, zdelo se mi je preveč tvegano.
Kakšen odnos ste imeli do vaših atletov?
Poslovnega. Z Marion sem redko govoril, vse smo odmerjali s trenerji.
Ste imeli kakšen ritem dopingiranja?
Da. Ko se je sezona oktobra končala, smo počakali nekaj tednov, da si je telo opomoglo. Novembra smo začeli vbrizgavati rastne hormone in EPO, dvakrat na teden pa smo pregledali telo. Prepričati smo se morali, da se v krvi niso naredili kakšni strdki. Sledile so še injekcije testosterona. Vse skupaj je trajalo od osem do deset tednov, nato je sledil odmor.
In nato ste določili cilje sezone?
Vse je bilo odvisno od atletov. Nekateri so želeli že aprila odteči dobre čase, da bi dobili povabila na velike mitinge. Drugi so mislili le na ameriške kvalifikacije za velika tekmovanja. Naredili smo urnik do tistega tekmovanja in naslednji ciklus se je začel. Zelo dobro sem moral poznati atlete, vedel sem za vsako zvezo posebej, kje in s kakšnimi metodami testira svoje športnike.
Od kje ste zvedeli vse te podatke?
Imel sem veliko informantov.
Sami ste bili dober metalec diska.
Zelo dober v Mehiki in sila povprečen v svetovnem merilu. Ukvarjal sem se še z nogometom, boksom, karatejem, na koncu pa sem pristal pri atletiki. S 14 leti sem še verjel v čist šport, doping je bil zame zločin. Očeta sem vprašal, ali lahko vzamem aspirin.
Zakaj ste se torej začeli dopingirati?
Zaradi tega, ker se tudi vsi drugi športniki dopingirajo. Kar naenkrat so fantje, ki sem jih redno premagoval, vrgli disk deset metrov dlje od mene. Poškodoval sem se, a sem se vseeno želel uvrstiti v olimpijsko ekipo. Doping je zame postal tako kot za večino drugih atletov del športa. Če danes treniraš 12 ur, jutri pa trener od tebe zahteva še 12 ur, potem se dopingiraš, ker drugače tega ne bi zdržal.
Kaj ste jemali?
Rastne hormone in testosteron.
Ampak vseeno se niste uvrstili na olimpijske igre.
Da, ampak prebral sem vse mogoče medicinske knjige, pogovarjal sem se z drugimi športniki. Kmalu so vsi začeli govoriti, da se spoznam na zadevo in da vem, kako se izogibati testom. Prvi so me že spraševali za nasvet. Tako se je začelo, kmalu pa je prišel tudi trener Trevor Graham. Razložil sem mu funkcijo EPA in hitro me je sprejel v svojo ekipo.
Kako ste se prebili do vloge največjega dobavljalca najboljših atletov?
Moj oče je profesor kemije, jaz ljubim kemijo, poleg tega pa sem bil še športnik. Postal sem obseden s svojo novo vlogo. Testosteron sem naštudiral do potankosti, poznamo neko vrsto, ki deluje dlje časa, in tako, ki deluje takoj. Delal sem z najboljšimi atleti sveta in naredil sem jih še boljše.
Kako ste postali najboljši v svojem poslu?
Z natančnostjo. Treba je vedeti, da EPO brez dovolj velike vrednosti železa ne deluje dobro. Imam posebno sestavino, ki za desetkrat poveča učinek EPA.
Ste imeli še kakšne skrivnosti?
Seveda. Uporabljali smo posebne tablete za ledvice, ki so blokirale steroide, zato so bili testi urina vsi negativni. Poznamo tudi poseben encim, ki počasi poje proteine, zato ima B-test povsem drugačne vrednosti od A-testa. Tu so še posebne substance, ki jih vzameš nekaj ur pred tekmo, učinkujejo pa na mišice. Skupaj z EPO-m delajo prave čudeže. Imam še vsaj 20 nedovoljenih poživil, ki jih laboratoriji ne zaznajo.
Sodelovali ste predvsem s Trevorjem Grahamom, ki ima dosmrtno prepoved, saj je pri nečednih poslih pomagal Marion Jones, Timu Montgomeryju, Justinu Gatlinu. S kom ste še sodelovali?
Z Wintropom Grahamom, njegovim bratrancem. Z Johnom Smithom, trenerjem Mauricea Greena. Z Jamajčanom Raymondom Stewartom, z Denisom Mitchellom ...
Kako ste prišli v stik z Mitchellom?
Vse skupaj je en majhen svet. Hitro se razve, kdo lahko priskrbi poživila in po kateri ceni ter zna držati jezik za zobmi. Dali so mi 15.000 ameriških dolarjev in prinesel sem jim prvo pošiljko.
Ste imeli kakšen poseben načrt?
Vedno sem kombiniral različne stvari. Imel sem substanco Actovison, ki je pospeševala prekrvitev in je ne morejo odkriti. Rastni hormoni in EPO sta dodala svoje. Atlet si želi hitro regenerirati, vseskozi si želi dosegati dobre izide.
Je sploh mogoče stalno dosegati dobre izide v svetovnem merilu brez dopinga?
Teči pod 44 sekund na 400 metrov - nemogoče. Vreči disk prek 71 metrov - "no way". Lahko se zgodi, da bi nekdo s pomočjo vetra tekel na 100 metrov 9,8. Desetkrat na sezono pod 10 sekund, ob dežju ali ob vročini - le z dopingom.
Vi ste torej kombinirali testosteron, rastne hormone in EPO?
Ja, posamezne variacije in potem so mogoče velike stvari. Jerome Young je bil leta 2002 šele na 39. mestu na svetovni lestvici izidov na 400 metrov, potem sva začela sodelovati. Leta 2003 je dobil skoraj vse večje tekme.
Kako so vas plačevali?
Dobival sem letni honorar. Pri velikih uspehih sem dobil 40.000 ameriških dolarjev bonusa.
Vaši atleti so osvojili 26 olimpijskih medalj. Koliko ste zaslužili?
Tega ne smem izdati, saj še potekajo preiskave. Od 16 do 18 športnikov mi je za svoje uspehe plačalo med 15.000 in 20.000 dolarjev. Zelo dobro mi je steklo, imel sem lepo življenje.
Ali niste živeli v senci športnikov, nihče vas ni videl.
Ne. Res je, da sem bil le redko prisoten na največjih tekmovanjih, to je bilo predvsem zaradi nevoščljivosti. Američani niso hoteli, da delam tudi za Jamajčane in nasprotno. Nisem bil v senci, vse skupaj je bila veriga, od športnikov prek agentov do pokroviteljev. Bil sem del tega posla, vsi so vedeli, kako stvari potekajo. Vsi so tako želeli, saj so s tem postali bogati.
Katere agente imate v mislih?
Menedžerji, kot je npr. Robert Wagner, ki je hotel svoje atlete na največje mitinge pripeljati v najboljši formi.
Wagner je hitro poslal elektronsko pošto na uredništvo Spiegla in zatrdil, da se njegovi atleti nikoli niso dopingirali.
Maurice Greene je bil veliki zvezdnik teka na 100 metrov. Prisegel je, da je bil čist, je vzor mnogim tudi pri olimpijskem gibanju.
Tu še potekajo preiskave. Kdor trdi, da je bil on čist, laže!
Ste lahko bolj konkretni?
Jaz sem mu pomagal. Naredil sem načrt zanj in mu dostavil sredstva. Sodelovala sva v letih 2003 in 2004. Imam potrdilo, kjer mi je nakazal 10.000 ameriških dolarjev.
Greene zatrjuje, da je bil ta denar namenjen prijateljem.
Mislim, da jaz bolje vem, kaj je resnica.
Kaj ste dajali Greenu?
IGF-1 in IGF-2, EPO in ATP, ki pomaga pri razvoju mišic.
Na dopinških pregledih tega ne morejo odkriti?
Ne. Uporabljali smo tudi posebne preparate, ki ne pustijo nobene sledi, športnik pa ima vseskozi višjo raven testosterona.
Dopingira se torej na različnih športnih ravneh?
Da, razlike so le v kakovosti dopinga. Revni športniki jemljejo preproste steroide in upajo, da jih ne bodo pregledovali. Če spadaš med zvezde, zaslužiš 50.000 ameriških dolarjev na mesec, poleg tega pridejo še štartnine in pogodbe s proizvajalci športnih copat. Če si na vrhu, prispevaš 100.000 dolarjev, jaz pa ti naredim dizajnersko poživilo, ki ga je nemogoče odkriti.
Kako lahko to razložite?
Dizajnerska poživila so sestavljena iz več preparatov, ki na koncu poskrbijo za želene učinke. Na koncu verige zamenjam dve molekuli tako, da jih kontrolorji ne zaznajo.
Kako komentirate neuspešen boj proti dopingu?
Kontrolorji lovijo športnike, tudi to je neke vrste šport. Lov, ki daje adrenalin. Mi moramo biti vedno leto ali dve pred kontrolorji. Vedeti moramo, kateri preparat je v znanstveni raziskavi in ga preizkušajo na živalih. Poznati moramo testne metode.
Lahko kontrolorji to dirko zmagajo?
Teoretično lahko. Vse zveze, pokrovitelji, menedžerji, trenerji in športniki bi si morali biti enotni. Ves zasluženi denar bi se moral vložiti v boj proti dopingu. Športnike bi morali pregledovati dvakrat na teden. To, kar se dogaja zdaj, je smešno. Ta denar, ki zdaj vlaga v ta boj, bi lahko privarčevali, jaz bi ga raje razdelil med uboge mehiške otroke. Dokler se bo šport tako tržil in bodo tako visoke pogodbe s pokrovitelji in televizijskimi hišami, se bo nadaljevalo jemanje poživil, saj brez pravega izida nisi zanimiv.
Ideja o pravičnem boju v okviru vnaprej postavljenih pravil je torej že dlje časa mrtva.
Točno tako, razen če se vrnemo k antičnemu športu, kjer ni bilo denarnih nagrad. Brez televizije, Adidasa, Nika. Saj je vsem dobro znano, da, kdor je osmi, prejme okoli 5.000 dolarjev, zmagovalci največjih mitingov pa po 100.000. Vsak atlet seveda ve, da se tako ali tako vsi njegovi tekmeci dopingirajo in ima pri tem mišljenju seveda prav. Mislite, da športniki mislijo na moralo in ideje o čistem tekmovanju? Najbolje izid doseči čist - to je pravljica!
Si želite, da bi uzakonili nedovoljena poživila?
Ne, mislim pa, da bi lahko dovolili uporabo EPA, IGF-ja in testosterona, saj jih telo tudi samo producira. Nemogoče je popolnoma dokazati, da jih je nekdo jemal. Če bi uzakonili EPO, bi imeli vsi enake pogoje.
Ljudje smo si po naravi različni, vi bi pa radi z dopingom vse naredili enake.
Normalni atleti imajo tri nanograme testosterona na mililiter krvi, tak je npr. Tim Montgomery. Maurice Greene ima 9 nanogramov. Kaj lahko naredi Tim, narava je nepoštena.
Kaj bi pa prepovedali?
Vse preostalo, kar lahko telesu škoduje. Predvsem amfetamine in steroide.
Ali še obstajajo čisti športniki?
Atletika, plavanje, smučarki teki in kolesarstvo so športi, ki se jih ne da več rešiti. Tudi golfisti niso več čisti. Nogometaši pridejo k meni in rečejo, da morajo ob avt liniji zelo hitro teči, ne smejo pa se utruditi. Tekme igrajo vsake tri dni. Košarkarji jemljejo amfetamine in efedrin. V bejzbolu jemljejo steroide pred tekmo in amfetamine med tekmo. Še celo lokostrelci jemljejo pomirjevala, da je roka povsem mirna. Vsi se dopingirajo!
Ste tudi izdelovali dopinške preparate ali ste jih samo dostavljali?
Nisem imel svojega laboratorija, imel pa sem dostop do laboratorijev v Ciudad de Mexicu. V Avstraliji, Južnoafriški rebubliki, Avstriji, Bolgariji in na Kitajskem sem kupoval material, iz katerega so izdelali poživila. Rastne hormone sem dobival od švicarskega podjetja Serono. Uvoz v Mehiko ni bil težak, pri nas ni strogih pravil. V lekarnah lahko marsikaj kupiš. Če je bil kakšen preparat v testni fazi, smo takoj izvedeli in ga naročili, potem pa smo kombinirali.
Ste kontrolorje sploh kdaj jemali resno?
Ne, smejali smo se jim.
Od česa živite zdaj?
Imam še nekaj denarja. Spet študiram, saj bi rad delal v lekarni, to so moje sanje. Ne vem, ali bom obtožen, potem bo težko dobiti službo. Nimam več pravega življenja. Ko se sprehajam naokoli, vseskozi gledam, da mi kdo ne sledi. V primerjavi z Jeromom Youngom mi gre še vedno zelo dobro.
Kaj dela svetovni prvak iz leta 2003?
Star je 31 let, v tovornjaku prevaža kruh. Uradno je zapisano, da je prekršil pravila športa, ampak to seveda ne drži. Jerome je le sledil pravilom.
Pot nas na začetku pelje strmo navzgor, nato pa zavijemo desno v ruševje z redkimi macesni, kjer se nam prvič predstavi severna stena Triglava. Ker se že dani, se nam na drugi strani predstavijo vrhovi nad Vrati, med katerimi kraljuje stolpasta Škrlatica. Zatem gremo desno na police Cmirove stene ter preko odprte ne preveč strme stene. Vsa težje mesta so dobro zavarovana. Še nekaj zoprnega melišča in po dveh urah in pol se nam z desne priključi pot čez Prag. Preko krajših strmin pridemo do obrobja Triglavskega ledenika (poleg njega sta oziroma sta bila v Sloveniji še ledenik pod Skuto in ledenik Skedenj na severni strani Prisojnika ). Sicer je ljudsko ime za ta ledenik zeleni sneg. Ime je dobil po starem ljudskem imenu za sren ali firn iz katerega zaradi pritiska nastane ledeniški led, in je dal ledeniku modrikastozeleno barvo.
Še enkrat
Še enkrat
Drugič
Tretjič
Četrtič
Petič
Šestič
Pogled v dolino
Še enkrat
Severna triglavska stena s police
Joco po izstopu
Kratka pavza, da se malce pomirimo in strnemo vtise. Šlibar pa se že dere. Gremo naprej do Morbegne. To je propadajoča bivša italijanska kasarna nad katero si je v bunkerju naredil bivak že prej omenjeni Anton Žakelj z Javornika, ki tukaj preživi večino prostega časa. Ker nima obešene zastave, pomeni, da ga ni doma.
Drugič
Tretjič
Četrtič
Petič
Šestič
Pogled v dolino
Še enkrat
Severna triglavska stena s police
Joco po izstopu
Kratka pavza, da se malce pomirimo in strnemo vtise. Šlibar pa se že dere. Gremo naprej do Morbegne. To je propadajoča bivša italijanska kasarna nad katero si je v bunkerju naredil bivak že prej omenjeni Anton Žakelj z Javornika, ki tukaj preživi večino prostega časa. Ker nima obešene zastave, pomeni, da ga ni doma.
Še enkrat
Bivši bunker, sedaj bivak
Zanimivo
Vrh
Staničevo zavetišče pod vrhom
Staničev dom
Staničev dom
O moj Jalovec
Za Cmirom
Spust
Konec
V soboto pa na slovenski alpski maraton
O moj Jalovec
Za Cmirom
Spust
Konec
V soboto pa na slovenski alpski maraton
