lukazoja

Dokončna selitev na www.lukazoja.si

2009-08-08T14:16:00.004+02:00

Sedaj se dokončno selim drugam. Čeprav bo moj računalniški guru, administrator Blaš hud, ker pravi da mora biti stran popolnoma narejena, pa se mi ne da več ukvarjati s to podrtijo. Hud sem na cel Blogger sistem, ker so mi zgubili vse slike, pa jih prosim, da naredijo kaj že 2 do 3 tedne, ampak ne dobim nobenega odgovora. Tukaj ne objavljam več, od sedaj sem na naslednjem naslovu.Sicer se bom na začetku malo lovil, vendar vsaj naučil. Da pa Blaš ne bo tako jezen, ga jutri pošiljam za en teden v Grčijo, na otok Kos, v kosu z njegovo prelestno Te(j)o.

www.lukazoja.si

2009-07-18T09:33:00.003+02:00

http://www.lukazoja.si/
Tja se trenutno selim. Zahvala za to gre predvsem bratrancu Blašu, ki mu za opravljen trud namenjam vsa sponzorska sredstva, ki sem jih dobil letošnje leto, zraven pa bom dodal še malce piva, da bo imel vsaj kaj od nagrade. Stran je še v izdelavi, bolj se ji bom (v bistvu bova) posvetila, ko pridem z morja, lahko se pa že približno pogleda kako bo zgledalo. Ker so mi na tem blogu čudežno zginile vse slike razen od zadnjega meseca, je vprašanje če bom slike sploh dal nazaj. Razen če se bo bratranec Aleš, ki ima že izkušnje z izginjanjem slik javil, da jih naloži nazaj.

Kako sem Medotu uničil zadnjo feltno

2009-07-13T18:04:00.002+02:00

Sedaj, ko je Medo dobil novo feltno, si lahko končno olajšam dušo. Predvajam posnetek z Murzmana, kjer se vidi, kaj je bilo z njegovim kolesom. Posnetek je zaradi nemogočih razmer malce slabši.

Lojze na Havajih

2009-07-13T13:48:00.003+02:00

Lojze si je ravnokar priboril, prigaral, priznojil, ali karkoli drugega, nastop na SVETOVNEM PRVENSTVU NA HAVAJIH.
Neverjetno. 4 leta nazaj sploh ni vedel kaj je triatlon, 3 leta nazaj je, ampak ni vedel kaj je Ironman, 2 leti nazaj je mogoče pomislil, da enkrat bi bilo dobro priti na Havaje, eno leto nazaj smo njegovi občasni sotrpini na treningu že vedeli, da Havaji bodo. Letos. In evo jih. 27 Slovenec, ki je prišel na Svetovno prvenstvo. Ves trud, zgodnje vstajanje, kosmiči namesto mrežne pečenke, accelarade namesto polsuhega vina, trening v nemogočih pogojih namesto njemu najljubših sprehodov z njegovo prikupno psičko Mišo, vožnja s kolesom namesto nastopov na vaških tekaških prireditvah. In po moje najhuje, plavanje v bazenu ali kjerkoli drugje namesto karkoli drugega. Vse to se mu je, hvalabogu obrestovalo, in sedaj bo v hudi vročini, v valovih in z vetrom v prsa plaval, kolesaril in tekel na Havajih. Bravo

Slovenci na Havajih

2009-07-12T20:30:00.005+02:00

Svetovno prvenstvo na Havajih poteka od leta 1978 dalje. Prvič smo imeli Slovenci predstavnika leta 1986. To je bil seveda France Cokan, ki je tedaj zaradi težkega pridobivanja sponzorskih sredstev v Sloveniji tekmoval še za ZDA. Od tedaj pa do danes smo imeli na Havajih vsako leto vsaj enega predstavnika. 25 Slovencev je v teh letih nabralo 84 uvrstitev na Svetovno prvenstvo. Največ France Cokan z 20 nastopi, sledita Tomaž Šink in Miki Preradovič z 8 nastopi. S tem, da je Tomaž že uvrščen na letošnjo tekmo, Miki pa se bo tudi imel še možnost kvalificiratiti. Miki je od leta 2001 dalje že 8 let zapored na Havajih. Imamo 15 rezultatov pod 10 urami, 3 pod 9 urami, vsi so v lasti Igorja Kogoja.

Najboljši trije moški rezultati:
- Igor Kogoj 8:45:49,1993
- Igor Kogoj 8:52:28,1992
- Igor Kogoj 8:58:20, 1996

Najboljše tri ženske uvrstitve(3 ženske imajo 4 nastope na Havajih):
- Nataša Nakrst 10:14:06,1992
- Mojca Mijovič 12:06:00, 2004
- Mojca Mijovič 12:08:00, 2008

1986
Cokan France 12:06:17
1987
Cokan France 11:35:28
1988
Cokan France 11:25:22
1989
Tomšič Jani 9:20:43
Kogoj Igor 9:50:31
Cokan France 11:12:58
1990
Cokan France 12:06:08
1991
Tomšič Jani 9:23:26
Cokan France 11:53:55
1992
Kogoj Igor 8:52:28
Kregar Miro 10:07:35
Nakrst Nataša 10:14:06
Cokan France dnf
1993
Kogoj Igor 8:45:49
Breznikar Brane 9:31:12
Kregar Miro 10:10:05
Kovač Matjaž 10:13:05
Cokan France dnf
1994
Tomšič Jani 10:26:16
1995
Cokan France 13:16:24
1996
Kogoj Igor 8:58:20
Cokan France 12:40:46
Kovač Matjaž dnf
1997
Kovač Matjaž 9:28:35
Kregar Miro 10:44:15
Ačimovič Rado 11:04:28
Cokan France 13:14:41
Kogoj Igor dnf
1998
Šink Tomaž 9:56:35
Cokan France 13:13:51
Ačimovič Rado dnf
Velepec Uroš dnf
1999
Kogoj Igor 9:16:51
Šink Tomaž 9:47:49
Štibelj Matjaž 10:10:14
Kromar Damijan 10:12:26
Škrlep Anton 11:11:04
Cokan France 14:22:00
2000
Šink Tomaž 10:00:33
Škrlep Anton 11:14:50
Horvat Matija 15:35:24
Cokan France dnf
2001
Velepec Uroš 9:59:03
Šink Tomaž 10:46:59
Preradovič Konstantin 12:18:58
Škrlep Anton 12:39:00
France Cokan 14:12:39
2002
Kromar Damijan 10:09:34
Preradovič Konstantin 11:48:58
Rotovnik-Kozjek Nada 13:15:07
Preradovič Konstantin 15:31:35
2003
Šink Tomaž 9:46:22
Kromar Damijan 10:00:37
Romšak Matic 10:30:36
Preradovič Konstantin 11:24:57
Cokan France 14:53:33
2004
Preradovič Konstantin 11:36:28
Škrlep Anton 12:04:36
Mijovič Mojca 12:06:02
Rotovnik-Kozjek Nada 13:01:54
2005
Romšak Matic 10:36:30
Preradovič Konstantin 10:53:44
France Cokan 15:29:15
2006
Šink Tomaž 9:35:59
Kovač Matjaž 9:45:44
Preradovič Konstantin 11:06:04
Škrlep Anton 11:53:54
Mlinar Branko 13:01:03
France Cokan 15:30:50
2007
Šilc Franci 9:34:05
Šink Tomaž 9:52:11
Maček Uroš 10:16:23
Romšak Matic 10:28:41
Preradovič Konstantin 10:57:11
Železnikar Janko 11:32:37
Cokan France 14:55:19
2008
Sajevec, Peter 10:00:53
Sink Tomaž 10:03:43
Kovač Tomaž 10:11:11
Cokan Nino 10:25:49
Preradovič Konstantin 11:00:32
Mijovič Mojca 12:08
France Cokan dnf

Medo IRONMAN

2009-07-12T18:34:00.003+02:00

Bravo Medo, svaka čast. Intervju sledi, kot si obljubil. Zdaj pa na pivo, če ga boš lahko popil. Vidim da si na teku kar trpel. Pa saj sedaj nima več veze. Počitka pa še ne bo. Morava Lojzeta pripravit za Havaje. Katko pa fejst objemi, pa povej, da drugo leto gremo pa v Panonsko nižavje. Če se ti ni vse skupaj zagravžalo. Saj se vsem. Do jutri.

Medved, Matej 233/236/211 34/M30 01:18:20 06:03:40 04:19:04 11:46:50

Primozic, Lojze 239/78/17 40/M40 01:15:22 05:05:51 03:08:02 09:34:37

Ostala naša:

Paradiz, Matej 35/36/65 30/M30 00:58:22 05:03:05 03:45:51 09:51:14
Oblak, Miran 94/133/107 38/M35 01:05:50 05:24:14 03:39:37 10:14:57

Lojze v cilju

2009-07-12T16:44:00.003+02:00

Evo Lojze s časom 9:34:37 v cilju.
Plavanje 1:15:22
T1 0:03:42
Kolo 5:05:51
T2 0:01:40
Tek 3:08:02
Bil je 17. v svoji starostni kategoriji. 14. mesto, ki še neposredno vodi na Havaje je zgrešil za 54 sekund. Ampak bi vseeno moralo zadostovati. Upam. Še malce bomo morali počakati na veselico. Podelitev slotov je jutri ob 13 uri. Medotu gre zaenkrat tudi dobro. Do konca ima pa vseeno še nekaj dolgih km. Bomo še malo navijali. Drž se Nedeljko Etiopić.

Ironman Austria 2009 film

2009-07-10T18:49:00.001+02:00

Havaji 1997- borba za 4. mesto

2009-07-10T09:58:00.000+02:00

Medo in Lojze na poti v Švico

2009-07-08T20:57:00.005+02:00

Dan pred odhodom Lojzeta in Medota na Ironman v Švico je bil izredno naporen zame, kako šele za njiju. Živčnost je že pri meni udarila na plan, sama pa sta sigurno še pod večjim pritiskom, ki pa bo minil v nedeljo ob 7:00. In prerastel v evforijo, za Lojzeta upam ob 16:45, za Medota pa upam da čim hitreje za njim. Za naju z Medotam se je današnji dan začel ob peti uri, ko sva odšla v Koflach na Xentis servis. Kot že večkrat omenjeno mi je po tekmi na Murzmanu shodila Medotova Xentis feltna. Del platišča je, sploh ne najdem pravega izraza, nekako nabreknil in drgnil v zavore. Brez da bi se sam zaletel ali imel kakšne druge težave. To je bilo maja, časa za popravilo sicer še dovolj, vendar pa nihče ni našel prave rešitve kako popraviti, niti kako je prišlo do napake. Feltna je končala na nekem servisu od koder je bila poslana na podjetje Xentis v Avstrijo. Potem pa se je začelo obdobje, ko nikakor nismo vedeli kje smo, kdo pije kdo plača, koliko je ura in tako dalje. Nobene povratne informacije od slovenskega uvoznika, ki me je tedaj in še kasneje izredno razočaral. Nič, ne kje je feltna, kaj je bilo narobe, ali sploh bo popravljena. Medo me sicer, hvala mu, ni nič obtoževal, ne obremenjeval, ampak sem se dovolj sam. Potem pa sem dva tedna nazaj začel kontaktirati s samim Xentis podjetjem, in tudi tam sem bil več ali manj v enosmerni ulici. Ne najdejo feltne, pa ne vejo zakaj se gre. Na koncu sem že dvomil, da feltna sploh je tam. Potem pa ta ponedeljek končno odgovor, da so jo našli. In potem, po ničkoliko mailih, da je bila napaka v proizvodnji in bodo feltno zamenjali. Končno možnost, da Medo le lahko dobi feltno do odhoda v Švico. In zopet nepopisno dopisovanje. Ob vstopu v njihovo podjetje me še kar stiska. Ali bodo in koliko računali, bodo zahtevali račun, garancijo... V minuti imava novo feltno, popolnoma brezplačno že pri sebi. Ali bi mogoče lahko pogledali še drugo? Prikupna Anette jo pokaže nekemu, kot kaže majstru svog zanata, ki takoj pove, da ima tudi druga feltna enako napako in je prenevarna za vožnjo. Kaj pa sedaj? Saj ne more v Švico z eno feltno. Tokrat še bolj prikupna Anette ponudi sponzorsko feltno, ki jo bo Medo naslednji teden poslal nazaj, ter potem seveda dobil novo. Amerika. Boljšega zaključka ne bi moglo biti. Od nekod se oglasi še slovenski zastopnik, namesto telefonskega pogovora je rajši poslal sporočilo, in si zaželel 20 eur za potne stroške. Ni problema. Takoj jutri mu jih bom poslal. Če bi imel takšno odzivnost dva meseca prej, ..., je pa druga zgodba.
Zvečer se z Lojzetom dobimo še na zadnji kavi pred njunim odhodom. Lojze potem naredi še nekaj km s kolesom in z malce povešenim obrazom prikolesari do naju. Nekaj ropota na kolesu. Ma kaj je še tega treba. Malce se vozimo vsak posebej, pa nobeden ne najde vzroka. Nič. Kolo bo v Švici dal na servis, kar predstavlja dodatno obremenitev. Ironman ni samo dirka, je mnogo stvari prej, premnogo, zato pa tudi je taka enkratna stvar. Upam, da se vse uredi. Njima pa želim... Kaj? Saj sama vesta. HAVAJI za Lojzeta, Medotu pa vse najboljše, v prvi vrsti pa da brez posebnih težav pride do cilja, za kar je absolutno sposoben . Smole pa je imel letos s to preklensko feltno in padcem v St.Poltnu več kot preveč, tako da je sedaj čas za malce sreče.
ALOHA HAVAJI, PRIHAJAMO.

Vsi slovenski Ironmani

2009-07-06T18:10:00.000+02:00

IME IN PRIIMEK	NASTOPI	ČAS	KRAJ/LETO

Žepič Damjan		8:19:59
Velepec Uroš	9	8:32:29	Celovec 2001
Kogoj Igor	17	8:33:49	Jume 1995
Tomšič Jani	11	8:44:00
Kregar Miro	18	8:52:20	Almere 1999
Pečnik Erih		8:54:34	Celovec 2006
Šilc Franci	3	8:57:17	Celovec 2008
Sajevec Peter	2	8:59:02	Celovec 2008
Jenič Samo	1	9:04:00
Romšak Matic	15	9:05:00	Podersdorf 2005
Kovač Matjaž	16	9:06:00
Kromar Damjan	14	9:12:00	Celovec 2002
Breznikar Brane	11	9:13:00	Roth 1993
Šink Tomaž	19	9:14:06	Celovec 2008
Benčina Matej	2	9:14:48	Celovec 2008
Harnold Peter	1	9:20:10	Celovec 2009
Nakrst Nataša	3	9:23:00	Jume 1995
Maček Uroš	5	9:27:59	Celovec 2003
Cicic Ocvirk Dejan	3	9:29:43	Celovec 2009
Janežič Grega	6	9:34:00
Primožič Lojze	3	9:34:37	Zurich 2009
Kovač Tomaž	3	9:35:00	Brazilija 2008
Kralj Alen	1	9:36:28	Celovec 2009
Slapničar Matevž	6	9:37:00
Ivančič Sandi	1	9:38:24	Celovec 2009
Ačimovič Rado	7	9:40:10
Avsec Rado	3	9:42:00
Cokan Nino	18	9:45:40	Florida 2005
Škrlep Anton	5	9:47:00
Benko Janez	1	9:48:37	Celovec 2008
Zevnik Gregor	1	9:49:01	Zurich 2008
Kranjc Mitja	5	9:50:53	Podersdorf 2001
Paradiž Matej	2	9:51:14	Zurich 2009
Mitja Mori	1	9:51:53	Lanzarote 2009
Glaser Bruno	3	9:52:01	Celovec 2008
Štabuc Roman	4	9:53:01	Podersdorf 2006
Benedik Silvo	5	9:54:00
Kokalj Rafko		9:54:45	Celovec 2006
Avsec Janez		9:55:23	Podersdorf 1997
Štibelj Matjaž	5	9:57:00
Šuligoj Gorazd	2	9:57:00
Kranjc Damjan	8	9:57:38
Poljanšek Borut	4	9:58:12	Celovec 2009
Suhadolnik Aleš	1	10:00:47	Roth 2007
Majcen Marjan	2	10:04:42	Celovec 2009
Škufca Matej	1	10:08:00	Celovec 2002
Bajec Matjaž	4	10:11:00
Debenec Bojan	8	10:11:08
Lindtner Rok	1	10:12:18	Celovec 2008
Oblak Miran	2	10:14:57	Zurich 2009
Hočevar Grega	1	10:15:00	Lanzarote 2001
Lovrenc Cvetko		10:21:45	Celovec 2002
Tanko Jože	2	10:22:00
Tušar Simon	1	10:22:00
Železnikar Jani	4	10:24:22	Frankfurt 2007
Aljančič Janez	1	10:24:50	Podersdorf 2008
Klenovšek Tomaž	2	10:24:58	Frankfurt 2004
Seljak Sašo	2	10:25:00
Gaberšek Saša	1	10:25:35	Celovec 2004
Slanič Zoran	2	10:28:50	Celovec 2007
Rotovnik Kozjek Nada	11	10:29:13	Celovec 2004
Peresson Igor	1	10:32:15	Roth 2007
Mijovič Mojca	10	10:36:00	Florida 2007
Gantar Gregor	1	10:36:54	Celovec 2009
Bitenc Sandi	1	10:37:13	Podersdorf 2008
Trnkoczy Ana		10:37:21	Celovec 2004
Markovič Matej	1	10:39:00	Podersdorf 2007
Kok Drago	1	10:40:00	Roth 2008
Pust Ervin	5	10:42:53	Nagyatad 2006
Preradovič Konstantin	18	10:43:33	Canada 2002
Kosmač Sandi		10:45:27	Podersdorf 1997
Kolander Rudi	1	10:46:14	Podersdorf 2006
Girandon Jani	2	10:47:00
Rotovnik Tomaž	3	10:47:00
Kastelec Tomaž	1	10:51:14	Nica 2009
Obreza Marko	2	10:51:34	Celovec 2007
Bele Marjan	4	10:53:00	Roth 2008
Peljhan Matej	2	10:55:53	Celovec 2008
Tesar Miha	3	10:55:55	Celovec 2008
Kojc Jože	1	10:56:02	Podersdorf 2008
Venturini Peter	3	10:56:56	Celovec 2009
Krofl Drago	5	10:57:00	Celovec 2004
Baumgarten Rok	1	11:01:05	Celovec 2009
Senger Jani	2	11:02:23	Podersdorf 2006
Marinko Janez	1	11:03:00
Kaučevič Leon	1	11:04:00	Dunaj 2008
Trošt Gregor	1	11:07:23	Celovec 2006
Horvat Matija	3	11:08:00
Makuc Roman	1	11:09:35	Podersdorf 2008
Jovanovski Slobodan	1	11:10:38	Celovec 2009
Jerič Borut		11:11:51	Zurich 2007
Cokan France	24	11:12:00
Jenko Aleš	2	11:15:00	Roth 2008
Mlinar Branko	1	11:16:00
Mihelj Rajko	1	11:16:30	Celovec 2004
Škapin Rudi	1	11:17:00
Krnić Edo	2	11:18:38	Celovec 2008
Rejc Boštjan	2	11:23:30	Celovec 2007
Korošec Boštjan	1	11:23:50	Celovec 2000
Zdešar Edvard	3	11:29:13	Roth 2008
Jerič Borut		11:32:17	Celovec 2004
Marolt Roman	1	11:33:15	Nica 2009
Vergles Peter	1	11:35:41	Podersdorf 2008
Dečman Mitja	4	11:36:00	Roth 1999
Obštetar Matjaž	1	11:40:07	Celovec 2008
Eržen Roman	1	11:42:18	Zurich 2005
Mraz Matjaž	1	11:43:00
Trampuš Mitja		11:43:22	Celovec 2004
Kogovšek Stane	4	11:44:00
Zevnik Robert	1	11:46:28	Nica 2009
Verbič Primož	1	11:46:36	Zurich 2007
Medved Matej	1	11:46:50	Zurich 2009
Durackovič Damir	2	11:48:34	Celovec 2008
Pintarič Tomaž	1	11:54:33	Nagyatad 2008
Lemajič Gorazd	2	12:03:14	Celovec 2008
Vengust Modest	1	12:13:10	Nica 2009
Vrhunc Matjaž	1	12:20:28	Celovec 2006
Fister Iztok	1	12:26:49	Nica 2009
Brentin Simon	2	12:29:00	Celovec 2002
Bajec Simon	1	12:30:00
Hren Aleš	1	12:33:07	Celovec 2009
Podlogar Elvis	1	12:38:23	Nagyatad 2006
Jurič Goran	1	12:47:00
Ana Krušič	1	12:47:26	Celovec 2009
Kodelja Branko	1	12:53:06	Lanzarote 2007
Bučar Andrej	1	12:53:35	Frankfurt 2006
Jaki Dejan	1	12:57:00	Celovec 2003
Švrljuga Ivo	2	13:03:14	Nagyatad 2006
Černuta Luka	1	13:03:34	Poreč 2008
Golob Pia	1	13:28:35	Zurich 2005
Žagar Tone	1	13:30:00
Borovinšek Mladen	3	13:41:47	Celovec 2008
Brajnik Damjan		14:55:44	Celovec 2004
Knap Bojan	1	15:39:33	Celovec 2008
Lovše Jurij
Pliverič Marko
Pšeničnik Primož
Virag Fredi

Ironman Austria 2008

2009-07-06T07:30:00.003+02:00

Pred štartom

Štart

Zmagovalec Marino Vanhoenacker

Ambasador cepkov

Hiša dobrot

Lucie Zelenkova

Marino (prvi, 8:01:38)

Frederik van Lierde (peti, 8:26:58)

Hannes Hempel, deveti, 8:30:39, zaradi vpeltenosti v dopinški škandal, pred tedni izključen s tekme, sedaj pa se je ne , ne vem kako in zakaj, čudežno vrnil

Jerzy Kasemier

Dejan Patrčević, osmi, 8:29:45

Peter Harnold

Tomaž Šink

Bella Bayliss, prva, 8:50:13

Lucie Zelenkova, tretja 9:07:24

Prvi trije moški

1 Vanhoenacker, Marino 6/1/1 33/MPRO 00:47:36 04:20:13 02:50:14 08:01:38

2 Cunnama, James 18/5/2 26/MPRO 00:51:08 04:28:29 02:50:17 08:14:18

3 Bayliss, Stephan 4/3/3 30/MPRO 00:47:32 04:32:32 02:53:20 08:17:06

Prve tri ženske

1 Bayliss, Bella 3/1/1 32/FPRO 00:54:04 04:49:42 03:00:21 08:50:13

2 Tajsich, Sonja 7/3/2 34/FPRO 00:56:32 04:49:06 03:09:05 08:59:45

3 Zelenkova, Lucie 1/2/3 35/FPRO 00:47:32 04:58:05 03:17:25 09:07:24

Slovenci

1 Sink, Tomaz 7/17/9 39/M35 00:55:55 04:57:45 03:18:16 09:18:05

2 Harnold, Peter 16/29/21 31/MPRO 00:51:02 04:59:23 03:24:03 09:20:10

3 Cicic-Ocvirk, Dejan 52/23/14 27/M25 01:05:20 04:50:55 03:27:08 09:29:43

4 Kralj, Alen 50/34/23 32/M30 00:59:59 04:58:29 03:32:28 09:36:28

5 Poljanaek, Borut 47/65/48 35/M35 01:01:29 05:06:05 03:40:18 09:58:12

6 Romsak, Matic 55/27/11 45/M45 01:08:24 05:06:02 03:35:05 09:58:29

7 Majcen, Marjan 187/123/37 44/M40 01:11:28 05:19:31 03:26:40 10:04:42

8 Debenec, Bojan 4/9/9 52/M50 01:00:26 05:09:13 04:06:55 10:27:38

9 Gantar, Gregor 185/153/89 43/M40 01:11:26 05:23:59 03:52:43 10:36:54

10 Venturini, Peter 131/148/134 43/M40 01:08:59 05:26:00 04:13:48 10:56:56

11 Baumgarten, Rok 139/117/72 46/M45 01:16:26 05:34:58 03:54:49 11:01:05

12 Jovanovski, Slobodan 149/124/79 48/M45 01:17:47 05:36:34 04:04:09 11:10:38

13 Bele, Marjan 213/157/90 45/M45 01:25:16 05:48:40 03:56:29 11:18:44

14 Rotovnik Kozjek, Nada 1/4/6 46/F45 01:00:33 05:55:15 04:12:12 11:18:44

15 Zdesar, Edvard 355/326/300 40/M40 01:22:43 05:54:30 04:46:35 12:19:10

16 Hren, Ales 451/401/320 40/M40 01:40:05 06:11:03 04:26:00 12:33:07

17 Ana, Krusic 37/33/28 25/F25 01:27:16 06:36:03 04:31:47 12:47:26

18 Lemajic, Gorazd 44/108/110 50/M50 01:14:34 06:28:03 05:49:47 13:47:32

19 Skrlep, Anton 3/5/-- 60/M60 01:11:27 06:26:39 00:00:00 00:00:00

20 Mlinar, Branko 6/7/-- 64/M60 01:21:38 06:46:20 00:00:00 00:00:00

21 Ivancic, Sandi 6/--/-- 27/M25 00:56:04 00:00:00 00:00:00 09:38:24

Vršič

2009-07-04T14:19:00.001+02:00

Lepo

Zadnje priprave

Matej Medved Ironman Švica 9:24

Zaslužen počitek

Srečali smo tudi Kekca

Kranjska gora Vršič 11.89km, 55:10, 755m vzpona, 63 povp. kadenca

Ironman Švica

2009-07-02T07:57:00.010+02:00

Člana našega mogočnega kluba, Lojze Primožič in Matej Medved gresta v četrtek v Švico na Ironmana. Kaj jima želim? To kar si sama. Lojzetu Havaje (14 slotov v njegovi kategoriji, zadnji ki se je lansko leto uvrstil je imel čas 9:53:46), Medotu pa, da uspešno konča svoj prvi Ironman. Za dober rezultat bo že še čas. Saj je še mlad pa neumen. Od Slovencev gresta v Švico še Matej Paradiž in Miran Oblak, oba člana ŠD 3 sport.
Medo bo, kakor kaže malce prikrajšan na kolesarskem delu tekme. Nekaj časa nazaj sem mu namreč poškodoval zadnjo Xentis feltno, sedaj pa izvajava razne akrobacije, da bi jo popravila, pa slabo kaže. Trudiva se po najboljših močeh, pa nikakor ne uspe. Zdi se mi, da naju nategujejo od spredaj, pa zadaj in to vsi vpleteni. Tako bo vozil z eno slabšo feltno in eno Xentisko, kar se bo sigurno malce poznalo.
Skratka, veliko sreče, pa uživanja. V to ne dvomim.

Ironman Nica

2009-06-28T22:51:00.000+02:00

Naši:

1 SILC, France 71/4/1 27/M25 01:07:27 05:01:01 03:01:41 09:17:39

2 KIT, Mitja 43/11/11 36/M35 01:00:51 05:12:21 03:26:25 09:49:24

3 BENCINA, Matej 36/15/12 28/M25 01:03:33 05:17:13 03:25:31 09:54:09

4 JANEZIC, Gregor 90/20/19 37/M35 01:04:50 05:15:24 03:27:24 09:56:22

5 MIJOVIC, Mojca 11/4/1 42/F40 01:16:46 06:09:46 02:28:23 10:07:07

6 KROMAR, Damjan 61/1/42 37/M35 01:02:39 05:02:39 04:03:37 10:15:43

7 KASTELEC, Tomaz 119/81/41 27/M25 01:15:07 05:51:18 03:32:47 10:51:14

8 BAJEC, Matjaž 175/97/69 42/M40 01:10:42 05:41:36 03:49:14 10:51:46

9 MAROLT, Roman 187/159/152 33/M30 01:11:05 05:55:38 04:12:04 11:33:15

10 ZEVNIK, Klemen 334/226/170 33/M30 01:25:09 06:03:43 04:06:41 11:46:28

11 VENGUST, Modest 177/233/248 40/M40 01:10:43 06:08:02 04:38:33 12:13:10

12 FISTER, Iztok 43/23/26 20/M19 01:27:46 05:56:52 04:48:13 12:26:49

13 KROFL, Drago 3/2/4 62/M60 01:14:56 06:19:29 05:27:30 13:18:25

14 BOROVINSEK, Mladen 76/102/103 52/M50 01:19:37 07:24:31 05:12:17 14:30:22

Najboljši:

Moški:

1 ZAMORA PEREZ, Marcel 3/4/1 31/MPRO 00:53:10 04:48:59 02:43:17 08:30:06

2 FAURE, Hervé 5/5/2 33/MPRO 00:53:16 04:48:35 02:54:26 08:40:55

3 BILLEAU, Simon 14/2/3 27/MPRO 00:54:46 04:45:40 03:00:41 08:46:30

4 ALONSO-MC KERNAN, Clemente 1/7/4 31/MPRO 00:51:04 04:58:59 02:52:28 08:48:59

5 MARCEAU, Olivier 2/1/5 36/MPRO 00:51:11 04:45:00 03:11:50 08:52:53

6 CLERBOUT, Bruno 7/9/6 33/MPRO 00:53:16 05:05:58 02:53:10 08:58:02

7 GALINDEZ, Oscar 13/6/7 38/MPRO 00:53:24 04:48:01 03:21:31 09:08:26

8 BANTI, Hervé 9/8/8 32/MPRO 00:53:21 05:02:43 03:14:26 09:16:33

9 AUGUEUX, Benoît 12/11/9 33/MPRO 00:53:23 05:05:15 03:11:07 09:17:07

10 SILC, France 71/4/1 27/M25 01:07:27 05:01:01 03:01:41 09:17:39

Ženske:

1 DECKERS, Tine 3/2/1 31/FPRO 00:58:04 05:14:36 03:11:58 09:30:29

2 ROBIN, Christel 9/1/2 22/FPRO 01:00:18 05:05:22 03:22:23 09:34:19

3 DOGANA, Martina 6/3/3 30/FPRO 00:58:53 05:31:37 03:01:20 09:37:35

4 BAYLEY, Abigail 8/8/4 32/FPRO 00:59:41 05:34:42 03:07:07 09:47:22

5 LOUISON, Alexandra 10/4/5 27/FPRO 01:00:33 05:29:44 03:16:03 09:52:28

6 MEYERS, Katya 13/6/6 29/FPRO 01:05:56 05:26:48 03:19:15 09:58:30

7 MIJOVIC, Mojca 11/4/1 42/F40 01:16:46 06:09:46 02:28:23 10:07:07

8 SCHUECKER, Linda 11/9/7 27/FPRO 01:02:30 05:32:58 03:39:36 10:21:29

9 JOHNSTON, Claudia 6/1/1 36/F35 01:07:58 05:43:07 03:23:37 10:23:10

10 GRICE, Yvette 2/13/8 29/FPRO 00:56:22 05:52:30 03:27:53 10:24:06

Pa še en filmček iz Francije

Damjan Zabovnik in lezikolo

2009-06-18T13:50:00.002+02:00

Damjan Zabovnik iz Velenja namesto navadnega kolesa uporablja lezi-kolo. S tem stilom je začel leta 1989. Lezikole (tak je izraz) pa vozi od leta 1994 dalje. Lezikoli (ležeča klasa) imajo ogromno prednosti pred navadnimi kolesi in vsi svetovni hitrostni rekordi z vozili na človeški pogon so postavljeni z lezikoli. In tudi Damjan je svetovni rekorder v eno urni prevoženi razdalji.

LUKAZOJA: Kako si sploh prišel na idejo za lezikolo? Si ga sam naredil, kako?

DEJAN ZABOVNIK:Ideja je prišla iz revije ŽIT, sprva si je lezikol napravil moj brat, še bolj pa sem se nad njimi navdušil nekoliko kasneje jaz sam.

LUKAZOJA: Iz tvojega članka iz Franje je razvidno, da si imel probleme na sami tekmi? Se udeležuješ tudi kakšnih drugih tekem, imaš probleme tudi v tujini?

DEJAN ZABOVNIK:Tekem na navadnih lezikolih se praviloma ne udeležujem, izjema je le svetovno prvenstvo vozil na človeški pogon v Angliji 2008, ko sem v Science Museum, London obenem šel razstavit svoj tekmovalni lezikol Eivie II. Franjo sem nazadnje odpeljal leta 2001, ko sem jo zmagal. Kmalu nato sem zmagal še maraton v Radencih. Ker sem videl, da se kategorija "lezikol" pri organizatorjih ne bo uvedla, pač pa bodo na nas prej gledali z zavistjo in prezirom, se kasneje do danes nisem udeležil nobenega maratona več. Na navadnih cestah, še posebej če so luknjaste, imajo nekaj makadama vmes ipd., je lezikol ki je opremljen z aerodinamiko res prehiter. Že leta 2001 me je na tekmi najbolj skrbelo to, da bi fasal defekt na spr. gumi, ki je manjšega premera in zato še bolj na udaru. Lezikol je malo počasnejši v klanec, zato se je pri spustu potrebno še posebej potruditi da nadoknadiš izgubljeni čas. Če je gneča in je pri spustu slaba cesta, kakor npr. iz Kladja (Maraton Franja), potem je pri 70 do 80 km/h kolikor dopušča ovinkasta cesta, tveganje res precejšnje. Leta 2001 sem k sreči lahko vozil sam kot ubežnik od Logatca naprej in me nihče ni motil. Po osmih letih sem se odločil, da spet skušam zmagati, ampak si trase nisem predhodno ogledal in nisem pričakoval, da bo že cesta pred Logatcem tako slaba, da mi bo poškodovala kolo (zlomilo mi je nosilec sprednjega spojlerja). Od tam naprej sem tekmo vzel le kot trening, ker so mi hitre skupine ušle, počasne pa so me ovirale.
Tekem na navadnih lezikolih se praviloma ne udeležujem, izjema je le svetovno prvenstvo vozil na človeški pogon v Angliji 2008, ko sem tja obenem šel razstavit svoj tekmovalni lezikol Eivie II. Sicer tekmujem le z Eivie II, cilj je postaviti svetovne rekorde, kar se praviloma dogaja preko luže. V eni uri mi je lani uspelo postaviti tudi svetovnega, v Nemčiji na ovalni testni stezi za avtomobile - Dekra.

LUKAZOJA: Lezikolo. Ga imaš samo zase, si kakšnega naredil tudi za druge, jih prodajaš?

DEJAN ZABOVNIK:Nekaj sem jih napravil tudi za druge, enkrat celo manjšo serijo, vendar s tem ni bilo pravega posla. Tako zdaj delam le po naročilu, za najbolj zagrete ljudi, če bo moja publiciteta kdaj omogočila da se posel razcvete, pa bom produkcijo povečal...

LUKAZOJA: Kaj več o tvojih rezultatih?

DEJAN ZABOVNIK:4x evropski rekorder na 200m z letečim startom (110, 117, 119, 121 km/h), 1x evropski rekorder na eno uro (84 km), 1x svetovni rekorder na eno uro (87 km). To je plod 8 letnega delovanja na področju rekordov od takrat naprej, ko sem zmagal Maraton Franja.

LUKAZOJA: Glede na rezultate sodeč si kar dosti prepotoval. Ali si potovanja pokril s sponzorskimi sredstvi ali gre večina iz tvojega žepa?

DEJAN ZABOVNIK:Sprva sem v projekt vložil vsak privarčevani tolar in z velikimi žrtvami. Sponzorji so od 2003 le deloma pokrili stroške. Tukaj moram omeniti, da je zaslužen za njih v glavnem takratni manager Arne Hodalič. Veliko je prispeval tudi do takrat prvi pilot, Matjaž Leskovar. Kasneje sem projekt lahko podpiral z denarjem, ki sem ga zaslužil z delom v Ameriki, v zadnjih letih pa so stroški pokriti, predvsem na račun radodarnega sponzorja Akrapovič d.d.

LUKAZOJA: Plani za naprej?

DEJAN ZABOVNIK:1-h rekord želim izboljšati in ga ubraniti julija letos v Michiganu. Če se najde denar, verjamem da sem z Eivie II sposoben postaviti svetovne rekorde v večini obstoječih disciplin za vozila na človeški pogon.

Damjanu se najlepše zahvaljujem za odgovore. Več o njem si lahko preberete na njegovi strani http://www.eivie.com/.

Pa še njegovo izredno zanimivo poročilo z zmege, ki jo je dosegel na Maratonu Franja 2001:

Zmaga Maratona Franja

Kako ljudi šokirati? To vprašanje me je od nekdaj mikalo. Pravzaprav, kako jih šokirati, da imaš še nekaj od tega? Če se z lezikolom vozim po magistralah vzbujam samo pozornost, a večina nima pojma zakaj se to grem. Le tu in tam kakšnemu radovednežu odgovarjam, zakaj mi je lezikol ljubši. Da je udoben, je že mogoče razumljivo, ampak da je na primer mogoče se na varen način voziti po mestu, med gručo pešcev, to je ljudem nerazumljivo. Nekateri nemara celo pomislijo, da sem kak invalid, priklenjen na zame edino mogoče vozilo. Ali pa da se samo baham in vzbujam čim večjo pozornost. Skoraj nihče ne pomisli, da je mogoče s tem čudesom preživeti na maratonu med gručo navadnih kolesarjev, ter z manj truda biti hitrejši od njih. To je to! Dokazati jim moram ravno to! Zmagati moram na večji dirki, nihče namesto mene ne bo.

"Končno bom zmagal sam prestižni Maraton Franja!" sem sklenil še pred začetkom sezone 2001. Nekajkrat sem se ga že udeležil, ampak nikdar preveč pripravljen. Zadnjič sem na cilj pripeljal v drugi skupini, lahko pa bi bil še boljši, če bi taktično počival do prelaza Kladje. A že pri spustu do Idrije sem se preveč utrudil, ko sem kot prvi demonstriral polaganje ovinkov v polležečem položaju. To leto sem imel trdnejšo voljo, za dosego cilja pa na izbiro več možnosti.
Lahko bi maksimalno treniral in če bi se na maratonu držal večino časa v ospredju, vendar v zavetrju boljših kolesarjev, bi malo pred ciljem lahko pobegnil glavnini. Druga možnost je bila, da se ne naprezam preveč, zmago pa mi zagotovi dodatna aerodinamika, ki jo lahko obesim na kolo. Odločil sem se za najbolj radikalno možnost – oboje skupaj. Obenem sem se lahko na ta način nadejal ob zmagi toliko večjega šoka, zadanega konkurenci. Želja po zmagi je bila tako močna, kot slo po iskanju smisla življenja ali pa potreba po svobodi. Intuitivno sem svojo namero zadržal kot skrivnost. Le najboljšim prijateljem sem se zaupal. Na ta način sem lahko organizatorje in druge kolesarje presenetil. Če bi kdo vedel, česa sem sposoben, bi me morda že na startu izločil. Skromna molčečnost mi je pomagala mirneje pričakovati razplet tekme in prenesti kakršen koli izid, v glavnem pa, v moje zadovoljstvo – šokirati!

Vso sezono sem treninge na lezikolu posvečal temu. Bili so trdi in naporni, za razliko od prejšnjih let pa tudi dosti bolj redni. Imel sem tudi taktične priprave, tako da sem progo, kjer gre maraton, prej dvakrat prevozil. Tistikrat sem spoznaval kvaliteto asfalta na različnih mestih, se seznanjal z ovinki med spustom proti Idriji in štel ovinke do vrha prelaza Kladje.
Obliko za sprednji aerodinamični spojler sem začel delati že pred začetkom sezone. Po malem sem jo kital in brusil več mesecev. Hkrati sem se vrgel na lov za tanjšo pnevmatiko sprednjega kolesa, ki je do sedaj v Sloveniji nisem mogel nikjer dobiti. Kolesarska trgovina Ritoša iz Izole je prisluhnila mojim željam in kmalu sem na kolo namestil 20-colski plašč Continental Grand Prix. Kakšna razlika glede na težko in kotalnega trenja polno "Pony gumo"! Istočasno sem si krmilo namestil naravnost pred rame, tako da sem ga z iztegnjenimi rokami ravno še dosegel. Že na naslednjem treningu sem opazil porast hitrosti za vsaj deset odstotkov. Kolesarskemu računalniku sprva sploh nisem verjel. Da me ta psihično ne bi oviral pri napredovanju, sem ga kar odstranil iz kolesa. Zdaj sem poln upanja fanatično kosil treninge, ki so se vrstili od težkega do na mejo blaznega. Junija sem se že udeležil "Runde", ki je nekakšno druženje najboljših amaterskih kolesarjev. 90-km proga začne v Dolu pri Ljubljani, konča v Domžalah in je pretežno ravninska. V ospredju sem se držal vso pot, razen v klancu navzgor so mi malo pobegnili, a sem jih med spustom kmalu gladko prehitel. Na koncu sem bil spet čisto med prvimi. Kako super kolo imam! Včasih o takih brzinah nisem mogel niti sanjati. Ko smo šli na pijačo, so mi stari mački zatrjevali, da sem pri spustu čez serpentine šel res "na radar".
A to še ni bilo vse. Načrtoval sem dodatek sprednjega spojlerja, med njim in zadnjim spojlerjem (ki mi je do sedaj že zvesto služil) pa napetje prevleke, ki bo prekrila ves moj trup, le glava in vrat bosta gledala ven. Spodaj bo v prevleki luknja, da bom lahko stopil ven, ter da se mi bodo noge hladile ob izmeničnem brcanju naprej. Kot konica rakete mi bo spredaj rezalo zrak, nato pa ga preko prevleke poslalo rahlo zvrtinčenega do repa zadnjega spojlerja, kjer se bo združeval in pomirjen pomahal drveče oddaljevanemu se lezikolu. Kakšna fizikalna romantika! In tako preprosto je vse to. S prijateljem Robertom sem se domenil, da mi bo za maraton posodil svoj okvir lezikola, ker je ta najboljši, kar sem jih kdaj napravil. Tako je tekmovalno kolo pričenjalo dobivati obliko že kakšen mesec pred dogodkom.
Sprednji spojler mi je nek mojster po mojem kalupu napravil nekaj dni pred Kolesarskim maratonom Špica, kjer sem ga že lahko preizkusil. 140 km smo vozili v strnjeni koloni za spremljevalnim vozilom in tako fizično počivali, psihično pa trpeli čez vse meje. Nihče si ni želel padca ali uničenje gum, a marsikdo se je soočil s takšno usodo. Malo bolj smo se sprostili le pri spustu proti Vrhniki, ko smo lahko z veliko hitrostjo polzeli skozi zrak. Odmaknil sem se iz zavetrja spremljevalnega vozila desno tik ob rob cestišča in preizkušal aerodinamiko. Neverjetno smešni so se mi zazdeli kolesarji na "specialkah", ki so sklanjali glave k tlom tik za vozilom in divje pritiskali na pedala, medtem ko sem jaz s podobnimi napori lahko sledil brez pomoči in v normalni lezi-pozi z razgledom. Nato spet gnetenje in cviljenje zavor... 10 km pred ciljem smo naenkrat zadihali na polno v položen klanec. Hitrost je v klanec praktično ostala enaka kot prej po ravnem za omejevalnim vozilom. V trenutku sem bil v ospredju, po blagem spustu do cilja pa od vseh največji del časa rezal zrak v skupinici štirih kolesarjev. Po glavi me je neprenehoma kljuvalo: "Kaj naj naredim? Ali sem sposoben pobega?" Ko se je cilj v Grosupljem vse bolj bližal, sem nekajkrat premalo odločno za nekaj časa pobegnil, nato pa bil prisiljen počiti v zavetrju. Nenadoma se je začel divji šprint. Pritiskal sem do konca za pobeglemu, medtem ko mi je zadaj za ovratnik že dihal drugi kolesar. Komaj sem si izboril drugo mesto, a počutil sem se kot zmagovalec. Močno sem udarjal s pestjo v zrak in bil ves vznesen. Vedel sem da bo moja tekmovalna hitrost le še rasla.

Do Maratona Franja je bil le še en teden. Pri podjetju športnih oblačil Žolna Šport so mi že šivali aerodinamično prevleko iz lycre. Vedel sem, da bo ta moj odločilni adut pokazal, ali lahko zmagam na Franji z lahkoto ali s težavo. Zmago pa sem že vonjal v zraku. Najbolj me je skrbelo, da bi bilo pod prevleko prevroče, da bi mogel iz sebe iztisniti maksimum. Posebej nevarno bi bilo lahko pregretje med vzpenjanjem na Kladje, ko osvežilnega nasprotnega vetra skoraj ne bo. To je bil vzrok za to, da sem izbral prevleko bele barve, da bo čimbolj odbijala toploto sonca.
Ko sem se prvič splazil pod prevleko, mi je bilo tako nenavadno, kot da bi se ljubil z Marsovko. Dejansko je bilo videti tako, kot da bi nekdo z glavo kukal iz bele krste, izpod nje pa mu pete uhajajo ven. "Ali mi je tega res treba?" sem dvomil, "Saj lahko z malo več truda zmagam tudi brez prevleke." Vendar ko sem začel poganjati svoje vozilo, sem doživel prijeten šok. Z nekako 70 odstotki napora sem se gibal s hitrostjo, kakršno sem dosegal ob polni moči brez prevleke. Začelo me je blazno zanimati, kako bo po klancu navzdol. Za preizkuševališče sem že nekajkrat uporabil klanec iz Rakitne, ki ima v izteku blage ovinke in ni prestrm. Ko sem se spuščal v tisti cigari na kolesih, me zrak nikakor ni hotel ustavljati. Zavore so se mi morale pošteno segreti. Brzinomera nisem imel, ker ga nisem imel kam pritrditi, ter da me je bilo malo manj. Meril sem le čas na določenem odseku brez poganjanja pedali. Prvič se je zgodilo, da mi je hitrost na izteku sredi blagega ovinka toliko narasla, da sem začel zavirati, namreč nagnil sem se že skoraj kot na motorju. Nenavaden občutek je bil, ko mi je pihalo le v vrat in glavo, telo pa sploh ni čutilo nasprotnega vetra. Bilo je tako, kot bi se vozil z močnim vetrom v hrbet, ali pa na Luni, kjer ni zraka. Izmeril sem tudi čas na istem odseku, ko nisem nosil čelade. Bil je le malo manjši od prejšnjega, zato sem se odločil na Franji nositi čelado vse do vznožja Kladja – varnost je varnost.
Na vrsto je prišel še preizkus hlajenja. Z Matejem Sokom sva se odpravila na Sveti Jošt nad Kranjem – mojo priljubljeno točko za razvoj moči – kjer je najstrmejši klanec daleč naokoli. Tokrat sem ga premagoval pod prevleko oblečen v kolesarsko majico in s čelado na glavi. Pôt mi je v curkih povzel nad in pod obrvmi, glava se mi je kuhala kot jajce, a moj vzpon ni bil počasen! Ocenil sem, da me takšna vročina že ne bo pretirano upočasnila, čeprav je moje kolo bilo z aero-dodatki in dvema litroma pijače težko 20 kg in je že zaradi tega bilo počasnejše navzgor. Prevleko bom zagotovo uporabil. "Če je bog z mano, bom zmagal!" sem zaupal Mateju, "Ampak nikomur ne govori tega," sem ga posvaril. Razumel ali ne, itak me je imel za čudaka že od najine ture po francoskih Alpah.

Zadnji dan priprav na tekmo. Namestil sem sponzorsko zadnje kolo Rolf-vector z zobniki za velike hitrosti. Zamenjal sem zadnji menjalnik z lažjim in napel prek zobnikov novo verigo. Lepil sem ježke za pritrditev prevleke na nov zadnji spojler, ki pa se je mojstru malo ponesrečil, zato sem ga skušal z vodnim brušenjem zgladiti, a nepopolno posušeni poliester se ni dal. "Bo pač moral biti stari še dober, čeprav je že obrabljen," sem se vdal. Nanj sem pritisnil veliki nalepki sponzorja TREK, pa še malo manjši Ritoša in Kolesarski servis Stojan Oblak. Žolna šport je svoj logotip vtisnila na prevleko. Ura se je že približevala polnoči, ko sem si dal opravka še z nastavljanjem menjalnika, ki nekako ni bil zadovoljen bodisi z novo verigo, bodisi z zobniki. Mogoče je bil že sam preveč obrabljen. Ali je stežka prestavljal v prvo, ali pa je metal verigo čez. Malo me je začelo živcirati, a na koncu sem zadeve le nekako spravil v red. Ves čas sem pazil, da dovolj jem, kajti energija na dirko se zbira dlje časa. V posteljo sem se ulegel popolnoma prepričan vase. Begalo me je le še nekaj negotovosti. Ali naj pobegnem čim bom imel priložnost ali naj bom strpen in vozim v skupini večji del proge? Če bi se preveč držal skupine, bi me v šprintu vendarle lahko kdo ugnal kot na maratonu Špica. Tudi v klancu Kladja bi mi nujno pobegnili. Druga vprašanja so bila, ali mi bodo mama, ati in brat pravočasno nudili pomoč? Ali bom na startu pravočasno za postavitev v ospredju? Kaj če mi poči guma? Noben dvom pa ni bil tako močan, da ne bi v meditaciji za jutrišnji naporen dan zaspal in odsanjal zmago.

Bil je lep, sončen, a za takrat po dolgem času zelo vroč dan. V Tacnu sem iz Floride spravil okvir, mu nataknil kolesi in prevleko, vmes pa ob vznemirjenosti s težavo pogoltnil nekaj žlic Čokolešnika. Mami sem po mobiju sporočil pravo količino in razmerje za izotonični napitek, ki naj me pričaka na vrhu Kladja. Oče je bil zadolžen za to, da bo pobral čelado, ki jo bom odvrgel v Cerknem pod klancem. Brat Samo pa mi je stal ob strani in me zaskrbljeno gledal, ko mi je menjalnik zopet vrgel verigo prek velikega zobnika. To se nikakor ne bi smelo dogoditi med vožnjo. Pred bratom sem napravil vtis neresnosti, še bolj sram pa me je bilo, ker izvijača nisem imel v avtu, tako da sem si ga moral izposoditi od nekega kolesarja. Hod menjalnika sem še malo omejil in s tem tvegal, da mi ostane za klanec le druga prestava.
Postavil sem se v gnečo za že okrog štiristo kolesarjev. "Bom že nadoknadil," sem si mislil. Nekaj pikantnih pripomb sem slišal na račun mojega Space-shuttla. "Najtežje ga je nalansirati," sem se pošalil, "potem že gre." "Samo previdno", so bili zadnji napotki Sama, "kolo imaš dobro, močan si tudi, saj bo..."

Takoj po svečanih govorih o Bolnici Franja in bitki za svobodo, ki jim sprva ni bilo videti konca, poči iz pištole in startamo. Iz zraka nas snema helikopter, saj je jubilejna 20. Franja. "Kako lepa čast jo bo zmagati," si mislim. Toliko kolesarjev na kupu še svoj živi dan nisem videl. Kakšno minuto in pol po poku se lahko začnem premikati. Gneča kot vedno. Reka kolesarjev se je valila skozi center Ljubljane malo po pločnikih, malo po levih pasovih, malo "direkt" v otoček na cesti... Žeja kot še nikoli. Neznansko pazim, da me kdo ne bi zapel. Pazijo tudi kolesarji ob meni. Opazim, da se ob mojem NLP-ju vedno napravi malo več prostora kot drugje – bržkone si nihče ne želi bližnjega srečanja tretje vrste. Padec v tej gneči bi mi verjetno onemogočil zmago. Neprestano imam roke na obeh zavorah v pripravljenosti, ne upam si napraviti požirka niti iz kamelbaka.
Končno nas spustijo naprej in začutim olajšanje, kot bi iz mene padlo tisoč ton mravelj. Razbremenjen se zapodim v Vrhniški klanec, da kolesarji kar dežujejo mimo mene (od spredaj nazaj). Na vso moč srkam pijačo iz bidona, pedali izmenično vlečem k sebi, še bolj pa jih potiskam. Na vrhu klanca mi srce tekmovalno, a enakomerno utripa. Pred mano je le še kakšnih trideset kolesarjev. Njihova nenadna upočasnitev me razbesni: "A zdaj naj pa zaviram, ko sem ravno "in"? Naj vidijo kje je vrag doma!!!" se mi utrga iz duše in aerodinamiki dam polno dozo zraka. Prehitim jih morda z malo višjim utripom kot prej, a to je hitrost! Kakšnih 15 km/h večja je od glavninske. Zaslišim komentar: "Ta je znorel." Približam se motorju s kamero in ga prehitim. Divjam po neravni podlagi proti Logatcu, da kolo kar poskakuje. Verjetno držim hitrost kakšnih 50km/h. "To je to!" kričim v sebi, "Kar čudite se!" Že to, da sem mimo Logatčanov divjal s 300 m prednosti, se mi zdi nepopisno doživetje." Televizija snema, pedala se vrtijo, vse je v redu. Samo počasi se bom moral začeti malo poslušati," opozorim samega sebe. Začutim namreč, da se srce približuje nevarnim frekvencam. Predobro vem, da si ne morem privoščiti krize in rahlo upočasnim. Srce mi spet igra in komaj čakam spusta iz Godoviča, ko bom pred drugimi kolesarji poletel v Idrijo svoboden kot ptica. Za sabo kmalu ne vidim več glavnine. Zavem se, da je moja taktika postala samoumevna: priboriti si čimveč prednosti pred klancem. Za mano pribrni peščica policijskih motoristov. Prehitijo me, nato pa kmalu spet pričakajo. Ko polagam serpentine, jih naenkrat zagledam, ko prepozno uzreč me skušajo vsi naenkrat iz zasede pospešiti pred mene. A to enostavno ne gre. Nekaj jih divje zavre in se umaknejo nazaj na bankino. Kakšnega od njih s silnim zaletom tudi prehitim.
Po nekaj nevarnih nagibih v skalnate ovinke pride nasproti Idrija. Dvignem roko izven prevleke skozi odprtino za glavo in maham občudovalcem. Pa saj niso dojeli. "Kaj bi to bilo, da neslišno drvi ko sneta sekira?" razberem na njihovih molčečih obrazih. Zaslišim pa nekaj vzpodbudnih krikov, ki me še bolj podžgejo. "Eni me že poznajo", ugibam, "Ali me zdaj vidi šef kolesarske trgovine Čuk?" Razmišljam, koliko prednosti sem si že nabral. Morda tri, ali pet minut. Po vsakem krajšem spustu si predstavljam, kako bi v tistem trenutku »navadneži« meter za metrom zaostali za mano in v glavi računam razdalje prednosti. Na križišču proti Cerknem mi grozi zmeda, ki so jo napravili policaji. Prepozno so zaustavili avtomobil, ki me čaka tik pred križiščem. Vse hitreje se mu približujem. Levo je motor, desno motor. Na voljo imam le en meter prostora, da se srečam med avtom in motorjem. Besnim. "Zaradi takih idiotov že ne bom izgubljal hitrosti," sklenem po hitrem postopku. Za hip še premerim obraz voznice, nato pa s kakšnih 60 km/h smuknem mimo.
Klanec se prevesi navzgor, s tem pa tudi občutek vročine. Kmalu se domislim in skozi odprtino mimo vratu spravim ven obe prepoteni roki, krmilo pa zagrabim preko prevleke od zunaj. Prestave mi začnejo nagajati. Ne morem doseči kombinacije, da bi bila veriga na obeh največjih zobnikih. Hitrost je tako hitro zamenjala barvo, da me začne skrbeti, če je z mano vse v redu. Ampak kriv je le klanec. Pred Cerknim si med vožnjo odpnem čelado in jo v centru odvržem na dogovorjeno mesto proti množici. Spredaj dam verigo na manjši zobnik, zadaj jo tiščim na večjega... in začuda skoči nanj! Oddahnem si in usmerim koncentracijo na ustrezen tempo. Tudi brez čelade je peklensko vroče. Pijem že iz kamelbaka, ne vem pa koliko tekočine je še v njem, ker je skrita zadaj v spojlerju. Do vrha bi ga naj izpraznil. Upam, da so mati razumeli situacijo. Namreč očitno nihče od ljudi spredaj ne ve, da sem prvi kolesar. Pred sabo zagledam možaka z vodno cevjo v pripravljenosti. Iz nje že curlja ohlajena voda, da osveži najboljše. "Kako bo to prijalo!" se razveselim. Namerim proti njemu, mož me zabodeno gleda. Pridem bora dva metra pred njega. Nič. "Špricaj!" zatulim. Zdrzne se in cev mi le za spoznanje zmoči prevleko. "Ah..." povesim vročo glavo in se začnem spraševati, kako bom žigosal kartonček na vrhu, če nimam več spremstva.
Dohiti me policaj na brnečem motorju in me vpraša, če bom zmagal. "Ne vem, koliko pa imam prednosti?" izkoristim priložnost. "Uh… kakšna dva kilometra", pravi. Optimistično pokažem palec iz stisnjene pesti. Če bom na vrhu še vedno prvi, lahko začnem slaviti, mi je jasno. A ta tič se ustavi in zopet čaka glavnino. "Ma vsaj enega policaja mi dajte, če je širom Slovenije že na vsakem kvadratnem metru po eden!" sem ogorčen. Na vrhu me mama prva zagleda. Priteče do mene in mi poda tri bidone napitka, od katerih enega takoj izpraznim in odvržem. Druga dva si zataknem za kratke hlače, ker majice zaradi vročine nisem oblekel. Nihče mi ne ponudi žiga, zato kar kmalu poženem kolo in se lotim spusta. Posebej pazim na slabo cesto, ker se mi zdi gumi-defekt največja grožnja neuspeha. Začenjam čutiti mišične krče v levi zadnjici in v mečih, a do Ljubljane me čaka še okoli 60 km rahlega spusta in ravnine. "Ali bom zdržal?" me pesti. Vsak gib z nogo napravim z natančno premišljenim odmerkom, da bi prihranil energijo in ohranil moč. Če krči pričnejo naraščati, se mi slabo piše.
A piše se mi dobro, le tu in tam me krči opozorijo, da vsega nikakor ne smem dati od sebe. Ponavljam si, da moram biti samo miren. Časovna prednost je na moji strani, samo izgubiti je ne smem preveč. Na prvem naslednjem križišču se policaji še trudijo napraviti red zame, pa jim itak ne uspe. Vsaj trikrat pogledam levo in desno, medtem ko skoraj nič ne zaviram – se razume. Pojem čokoladico, ki sem jo povlekel iz žepa, prišitega na notranji strani prevleke nalašč zanjo. Žep so mi prišili ob strani med trupom in stegni, pod naprej iztegnjeno roko, tako da med poganjanjem ne zadevam vanj. V nasprotnem žepu imam še eno, ki jo bom prihranil za kasneje. Skozi center Škofje loke po smrtonosni cesti resno pogrešim spremljevalno vozilo z zvočniki. Nekajkrat se svareče zaderem, da bi razgnal nič hudega sluteče pešce... No, k sreči sem dovolj ozek. To je zadnje mesto pred ciljem, zdaj pa finiš! Malo pred Vodicami se mi zazdi, da je kolesar, ki mi prihaja nasproti in me pozdravlja, sam Matjaž Leskovar. Samo je bil njegov sodelavec in naju je povezal, da smo že pred časom preizkušali moje lezi-prototipe."Če je res on, bo zdaj videl, da moji lezikoli niso kar tako," se spomnim njegove skeptičnosti.
Do mene se pripelje televizijsko vozilo. Povejo mi za prednost okrog dveh minut. Opazim, da sem se rahlo prehladil – dobil sem hripav glas. Gotovo zaradi nenehnega pihanja po vratu, medtem ko imam telo močno razgreto. Dam nekaj izjav, nato pa spet sam kolesarim dalje, odganjajoč misli na zmago. Kajti te bi mi hitro lahko povečale tempo, s tem stopnjevale dehidriranost in mišične krče, kar bi me lahko stalo nagle upočasnitve. Nenazadnje tudi tega, da me kakšen kolesar, ki je prej vozil zaslonjen v skupini, dohiti in prehiti. Gotovo ni slabšega, kot da si z eno nogo že v oblakih, potem pa naglo strmoglaviš. Takšne krute spremembe si zapomniš za vse življenje. Dovolj me pretrese že to, da se malo pred ciljem ob mene postavi avtomobil organizatorja dirke Zvoneta Zanoškarja. Zadihanega me prične zasliševati, kje sem vstopil v dirko in kje imam številko. Preneumno se mi zdi, da mu moram razlagati potek dogodkov, ko so me pa vendar vsi videli. Za številko mi je oseba, kateri sem plačal startnino izjavila, da je ne rabim (vpričo mojega kolesa). To mi je tudi godilo, ker sem spojler imel poln nalepk, drugam pa bi jo težko nalepil.
Tri kilometre pred ciljem neham štediti moči in s kolesom zakopljem po asfaltu. Na cilju so naznanili nenavadno vozilo, ki se kot prvo približuje, a to, čemur so zdaj priča, ko z vsaj 50 km/h zdrsnem v cilj in nato naglo zavrem, je verjetno izven meja domišljije. Zaslišim in uzrem Sama, ki na ves glas kriči, ob njem pa je njegov nič manj navdušen prijatelj Matej. "Ta je kuhar in gotovo mi bo od zdaj naprej še raje naklonil večje porcije v DD Vič," pomislim. Samo je - kot mi je zaupal – še posebej vesel zato, ker ga je ves dan skrbelo da bom doživel hud padec, kot v njegovih sinočnjih sanjah.

Čim lažje zadiham, se začne neprijetnost. G. Zvone Zanoškar mi da ultimat: ali mu pokažem žig, ali pa me diskvalificirajo, kajti povsod v svetu so pravila pravila. Smejem se mu: "Zmagovalec sem, to je posnela tudi televizija. Nikar si ne delajte blamaže pred mediji. V nasprotnem primeru jim bom izpovedal vse okrog vaše organizacije." Sploh si ne belim več glave s tem. Opravim poziranje za časnik Dnevnik, nato me malo intervjuva še televizija. Poiščem Martina Hvastijo, ki mi pove, da je prišel na Kladje prvi za mano, a pet minut prepozno, da bi me videl. Po tem sklepam, da sem si do Cerknega priboril celih deset minut prednosti! Menda so moj pobeg vzeli z levo roko, češ, saj bom umrl, a on je vedel, da me več ne dobijo. Martin Hvastija je moj znanec iz oddaje Adrenalina, ki smo jo nekaj let nazaj na Primorskem posneli v decembru, ko moja amaterska forma že čisto pade. Da ne govorim o tem, koliko slabše kolo sem imel takrat. "Zdaj sem mu pa pokazal," mi je v zadovoljstvo.
Mama mi ponudi hrane in pijače, ki v moj želodec pade z več kot težnostnim pospeškom. Še nekaj časa psihično utrujen po malem dojemam, da sem moral tri ure sam rezati zrak s povprečno hitrostjo okrog 40 km/h, za kar sem porabil vsaj 40% manj energije kot bi jo na navadnem kolesu.

Zadeve so se uredile in na oder me kličejo kot zmagovalca. Za razliko od lani, ko sem kot posebnež bil povabljen na oder, me zdaj trema nič ne lovi. Sem pa že legenda, ali ne? Povem, da nisem prišel po naziv zmagovalca, pač pa da pokažem svojo konstrukcijo kolesa in razjasnim pojme o klasičnem dirkalnem in alternativnem kolesu. "Lezikol ni samo hitrost. Je udobje, varnost, užitek in še kaj!" razložim skoraj v solzah sreče. Že prej sem opazil nevoščljive obraze nekaterih elitnih amaterjev. Zato še poudarim, da iskreno čestitam tistemu, ki je prišel do cilja prvi, takoj za mano. "Ja, to je pa Robič," se zasliši nekaj potolaženo glasnih mnenj iz vrst kolesarjev pod odrom. Mogoče ravno zaradi presenetljivo nenavadne zmage nisem dobil pokala, temveč šampanjec. Zagledam šefa prodaje koles Trek, ki je strašno vesel in mi evforično čestita. Mojega veselja pač ne more nič prekašati; za nameček me po dogovoru pri njem zaradi zmage čaka lepa denarna nagrada. Tudi prodajalec pri Žolna šport se reži do ušes in kar ne more verjeti.
Stari borci in predsedniki društev z najštevilčnejšo udeležbo si razdelijo številne pokale in pravljice je konec. Želodec me žene po še nekaj hrane, nato pa naravnost v posteljo, kjer prebijem nadaljnjih 15 (!) ur.

"Zgodilo se je, danes je v Dnevniku," kot se glasi reklama in: "Leteča krsta prva do cilja", je bil prvi članek na to temo. Kakor je navedel novinar, se je menda ta vzdevek vozila spontano porodil v množici. Med kolesarji pa se še dandanes govori o tem, kdo (oziroma kaj) je takrat zmagal Maraton Franja.

Ta dogodek posvečam svojemu sinu Žanu, da bi razumel, da se je v življenju potrebno boriti. Hvala vsem, ki ste mi kakorkoli pomagali na ustvarjalni poti in me vzpodbujali pri hobijih.

Damjan Zabovnik

Slike iz Grosupelj

2009-06-10T08:55:00.000+02:00

Pa še slike iz Grosupelj

Če se ne prijavi nobena štafeta, bo en pokal sigurno prvič naš

Žganci

Ivo zelo razpoložen zaenkrat

5:02 tempo!!!! Kaj bo rekel trener

Ivo prvič vidi kaj je ekipni duh

Naša kuhinja

Pa še naša kuharica

Noč

Megleno jutro in že malce bolj utrujeni obrazi

Zmagovalca Oven 189,24km, Režonja 185,92km

Legendarni Polde Taler 83km

Na koncu se nam je pridružil tudi naš trener. Zgleda zadovoljen z našim rezultatom

Luka, zmagovalec pri dečkih, 69km

Čez dan smo malce razširili bazni tabor

Naša ekipa. Zraven Zoja, zmagovalka pri deklicah, 56km

Končan 24-urni maraton Grosuplje

2009-06-07T14:43:00.000+02:00

Tekmo smo v prešernem razpoloženju končali in v 24 urah pretekli 143 krogov, kar je pomenilo 243,1 kilometrov in prvo mesto v izredno hudi konkurenci. Vreme odlično, moji sotekmovalci v štafeti, razen treh, čudoviti. Prireditev uspela, v prihodnosti še pridemo, čeprav je možnih še kar nekaj izboljšav.

Z Medotam sva kot predhodnica prišla v Grosuplje okoli tretje ure. Z nama je bila tudi Medotova živahnejša polovica, ki je bila zadolžena za našo all inxlusive oskrbo med samo tekmo. Na travnik ob startno ciljni areni sva parkirala camper, ki nam ga je dal sotekmovalec David. Urediva formalnosti, skočiva v trgovino po nekaj malenkosti, potem pa počivava do 18ure, ko naj bi startali. Naš cilj je teči 24 ur. Nič drugega. Dogovorimo se, da se bomo menjali na 45 minut dokler bo šlo, potem bomo pa videli. Ostalih tekmovalcev ne poznamo, vendar se večini vidi, da so ultramaratonci. Mi štirje, ki tečemo kot štafeta, se lahko manjamo kakor nam paše. Lahko na vsak krog (1.7km). Tisti, ki so prijavljeni posamezno, tečejo lahko 24 ur, oziroma po planu, ki si ga izdelajo. Moram pa povedati, da teh nekaj 10 tekmovalcev, ki so bili 24 ur na progi (saj vmes so tudi počivali, ampak ne predolgo) so pa res norci (v pozitivnem smislu).

Leta 1991 se je takrat 25-letni Bajo Dizdarević odločil oragnizirati 24-urni maraton po vzoru velikih cestnih tekov, ki se odvijajo po ZDA. Najprej je povabil na tek prijatelje, in tako je prišlo do prve tovrstne prireditve pri nas, ki se je kasneje preimenovala v ''Tek sreče''.

Ura je 18:00 in prva izmenjava je moja. Proga je speljana okoli, po moje, središča mesta. Takoj vidim, da je izredno težavna, sploh za tako dolg tek. Ker ni zapore cestišča, je potrebno bodisi tečti po pločnikih (ni priporočljivo) ali pa po cesti, ter se včasih umakniti kakšnem večjem vozilu. Cestišče je tudi dokaj uničeno, kar bi znalo biti problem po nekaj urah. Je pa tudi kar precej vzpona. V bistvu gre proga gor ali dol, kar mi nikakor ne ustreza. Ampak saj bo. Na sami progi so tri kontrolne točke, kjer ti zaznajo čip. V drugem krogu opazim, da sem prečkal samo dve kontrolni točki Mogoče pa sta samo dve. Nista. Na drugi kontrolni točki je ovinek čudno ograjen in tam bi moral po notranji namesto zunanji strani. Kaj češ, izgubili smo 2 kroga. To povem sotrpinom, ki opozorijo organizatorje, ki pa razumljivo nimajo posluha za našo malomarnost. Potem spregledam v naslednji menjavi še eno točko (nisem stopil na pločnik), 2x se je isto zgodilo še Ivotu, kar pomeni 4 izgubljene kroge Na koncu so nam jih vzeli še več. Ampak vseeno, imeli smo svojo statistiko. Za mano štarta Ivo, potem David, na koncu pa še Medo. Vseskozi za nas skrbi Katka. Dogovorjeni smo bili, da so venomer na mizi narejeni špageti. Proti jutru smo že siti špagetov, pojemo še kakšno juho, potem pa bolj ko gre tekma proti koncu, manj je apetita pri vseh. Okoli 21, 22 ure začne deževati. Ampak vseeno je bilo toplo, tako do smo razen Ivota, ki ima do 31 stopinj celzija vsaj dve plasti oblek na sebi, tekli v kratkih majicah. Malce neugodno je bilo edino lezti v premočene superge, nogavice, majice. Konkretno, po menjavi smo jedli, se preoblekli, se malce ulegli, če se je dalo zaspali, nato pa zopet na progo. Ponoči smo menjavo podaljšali na eno uro, tako da je bilo malce več časa za spanje. Od jutra dalje pa spet na 45 minut. Prave krize ni imel nihče, sam sem imel težave z mišicami, Ivo s prebavnimi motnjami, ostala dva pa ne, ali pa ne jamrata rada. Na progi je bilo čez vso noč kar nekaj tekmovalcev, ki pa so razen nekaj izjem hodili. Dosti tekmovalcev sploh nisem videl tečti niti enkrat in to je tudi prva graja organizatorjem. Možno, da nimam prav, ampak dozdeva se mi, da če gre za tek, se ne hodi. Popolnoma razumljivo je, da tisti tekači, ki so na progi 24 ur, vmes hodijo. Nekateri pa so hodili od samega začetka, kar lahko potrdijo dekleta, ki so bila dežurna ob progi, in so za kar nekaj tekačev dejale, da niso tekli niti meter. In potem se na pločnikih in drugih ozkih prehodih dobijo štirje, ki debatirajo, ti pa jih prosiš, da se umaknejo, na koncu pa rajši skačeš s pločnika ali počakaš, da se cesta razširi. Še nekaj predlogov in pripomb. Glasba bi bila lahko vseskozi, na pol poti še ena okrepčevalnica vsaj z vodo, preverjanje stranišča. Zatem, osvetlitev proge, kar spada pod obvezno. Posebej v samem cilju je bila popolna tema. Potem omejitev teka za najmlajše. Ne zdi se mi normalno, da 8 letni otroci tečejo, hodijo sredi noči. Drugače pa, da ne bo zgledalo, da sem kakšen tečnež. Prireditev mi je zelo všeč, predlagal sem le nekaj izboljšav.

V našem camperju je vladalo izredno vzdušje čez cel dan, razumeli smo se odlično. Res da je bilo potrebno kar nekaj znoja, ampak se je splačalo. Medo je prikazal odlično formo pred svojim prvim Ironmanom. Začel je malce zadržano, na koncu pa se je zdelo, da bi lahko tekel v nedogled. Ivo standardno. Sicer malce počasneje, nekaj težav s trebuhom, ampak zame naš najzanesljivejši član. Pa ne v smislu, da se nanj lahko vedno zaneseš v navadnem življenju, ampak v tem, da bo tekmo oddelal. David je bil prvič z nami, tako da nismo poznali njegovih možnosti. V teh 24 urah pa smo ga dodobra spoznali, tako da upam, da se bomo še kaj podružili (midva že julija nekje v Franciji).

Čestitke vsem ostalim tekmovalcem. Posebej smo čez vso tekmo občudovali, po moje g. Režonjo, ki je bil na progi cel dan, pa zgledal bolje kot mi, potem starejšega gospoda iz Selc, ki se nam je vsakič prijazno nasmejal, pa zdi se mi Miha Ovna, ki se tudi ni dal, pa še mnogo drugih.

Za konec pa še nekaj statistike. Skupaj smo pretekli 143 krogov, kar znese 243,1 km. Ivo je pretekel 52,7km, to je 6:40min/km; David 59,6km, 5:32min/km; Medo 68km, 5:16min/km; jaz 62.9km, 5:29min/km. Povprečen utrip sem imel 132.

Zgleda, da še ni konec, čeprav ne spada v to temo. Pol leta sem živel z mislijo, da se bom udeležil letošnjega dvojnega Ironmana v Murski Soboti. Odločitev je padla okoli pol šeste ure, ko sem tekel tretji izmed 7 krogov v moji menjavi in se je že začelo daniti. Čudoviti trenutki za razmišljan je.Ne grem v Mursko Soboto, čeprav sem še vedno prepričan, da sem sposoben ga narediti. Prvi, pa ne najpomembnejši dejavnik je denar. Čeprav ne bi zneslo veliko, bi bilo še vedno preveč za moj brezposelni staž. Prijavnina, razni dodatki med tekmo, hrana na treningih, poskrbeti je potrebno za člane moje ekipe, oskrba kolesa... Drugi dejavnik, zaradi katerega zna biti ogenj v strehi pa je družina. Čisto nič ji ne zamerim, ampak ni z menoj za to tekmo. Še vedno velja pregovor: Ni Ironmana brez popolne podpore družine. In posledično sem že od novega leta brez pravega treninga. Pa tudi brez službe, ampak časa še vedno ni. Za trening. Ker se vse odločim na brzino, sem se tudi to. Da končam to večmesečno cincanje med grem ali ne grem. Vem tudi za naslednjič. Takoj, ko pride razpis ven, se je treba prijavit, potem se pa razmišlja naprej.

Slike pridejo naknadno. Računalnik štrajka, moj administrator pa je užaljen, ker ga nismo povabili na tekmo, tako da vprašanje kdaj bo popravljeno.

24 - urni maraton Grosuplje

2009-06-02T20:51:00.002+02:00

V petek se perspektivna ekipa AK Stražišče odpravlja na tekmo v Grosuplje. Tja gremo kot štafeta, teče se 24 ur. Na progi je lahko naenkrat samo eden iz ekipe, teče lahko kolikor časa hoče oziroma zmore, nato preda palico naslednjemu. Krog v dolžini 1700m poteka po grosupeljskih ulicah.

Zadali smo si dva cilja. Prvi in najvažnejši je, da tečemo 24 ur. Drugi, v bistvu prav tako pomemben pa je, da presežemo rezultat naših starih znancev iz leta 2006. Takrat so Talonersi (Lojze Primožič, Boštjan Potočnik,...) pretekli 196 krogov, kar je zneslo 333.2 km., oziroma tempo 4:19/km, kar je tudi rekord v sedanjih 18ih izvedbah te prireditve. In če vemo, da je najboljši čas našega, po napihovanju sodeč tudi najuspešnejšega člana, Mateja Medveda na 21 km 1:29:41, kar pomeni tempo 4:15/km in če v tem tempu zdrži vsaj 6 ur, ostali člani pa ga sledimo, potem problemov z izboljšanjem časa ne bi smelo biti.

Člani naše ekipe so torej:

- Matej Medved (hitrost, provokacije)

- Ivo Švrljuga (nemška upornost, materinski čut)

- David Svetličič (prenočišče, novinec, na preizkušnji)

- Edo Krnič (brez hvaljenja, zato skrbi žena)
- Katka Medved (all inxlusive)

Start petek 5.6.2009 ob 18:00, cilj sobota 6.6.2009 ob 18:00. Katki se že vnaprej zahvaljujemo, ker bo za nas skrbela čez noč, potihoma prvi večer računamo tudi na Blaža, ki je prav tako naš član in bi lahko en petek namesto igranja pokra vsaj nekaj časa preživel z nami. Drug dan pa pričakujemo še ostale žene (Petro, Petro), za nekaj uric pa nam bo na pomoč sigurno priskočila tudi snaha Vesna. Dobrodošli pa tudi ostali.
Še taktika: do okoli 24 ure tečemo vsak po 45 minut, od polnoči do jutra vsak po uro (torej vsak 2x), potem pa pride na dan improvizacija. Za spanje imamo avtodom (hvala Davidu), na meniju pa špageti, nonstop.

Specialitete Katkine kuhinje

Kolesarska dirka po Kranju

2009-06-01T23:42:00.000+02:00

St. Polten tekma

2009-05-26T13:58:00.000+02:00

Še 10 km do cilja. Sedaj sem sto procentno prepričan, da bom končal tekmo. V podzavesti sem bil sigurno že dosti prej, pa nič za to. Ven iz stadiona, pa še en krog. Ob ograji zagledam Medota. Pravi, da je padel s kolesom. Roko ima povito, ostalo zgleda še kar dobro, razen prask. Vsaj trikrat ga vprašam ali je vse v redu, on pa kar nekaj sanja od trave, pa ograje, pa rešilca, pa balance. Zgleda, da je še v šoku. Nič ne zgleda, sigurno je. Končno pove, da je dobro, da je sicer bil v bolnici na slikanju, ampak ni nič zlomljeno. Grem naprej. Do konca tekme niti pomislim ne več nanj in njegovo poškodbo. Sliši se kruto, ampak tako je. Imam dovolj problemov s sabo. Tečem še kak kilometer, pa bolečina ne pojenja. Potem se že ne vem več v katero popolnoma razjezim, pa tečem kolikor se da, čeprav je špikanje v mišici popolnoma podivjalo. Pa spet ne morem več, pa kak kilometer vlečem nogo za seboj, da čim manj boli, pa zopet ponovi vajo. Z živci sem čisto na koncu. Cilj pa vedno bližje. Še krog po stadionu in to je to. Solze kar lijejo iz mene. In lezejo iz mene do prvega piva. Ne vem od česa, malo od bolečin, malo od olajšanja da je vsega konec. Se mi je zdelo, da sem vrh trpljenja doživel na Ironmanu v Celovcu, pa je bilo to mnogo hujše. Ali se je splačalo za kos nevredne kovine, za 2600-to mesto med 2400 nastopajočimi, za prisilen počitek, ki bo trajal kar nekaj časa, razmišljam dva dni po tem? DEFINITIVNO!!!!!!!!

Letos je bila tekma iz ne vem katerega razloga v nedeljo, zato smo se na pot podali v petek zjutraj. Vožnja sproščena, z dvema postankoma in obvezno kavo. Spanje v istem hostlu kot prejšnje leto. Ker pa se odpre šele ob 17 uri, gremo do prizorišča tekme.

Že ob prihodu tablete na plan

Najprej se prijavimo na samo tekmo. Zopet dobimo nahrbtnike. Zaradi recesije sicer manjšega kot prejšnjič, pa vseno zame najboljša oziroma najbolj uporabna stvar.Zraven uredimo še razne formalnosti kot so prevzem številk, vreče za menjave in ostalo. Kot vedno nam nadenejo zapestnice, s katerimi imamo potem dostop do raznih šotorov, menjalnih prostorov... So pa tudi svojevrsten razpoznavni znak in način do lažjega spoznavanja med samimi udeleženci. Letos je v zapestnici tudi prvič čip ali nekaj podobnega, za kar pa ne vem zakaj je namenjen. Pišem namreč večer pred tekmo. Zraven pa za 30 evrov (ob vrnitvi se vrne 24) dobimo še en čip, ki gre okoli noge in je namenjen merjenju časa.

Medo ob prijavi

Ciljna arena

Po ogledu sejma triatlonske opreme gremo še do jezera, kjer bomo v nedeljo preživeli, upam da kar nekaj manj kot 40 minut. Zato, da probamo neoprene, ne pa zaradi kakšnega treninga malce zaplavamo. Potem pa v hostel, kjer je kar nekaj od skupno okoli 70 Slovencev, ki naj bi nastopali na sami tekmi. Z večino se že poznamo izpred prejšnjih let. Z nami sta tudi dve legendi slovenskega triatlona: Nataša Nakrst in Miro Kregar, ter upam da dve bodoči: Lojze Primožič in Drago Kok. Z vsemi se kar dobro zastopimo, edino Miro zgleda malce zadržan. Nimam nič proti njemu, v bistvu ga sploh ne poznam. Pač tak zgleda. Mogoče je pa samo malce sramežljiv.
V sobi pojemo špagete, razpakiramo, potem pa odidemo še na eno kavo (dva izmed nas sta spila eno pivo, vendar na izrecno dovoljenje našega trenerja). Spim odlično, seveda vso noč s prižganim Ipodom.
Kako zgleda dan pred tekmo v triatlonu? Izredno pestro, zanimivo. V celem dnevu smo šli na 2 kavi (kar se da blizu hotela), ter odpeljali kolesa in ostale stvari v menjalni prostor. Ostalih 22-23 ur pa ležanje, počitek ter priprava stvari. Včasih nam je to opravilo vzelo kar precej časa, sedaj pa gre tudi to hitreje. Zgleda dolgočasno, ampak drugače ne gre.

Tudi tako se sproščamo

Medo kupuje novo kolo v sosednji sobi

Menjalna cona

Člani Kogojevega 3k sporta. Letos jih je na tekmi kar 30, Igor pa ima piščalko s katero jih potem kliče

Zvečer pa zopet makaroni. Trener nama zaradi boljšega rezultata na noben način ni hotel privoščiti kakšne omakce. Pa je na pomoč priskočila Ana iz sosednje sobe in nama dala pol konzerve rib in pekočo, ampak še vedno omakco. Hvala.

Trener na počitku

Naša mala ambulanta

Legenda slovenskega triatlona Bidl daje zadnje napotke našemu Lojzetu

Seveda čez cel dan potekajo pogovori, predvsem o tekmi. Obvezno pa gremo tudi čez naše žene, tašče, snahe pa še v marsikateri drugi primerek ženske vrste se vtaknemo. Zdi se mi, da smo vsi izredno sproščeni. Proti večeru in že v noč se malce pošalimo tudi na moj račun. Medotu in Lojzetu sta ženi že poslali sporočilo in ju klicali z željami po dobri tekmi, od moje pa nič. Na vsako sprejeto sporočilo se zaderem:Evo nade, evo prilike. Pa nič. Vedno znova Ivo, ter ostali. Samo od Petre nič. Ob 23:19 pa le nekaj posveti:Lufci, radi te imamo. Dobr tekmovuj.Guki, Joji, jest. Najin žargon. Ogromno pomeni. Sedaj grem končno lahko spat. Imam pa še eno težavo (Ivo bi vedel, da je ogromna). Trener mi je vzel Ipod. Naj ga zbudim, ga vzamem? Ali me bo potem dal jutri v postavo? Nič, luč ugasnit, pa še malo počakat. Čez 10 minut se začne na glas smejati. Mislim da posluša skeče, ki jih imam posnete. Sedaj mi pa srce ne da, da bi mu ga vzel, ko tako uživa. Spat. Drug dan zveva, da se včasih kar tako smeji ponoči. Čudak.

Ura zvoni ob 4:17. Kaj je sploh lepega v življenju triatlona? Poskusite. V hostlu nam po dogovoru naredijo zajtrk že ob tej nemogoči uri. Nekaj stranišča in odhod. Gužva. Lojzetovim vozniškim spretnostnim in iznajdljivosti se moramo zahvaliti, da smo na prizorišču ob normalni uri. Še enkrat preverimo, če je v vrečah vse potrebno, če so kolesa brezhibna, poiščemo stranišče in proti štartu. Medo štarta 20 minut pred mano, 30 pred Lojzetom. Ko je on že zaplaval, greva midva še enkrat na stranišče, v neoprene. Malce razmigavanja in tudi zame se začne. Pozna se, da je letos precej več ljudi kot prejšnje leto. Gužva, udarci. Plava se 900m v enem jezeru, potem okoli 200m teka in skok v drugo jezero, kjer se nato plava še 1000 m. Plavam izredno grdo, brez ritma. Že po 100 metrih pa začutim mišico. Takoj probam s čim manjšim obremenjevanjem leve noge. To kar gre, vendar kaj ko se stalno sprašujem kaj bo potem na kolesu. Tistih 200 metrov do drugega jezera grem čimbolj počasi. V drugem jezeru pa predvsem zaradi manjše gužve plavam kar dobro. Sicer ne prehitro, ampak brez kakšnega naprezanja. Ven iz vode zopet počasi. V menjalni coni si namažem mišico. Skok na kolo in že sem na delu avtoceste, kjer so brzine kar precejšnje. Pa mi ne gre dobro. Noga boli, tako da probam desno bolj obremenjevati, levo pa čim manj. Kriza v glavi. Odstop? Borim se kar nekaj km, potem pa se spomnim, da sem cel teden obljubljal Luku, da če mi posodi njegovo (drugače mojo) čelado, mu prinesem medaljo, ki pa jo dobiš samo če prideš skozi cilj.

Luka in njegova čelada

Grem vsaj do konca kolesa. Noga me na nekaj odsekih skoraj neha boleti, potem pa včasih malce bolj pritisnem, pa zopet rez v mišici. Lojze me prehiti z vrha prvega vzpona. V svojem ritmu toplo hladno pridem do konca kolesa. Zopet namažem mišico in akcija. Že na stadionu me zopet zapeče v mišici in to potem traja do konca. Kriza. Odstopiti ali ne. Če me še malce bolj začne boleti odstopim, če pa pridem do destega km, pa ni odstopa v nobenem primeru. Stokrat se vprašam zakaj? Ne vem. Stokrat se spomnim tudi na Luku in kako bo žalosten, če pridem brez medalje. Pa zakaj je bilo mojim tolikokrat treba biti brez mene, če sedaj sploh ne bom končal tekme. Itak pa vem, da mi odstopa ne bi nihče zameril. Razen mene.

V cilju ena večja polomija od druge. Sam se počutim, kot bi me nekdo tepel 3 dni. Medo popolnoma potolčen, malce zaradi padca s kolesa, še bolj se mi zdi zaradi skrbi za polomljeno kolo. Lojze pa, ki je tekmo končal s fantastičnim časom 4:40:02, pa je prijazne narave, tako da nama v pomoč še on zgleda potrto. Na pivo. Zgledamo kot Društvo mrtvih pesnikov. Potem pa po kolo. Zgleda precej bolje, kot smo mislili. Medo se nekako potolaži. Sedaj pa akcija. Po nekaj popitih pijačah osvežilne narave smo že razpoloženi. In tako kot smo se imeli čez cel St. Poltn, razen nekaj slabih uric po tekmi, tudi končamo naše druženje. Veseli, nasmejani in vsi v upanju, da bomo skupaj še na mnogih takih tekmah. Čeprav za Medota s srečnejšim koncem.

Medo v bučnem pogovoru s kolesom

Pa še nekaj namesto konca. Tistemu, ki je v triatlonu, je to znano ostalim ne. Marsikdo se za dosego cilja poslužuje nedovoljenih sredstev. In ta so razna poživila, prepovedani dodatki, vožnja v zavetrju, goljufanje na štaru tekme, onemogočanje nasprotnikovega kolesa in podobno. Ker je tega ogromno v vrhunskem športu, pri nas pa je zaenkrat, čeprav se mogoče kdo ne strinja s tem, vse na bazi rekreacije, zakaj????? Da boš prišel na Havaje, Florido ali pa za 5 minut izboljšal čas. Pa četudi to še lahko opravičuješ, pomisli na tvojega nasprotnika, ki je celo leto in še več, trdo treniral ob družini, službi, se marsičem odrekal, potem pa zaradi tvoje ''goljufije'' ostal prikrajšan za mesto na Floridi, Havajih? Sebe lahko goljufaš na mnoge načine, zaradi mene celo življenje, druge pa resnično ni potrebno.

Polironman St.Polten - poročilo

2009-05-25T19:58:00.004+02:00

Dan pred odhodom v St. Polten

2009-05-21T13:27:00.000+02:00

Zadnji trenutki pred odhodom so kot ponavadi napeti zaradi premnogih stvari, ki jih je potrebno še postoriti. Vendar sem vsako leto hitrejši v pripravi, prav tako pa tudi vsakič vzamem manj stvari. Če samo pomislim kaj vse sem nesel na prvi triatlon. Letošnja bilanca treningov je zaradi težav s prsti še kar dobra, razen plavanja. Pretekel sem 430km, prekolesaril 798km, preplaval pa 8.5km. Lansko leto sem na tekmi plaval 0:38:28, kolesaril 2:50, tekel pa 1:42. Zaradi težav z zadnjo ložo sploh nimam kakšnih pričakovanj. Pred poškodbo sem računal na boljše kolesarjenje, boljši tek, ter približno isto plavanje. Sedaj pa bo kar bo. Zadnji teden sem imel tudi kar nekaj obiskov pri zdravniku. Na koncu se je izkazalo, da je vse v redu. Sem pa bil s Petro(zadnje dva dni) kar resno zaskrbljen za zdravje. V takih trenutkih vidiš, da je šport, denar, zabava in vse ostalo samo postranska stran. Najvažnejše je zdravje in samo zdravje. Zato mi je v tem trenutku tudi vseeno, ali bo mišica zdržala ali ne. Obstaja še mnogo pomembnejših stvari. Seveda pa to ne pomeni, da sem se že vnaprej vdal. Sigurno se bom boril do konca. Razen seveda v primeru, da se mi poškodba pojavi v vodi ali na kolesu. Če pa pridem do teka, sem prepričan, da bom tudi do konca. Pa tudi če do noči, če me seveda prej ne izločijo.
Kot ponavadi nisem nikomur povedal za moje obiske pri zdravniku. Vse do zadnjega dne, ko sem bil že čisto paničen, in smo prišli do tega ,da me je morala Petra tolažiti (ponavadi se ji na tem blogu prilizujem, za razliko od danes, ko se ji resnično zahvaljujem za podporo v teh groznih dneh, pa tudi v tem času brezposelnosti,CMOK CMOK).
Vmes je prihajalo do zelo zanimivih situacij, ki so mi bile vedno fascinantne. Vozim se v avtu, hodim po cesti, meni se podira svet, okoli pa sami nasmejani obrazi. In obratno. Ko sem včeraj popolnoma zdrav odhajal od zdravnika, vse v in okoli mene se smeji, cel svet je moj, mimo mene pa hodijo ljudje, ki imajo mogoče še večje probleme kot sam dan prej. Za konec mojega nakladanja: nikoli ne bi bilo tako lepo, če prej ne bi šlo kaj slabo. Sedaj pa zopet na magnetno resonanco, počitek, novo poročilo pa sledi v torek. Upam, da bo vsebina vedrejša kot danes.

Ironman 70.3 Avstrija St.Polten

2009-05-18T13:57:00.002+02:00

Nekaj dni nas še loči od prve naše letošnje preizkušnje v triatlonu.70.3 je oznaka za tekmo iz svetovne serije v polironmanu. Razdalje 1.9 km plavanja, 90 km kolesa, 21 km teka. Zakaj 70.3 pa ne vem. Na tem polironmanu smo bili že lansko leto. Poročilo. Tedaj smo prišli sicer štirje, vendar nas je en član (ne vem več kako mu je ime) zaradi čustvene razbrazdanosti še pred tekmo zapustil. Ostali pa smo isti: Lojze Primožič, Matej Medved, jaz. Prijaviti se ne da več, razen za štafete. Torej je prijavljenih 2400 triatloncev (lani 1194), od tega kar 71 Slovencev (lani 51).

PLAVANJE

Plavanje poteka v dveh jezerih. Najprej preplavaš 900 metrov, potem pa tečeš nekih 200 metrov čez nekakšen mostiček, in nato še enkrat 900 metrov. To novost so lansko leto uvedli kot nekakšno atrakcijo za gledalce. Štart poteka v nekakšnih valovih, najprej štartajo profesionalci ob 7 uri, od 7:05 dalje pa v desetminutnih presledkih ostali:

PRO 7:00

18m/ž, 25m/ž 7:05

30m,30ž 7:15

35ž, 40ž, 45ž, 50m/ž, 55m/ž, 60m/ž, 65m/ž, 70m/ž 7:25

35m 7:35

40m 7:45

45m, štafete 7:55

V vsaki skupini bo od 350 do 400 triatloncev. Drugi del plavanja je v jezeru Ratzersdorfer See.

KOLO

Štart je iz tranzicijske cone, ki je zraven jezera Ratzersdorfer See. Glavne atrakcije so 18 kilometrski odsek po avtocesti med St. Poltnom in Traismauerjem, ter dva vzpona, na Hollenburh in Krustetten. Vmes sta dve okrepčevalni postaji, na 25 km, v Krsustettnu, in na 65km, v Gansbachu.

TEK

2 kroga, s tem, da greš 5x skozi ciljno areno. Ter 2x čez stadion (tartan, po moje 400m). Vmes ja kak km tudi po makadamu. Med tekom je 5 okrepčevalnih postaj (oziroma 10, na vsak krog po 5).

Registracije oziroma prijave so možne v čet 21.5. in pet 22.5. med 9:00 in 18:00, ter v soboto med 9:00 in 14:00. Oddaja koles je v soboto med 13:30 in 17:15, ob 18:00 Pasta party, v nedeljo je potem med 5:30 in 6:30 odprt menjalni prostor, od 7:00 dalje pa akcija, ter na koncu ob 17:30 podelitev slotov za Florido, ob 19:00 zaključna slovesnost, ter finisher party, potem pa spoznavanje bližnjih lokalov.

Še naš okvirni plan: odhod v petek zjutraj, med potjo najmanj 2 postanka za kavo, prihod v popoldanskih urah, prijava, odhod v hotel, počitek. Sobota: zjutraj kava do dve, potem odhod na prizorišče, ogled sejma, malce namakanja v jezeru, da vsaj probamo neoprene, oddaja koles, potem pa nazaj v hotel, priprave na tekmo, knjiga, počitek. Nedelja: vstajanje zarana, stranišče, makaroni, stranišče, še enkrat preverjanje opreme, stranišče, pa odhod na prizorišče, stranišče, pa nekaj treme odvisno od posamzenika, nato pa štart in po nekaj urah, zopet odvisno od posameznika cilj. Potem pa malce nakladanja kako smo bili dobri, nato pa veselica. V ponedeljek pa počasen odhod proti domu.
Upam, da se bom vsega tega udeležil. Noga je že precej bolje, ampak še vedno ne za noben šport razen nordijske hoje. Zahvala za to gre Lojzetu, ki me je že nekaj ur po tekmi poslal... sploh ne vem kam, oziroma k nekemu svojemu prijatelju, ki je... spet ne vem kaj, oziroma edina moja rešitev. Ne vem sicer točno kaj, vendar po moje mi je dal magnetno resonanco, oziroma dve blazini, eno v velikosti večje odeje, eno manjšo, ter še neko sondo s katero se potem premikam po mestu poškodbe. Na tistih dveh stvareh pa ležim 3x na dan po 24 minut priključen na nek stroj. Bomo videli, stanje se sicer izboljšuje, sem pa vseeno skeptičen da bo dobro do nedelje. Če pa bo, pa sledijo hvalospevi gospodu Nikotu, ter seveda Lojzetu.
Sedaj pa sem se že malce pozanimal, oziroma osvestil. Bil sem na magnetni resonanci v podjetju Primc. Terapija z magnetno resonanco zdravi in izvrstno pomaga pri rehabilitaciji. Glavni učinek je pospešena obnova poškodovanega in obolelega tkiva. Več pa, ko se še malce poglobim.

Upor stegenske mišice na Teku okoli Brda

2009-05-16T13:40:00.003+02:00

Danes smo se udeležili Teka okoli Brda. Po moje se mu reče Županov tek ali nekaj takega. Ker je čez teden dni že tekma v St. Poltnu sva šla z Medotam prej še na kolo. Na začetku bolj počasi, pogovorno, na koncu pa kar konkretno.

Pobeg Medota

Po dobrih 50 prevoženih kilometrih sva 15 minut pred štartom na Brdu. Na hitro se preoblečeva in na štart. Enkrat sem sicer tukaj že tekel, po moje vsaj 8,9 let nazaj. Tedaj nas je bilo vseh skupaj okoli 100, danes če se ne motim čez 1300. Štartam zame izredno hitro. In to kljub temu, da je gužva kar precejšnja in da so v prvih vrstah pre-mnogokateri, ki po 200 metrih komaj še tečejo. Iz kompleksa Brda kmalu zavijemo na makadam. Pogledam na uro. Tempo pod 4:00. Potem pa bolečina na zadnjem delu stegna. Težko opišem kako, ampak približno kot bi mi nekdo z nožam potegnil od kolena pa tja do rite. In nato še enkrat, sicer malo lažji poteg, še neka čudna mišica,za katero sploh nisem vedel, da jo imam. Sicer sem prvo mišico nategnil že dvakrat prejšnji teden, ampak ne tako hudo kot danes. Kakšno minuto prehodim v razmišljanju. Vsekakor bi bilo bolje, če bi se vrnil nazaj. Počasi, lepo peš. Ampak se ne bom. Odstopil sem že dva tedna nazaj, danes ne bom, pa če hodim po eni nogi. Upravičeni razlogi? Ne najdem nobenega. Grem naprej v svojem, dokaj čudnem tempu. Če noge ne stegnem še kar gre. Kakšne prave bolečine ob počasnem teku ni več, se pa ob vsakem koraku počutim kot da bi imel nekaj montirano v nogi. Na tekmi sem se prvič poškodoval in to mi je tudi v edino tolažbo. Drugače pa me spreletavajo same črne misli, ki jih preganjam na vse mogoče načine. Pa ne gre. Malce kimam z glavo, potem se malce smilim sam sebi, potem bi kar brcnil kam... In tako počasi pridem skoraj do cilja. Tam me čaka Zoja, ki gre z menoj skozi cilj. Medo (okoli 36 minut), Blaž (okoli 43) sta že končala. Zelo sem vesel za njun rezultat, ampak pokazati pa tega nikakor ne morem. Sem preveč razočaran. Kmalu pride tudi Medotova Katka, ki je bila prvič in ne zadnjič na takem teku, ob približno istem času je tudi moja snaha pretekla skozi cilj v Radencih (tudi njen prvi tek), prav tako pa je na Brdu tudi sestrična Tanja z družino, ki jo vidim po dolgih 17 letih. Skratka vse fantastično, razen... Sedaj pa teden dni počivanja, ter čimveč masiranja. Največ pa bo zopet odvisno od glave, v katero pa nikakor ne dvomim, zato mislim, da bom čez teden dni brez problema nastopil v St. Poltnu. Ker pa sem dva tedna nazaj prvič odstopil na kaki tekmi, se danes prvič poškodoval, bom pa mogoče v St.Poltnu prvič zmagal.

Blaž

Sestrična Tanja s hčerko Ido in Zojo

Medo in Maja

Aja, še moj čas: 8.5km, 50:47

Čiro Blažević intervju

2009-05-13T19:10:00.002+02:00

Za tiste, ki znajo hrvaško in jih zanima nogomet. Legendarnega Čira so si privoščili na Novi Tv. Odlično.

Zimsko letna Mojstrovka

2009-05-11T06:57:00.000+02:00

V takih poletnih temperaturah me sicer nič kaj ne vleče na smučanje. Vendar pa mi danes ni niti malo žal, da sem zopet na plano privlekel turno opremo. Ki jo sedaj mislim še nekajkrat uporabiti, preden gre dokončno na nekajmesečni, letos že prislužen dopust. Tokratna tura Mala Mojstrovka. Bolj pomembno je s kom. S Šparovcem. To je tisti osebek, ki se je pozimi pojavljal v vseh mojih člankih, in to v pozitivnih kot tudi negativnih vlogah. Potem pa mu je medijski pritisk začel presedati in je za nekaj mesecev pobegnil v Vietnam in njegovo okolico. In sedaj je končno zopet med nami. Oči ima malce postrani, je samo riž, ljubi američane, drugače pa je še vedno isti. Kakšna pomota. Zmenjena sva ob 4:45:30 uri. In točno ob tej uri je že pri meni. Kar se mu je zgodilo prvič v njegovi dosednji karieri. In upam, da ne zadnjič. Voziva v prelepo jutro. Kar je seveda potrebno izkoristiti. Zato se ustaviva na prvi bencinski postaji, ter si privoščiva kavo. In se kot ponavadi zagovoriva. Potem pa le v vršiški klanec. Še skok v pancerje in že grizeva kolena po ''Plazu'' pod Mojstrovko.

''Plaz'' pod Mojstrovko

Nad Šitom glava

Za in pred nama je kar nekaj sotrpinov, oziroma souživačev. Po nekaj minutah smo vsi že čisto slečeni, saj danes ne šparajo s kurjavo. Pred škrbino v Grebencu nas za nekaj minut pod svoje okrilje vzame senca, za kar se ji na tem mestu zahvaljujem. Greben pa že čisto kopen. Francoski alpinist je bil dan prej tukaj, pa tega ni omenil. Se je pa diplomatsko izognil današnji turi. Bo že videl. Ne preostane nama drugega kot smuči na rame in peš naprej. Le kaj delajo čudaki sredi poletja s pancerji in smučmi?

Po nekaj 100 metrih pa zopet sneg. Smo v dolini med Malo in Veliko Mojstrovko. Začuda je tukaj spet prava zima. Sneg je povsem zmrznjen, zato nadeneva srenače. Široko pobočje nas loči od vrha Male Mojstrovke in turni smučarji jo napadajo z vseh strani. Vrha sploh ne vidim, oziroma ne vidim kje je, zato tudi ne vem kje bi se je lotil. Pa grem malce levo, malce desno in vrh je naš.

Proti vrhu

V ozadju Velika Mojstrovka

Najprej obesiva slovensko in vietnamsko zastavo. Potem pa kar dolge, za naju čisto normalne priprave na spust.

Sravnik, Srebrnjak, Trentski Pelc, Plešivec

Smuka na začetku fantastična. Trda, ravno prav odjenjana podlaga. Pred grebenom pa malce klože. In to naju prepriča, da ne greva proti Veliki planini (Drevesnici), od koder je še pol ure hoje do Vršiča, ampak po isti poti nazaj.

Po grebenu zopet peš, potem pa po ''Plazu'' presenetljivo dobra smuka. Čeprav se nama je zdelo, da sva že malce pozna, pa ni tako. Sicer so po okoliških vršacih že začeli z rednimi strelskimi vajami, pa vendar.Uživava v zadnjih zavojih, malce manj v pivu v Koči na gozdu, nato pa...

Hudičev žleb ali Grapa med Veliko in Malo Goličico? Nekdo je že naredil stopnice

Tek ob žici

2009-05-10T13:05:00.005+02:00

28km okoli Ljubljane smo pretekli v času 2:48:55. Blaž je prvič pretekel toliko kilometrov, na koncu je sicer imel nekaj manjših težav, vendar je vseeno z lahkoto premagal to razdaljo. Vidi se, da je zadnje mesece kar nekaj treniral. Upam samo, da ni bil ta njegov tek samo muha enodnevnica, ker vseeno je veliko lažje, če nas več teče. Kako smo se sploh prijavili na ta tek? Nimam pojma. Če vemo, da se Medo ne loteva organizacijskih stvari, da Blaž zaenkrat ni še za take stvari, sam pa tudi ne vem, da bi me to posebej veselilo. Saj vseeno.

Blaž, Medo pred tekmo

Na prizorišču smo slabi dve uri pred tekmo. Gremo do Čopove, kjer z Lojzetom, Boštjanom in Nežo, ki so glavni favoriti med mešanimi dvojicami, popijemo kavo, zraven pa kujemo taktiko. Blaž ne sme med tekmo nič govoriti (kar mu ni kaj prida uspevalo, razen zadnjih nekaj km, ko mu ni bilo do govora), vedno mora teči za nama, na okrepčevalnicah se ne ustavlja ampak mu midva nosiva pijačo in hrano. Tempo bomo imeli do vrha klanca med 5:30 in 6:00, potem pa gre lahko kakor hoče. Potem pa v šotor, skok v tekaške cunje in na štart. Ogrevanja kot ponavadi ni. Tega nas je navadil difovec Medo. In ker upoštevamo njegovo mnenje se držimo tega pravila. Na štartu se dobimo še z Ivotom, Matejem in Davidom. Imenujejo se Dim in ogenj. Kakšno smešno ime. David je sicer Lojzetov prijatelj, ki ga je velikodušno posodil Ivotovi ekipi.

Skozi celo tekmo smo se ravno z njimi šli, kdo bo prvi v cilju. Ubirali smo razne taktike, od poštenih (ne vem katera je bila poštena), do nepoštenih (z Medotam greva na stranišče, potem jih malce zadržujeva, nato pa v šprintu do Blaža; Blaž gre na okrepčevalnih postajah naprej, oni se ustavljajo, poskus osamitve Ivota)... Seveda pa so se tudi oni posluževali umazinih trikov (pogovor z Blažem, zrivanje s proge,...). So pa ti boji popestrili tek. Na koncu pa smo se izkazali s fair potezo. Ker sva z Medotam od prve okrepčevalnice, pa do konca nosila pijačo s seboj, sva jim na vzponu na Golovec dajala piti. In ravno to je bila poteza, ki je odločila zmagovalca. Pri spustu so nas sploh prvič na tekmi prehiteli, jo ucvrli naprej ter nas prehiteli za tri minute. Čestitke. Drugo leto se zopet vidimo. Blažu je šlo do vzpona presenetljivo dobro. Potem pa ga je začelo malce pobirati. Jedel, pil je absolutno premalo, vendar ker je po horoskopu in tudi sicer bik, ga ni bilo mogoče prepričati. Vendar pa je ta trma za ene stvari tudi dobra, zato niti za trenutek nisem podvomil, da ne bi prišel do cilja. Pa čeprav sem ga po klancu slišal stokati zaradi bolečin, ni bilo posebnega problema. Tako se je s tem tekom kvalificiral za letošnji tek trojk na Bledu, na tem mestu pa Ivotu sporočava, da ga mečeva iz ekipe. Krut je profesionalizem. Še enkrat čestitke Blažu za pretečenih 28km, naslednji cilj pa je 42km. Z Medotam ti obljubljavo isto ali še večjo pomoč na treningu, prav tako pa na tekmi. Greva s tabo od začetka pa do konca, ter obvezno potem še k tebi na piknik.

Blaž 5ur po tekmi

Tekaška srenja

Moj glavni navijač

Tek ob žici:

28km, 2:48:55, utrip 131/154, 280 vzpona

Lojze presenetil za svoj rojstni dan

2009-05-02T08:35:00.000+02:00

Včeraj naju je z Medotom prvič in upam, da ne zadnjič, Lojze ugodno presenetil na naši običajni kolesarski torturi. Cilj je bil krog nad Žirmi, zdi se mi da čez Smrečje. Do Škofje Loke smo vozili običajnih 40km/h, nato pa s komaj manjšo hitrostjo drveli čez Poljansko ali Polansko dolino. Na tisti grdi ravnini pred Gorenjo vasjo nisem bil več prepričan, da bom lahko še lovil Lojzeta, zato sem na drugo mesto spustil Medota, po domače Nedeljka Etiopiča. In prvič ugotovil kakšna je razlika ali se voziš drugi ali tretji. Ogromna. Kako je šele, če jih je pred tabo 30? Na tem mestu pa se tudi sprašujem zakaj mi Medo tega ni nikoli povedal? Vem da je bolj podkovan v kolesarski teoriji in je to sigurno vedel. Tema za pogovor po nekaj popitih... sokovih. Na tretjem mestu sem se kar lepo vozil do Žirov, tam pa šok za naju. Lojze je prvič, ampak res prvič pokazal, da ima nekaj posluha za nas lenuhe, ki bi po nekaj km zavili s ceste na kavo. In storil je točno to. Namesto, da bi grizli kolena v klanec do Smrečij, smo sedeli v gostilni in pili kavo. Odlično. Idealno.Upam, da razlog za to ni njegov rojstni dan, ki ga praznuje na Praznik dela, ampak da se je začel malce tajati. Počakajmo do naslednjič. Za darilo si je zaželel, da ga midva povlečeva do Škofje loke. Prvič, lahko pa mu obljubim, da tudi zadnjič. Šlo je sicer počasneje, je pa lahko zadaj užival v prelepih pogledih na njegove domače kraje.

Čeprav je na koncu moral malce tudi sam povleči, pa je vseeno lahko zadovoljen z najino pomočjo. Za rojstni dan pa mu ne bom zaželel standardnih:''Še enkrat toliko, pa kar si sam želiš, pa samo da je zdravje,...'' ampak:

Poročila z Ironman tekem

2009-04-29T13:43:00.018+02:00

IRONMAN SERIJA

28.2.09 Ironman Lotto Langkwaki Malezija

NINO COKAN 2007

7.3.09 Bonita Ironman Taupo Nova Zelandija

NINO COKAN 2005

5.4.09 Spec-savers Ironman Porth Elisabeth Južna Afrika

6.4.09 Panthers Ironman Port Macquarie Avstralija

19.4.09 Ironman China Haikou Kitajska

TOMAŽ KOVAČ 2009

23.5.09 Ironaman Lanzarote Lanzarote Španija

KONSTANTIN PRERADOVIČ 2002
KONSTANTIN PRERADOVIČ 2003
KONSTANTIN PRERADOVIČ 2005
MATIC ROMŠAK 2005
NINO COKAN 2007
MATJAŽ KOVAČ 2008
MATJAŽ KOVAČ 2009
BRUNO GLASER 2009
MITJA MORI 2009

31.5.09 Brazil Telekom Ironman Florianopolis Island Brazilija

MIRO KREGAR 1998
NINO COKAN 2003
NINO COKAN 2005
TOMAŽ KOVAČ 2008

21.6.09 Ford Ironman USA Coeur d'Alene Idaho ZDA

KONSTANTIN PRERADOVIČ 2006
KONSTANTIN PRERADOVIČ 2007
KONSTANTIN PRERADOVIČ 2008

21.6.09 Ironman Japan Goto, Nagasaki Japonska

KONSTANTIN PRERADOVIČ 2004

28.6.09 Ironman France Nice Francija

MOJCA MIJOVIČ 2007
UROŠ MAČEK 2007
ROBERT ZEVNIK 2009
MLADEN BOROVINŠEK 2009

5.7.09 Ironman Austria Celovec Avstrija

KONSTANTIN PRERADOVIČ 2001
MOJCA MIJOVIČ 2002
EDO KRNIČ 2008
PETER HARNOLD 2008
NIKOLA TOSIĆ (SRB) 2008
SANDI IVANČIČ 2009
DEJAN PATRČEVIĆ 2009
PETER HARNOLD 2009

5.7.09 Frankfurter Sparkasse Frankfurt Nemčija

NINO COKAN 2002

12.7.09 Ironman Switzerland Zurich Švica

NINO COKAN 2000
NINO COKAN 2003
KONSTANTIN PRERADOVIČ 2003
MATIC ROMŠAK 2004
PIA GOLOB 2005
DAMIR MESEC (HRV) 2006
MLADEN BOROVINŠEK 2007
MATEJ PELJHAN 2007
MATEJ PARADIŽ 2009

26.7.09 Ford Ironman USA Lake Placid New York ZDA

30.8.09 Subaru Ironman Penticton Kanada

KONSTANTIN PRERADOVIČ 2001
KONSTANTIN PRERADOVIČ 2002
NINO COKAN 2007

30.8.09 Ford Ironman Louisville Kentucky ZDA

2.9.09 Ironman UK Sherborne Anglija

MATJAŽ KOVAČ 2006
NINO COKAN 2008

3.9.09 Ford Ironman Wisconsin Madison, Wisconsin ZDA

10.10.09 Ford Ironman World Championship Kona, Havaji ZDA

KONSTANTIN PRERADOVIČ 2001
KONSTANTIN PRERADOVIČ 2002
KONSTANTIN PRERADOVIČ 2003
KONSTANTIN PRERADOVIČ 2004
KONSTANTIN PRERADOVIČ 2005
MATIC ROMŠAK 2005
KONSTANTIN PRERADOVIČ 2006
KONSTANTIN PRERADOVIČ 2007
MATIC ROMŠAK 2007
NINO COKAN 2008

7.11.09 Ford Ironman Florida Panama City Beach ZDA

NINO COKAN 2001
NINO COKAN 2003
NINO COKAN 2005
NINO COKAN 2006
NADA ROTOVNIK KOZJEK2007

23.11.09 Ford Ironman Arizona Tempe, Arizona ZDA

NINO COKAN 2006

29.11.09 Ironman Cozumel Cozumel Mehika
7.12.09 Ironman Western Australia Busselton Avstralija

OSTALE IRONMAN TEKME

17.1.09 Challenge Wanaka Nova Zelandija
26.2.09 Israman Eilat Izrael
16.5.09 Ironcat I'Ampolla Španija
6.6.09 Bergen-Voss BV3 Bergen/Voss Norveška
6.6.09 BigMan Praga Češka
13.6.09 Schloss Triathlon Moritzburg Nemčija
20.6.09 Moraviaman Otrokovice Češka
4.7.09 Triathlon de Levis Levis Kanada
12.7.09 Quelle Challenge Roth Roth Nemčija

NINO COKAN 2001

12.7.09 The Forestman Ellingman Lake Anglija
18.7.09 Altriman Les Angles Francija
25.7.09 Extremalna Sobota Szczecin Poljska
1.8.09 Kalmar Kalmar Švedska
1.8.09 Slovakman Nitra Slovaška
1.8.09 Vineman Santa Rosa ZDA
1.8.09 Viennaman Dunaj Avstrija

LEON KAUČEVIČ 2008

2.8.09 Nokia Triathlon Nokia Finska
2.8.09 Ostseeman Glucksburg Nemčija
8.8.09 Norseman Xtreme Geilo Norveška
8.8.09 Int. Czech Long Course Tri Vltava Češka
9.8.09 Bad Emser Therme Bad Ems Nemčija
15.8.09 Embrunman Embrun Francija
22.8.09 ExtrememanNagyatad Nagyatad Madžarska

DAMIR MESEC (HRV) 2005
DAMIR MESEC (HRV) 2006
EDO KRNIČ 2006
IVO ŠVRLJUGA 2006
BOJAN MARIĆ (SRB) 2008

29.8.09 UPC Holland Triathlon Almere Haven Nizozemska
29.8.09 International Austria Tri Podersdorf Avstrija

30.8.09 Plymouth Rock Tri Festival Plymouth Rock ZDA
30.8.09 ChTriMan Cambrai Francija
30.8.09 Ireman 226 Challenge Groomsport Irska
4.9.09 UltraThriathlon 226 Moosburg Avstrija
5.9.09 The Canadian 226 Ottawa Kanada
5.9.09 Astroman International Sado Island Japonska
5.9.09 Great Illini Triathlon Mattoon ZDA
6.9.09 Cologne 226 Koln Nemčija
12.9.09 Esprit Montreal Kanada
19.9.09 Redman Oklahoma ZDA
26.9.09 Chesapeakuman Ultra Tri Cambridge ZDA
3.10.09 Kenting 226 Kenting Kitajska
4.10.09 Challenge Barcelona Barcelona Španija
27.09.09 Elbaman Marina di Campo Italija
24.10.09 Great Floridian Clermont, Florida ZDA
2.11.09 Beach2Batlleship Wilminghton ZDA
8.11.09 Silverman Las Vegas ZDA

Če ima kdo še kakšno povezavo do kakšnega poročila naj prosim pošlje na edo@svashta.com

Murzman Extreme duatlon

2009-04-27T16:02:00.003+02:00

Moj prvi odstop, Lojze odličen 2. v svoji kategoriji, 5. skupno. Dober trening.

Lojze je imel že kar nekaj časa v glavi nastop na tem duatlonu. Temu se reče tudi ekstremni. Po moje ne zaradi kilometrov (10km teka-100km kolesa-20km teka), ampak zaradi vetra, ob katerem smo se na kolesu počutili kot v pralnem stroju. Ker so tukaj možne tudi štafete, sva z Medotam nekaj razmišljala v tej smeri. Potem pa smo vse skupaj pozabili. Dokler... nismo šli v petek na kavo. Že samo Lojzetovo vprašanje Petri:''Ali imate kaj nujnega v nedeljo?'', je bilo dvomljivo. Potem pa ni minilo 5 minut in že sem potrdil udeležbo na Murzmanu. Kaj češ, Lojze je odličen trgovec. Potem mi je bilo v soboto kar malce žal, ampak sem vedel, da po tekmi mu bom pa hvaležen. Ležanje, basanje s hidrati, pa ogromno letanja, štimanja kolesa in ostalih drobnarij. Štartava ob treh in se mimo Maribora, Graza pripeljeva do Murzzuschlaga. To je majhno mestece, prej vasica, ki je od Graza oddaljena okoli 80km.

Murzzuschlag

Sva kar zgodnja, zato v miru popijeva kavo, opraviva vse potrebe, narediva še en romantičen sprehod, se vmes prijaviva in se počasi štimava za tekmo. V zraku se čuti kar nekakšna mirnost, nobene napetosti ni. Uživava v pogledih na vrhunska triatlonska kolesa. Kolo in ostale potrebščine zapeljeva v menjalni prostor. Še enkrat na stranišče, kratko ogrevanje. Vendar res kratko, sam sem na mestu malce premikal noge, Lojze pa je stekel nekaj metrov naprej po trgu.

Zadnje priprave

Medotov lepotec

Lojzetov načrt poti

Pa še moj, ki mi ga je potem v neurju odpihnilo

Alexander Fruhwirth, avstrijski rekord v Ironmanu

Potem pa štart. Še prej pojem 4 tabletke Bca in pojem pol frutabele. 10 km teka. Takoj klanec.

Sam tečem za mene kar dober tempo, vendar sem kmalu skoraj zadnji. Mogoče jih je 5 za menoj. Klanec se kar nadaljuje, Lahko bi ga primerjal s tekom do Javornika (pod Joštem). Pazim, da mi utrip ne gre čez 155. Na vrhu klanca, nekje na 5 km prva okrepčevalnica. Popijem kozarec vode, potem pa šuš dol. Tukaj me prehiti še nekaj tekmovalcev, tako da sem po moje zadnji. Vendar se ne obremenjujem. Tečem svoj tempo. Sem že v mestu. Sledim oznaki run, ki je napisana na cesti. Po nekaj 100 metrih ugotovim, da je trg, kjer je menjalni prostor spodaj pod mano. Grem kar naravnost navzdol do prvega redarja. Ta me obrne nazaj. Nič, tečem nazaj in do menjalnega prostora. Notri je še 6 koles, tako, da sem moral nekaj tekmovalcev spregledati. Ker je malce mraz sem oblekel kolesarske hlače, ki mi segajo čez kolena. V žepe si dam sendvič, nekaj frutabel. Obvezno vzamem še 20 eur, če bo kaj nepredvidljivega.

Najprej kolesarimo po neki dolini, rahlo navzdol ali rahlo navzgor. Nimam pojma, ker veter že kar dobro vleče. Prvi klanec je dokaj položen, pri spustu pa se veter dokončno razigra. Piha nato celo pot izredno močno, vmes pa nas preseneti še z močnimi sunki. Meni se vožnja zdi skrajno nevarna. Čeprav imam triatlonsko kolo, se sploh ne matram da bi vozil v triatlonski drži. Z obema rokama trdno držim za balanco in grem kolikor gre. Zanimiva izkušnja. Vmes treniram lulanje na kolesu. Sem že pravi mojster. Tretjič in četrtič mi uspe lulati že ob vrtenju pedal. Prej sem lahko samo po klancu navzdol. Med celo vožno sem pojedel eno frutabelo, ter sendvič in 4 Bca-jke. Obakrat sem se moral ustaviti, da sem lahko stvari vzel iz žepa. Prav tako sem se ustavil na okrepčevalnicah (dveh, bile pa so tri), saj drugače nisem videl načina kako bi lahko z eno roko vozil z drugo pa nalival vodo v bidon. Drugi vzpon je bil malce strmejši, vendar kratek, tretji pa spet podoben vzponu na Javornik, vendar vsaj 2x daljši po mojem občutku.

Kolesarim lepo svoj tempo, včasih ga gonim tudi 15 na uro, pa čeprav se vozim po klancu navzdol z vso močjo. Čeprav je bilo tudi mnogo spusta, sem imel maksimalno hitrost 50.17 km/h, saj več preprosto nisem upal. V zadnjih kilometrih sem že drugič ''zgubljen'' tokrat po moji napaki. Ker sem bil siguren, da sem zašel, sem se obrnil in se vračal nazaj. Po slabih 3 kilometrih pa vidim sotekmovalca. Zaradi sigurnosti grem do cilja kar z njim. Tam se zopet preoblečem v kratke hlačke, majico in stečem ven iz menjalnega prostora. Kot že nekajkrat prej sem pozabil številko. Ne da se mi nazaj. Ker sem pozabil kje se gre , stečem do prvega redarja, ki me pošlje v levo. Tečem nekaj časa, proti meni pa drugi sotrpini, ki že grejo proti koncu prvega kroga, nekateri že proti cilju. Vse skupaj se mi zdi sumljivo, vendar kar tečem. Dokler pred sabo ne vidim okrepčevalnico. Tam mi že vse skupaj dol pade. Usedem se, nekaj popijem. Prostovoljca, ki pomagata na tekmi, mi govorita naj grem še enkrat. Govorita mi naj se vrnem nekaj metrov, jo potem pri rumeni stavbi usekam navzgor, pa desno, pa levo, pa nazaj, pa naprej, pa bom na pravi poti. Grem nazaj. Iščem, obupavam. Meje kdaj bom odnehal, si prestavljam navzgor. Tako nekje na 9km dokončno obupam. Naredim še 2 km nazaj do mesta in moja tekma je končana. Razočaran. Kar močno. Vendar danes nisem več. Če bi imel tako močno željo, bi lahko naredil še tistih dodatnih 20km in tekmo končal. Pa nisem. In konec zgodbe. Ne bom iskal izgovorov.

Lojze pa v cilju s fantastičnim rezultatom 5:17:09. Ta človek je res žival. Na tekmo je šel brez kakšnih priprav, sredi polnega treninga. Prehiteli so ga samo 4 tekmovalci. Vendar kakšni:

Georg Swoboda 4:56:41 (Ironman Florida 2008, 8. skupno, 8:31:57)

Miklos Vatai 5:01:51 (17. Svetovno prvenstvo v duatlonu 2007)

Alexander Fruhwirth 5:05:09 (avstrijski rekorder v Ironmanu, 8:19:17, Ironman Celovec 2003)

Christian Moldaschl 5:12:46

Čestitke Lojzetu za odličen rezultat. Lepa tekma, malce slabša organizacija. Sam bom še šel. Vendar bolje pripravljen. Organizacijsko.

PS. Pozneje sva z Lojzetam ugotovila naslednje. Ker sem bil brez številke, je morda redar mislil, da sem naključni tekač in me je zato poslal s proge. V nasprotno smer. Mogoče.

2. v kat., 5. skupno Lojze Primožič, Žabnica

Zmagovalec, Georg Swoboda desno

To smo dobili tisti, ki smo odstopili, ostali pa hrenovko

Za konec pa obvezno še nekaj koles

SKUPAJ:

10.9 km teka, 49:34,220m višine, 148 utrip, 4:32min/km
105.17 km kolo, 3:56:19,1135 višine, 129 utrip, 26.7km/h
11.1 km teka,56min, 140 višine, 140 utrip,4:35min/km

Pot ob žici - tek trojk

2009-04-22T13:14:00.004+02:00

9. maja smo prijavljeni na Tek trojk na 28km. Letos smo imeli v našem hortikulturnem društvu velik naval na ta prosta mesta. Na koncu sta iz ekipe po hudem boju izpadla Lojze (mali maraton okoli 1:18 pa še nekaj, veliki 2:46 ali tam nekje) in Ivo (za las slabši rezultat kot Lojze), v borbo za medalje pa se bomo podali Medo, Blaž in jaz. Ja, na žalost je tako v športu. Danes si, jutri te ni. Mogoče pa bo to spodbuda za naša nadebužneža, da bosta to leto še več trenirala in se naslednje leto spet uvrstila v moštvo. Mi, prvotimci, treniramo na veliko. Medo je šel nekaj dni nazaj 2x okoli Brda (19.6km) v času 1:22. Upam, da se zaveda, da če tega rezultata do tekme ne popravi, lahko leti iz ekipe. Zadaj kot napete puške ostali čakajo na vstop.
Pa še za naše navijače.

ŠTART 9. maja ob 9 uri na Prešernovem trgu, Ljubljana, prestolnica
CILJ odprt do 13. ure. Ja, upam, da pridemo do takrat.
TRASA

Štart: Prešernov trg Wolfova ulica Šubičeva ulica Slovenska cesta Dunajska cesta Vilharjeva cesta Železna cesta Vojkova cesta Kranjčeva ulica Dečkova ulica POT Tomačevska cesta Clevelandska ulica Bratislavska cesta POT Leskoškova cesta POT Novo Polje, cesta I. Zadobrovška cesta Zaloška cesta POT Slape POT Fužinski most Gramozna pot Litijska cesta Cesta II. grupe odredov Cesta na Urh Urh Gozdna pot Orle Pot na Orle Gozdna pot POT Gozdna pot proti Observatoriju Pot na Golovec Hradeckega cesta Gruberjevo nabrežje Prule Janežičeva cesta Trnovski pristan Krakovski nasip Breg Pod Trančo Mestni trg Stritarjeva ulica Cilj: Prešernov trg

PROFIL

S kolesom v Istro

2009-04-15T14:35:00.001+02:00

Takoj, ko sem zvedel, da gremo k Lojzetu v Valkanelo pomagati postaviti prikolico, sem že imel v mislih iti tja ali nazaj s kolesom. Lojze takoj za, vendar pa se nekako ni izšlo z razumevanjem najinih žena za te naše čudne hobije. Potem pa sem malo razmišljal, pa kontaktiral Medota, pa ga potem čakal do zadnjega trenutka...
In takoj naredil napako. Zmenjena ob sedmih. Pri meni. Namesto, da bi ga čakal doma, mu grem nasproti. Ker razen kadar ni, je ponavadi vedno točen. In tako sem se odpeljal skoraj čisto do njega. In že ves zmrznjen obrnil nazaj. Nekje globoko v meni se je že porajala hudobna ideja, da bi kar zavil nazaj domov, pa hop pod tople odeje.
Čisto premražena se komaj premikava proti Ljubljani. Sva kar nekje na istem. Jamrava oba. Po klancih navzdol bremzava, ker se vsako pospeševanje še kako pozna na že tako premraženih udih. Ne gre drugače, v Medvodah v prvo gostilno, da dobiva nekaj minut.

Prisilna pavza v Medvodah

Po 20ih minutah greva nazaj na kolo. Še vedno kriza, ampak je bolje. Nekje v Ljubljani pa se že malce ogreje. 2 uri že voziva pa še nisva ven iz prestolnice. Pa saj imava čas.

Po Celovški

Nekje proti Vrhniki pa nama končno zalaufa. V vrhniški klanec voziva z večjo hitrostjo kot prej po ravnem do Medvod.

Nekaj ravnine, nekaj klanca in že sva v Postojni.

Druga pavza v Postojni

Na bencinski kratka pavza in že jo šibava proti Črnem kalu. Veter kar dobro vleče, vendar na srečo ne v prsa, ampak večinoma s strani. Medo zgleda kot stolp v Pisi. Vendar pa nama kar leti mimo Senožeč, Divače, Kozine.

Nekje na Pimorskem

Nasproti nama kot pomoč prihaja Šlibar. Srečamo se na Črnem kalu in gremo na kavo. Ne vem kam. Potem pa v šprintu do Kopra, kjer naju Šlibar zapusti.

Kava na Črnem kalu

Proti Kopru

Sama greva ob obali in nato skozi dva tunela do Portoroža. To je neka sprehajalno povezovalna pot med Portorožem in Izolo. Ker sem tu nekajkrat že bil, solim pamet Medotu. Vse dokler se po kar dolgi vožnji po makadamu ne priključiva cesti po kateri se valijo množice ljudi. Dobro, malce sva zgrešila, vendar so to dobre priprave Medota za Paris - Roubaix. Hitro sva v Portorožu, ter mimo hiše bojevnika za ne vem kaj Joška Jerića.

Hrvaška obala

Paris - Roubaix

Tunel proti Strunjanu

Rahel vzpon, nato pa šuš do Umaga. Ter še nekaj km ven, kjer naju čaka Medotova sestrična. Prespala bova v njenem apartmanu. Poezija. Skuha nama testenine, naredi nekaj solate iz berivke. Fantastično. Na razpolago nama da tudi nekaj cunj, saj sva sama samo v kolesarskem dresu.

Hvala Alenki

Kasneje odkolesariva še do Umaga, kjer kupiva nekaj izotoničnih napitkov. Ob pol deveti uri sva že v postelji. Malce branja... Nekdo leze k meni. Je to Petra? Tako kosmata? Pa joške so nekam čudne. Ah za silo bo že.

Naj tole ostane najina skrivnost

Vstaneva ob šesti uri. Malce še pospraviva, še stotič v zadnjih 15 urah prehvaliva Alenko (sestrično) in se odpraviva v malce toplejše, vendar še vedno hladno jutro. Po dobri uri sva v Vrsarju. Cel dan postavljamo prikolico, se vmes kar dobro zabavljamo. Potem pa kolesa v avto in nazaj v našo Slovenijo.

V prelepo jutro

Crkva Božice Marije

Breg - Stražišče - Breg - Medvode - Ljubljana - Vrhnika (50km, 2:23) - Logatec - Postojna (82km, 3:38), Razdrto - Senožeče - Kozina - Koper (142km, 5:40)- Izola - Portorož - Umag
Skupaj: 184.33km, 7:11,25.7 povprečna hitrost, 110 povprečen utrip, 1290 višine. Najhitrejši odsek sva imela med Postojno in Koprom (60km, 32.1 povprečna)

Drugi dan: Umag - Novigrad - Poreč - Vrsar 37km

Obadva sva izredno dobro prevozila teh 200 in še nekaj km. Na začetku zaradi mraza počasi, nato pa sva celo pot vozila okoli 30 na uro, razen klancov. Moj utrip 110, Medotov, če se ne motim 106, kar kaže da bi šla lahko hitreje. Med kolesarjenjem sem pojedel eno frutabelo, 2 dextra (vitaminski bomboni), 3 tablete BCA, popil pa pol litra vode, dve kavi z mlekom, ter eno Coca Colo.

IRONMAN AUSTRALIA

2009-04-05T09:55:00.000+02:00

Končana je četrta letošnja tekma v Ironmanu. Tokrat tudi s slovensko udeležbo. Nino Cokan je končal že svojega 18-ega Ironmana. Če so moji podatki točni, je sedaj za Francetom Cokanom(24 končanih) na drugem mestu, ki si ga deli s Tomažem Šinkom in Mirom Kregarjem, za ovratnik pa jim diha Konstantin Preradovič s 17-imi Ironmani.
Tekmo je končal s časom 10:06:20 (plavanje 57:26; kolo 5:15:57; tek 3:46:59).
Prvi trije moški:

Patrick Vernay 8:24:53 (50:51; 4:44:40; 2:45:58)
Pete Jacobs 8:29:03 (47:51; 4:47:35; 2:50:25)
Tim Berkel 8:31:43 (50:50; 4:44:37; 2:53:31)

Prve tri ženske:

Chrissie Wellington 8:57:10 (50:48; 5:03:01; 2:59:15)
Rebekah Keat 9:21:33 (50:55; 5:14:05; 3:12:42)
Caroline Steffen 9:38:44 (52:28; 5:12:02; 3:28:56)

Nino je bil na koncu 41. Na Havaje se jih uvrsti 11 ( 11 je imel čas 9:28:11).

Trpljenje na Jezerskem

2009-04-05T07:12:00.007+02:00

Končno mi je uspelo narediti malce daljšo kolesarsko turo. Že v petek naju je z Medotom povabil Lojze. Sprva sva bila malce skeptična, ker gremo z njim vedno prehitro. Vendar nama je kar nekajkrat zatrdil, da bomo šli izredno počasi. Res je, da je komaj teden dni nazaj odtekel maraton s fantastičnim časom 2:47. In da obstaja možnost, da je malce utrujen. Vseeno grem rajši prej še do Medota, da nekaj km odvozim počasi in da se vsaj malo lahko pogovoriva. Okoli Lojzetove hiše se nekaj kadi. Nekdo nekaj peče. Zaželiva si, da bi naju Lojze presenetil:''Fanta, danes ne bo kolesa, nekaj pojemo, Vesna bo pa nosila pivo.'' 200 m od hiše Lojze prižge števec in gasa. Hitrost do Škofje Loke niti enkrat ne pade pod 37km/h. Po pol ure je povprečna hitrost 38km/h. Tako hitro se z Medotam še nisva vozila. Nikoli. Danes pa sva šele drugič to sezono na kolesu. Po nekaj intervalih že razmišljam o odstopu. Po klancu dol ga je treba loviti, ko pa ga ujamem se začne klanec navzgor. Dirka se nadaljuje mimo Jeprce, Zbilj proti Vodicam. Tam odstopi Medo. Sam pa se še ne dam. Čeprav me že kar pošteno kisli v noge. Nekje okoli Cerkelj se voziva nekaj 100m čez 50km/h. Tam pa me čisto pobere. Mislil sem da bom bruhal. Skoraj čisto se ustavim, vendar me Lojze počaka. Pravi, da je hotel ujeti avto. Zanimivo. Sedaj gre malo počasneje in me povleče do Predddvora. Tam pa ne morem več. Odstop. Vendar ne v klasičnem kolesarskem smislu. Odstop zaradi želodčnih težav, znakov prihajajoče angine... Še vedno bova z Medotam prišla do Jezerskega, vendar kakšno minuto do uro za Lojzetam. Grem sicer počasi, vendar vseeno s težavo. Pozna se da ni še toliko km v nogah. Vseeno kmalu ležim pri jezeru in čakam Lojzeta in Medota. Lojzeta? Zgleda , da je šel še naprej do meje. Kmalu pride Medo in s sabo prinese dež. Ker sva pozabila denar, ne moreva v gostilno. Zunaj na travi sediva in čakava. Misli mi uhajajo k Blažu. Danes sem ga hotel povabiti. Dobro da ga nisem. Kaj bi sedaj z njim? Revež bi bil malce premočen. V tem pride Lojze. Kava in odhod. Na začetku malce mrzlo. Lojzeta takoj spustiva naprej, midva pa v najinem tempu dalje. Počasi, pogovor, in sigurno proti domu. Po turi kar zmatran. Še bom šel z Lojzetam,čeprav bi bilo pametno samo okoli 30 km, potem pa gremo narazen. Trenutno je preprosto predober za naju. Čeprav sem zadovoljen tudi z nama. Da se bova kdaj vozila 38km/h, pa čeprav ne cel dan si nisem mislil.

BREG - STRAŽIŠČE - BITNJE - ŠKOFJA LOKA - JEPRCA - ZBILJE - VODICE - CERKLJE - VISOKO - PREDDVOR -JEZERSKO - PREDDVOR - KOKRICA - STRAŽIŠČE - BREG

111.5km, 3:57, 755asc, 131 utrip

Dolgi tek v prečudovitem deževju ali Kako sovražim Blaža

2009-03-29T17:05:00.003+02:00

Danes sem končno opravil en dolgi tek. Po spletu čudnih naključij.V četrtek pred nogometom sva se z Medotam pogovarjala, da bi bila nedelja končno lahko dan za počitek. ''Ja, če ne bo kdo spet predlagal Brdo,'' sem mu dejal. Čez nekaj minut pride Blaž in naju vpraša, če gremo v nedeljo 2x okrog Brda. ''Seveda,'' odvrneva v en glas. Ker sam potrebujem čim daljše teke, se odločim, da bom tudi do Brda tekel. Zbudim se v prelepo, sicer ne ravno sončno, ampak bolj deževno, če ne že kar neurno jutro. Ker smo uro prestavili v narobno stran, je štart še malce bolj zgoden. Do Brda pritečem že čisto moker. Medota in Blaža pa od nikoder. Po dobrih desetih minutah zmrzovanja začnem malce tečti in delati rezervne načrte, nakar prinori Medo s svojo predelano katrco. Blaž je obupal. Zaradi štirih kapljic dežja. Nič, pa greva sama. Koga nema, bez njega se može. Ker imam na sebi nekaj kvadratnih metrov nog jih malce težje ogrejem. Zato malce počasneje. Medo pridrvi mimo mene. Seveda, mudi se mu v Ljubljano, v varen objem svojih najbližjih. Sam pa še počasneje naprej. Že prej se odločim, da v drugi krog ne grem, ampak počakam Medota nekje okoli. Trimčkam okoli Brda, pa do Predoselj in pri avtu sva skoraj istočasno. Moj izkupiček 27.5 km, 2:32. Za prvič kar dobro. Upam, da naju Blaž še kdaj povabi. Za kazen pa mi bo sedaj 2x zastonj popravil računalnik. Drugače se je za današnji tek načeloma prijavil še Ivo, ki pa ga v moji zgodbi nato ni bilo. Včasih nas je okoli Brda teklo tudi po 6, sedaj pa sva ostala sama z Medotam. Nekako se priključuje še Blaž, Miha in Šamac sta srečno zaljubljena, Ivo je dobil narastek (se mu odsotnost opraviči za dobo 6 mesecev, prejšnjih 12 ne), Šlibar ima križarske vojne s svojim kolenom, Klep se je v popolnosti posvetil svojemu mačku, Lojze pa je prerastel našo sredino. Čeprav še vedno teče. Danes je na primer na tekmi 42 kilometrov pretekel v času 2:46, jaz pa 27 kilometrov v 2:32. Torej se lahko samo sprehaja z nami.

Peto žrelo - Storžič

2009-03-24T14:09:00.002+01:00

Končno grem v peto žrelo. Tja se odpravljam že vrsto let. Sicer sem imel kar nekaj priložnosti, pa je vedno nekaj prišlo vmes. Tudi tokrat slabo kaže. Zmenjena sva ob pol šestih. Nato sms sporočilo: Ob 6.45 pri Globusu. Dobro, za urco še zaspim. Francoski alpinist pa še malce več. Mogoče imajo v Franciji kakšen časovni zamik. Štartava šele okrog osmih. Sam pa moram biti najkasneje do 14. ure doma. ''Ni panike,'' me tolaži Luksi. Po sankaški poti do Doma pod Storžičem se skušava pripeljati čim višje, vendar naju ustavi že prvi ledni odsek. Avto drsi v obcestni jarek. Polaganje kamnov in premikanje pločevine za nekaj centimetrov. Problem nekako rešiva. ''Ali imava še dovolj časa?'' ga že skoraj ponižno sprašujem. Zopet :''Ni panike''. Mogoče je pa to edini slovenski stavek, ki se ga je naučil tu v svojih 26-29 ih letih. Sam grem proti Domu pod Storžičem čez Senožeti, Luksi pa po moje kar po cesti. Ker je od mene hitrejši za nekaj svetlobnih hitrosti grem od Doma kar naprej in na odcepu po poti na Javorniški preval. Zvečer v Habjanovi knjigi Zimski vzponi v slovenskih gorah preberem: ''Ne po poti na Javorniški preval!'' Kmalu pa cesta zavije v levo in zavem se, da pot ni prava. Prečim skozi gozd, čimbolj proti desni in kmalu se srečava z Luksijem. Nadaljujeva skupaj ob severni steni Storžiča. Ker mi psi kar dobro zdrsavajo, si nataknem srenače. Težave iste. Problem zopet reši Luksi. Bumbar imam pancer previsko vzdignjen, tako da se srenač sploh ne dotakne tal. Po ogromnih ostankih plazu se mimo vstopa v Kramarjevo smer (III/2-3, 600m, do75 stopinj, ime po alpinistu Roku Kramarju, ki je med NOB padel kot kurir v Spodnjem Lomu, leta 1940 pa s tremi soplezalci prvič splezal smer) povzpneva do skoka , kjer se začne Peto žrelo (III/2, 35-50 stopinj, 600m).

Vstop v Kramarjevo smer

Proti žrelu

Čeprav je skok večinoma kopen (obhod po desni), pa je letos vse zalito. Ob nadevanju derez in ostale potrebne opreme, me Luksi še enkrat opomne kako ravnati ob padcu. To kasneje še večkrat ponovi kar potrjuje njegovo zaupanje v moje sposobnosti. Skozi ozko grapo se vzpneva do kar širokega pobočja potem pa zopet vstopiva v novo grapo. Razmere za hojo odlične, nekje sicer kar trdo, drugje malce manj, nikjer pa se ni ugrezalo. Dobre pogoje nama potrdita tudi sotrpina, ki sta nad nama plazila drobce snega s kakšnim kamnom in naslednje dva, na katera sva midva streljala. Na izhodu še prečka v desno, ki zna biti ob drugačnih pogojih kar zoprna in po grebenu do vrha.

Vstop v peto žrelo

Malo pred prečko v desno

Izstop

Čas dobrih treh ur bi bil precej boljši, če Luksi ne bi imel slabe točke. Mene.

Kalški greben

Kočna

Ker se nama zopet mudi, se takoj pripraviva, narediva nekaj slik in že letiva.

Križ Božice Marije

Bolj strmo kot zgleda

Po grebenu in do vstopa v prvo grapo je kar trdo, nato pa je sneg vedno mehkejši. Ker je strmina kar precejšnja se zaradi razbolelih nog večkrat ustaviva. Luksi med ostanki gromozanskega plazu najde idealno linijo, tako da tudi tam uživava. Predvsem zato, ker je sicer trda, razbrazdana podlaga sedaj tako omehčana, da omogoča prav prijetno vožnjo. Za spremembo pa je tudi pot skozi gozd danes dobro prevozna. Od Doma pod Storžičam pa po travniku skoraj do avta.

Pa še nekaj filmčkov

Dvojni Ironman v Sloveniji

2009-03-18T12:01:00.008+01:00

Sliši se čudno, skoraj neresnično, primerno za 1 . april, vendar zgleda da ni šala. Čeprav v Sloveniji še niso organizirali Ironmana, pa so se zdaj lotili kar dvojnega. 7.6 km plavanja, 380 km kolesa, 84.4 km teka. Hrabri organizator je Triatlon Murska Sobota. Plava se v jezeru, in sicer 15 krogov po 500 metrov (omejitev 4 ure). Kolesari se 8o krogov po 45 kilometra, (omejitev 20 ur) teče pa 55 krogov po 1.5 km (omejitev 12 ur).

Prijavnina do 30.4. 2009 znaša 200 eur, po 1.5. pa 250 eur. Do sedaj je prijavljenih 5 moških:

Markovič Matej, Slovenija
Yves Beauchamp, Kanada
Wei Harn, Singapur
Kari Martens, Švedska
Hellberg Petri, Švedska

in ena ženska:

Annette Bolesch, Nemčija

Tekmovanje bo od 27-30 avgusta 2009.

Klek

2009-03-14T10:28:00.001+01:00

Današnja tura je zame primer idealnega turnega smučanja. Nezahtevna, nenevarna. Na drugi strani pa odlična družba, vreme, uživaško smučanje. Ter obvezna kavica pred odhodom. Pa da ne pozabim. Nikamor se nam ni mudilo, tempo je bil počasen, vsi trije smo naredili ogromno slik. Vso pot smo se pogovarjali, občudovali okolico. Skratka uživali. Začuda smo tudi štartali samo nekaj minut po dogovorjeni uri. Do Jeseniške planine gre pot skozi gozd. Do tam je bilo je bilo vreme še nekoliko zadržano. Potem pa se nam je do vrha pridružilo sonce, ki je le nekajkrat smuknilo nazaj med oblake. Še počasneje kot počasi smo se bližali vrhu in uživali v lepih kopastih oblikah bližnjih vrhov, ter pogledu na očaka in okoliške vršace. Skromna malica in odhod. Gledano z vrha gremo levo do gozda in nato po čudoviti flanki navzdol. Zraven obvezno slikanje, snemanje filmov. Počasi. Tudi vožnja skozi gozd je danes kar znosna, na koncu pa še nekaj travnikov in to je to. Francoski alpinist je zopet izbral odlično destinacijo. Če bi se namesto Krnič pisal Kugy, bi ga vzel za mojega vodnika. Tako pa lahko le upam, da me bo vzel mogoče s sabo že naslednji teden ob uresničevanju mnogih načrtov, ki jih je koval na vrhu Kleka, ki se mu lahko reče tudi Petelin ali Petelinjek.

Rjavnina, Kot, Rž, Za Cmirom, Begunjski vrh. V ozadju Triglav

St. Polten (še dva meseca)

2009-03-12T14:37:00.002+01:00

Dva meseca pred polironmanom v St. Poltnu sem šel prvič na kolo. Ne sicer preveč, ampak bilo pa je za, kako bi se izrazil, muho za odret ali nekaj podobnega. Sicer sem bil v teh slabih 3 mesecih vsaj 4 mesece poškodovan, pa vendar. Recimo, da mi vreme ni dopuščalo vožnje s kolesom. To se kar dobro sliši. Ja, ja. Lojze kolesari že na veliko. In če ga hočem letos prehiteti...? Na kolesu bo težka, več možnosti bo v teku. Tolaži me, da polovičko se da narediti tudi s slabšo pripravljenostjo. Vsaj pretreniran ne bom. Torej, z današnjimi 33 prevoženimi kilometri jih imam letos 33 več kot Medo in Ivo skupaj. Ampak, ker bo Ivo letos delal drugačnega Ironmana (previjanje, hranjenje, crkljanje) jih imam 33 več kot Medo. On pa ima letos dva tako velika motivacijska dejavnika, da bo šel zgleda v Švico (Ironman) brez kilometra na teku in kolesu. Plava kar veliko, tečt pa kolo vozit pa itak vsak zna. Da se ne bom preveč razgovoril, današnja trasa:

Breg ob Savi-Stražišče- Šmarjetna gora (13:45)-Škofja Loka-Jeprca-Zbilje-Breg ob Savi
32.81 km, 1:26:18 čas, povpr. 22.81, povpr. kadenca 68, povp. utrip 119

Letos imam torej pretečenih 84,5 km, prekolesarjenih 32.81 km, preplavanih 0.5km. Lani ob istem času pretečenih 338km,prekolesarjenih 729 km, preplavanih 47km. Maja bo v Avstriji veselica.

Ivota čaka takšen Ironman

Medotova motivacijska dejavnika

Bele peči

2009-03-11T14:21:00.002+01:00

Po zelo doooolgem času sem se odpravil v meni predragi opoj belih strmin. Spet s Šparovcem. No, ne ravno z njim. Z njegovim svakom. Ampak kot bi šel z njim. Odhod ob 11 uri, v avtu sva šele okoli 12 ih, potem pa še nekaj opravkov. Ampak nič hudega, Šparovce se splača čakati, saj ti zamudo potem povrnejo na druge načine (upam, da žena ne bo ljubosumna). V Martuljku se za kakšno minuto ustaviva. Ravno prav, da si malce povrnem v spomin meni najlepšo sliko, Martuljške lepotce. Potem pa do Srednjega vrha (vas), kjer pustiva avto. Francoski alpinist že prej preko telefona poizve kje, kam sploh greva. Oba sva prvič tukaj. Luksi je sicer prismučal nekje tu dol, vendar ker je Šparovcev mu ti podatki nekako izpuhtijo iz spomina. Torej, greva na Srednji vrh. Pot naju vodi skozi gozd, ob nekem potočku za katerega nimam pojma kako se imenuje. Razmere za hojo so kar ugodne, nekajkrat se mi na smučeh sicer nabere sneg, vendar za te poletne temperature ni to nič takega. Pot se zložno vzpenja, vsake toliko časa se na drugi strani odpre pogled na Špik in ostale vršake. Zanimivo je, da čeprav zgleda Luka Špik največji,najmogotnejši, pa je šele šesti po velikosti v Martuljkovi skupini. Uživam v vsakem koraku. Čeprav vse teče od mene. Kot ponavadi se mi ne da preobleči. Luksi ima na srečo nov fotoaparat, tako da mi ni treba noreti, saj ima kar nekaj opravkov s slikanjem. Po dobri uri hoje sva na sedlu Sedlič. Levo gre pot proti Trupejevem poldnu (upam, da je sklanjatev pravilna), desno pa se dviga njegov dvojček Srednji vrh (pozneje zveva, da to ni Srednji vrh). Pobočje je tu strmejše, vendar vseeno kmalu prisopihava do vrha. Luksi je med čakanjem name poslikal že vso bližnjo in daljno okolico. Veter se trudi, da bi čim prej zapustila ta izredno prijeten kotiček. Kmalu mu tudi uspe. Pobočje še nedotaknjeno, pršič povsod. In to kar kakih 20 do 30 centimetrov. Čeprav sem to sezono že nekajkrat rekel, da je bila smuka vrhunska, pa je bila tokrat še ... (zmanjka mi pridevnikov). Je pa res, da sem letos prvič prišel na kak vrh. Bil sem kot Bode Miller. Sami odstopi. Zaradi objektivnih, subjektivnih in ostalih jektivnih razlogov. Še malo vriskanja in sva v gozdu. Tam pa standardno. Rodeo. S kolenom se kar dobro razumem, toda danes sva se pa kar dobro skregala. In nadaljevala pozno v noč, dokler nisem popustil. Šla sva pred televizijo, si pogledala posnetega Seinfelda, vmes pa sem mu dal njemu najljubšo Končevo smolo. In ga nato dobro povil. Da ga ni zeblo. In šele nato sva lepo zaspala. Luksi me je seveda tudi nazaj grede kar dobro čakal. Ampak se na koncu vse zravna. Jaz njega pred turo, on mene na njej. Upam, da me še kdaj vzame. Ker uživala pa sva kot malokdaj. Do naslednjič. Zvečer mi pošlje sporočilo, da nisva bila na Starem vrhu ampak Lepem vrhu. Potem pa se še jaz poglobim v mojo skladovnico knjig, kjer ugotovim, da sva bila na Belih pečeh (1926m). Srednji vrh je na začetku tega grebena, Bele peči na koncu. Ki jim nekateri pomotoma rečejo Lepi vrh. In ga tudi označijo tako na nekaterih zemljevidih.

PS. Zaradi resnično nore vožnje navzdol sem prvič v hribih nekaj izgubil. Litrski bidon. Rdeč, iz Hervisa. Če ga kdo najde, naj ga kar obdrži. Če pa je kdo prejšnji teden na Zelenici našel litsko termovko, ki mi je padla iz nahrbtnika, pa je potem nisem našel, ga pa prosim, da me pokliče na 040853374. Preden izve žena.

Široka peč, Oltar, Velika Martuljška Ponca, Mala Martuljška Ponca, Luka Špik

Trije macesni

Gaz, v ozadju Špik

Francoski alpinist

Trupejevo poldne

Jalovec, Mangart

Luksi v elementu

Pa še en filmček

Poročila z Ironman tekem

2009-02-24T12:40:00.001+01:00

IRONMAN SERIJA

28.2.09 Ironman Lotto Langkwaki Malezija

NINO COKAN 2007

7.3.09 Bonita Ironman Taupo Nova Zelandija

NINO COKAN 2005

5.4.09 Spec-savers Ironman Porth Elisabeth Južna Afrika

MIRO KREGAR 2000

NINO COKAN 2008

6.4.09 Panthers Ironman Port Macquarie Avstralija

19.4.09 Ironman China Haikou Kitajska

23.5.09 Ironaman Lanzarote Lanzarote Španija

31.5.09 Brazil Telekom Ironman Florianopolis Island Brazilija

21.6.09 Ford Ironman USA Coeur d'Alene Idaho ZDA

21.6.09 Ironman Japan Goto, Nagasaki Japonska

KONSTANTIN PRERADOVIČ 2004

28.6.09 Ironman France Nice Francija

5.7.09 Ironman Austria Celovec Avstrija

5.7.09 Frankfurter Sparkasse Frankfurt Nemčija

NINO COKAN 2002

12.7.09 Ironman Switzerland Zurich Švica

26.7.09 Ford Ironman USA Lake Placid New York ZDA

30.8.09 Subaru Ironman Penticton Kanada

30.8.09 Ford Ironman Louisville Kentucky ZDA

2.9.09 Ironman UK Sherborne Anglija

3.9.09 Ford Ironman Wisconsin Madison, Wisconsin ZDA

10.10.09 Ford Ironman World Championship Kona, Havaji ZDA

7.11.09 Ford Ironman Florida Panama City Beach ZDA

23.11.09 Ford Ironman Arizona Tempe, Arizona ZDA

NINO COKAN 2006

29.11.09 Ironman Cozumel Cozumel Mehika
7.12.09 Ironman Western Australia Busselton Avstralija

OSTALE IRONMAN TEKME

17.1.09 Challenge Wanaka Nova Zelandija
26.2.09 Israman Eilat Izrael
16.5.09 Ironcat I'Ampolla Španija
6.6.09 Bergen-Voss BV3 Bergen/Voss Norveška
6.6.09 BigMan Praga Češka
13.6.09 Schloss Triathlon Moritzburg Nemčija
20.6.09 Moraviaman Otrokovice Češka
4.7.09 Triathlon de Levis Levis Kanada
12.7.09 Quelle Challenge Roth Roth Nemčija

NINO COKAN 2001

12.7.09 The Forestman Ellingman Lake Anglija
18.7.09 Altriman Les Angles Francija
25.7.09 Extremalna Sobota Szczecin Poljska
1.8.09 Kalmar Kalmar Švedska
1.8.09 Slovakman Nitra Slovaška
1.8.09 Vineman Santa Rosa ZDA
1.8.09 Viennaman Dunaj Avstrija

LEON KAUČEVIČ 2008

2.8.09 Nokia Triathlon Nokia Finska
2.8.09 Ostseeman Glucksburg Nemčija
8.8.09 Norseman Xtreme Geilo Norveška
8.8.09 Int. Czech Long Course Tri Vltava Češka
9.8.09 Bad Emser Therme Bad Ems Nemčija
15.8.09 Embrunman Embrun Francija
22.8.09 ExtrememanNagyatad Nagyatad Madžarska

29.8.09 UPC Holland Triathlon Almere Haven Nizozemska
29.8.09 International Austria Tri Podersdorf Avstrija

24.5.2009 Ironman Austria St.Polten 70.3

14.11.2009 Svetovno prvenstvo Florida

MITJA MORI 2008

Če ima kdo še kakšno povezavo do kakšnega poročila naj prosim pošlje na edo@svashta.com

Zakaj ravno na Zelenico?

2009-02-19T17:33:00.004+01:00

Le kdo sta fanta, ki se s takim užitkom vzpenjata proti Zelenici? Pa saj to sploh nista več fanta. To sta prava moška. V srednjih letih. Enemu izpod kape gleda celo nekaj premočenih, osivelih las. Zdi se mi, da ima celo malo trebuha. Drugi je vsekakor bolje ohranjen, vendar pa ima tako dioptrijo, da komaj vidi do konca smuč. Pa saj tudi ne more. Nosi jih na hrbtu. In to alpske. Pa saj sploh nima turnih smuč. Prvi jih ima, ampak je brez nahrbtnika. Kje pa imata potrebno opremo, kot so cepini, pa žolne, pa ostali pripomočki. Pa kaj mislita, da gre v hribe lahko vsak? Saj to sploh nista gornika, mogoče, če jima malce pogledamo skozi prste, planinca. Ampak gornika? Nikoli. Pa kako se zgovarjata: ''Lej, zgoraj je malo mehkega napihanega snega, spodaj je pa trd. Pa malo je ostankov od plazov.'' Groza, ali sta tadva patrona sploh prebrala kakšno knjigo preden sta odšla v naše prelepe hribe. Najmanj kar bi lahko naredila je , da bi prebrala knjigo Sneg, led, plazovi (avtor Pavle Šegula), pa tudi kakšna druga jima ne bi škodila. In pa, zakaj se tolikokrat ustavljata? Saj sta ravno začela hoditi. Zasanjano gledata v ostenja Begunjščice. Pa nazaj proti Košutici, Velikem vrhu. Počasi gresta naprej. Vsi pravi gorniki ju prehitevajo kot za šalo. Lej ju. Zopet. Naslonjena na palice gledata proti Vrtači in naprej proti Stolu. Ali je možno, da sta že bila tukaj? In da le obujata spomine? Nemogoče. Tadva že ne. Kaj pa sedaj? Pa ja ne bosta zavila v Osrednjo grapo? Uf dobro, gresta mimo. Saj sploh vesta ne kaj je Osrednja grapa. Počasi naprej, še vedno se ustavljata. Zakaj se smejita? Le kaj je tako smešnega v naših prelepih hribih? Aha, zavijata proti Trianglu. Še to je prezahtevno za njiju. Kaj se imata pa tukaj za zaustavljati pa gledati okoli? Višek. Na vrhu eden celo zavpije. Sicer tako, da se ga komaj sliši, pa vendar. Pa fanta, saj nista v diskoteki, v hribih sta. Lej ju, kako počasi se peljeta navzdol. Amaterja. Čisto neizkušena. Groza. Ja kam pa sedaj? Dobro, gresta na pivo. Pošteno. Potem pa z avtom domov. Ogrožat ostale udeležence v prometu. Nič hudega, na pivo je treba iti. Le ne hodita več v naše prelepe hribe.

PS. Vsaka podobnost z akterjema današnje zgodbe je resnična.

Inter:Milan 2:1

2009-02-17T07:57:00.000+01:00

Ker imam danes na zalogi ogromno število slik in filmčkov, mi enkrat za spremembo ni potrebno toliko nakladati. Saj slika včasih pove več kot beseda. Z neko agencijo smo včeraj odšli na tekmo v Milano. Tisti, ki me poznajo vedo, da v poštev pride samo in edino nogometna tekma. Tisti, ki pa ne preveč, pa še malo počakajte. Mogoče grem na poslastico v curlingu, streljanju na glinaste golobe, judo ali pa na katerega od drugih prelepih športov. Ker nas čaka kar dolga vožnja, sem se nanjo ustrezno pripravil. Dve knjigi z različno tematiko. Ena kot ponavadi s hribovsko, druga pa Vpliv globalnega segrevanja na okolico Velikega hriba. In pa seveda Sportske novosti, Ipod, v mislih pa kot vedno moja prelestna žena. Kje se vozimo, se mi niti sanja ne, vem samo, da sem slišal, da smo se po neki novi avtocesti izognili Benetkam (gondola, v njej Petra in jaz), se dvakrat ustavili, posledično spili dva piva in okoli pol treh prišli do Milana. 3 ure prosto. Ogled zunanjosti neke čudovite džamije (imena ne vem, po internetu pa se mi tudi ne da brskati), potem do Milanove in Interjeve trgovine s spominki, ogled nič kaj lepe operne hiše Scale, poleg nje kip Leonarda di Capria, nekaj pojest, in že smo na stadionu. Ogled muzeja, tekma. Milan veliko boljši, zmaga Interja z 2:1. Tipični Mourinho. Igralec tekme Adriano (res se ga je splačalo čakati in trpeti njegove muhe), posebna zgodba Beckham. Čeprav ga večina ne mara preveč, pa je vrhunski igralec. Če bi imel mogoče obraz Ivanova, Spasića, Puyola ali katerega izmed ostalih ne ravno manekenskih nogometašov, bi ga sigurno gledali z drugačnimi očmi (plavimi?). Za podajo, predložek vemo, da ga ima. Toda človek ima tudi odličen pregled nad igro, vzame ogromno žog, pokriva veliko prostora, stalno spodbuja ekipo. Mogoče sta se z Victorio spet pobotala, da je tako igral, vendar, če povem po pravici, je ni ekipe na svetu za katero ne bi nastopal v prvi postavi, če bi bil jaz trener (uf, koliko če-jev, bi-jev). Ostali? Pri Interju sploh ne vem kdo je igral v sredini. Dobro, vem, vendar so bili popolnoma nevidni. V obrambi so dobri, naloga ostalih je pa čimprej žogo spravit do Ibrahimoviča ali Adriana, potem naj pa onedva razmišljata. Igra Milana pa poezija. Za gledat, rezultatov pač ni. Pirlo, Ambrosini, Seedorf, Beckham, Ronaldinho. Za prste polizat. Vendar do deset metrov od gola, potem pa ... Če bi imeli Pančeva bi še šlo. Zadaj pa Zmazek Jankulovski in Kahla Kaladze. Avtobus, noč, doma. Super.

Ray-ban original

Prečudovita džamija

Operna hiša Scala

Kip Leonarda di Capria

Stane Vidmar Zvezda-Mama

Medo in Lojze čakata na prevoz

Jan in Jaka

Matej Kaka

Naslednje slike so iz muzeja

Cruijff

Maradona

Še en

Gerrard

Kaka

Še pijača pred tekmo

Igralci Interja na ogrevanju

Fim ogrevanje Ibrahimovič, Adriano

Milanova stran

Interjeva stran

Beckham, Pirlo

Zambrotta

Seedorf

Adrianove škarjice

Konec tekme

Pa še dva filmčka. prvi je predstavitev ekip, drugi pa Interjeva himna. Tu mi grejo kar mravljinci pokonci. Vendar pa teh dveh filmčkov iz ne vem katerega razloga nisem mogel dati direktno iz Picasse na blog, ampak prej na You tube. Zato je slika slabša, ampak važen je zvok.

Konec težav s prsti?

2009-02-12T08:57:00.000+01:00

Upam. Včeraj sem bil na onkološkem institutu pri nekem kirurgu. Za obisk pri njem se moram zahvaliti znanemu slovenskemu triatloncu. Na tem mestu mu obljubim, da ga v zahvalo letos v St. Poltnu ne bom prehitel. No, da ne nakladam preveč. Zdravnik me je pregledal in zatrdil , da je z desno nogo vse v redu. Za levo ni bil čisto prepričan, vendar mi je priporočil, da še malo počakam in nato, če bo potrebno pridem nazaj k njemu. Dal mi je tudi neke pripomočke, ki naj bi preprečili nadaljne težave. Zvečer sem šel že tečt. Sicer z odrezanimi tekaškimi čevlji, pa vseeno. Tudi tek je včasih lahko užitek. Če ne tečeš tri tedne. In kaj sem v teh treh tednih ležanja pogrešal? Akcijo pogrešanja je začel Olki, nato nadaljeval Aleš.

V prvi vrsti hribe. Moj otožen pogled Grintovcu, Storžiču in ostalimi vrhovi nad Kranjem je šel po moje na živce tudi njim. Vendar se kmalu vidimo.

Nogomet pogrešam vedno in povsod.

Pa kolesarske izlete po Dolomitih.

Kakšno tekmo v dobri družbi, obvezno v tujini.

Naravoslovni tabor v Nadiži.

Šparovca in njegovo točnost, ki se potepa nekje po Vietnamu.

In, na koncu, moje otroke.

Njih pa trenutno nič ne pogrešam.

St. Polten polironman

2009-02-09T17:03:00.003+01:00

Letos me je pod smrekco pričakovalo izjemno darilo. Prijavnina, prevoz, ter stroški bivanja za polironman v St. Poltnu. Presenečenje popolno. Še nekaj dni pred novim letom sem spremljal prijave, vendar me je eden izmed tistih dveh stricev prijavil šele zadnji dan. Ker, če bi se opazil med prijavljenimi bi moral hliniti presenečenje, tako pa sem mislil, da sem zadel na lotu. Sploh nisem vedel kako bi se obnašal. Letal sem okoli in kar nekaj blebetal. Skratka, prezadovoljen. Potem pa sem malce začel razmišljati kateri od tistih dveh stricev mi je prinesel prečudovito darilo. Ker včasih, kadar preveč popijem (to ni velikokrat, največ 6x na teden) kakšno rečem čez cerkev in ker sem bil na pohodu v Dražgoše, ker sem bil vsako leto za 1. maja na proslavi na Joštu (ne po moji volji) in ker sem jokal, ko je umrl Tito (če pa so vsi), potem sumim , da mi je darilo prinesel Dedek Mraz. Če pa je vse to maslo Božička, se mu iskreno opravičujem in obljubim, da grem še ta teden v cerkev in da bom prostovoljno prispeval za... Ker še ne morem teči in plavati bi sedaj moral na sobno kolo. St. Polten se bliža. Pa se mi je kolo pokvarilo. Grem pa na psihične priprave. Saj vsi izkušeni triatlonci pravijo, da je glava vsaj 60% uspešno zaključene tekme. Vendar, če na koncu pošteno priznam, bi rajši videl, da bi namesto prijavnine eden od tistih dveh stricev stopil do Kekca in prinesel tisti čudežni napitek. Pa ne za oči. Za k...... prste na nogi. Dost mam.