torek, 26. maj 2009

St. Polten tekma

Še 10 km do cilja. Sedaj sem sto procentno prepričan, da bom končal tekmo. V podzavesti sem bil sigurno že dosti prej, pa nič za to. Ven iz stadiona, pa še en krog. Ob ograji zagledam Medota. Pravi, da je padel s kolesom. Roko ima povito, ostalo zgleda še kar dobro, razen prask. Vsaj trikrat ga vprašam ali je vse v redu, on pa kar nekaj sanja od trave, pa ograje, pa rešilca, pa balance. Zgleda, da je še v šoku. Nič ne zgleda, sigurno je. Končno pove, da je dobro, da je sicer bil v bolnici na slikanju, ampak ni nič zlomljeno. Grem naprej. Do konca tekme niti pomislim ne več nanj in njegovo poškodbo. Sliši se kruto, ampak tako je. Imam dovolj problemov s sabo. Tečem še kak kilometer, pa bolečina ne pojenja. Potem se že ne vem več v katero popolnoma razjezim, pa tečem kolikor se da, čeprav je špikanje v mišici popolnoma podivjalo. Pa spet ne morem več, pa kak kilometer vlečem nogo za seboj, da čim manj boli, pa zopet ponovi vajo. Z živci sem čisto na koncu. Cilj pa vedno bližje. Še krog po stadionu in to je to. Solze kar lijejo iz mene. In lezejo iz mene do prvega piva. Ne vem od česa, malo od bolečin, malo od olajšanja da je vsega konec. Se mi je zdelo, da sem vrh trpljenja doživel na Ironmanu v Celovcu, pa je bilo to mnogo hujše. Ali se je splačalo za kos nevredne kovine, za 2600-to mesto med 2400 nastopajočimi, za prisilen počitek, ki bo trajal kar nekaj časa, razmišljam dva dni po tem? DEFINITIVNO!!!!!!!!

Letos je bila tekma iz ne vem katerega razloga v nedeljo, zato smo se na pot podali v petek zjutraj. Vožnja sproščena, z dvema postankoma in obvezno kavo. Spanje v istem hostlu kot prejšnje leto. Ker pa se odpre šele ob 17 uri, gremo do prizorišča tekme.

Že ob prihodu tablete na plan

Najprej se prijavimo na samo tekmo. Zopet dobimo nahrbtnike. Zaradi recesije sicer manjšega kot prejšnjič, pa vseno zame najboljša oziroma najbolj uporabna stvar.Zraven uredimo še razne formalnosti kot so prevzem številk, vreče za menjave in ostalo. Kot vedno nam nadenejo zapestnice, s katerimi imamo potem dostop do raznih šotorov, menjalnih prostorov... So pa tudi svojevrsten razpoznavni znak in način do lažjega spoznavanja med samimi udeleženci. Letos je v zapestnici tudi prvič čip ali nekaj podobnega, za kar pa ne vem zakaj je namenjen. Pišem namreč večer pred tekmo. Zraven pa za 30 evrov (ob vrnitvi se vrne 24) dobimo še en čip, ki gre okoli noge in je namenjen merjenju časa.

Medo ob prijavi


Ciljna arena



Po ogledu sejma triatlonske opreme gremo še do jezera, kjer bomo v nedeljo preživeli, upam da kar nekaj manj kot 40 minut. Zato, da probamo neoprene, ne pa zaradi kakšnega treninga malce zaplavamo. Potem pa v hostel, kjer je kar nekaj od skupno okoli 70 Slovencev, ki naj bi nastopali na sami tekmi. Z večino se že poznamo izpred prejšnjih let. Z nami sta tudi dve legendi slovenskega triatlona: Nataša Nakrst in Miro Kregar, ter upam da dve bodoči: Lojze Primožič in Drago Kok. Z vsemi se kar dobro zastopimo, edino Miro zgleda malce zadržan. Nimam nič proti njemu, v bistvu ga sploh ne poznam. Pač tak zgleda. Mogoče je pa samo malce sramežljiv.
V sobi pojemo špagete, razpakiramo, potem pa odidemo še na eno kavo (dva izmed nas sta spila eno pivo, vendar na izrecno dovoljenje našega trenerja). Spim odlično, seveda vso noč s prižganim Ipodom.
Kako zgleda dan pred tekmo v triatlonu? Izredno pestro, zanimivo. V celem dnevu smo šli na 2 kavi (kar se da blizu hotela), ter odpeljali kolesa in ostale stvari v menjalni prostor. Ostalih 22-23 ur pa ležanje, počitek ter priprava stvari. Včasih nam je to opravilo vzelo kar precej časa, sedaj pa gre tudi to hitreje. Zgleda dolgočasno, ampak drugače ne gre.

Tudi tako se sproščamo


Medo kupuje novo kolo v sosednji sobi


Menjalna cona



Člani Kogojevega 3k sporta. Letos jih je na tekmi kar 30, Igor pa ima piščalko s katero jih potem kliče



Zvečer pa zopet makaroni. Trener nama zaradi boljšega rezultata na noben način ni hotel privoščiti kakšne omakce. Pa je na pomoč priskočila Ana iz sosednje sobe in nama dala pol konzerve rib in pekočo, ampak še vedno omakco. Hvala.

Trener na počitku


Naša mala ambulanta

Legenda slovenskega triatlona Bidl daje zadnje napotke našemu Lojzetu


Seveda čez cel dan potekajo pogovori, predvsem o tekmi. Obvezno pa gremo tudi čez naše žene, tašče, snahe pa še v marsikateri drugi primerek ženske vrste se vtaknemo. Zdi se mi, da smo vsi izredno sproščeni. Proti večeru in že v noč se malce pošalimo tudi na moj račun. Medotu in Lojzetu sta ženi že poslali sporočilo in ju klicali z željami po dobri tekmi, od moje pa nič. Na vsako sprejeto sporočilo se zaderem:Evo nade, evo prilike. Pa nič. Vedno znova Ivo, ter ostali. Samo od Petre nič. Ob 23:19 pa le nekaj posveti:Lufci, radi te imamo. Dobr tekmovuj.Guki, Joji, jest. Najin žargon. Ogromno pomeni. Sedaj grem končno lahko spat. Imam pa še eno težavo (Ivo bi vedel, da je ogromna). Trener mi je vzel Ipod. Naj ga zbudim, ga vzamem? Ali me bo potem dal jutri v postavo? Nič, luč ugasnit, pa še malo počakat. Čez 10 minut se začne na glas smejati. Mislim da posluša skeče, ki jih imam posnete. Sedaj mi pa srce ne da, da bi mu ga vzel, ko tako uživa. Spat. Drug dan zveva, da se včasih kar tako smeji ponoči. Čudak.

Ura zvoni ob 4:17. Kaj je sploh lepega v življenju triatlona? Poskusite. V hostlu nam po dogovoru naredijo zajtrk že ob tej nemogoči uri. Nekaj stranišča in odhod. Gužva. Lojzetovim vozniškim spretnostnim in iznajdljivosti se moramo zahvaliti, da smo na prizorišču ob normalni uri. Še enkrat preverimo, če je v vrečah vse potrebno, če so kolesa brezhibna, poiščemo stranišče in proti štartu. Medo štarta 20 minut pred mano, 30 pred Lojzetom. Ko je on že zaplaval, greva midva še enkrat na stranišče, v neoprene. Malce razmigavanja in tudi zame se začne. Pozna se, da je letos precej več ljudi kot prejšnje leto. Gužva, udarci. Plava se 900m v enem jezeru, potem okoli 200m teka in skok v drugo jezero, kjer se nato plava še 1000 m. Plavam izredno grdo, brez ritma. Že po 100 metrih pa začutim mišico. Takoj probam s čim manjšim obremenjevanjem leve noge. To kar gre, vendar kaj ko se stalno sprašujem kaj bo potem na kolesu. Tistih 200 metrov do drugega jezera grem čimbolj počasi. V drugem jezeru pa predvsem zaradi manjše gužve plavam kar dobro. Sicer ne prehitro, ampak brez kakšnega naprezanja. Ven iz vode zopet počasi. V menjalni coni si namažem mišico. Skok na kolo in že sem na delu avtoceste, kjer so brzine kar precejšnje. Pa mi ne gre dobro. Noga boli, tako da probam desno bolj obremenjevati, levo pa čim manj. Kriza v glavi. Odstop? Borim se kar nekaj km, potem pa se spomnim, da sem cel teden obljubljal Luku, da če mi posodi njegovo (drugače mojo) čelado, mu prinesem medaljo, ki pa jo dobiš samo če prideš skozi cilj.

Luka in njegova čelada


Grem vsaj do konca kolesa. Noga me na nekaj odsekih skoraj neha boleti, potem pa včasih malce bolj pritisnem, pa zopet rez v mišici. Lojze me prehiti z vrha prvega vzpona. V svojem ritmu toplo hladno pridem do konca kolesa. Zopet namažem mišico in akcija. Že na stadionu me zopet zapeče v mišici in to potem traja do konca. Kriza. Odstopiti ali ne. Če me še malce bolj začne boleti odstopim, če pa pridem do destega km, pa ni odstopa v nobenem primeru. Stokrat se vprašam zakaj? Ne vem. Stokrat se spomnim tudi na Luku in kako bo žalosten, če pridem brez medalje. Pa zakaj je bilo mojim tolikokrat treba biti brez mene, če sedaj sploh ne bom končal tekme. Itak pa vem, da mi odstopa ne bi nihče zameril. Razen mene.

V cilju ena večja polomija od druge. Sam se počutim, kot bi me nekdo tepel 3 dni. Medo popolnoma potolčen, malce zaradi padca s kolesa, še bolj se mi zdi zaradi skrbi za polomljeno kolo. Lojze pa, ki je tekmo končal s fantastičnim časom 4:40:02, pa je prijazne narave, tako da nama v pomoč še on zgleda potrto. Na pivo. Zgledamo kot Društvo mrtvih pesnikov. Potem pa po kolo. Zgleda precej bolje, kot smo mislili. Medo se nekako potolaži. Sedaj pa akcija. Po nekaj popitih pijačah osvežilne narave smo že razpoloženi. In tako kot smo se imeli čez cel St. Poltn, razen nekaj slabih uric po tekmi, tudi končamo naše druženje. Veseli, nasmejani in vsi v upanju, da bomo skupaj še na mnogih takih tekmah. Čeprav za Medota s srečnejšim koncem.

Medo v bučnem pogovoru s kolesom


Pa še nekaj namesto konca. Tistemu, ki je v triatlonu, je to znano ostalim ne. Marsikdo se za dosego cilja poslužuje nedovoljenih sredstev. In ta so razna poživila, prepovedani dodatki, vožnja v zavetrju, goljufanje na štaru tekme, onemogočanje nasprotnikovega kolesa in podobno. Ker je tega ogromno v vrhunskem športu, pri nas pa je zaenkrat, čeprav se mogoče kdo ne strinja s tem, vse na bazi rekreacije, zakaj????? Da boš prišel na Havaje, Florido ali pa za 5 minut izboljšal čas. Pa četudi to še lahko opravičuješ, pomisli na tvojega nasprotnika, ki je celo leto in še več, trdo treniral ob družini, službi, se marsičem odrekal, potem pa zaradi tvoje ''goljufije'' ostal prikrajšan za mesto na Floridi, Havajih? Sebe lahko goljufaš na mnoge načine, zaradi mene celo življenje, druge pa resnično ni potrebno.

četrtek, 21. maj 2009

Dan pred odhodom v St. Polten

Zadnji trenutki pred odhodom so kot ponavadi napeti zaradi premnogih stvari, ki jih je potrebno še postoriti. Vendar sem vsako leto hitrejši v pripravi, prav tako pa tudi vsakič vzamem manj stvari. Če samo pomislim kaj vse sem nesel na prvi triatlon. Letošnja bilanca treningov je zaradi težav s prsti še kar dobra, razen plavanja. Pretekel sem 430km, prekolesaril 798km, preplaval pa 8.5km. Lansko leto sem na tekmi plaval 0:38:28, kolesaril 2:50, tekel pa 1:42. Zaradi težav z zadnjo ložo sploh nimam kakšnih pričakovanj. Pred poškodbo sem računal na boljše kolesarjenje, boljši tek, ter približno isto plavanje. Sedaj pa bo kar bo. Zadnji teden sem imel tudi kar nekaj obiskov pri zdravniku. Na koncu se je izkazalo, da je vse v redu. Sem pa bil s Petro(zadnje dva dni) kar resno zaskrbljen za zdravje. V takih trenutkih vidiš, da je šport, denar, zabava in vse ostalo samo postranska stran. Najvažnejše je zdravje in samo zdravje. Zato mi je v tem trenutku tudi vseeno, ali bo mišica zdržala ali ne. Obstaja še mnogo pomembnejših stvari. Seveda pa to ne pomeni, da sem se že vnaprej vdal. Sigurno se bom boril do konca. Razen seveda v primeru, da se mi poškodba pojavi v vodi ali na kolesu. Če pa pridem do teka, sem prepričan, da bom tudi do konca. Pa tudi če do noči, če me seveda prej ne izločijo.
Kot ponavadi nisem nikomur povedal za moje obiske pri zdravniku. Vse do zadnjega dne, ko sem bil že čisto paničen, in smo prišli do tega ,da me je morala Petra tolažiti (ponavadi se ji na tem blogu prilizujem, za razliko od danes, ko se ji resnično zahvaljujem za podporo v teh groznih dneh, pa tudi v tem času brezposelnosti,CMOK CMOK).
Vmes je prihajalo do zelo zanimivih situacij, ki so mi bile vedno fascinantne. Vozim se v avtu, hodim po cesti, meni se podira svet, okoli pa sami nasmejani obrazi. In obratno. Ko sem včeraj popolnoma zdrav odhajal od zdravnika, vse v in okoli mene se smeji, cel svet je moj, mimo mene pa hodijo ljudje, ki imajo mogoče še večje probleme kot sam dan prej. Za konec mojega nakladanja: nikoli ne bi bilo tako lepo, če prej ne bi šlo kaj slabo. Sedaj pa zopet na magnetno resonanco, počitek, novo poročilo pa sledi v torek. Upam, da bo vsebina vedrejša kot danes.

ponedeljek, 18. maj 2009

Ironman 70.3 Avstrija St.Polten

Nekaj dni nas še loči od prve naše letošnje preizkušnje v triatlonu.70.3 je oznaka za tekmo iz svetovne serije v polironmanu. Razdalje 1.9 km plavanja, 90 km kolesa, 21 km teka. Zakaj 70.3 pa ne vem. Na tem polironmanu smo bili že lansko leto. Poročilo. Tedaj smo prišli sicer štirje, vendar nas je en član (ne vem več kako mu je ime) zaradi čustvene razbrazdanosti še pred tekmo zapustil. Ostali pa smo isti: Lojze Primožič, Matej Medved, jaz. Prijaviti se ne da več, razen za štafete. Torej je prijavljenih 2400 triatloncev (lani 1194), od tega kar 71 Slovencev (lani 51).

PLAVANJE

Plavanje poteka v dveh jezerih. Najprej preplavaš 900 metrov, potem pa tečeš nekih 200 metrov čez nekakšen mostiček, in nato še enkrat 900 metrov. To novost so lansko leto uvedli kot nekakšno atrakcijo za gledalce. Štart poteka v nekakšnih valovih, najprej štartajo profesionalci ob 7 uri, od 7:05 dalje pa v desetminutnih presledkih ostali:


PRO 7:00

18m/ž, 25m/ž 7:05

30m,30ž 7:15

35ž, 40ž, 45ž, 50m/ž, 55m/ž, 60m/ž, 65m/ž, 70m/ž 7:25

35m 7:35

40m 7:45

45m, štafete 7:55


V vsaki skupini bo od 350 do 400 triatloncev. Drugi del plavanja je v jezeru Ratzersdorfer See.




KOLO

Štart je iz tranzicijske cone, ki je zraven jezera Ratzersdorfer See. Glavne atrakcije so 18 kilometrski odsek po avtocesti med St. Poltnom in Traismauerjem, ter dva vzpona, na Hollenburh in Krustetten. Vmes sta dve okrepčevalni postaji, na 25 km, v Krsustettnu, in na 65km, v Gansbachu.



TEK

2 kroga, s tem, da greš 5x skozi ciljno areno. Ter 2x čez stadion (tartan, po moje 400m). Vmes ja kak km tudi po makadamu. Med tekom je 5 okrepčevalnih postaj (oziroma 10, na vsak krog po 5).



Registracije oziroma prijave so možne v čet 21.5. in pet 22.5. med 9:00 in 18:00, ter v soboto med 9:00 in 14:00. Oddaja koles je v soboto med 13:30 in 17:15, ob 18:00 Pasta party, v nedeljo je potem med 5:30 in 6:30 odprt menjalni prostor, od 7:00 dalje pa akcija, ter na koncu ob 17:30 podelitev slotov za Florido, ob 19:00 zaključna slovesnost, ter finisher party, potem pa spoznavanje bližnjih lokalov.

Še naš okvirni plan: odhod v petek zjutraj, med potjo najmanj 2 postanka za kavo, prihod v popoldanskih urah, prijava, odhod v hotel, počitek. Sobota: zjutraj kava do dve, potem odhod na prizorišče, ogled sejma, malce namakanja v jezeru, da vsaj probamo neoprene, oddaja koles, potem pa nazaj v hotel, priprave na tekmo, knjiga, počitek. Nedelja: vstajanje zarana, stranišče, makaroni, stranišče, še enkrat preverjanje opreme, stranišče, pa odhod na prizorišče, stranišče, pa nekaj treme odvisno od posamzenika, nato pa štart in po nekaj urah, zopet odvisno od posameznika cilj. Potem pa malce nakladanja kako smo bili dobri, nato pa veselica. V ponedeljek pa počasen odhod proti domu.
Upam, da se bom vsega tega udeležil. Noga je že precej bolje, ampak še vedno ne za noben šport razen nordijske hoje. Zahvala za to gre Lojzetu, ki me je že nekaj ur po tekmi poslal... sploh ne vem kam, oziroma k nekemu svojemu prijatelju, ki je... spet ne vem kaj, oziroma edina moja rešitev. Ne vem sicer točno kaj, vendar po moje mi je dal magnetno resonanco, oziroma dve blazini, eno v velikosti večje odeje, eno manjšo, ter še neko sondo s katero se potem premikam po mestu poškodbe. Na tistih dveh stvareh pa ležim 3x na dan po 24 minut priključen na nek stroj. Bomo videli, stanje se sicer izboljšuje, sem pa vseeno skeptičen da bo dobro do nedelje. Če pa bo, pa sledijo hvalospevi gospodu Nikotu, ter seveda Lojzetu.
Sedaj pa sem se že malce pozanimal, oziroma osvestil. Bil sem na magnetni resonanci v podjetju Primc. Terapija z magnetno resonanco zdravi in izvrstno pomaga pri rehabilitaciji. Glavni učinek je pospešena obnova poškodovanega in obolelega tkiva. Več pa, ko se še malce poglobim.



sobota, 16. maj 2009

Upor stegenske mišice na Teku okoli Brda

Danes smo se udeležili Teka okoli Brda. Po moje se mu reče Županov tek ali nekaj takega. Ker je čez teden dni že tekma v St. Poltnu sva šla z Medotam prej še na kolo. Na začetku bolj počasi, pogovorno, na koncu pa kar konkretno.

Pobeg Medota




Po dobrih 50 prevoženih kilometrih sva 15 minut pred štartom na Brdu. Na hitro se preoblečeva in na štart. Enkrat sem sicer tukaj že tekel, po moje vsaj 8,9 let nazaj. Tedaj nas je bilo vseh skupaj okoli 100, danes če se ne motim čez 1300. Štartam zame izredno hitro. In to kljub temu, da je gužva kar precejšnja in da so v prvih vrstah pre-mnogokateri, ki po 200 metrih komaj še tečejo. Iz kompleksa Brda kmalu zavijemo na makadam. Pogledam na uro. Tempo pod 4:00. Potem pa bolečina na zadnjem delu stegna. Težko opišem kako, ampak približno kot bi mi nekdo z nožam potegnil od kolena pa tja do rite. In nato še enkrat, sicer malo lažji poteg, še neka čudna mišica,za katero sploh nisem vedel, da jo imam. Sicer sem prvo mišico nategnil že dvakrat prejšnji teden, ampak ne tako hudo kot danes. Kakšno minuto prehodim v razmišljanju. Vsekakor bi bilo bolje, če bi se vrnil nazaj. Počasi, lepo peš. Ampak se ne bom. Odstopil sem že dva tedna nazaj, danes ne bom, pa če hodim po eni nogi. Upravičeni razlogi? Ne najdem nobenega. Grem naprej v svojem, dokaj čudnem tempu. Če noge ne stegnem še kar gre. Kakšne prave bolečine ob počasnem teku ni več, se pa ob vsakem koraku počutim kot da bi imel nekaj montirano v nogi. Na tekmi sem se prvič poškodoval in to mi je tudi v edino tolažbo. Drugače pa me spreletavajo same črne misli, ki jih preganjam na vse mogoče načine. Pa ne gre. Malce kimam z glavo, potem se malce smilim sam sebi, potem bi kar brcnil kam... In tako počasi pridem skoraj do cilja. Tam me čaka Zoja, ki gre z menoj skozi cilj. Medo (okoli 36 minut), Blaž (okoli 43) sta že končala. Zelo sem vesel za njun rezultat, ampak pokazati pa tega nikakor ne morem. Sem preveč razočaran. Kmalu pride tudi Medotova Katka, ki je bila prvič in ne zadnjič na takem teku, ob približno istem času je tudi moja snaha pretekla skozi cilj v Radencih (tudi njen prvi tek), prav tako pa je na Brdu tudi sestrična Tanja z družino, ki jo vidim po dolgih 17 letih. Skratka vse fantastično, razen... Sedaj pa teden dni počivanja, ter čimveč masiranja. Največ pa bo zopet odvisno od glave, v katero pa nikakor ne dvomim, zato mislim, da bom čez teden dni brez problema nastopil v St. Poltnu. Ker pa sem dva tedna nazaj prvič odstopil na kaki tekmi, se danes prvič poškodoval, bom pa mogoče v St.Poltnu prvič zmagal.

Blaž


Sestrična Tanja s hčerko Ido in Zojo


Medo in Maja


Aja, še moj čas: 8.5km, 50:47

sreda, 13. maj 2009

Čiro Blažević intervju

Za tiste, ki znajo hrvaško in jih zanima nogomet. Legendarnega Čira so si privoščili na Novi Tv. Odlično.




ponedeljek, 11. maj 2009

Zimsko letna Mojstrovka

V takih poletnih temperaturah me sicer nič kaj ne vleče na smučanje. Vendar pa mi danes ni niti malo žal, da sem zopet na plano privlekel turno opremo. Ki jo sedaj mislim še nekajkrat uporabiti, preden gre dokončno na nekajmesečni, letos že prislužen dopust. Tokratna tura Mala Mojstrovka. Bolj pomembno je s kom. S Šparovcem. To je tisti osebek, ki se je pozimi pojavljal v vseh mojih člankih, in to v pozitivnih kot tudi negativnih vlogah. Potem pa mu je medijski pritisk začel presedati in je za nekaj mesecev pobegnil v Vietnam in njegovo okolico. In sedaj je končno zopet med nami. Oči ima malce postrani, je samo riž, ljubi američane, drugače pa je še vedno isti. Kakšna pomota. Zmenjena sva ob 4:45:30 uri. In točno ob tej uri je že pri meni. Kar se mu je zgodilo prvič v njegovi dosednji karieri. In upam, da ne zadnjič. Voziva v prelepo jutro. Kar je seveda potrebno izkoristiti. Zato se ustaviva na prvi bencinski postaji, ter si privoščiva kavo. In se kot ponavadi zagovoriva. Potem pa le v vršiški klanec. Še skok v pancerje in že grizeva kolena po ''Plazu'' pod Mojstrovko.

''Plaz'' pod Mojstrovko


Nad Šitom glava


Za in pred nama je kar nekaj sotrpinov, oziroma souživačev. Po nekaj minutah smo vsi že čisto slečeni, saj danes ne šparajo s kurjavo. Pred škrbino v Grebencu nas za nekaj minut pod svoje okrilje vzame senca, za kar se ji na tem mestu zahvaljujem. Greben pa že čisto kopen. Francoski alpinist je bil dan prej tukaj, pa tega ni omenil. Se je pa diplomatsko izognil današnji turi. Bo že videl. Ne preostane nama drugega kot smuči na rame in peš naprej. Le kaj delajo čudaki sredi poletja s pancerji in smučmi?



Po nekaj 100 metrih pa zopet sneg. Smo v dolini med Malo in Veliko Mojstrovko. Začuda je tukaj spet prava zima. Sneg je povsem zmrznjen, zato nadeneva srenače. Široko pobočje nas loči od vrha Male Mojstrovke in turni smučarji jo napadajo z vseh strani. Vrha sploh ne vidim, oziroma ne vidim kje je, zato tudi ne vem kje bi se je lotil. Pa grem malce levo, malce desno in vrh je naš.

Proti vrhu



V ozadju Velika Mojstrovka


Najprej obesiva slovensko in vietnamsko zastavo. Potem pa kar dolge, za naju čisto normalne priprave na spust.




Sravnik, Srebrnjak, Trentski Pelc, Plešivec


Smuka na začetku fantastična. Trda, ravno prav odjenjana podlaga. Pred grebenom pa malce klože. In to naju prepriča, da ne greva proti Veliki planini (Drevesnici), od koder je še pol ure hoje do Vršiča, ampak po isti poti nazaj.



Po grebenu zopet peš, potem pa po ''Plazu'' presenetljivo dobra smuka. Čeprav se nama je zdelo, da sva že malce pozna, pa ni tako. Sicer so po okoliških vršacih že začeli z rednimi strelskimi vajami, pa vendar.Uživava v zadnjih zavojih, malce manj v pivu v Koči na gozdu, nato pa...







Hudičev žleb ali Grapa med Veliko in Malo Goličico? Nekdo je že naredil stopnice

nedelja, 10. maj 2009

Tek ob žici

28km okoli Ljubljane smo pretekli v času 2:48:55. Blaž je prvič pretekel toliko kilometrov, na koncu je sicer imel nekaj manjših težav, vendar je vseeno z lahkoto premagal to razdaljo. Vidi se, da je zadnje mesece kar nekaj treniral. Upam samo, da ni bil ta njegov tek samo muha enodnevnica, ker vseeno je veliko lažje, če nas več teče. Kako smo se sploh prijavili na ta tek? Nimam pojma. Če vemo, da se Medo ne loteva organizacijskih stvari, da Blaž zaenkrat ni še za take stvari, sam pa tudi ne vem, da bi me to posebej veselilo. Saj vseeno.

Blaž, Medo pred tekmo



Na prizorišču smo slabi dve uri pred tekmo. Gremo do Čopove, kjer z Lojzetom, Boštjanom in Nežo, ki so glavni favoriti med mešanimi dvojicami, popijemo kavo, zraven pa kujemo taktiko. Blaž ne sme med tekmo nič govoriti (kar mu ni kaj prida uspevalo, razen zadnjih nekaj km, ko mu ni bilo do govora), vedno mora teči za nama, na okrepčevalnicah se ne ustavlja ampak mu midva nosiva pijačo in hrano. Tempo bomo imeli do vrha klanca med 5:30 in 6:00, potem pa gre lahko kakor hoče. Potem pa v šotor, skok v tekaške cunje in na štart. Ogrevanja kot ponavadi ni. Tega nas je navadil difovec Medo. In ker upoštevamo njegovo mnenje se držimo tega pravila. Na štartu se dobimo še z Ivotom, Matejem in Davidom. Imenujejo se Dim in ogenj. Kakšno smešno ime. David je sicer Lojzetov prijatelj, ki ga je velikodušno posodil Ivotovi ekipi.

Skozi celo tekmo smo se ravno z njimi šli, kdo bo prvi v cilju. Ubirali smo razne taktike, od poštenih (ne vem katera je bila poštena), do nepoštenih (z Medotam greva na stranišče, potem jih malce zadržujeva, nato pa v šprintu do Blaža; Blaž gre na okrepčevalnih postajah naprej, oni se ustavljajo, poskus osamitve Ivota)... Seveda pa so se tudi oni posluževali umazinih trikov (pogovor z Blažem, zrivanje s proge,...). So pa ti boji popestrili tek. Na koncu pa smo se izkazali s fair potezo. Ker sva z Medotam od prve okrepčevalnice, pa do konca nosila pijačo s seboj, sva jim na vzponu na Golovec dajala piti. In ravno to je bila poteza, ki je odločila zmagovalca. Pri spustu so nas sploh prvič na tekmi prehiteli, jo ucvrli naprej ter nas prehiteli za tri minute. Čestitke. Drugo leto se zopet vidimo. Blažu je šlo do vzpona presenetljivo dobro. Potem pa ga je začelo malce pobirati. Jedel, pil je absolutno premalo, vendar ker je po horoskopu in tudi sicer bik, ga ni bilo mogoče prepričati. Vendar pa je ta trma za ene stvari tudi dobra, zato niti za trenutek nisem podvomil, da ne bi prišel do cilja. Pa čeprav sem ga po klancu slišal stokati zaradi bolečin, ni bilo posebnega problema. Tako se je s tem tekom kvalificiral za letošnji tek trojk na Bledu, na tem mestu pa Ivotu sporočava, da ga mečeva iz ekipe. Krut je profesionalizem. Še enkrat čestitke Blažu za pretečenih 28km, naslednji cilj pa je 42km. Z Medotam ti obljubljavo isto ali še večjo pomoč na treningu, prav tako pa na tekmi. Greva s tabo od začetka pa do konca, ter obvezno potem še k tebi na piknik.

Blaž 5ur po tekmi


Tekaška srenja


Moj glavni navijač


Tek ob žici:

28km, 2:48:55, utrip 131/154, 280 vzpona

sobota, 2. maj 2009

Lojze presenetil za svoj rojstni dan

Včeraj naju je z Medotom prvič in upam, da ne zadnjič, Lojze ugodno presenetil na naši običajni kolesarski torturi. Cilj je bil krog nad Žirmi, zdi se mi da čez Smrečje. Do Škofje Loke smo vozili običajnih 40km/h, nato pa s komaj manjšo hitrostjo drveli čez Poljansko ali Polansko dolino. Na tisti grdi ravnini pred Gorenjo vasjo nisem bil več prepričan, da bom lahko še lovil Lojzeta, zato sem na drugo mesto spustil Medota, po domače Nedeljka Etiopiča. In prvič ugotovil kakšna je razlika ali se voziš drugi ali tretji. Ogromna. Kako je šele, če jih je pred tabo 30? Na tem mestu pa se tudi sprašujem zakaj mi Medo tega ni nikoli povedal? Vem da je bolj podkovan v kolesarski teoriji in je to sigurno vedel. Tema za pogovor po nekaj popitih... sokovih. Na tretjem mestu sem se kar lepo vozil do Žirov, tam pa šok za naju. Lojze je prvič, ampak res prvič pokazal, da ima nekaj posluha za nas lenuhe, ki bi po nekaj km zavili s ceste na kavo. In storil je točno to. Namesto, da bi grizli kolena v klanec do Smrečij, smo sedeli v gostilni in pili kavo. Odlično. Idealno.Upam, da razlog za to ni njegov rojstni dan, ki ga praznuje na Praznik dela, ampak da se je začel malce tajati. Počakajmo do naslednjič. Za darilo si je zaželel, da ga midva povlečeva do Škofje loke. Prvič, lahko pa mu obljubim, da tudi zadnjič. Šlo je sicer počasneje, je pa lahko zadaj užival v prelepih pogledih na njegove domače kraje.


Čeprav je na koncu moral malce tudi sam povleči, pa je vseeno lahko zadovoljen z najino pomočjo. Za rojstni dan pa mu ne bom zaželel standardnih:''Še enkrat toliko, pa kar si sam želiš, pa samo da je zdravje,...'' ampak: