sreda, 31. december 2008

Veliki vrh

Zbudil sem se še bolan, potem pa je sredi dneva Šparovčeva ponudba za odhod v hribe čudežno pregnala vse bacile in viruse iz mojega telesa. Nekaj sms sporočil Petri (čeprav je bila zraven pa je nekako nisem upal vprašati, če lahko grem, ker sem že zdrav) in že sva na poti. Še izpolnitev najinega turnosmučarskega pregovora: ''Nikoli nisva tako pozna, da ne bi mogla spiti še ene kave,'' in malo pred drugo uro sva na smučeh. Smer Veliki vrh nad Kofcami (2088m). Ker sva tam prvič, se za pot pozanimava pri domačinih in jo ucvreva po kolovozu. Kmalu zavijeva v malce strmejšo varianto, ki je označena s Knafeljčevimi markacijami (pot po kolovozu bi bila boljša). Po 40-ih minutah sva na Kofcah ali bolje rečeno v raju. Čeprav tam še nisem bil, po moje zgleda približno tako. Lepše je težko. Nekaj požirkov čaja iz termovke in že greva mimo križa naravnost do vrha grebena (smuči na nahrbtnike). Tam pa zopet na smučke in po grebenu do vrha. Na poti je kar nekaj grozečih opasti, ki pa so dobro vidne. Na vrhu zaradi raznih maestralov, fenov, jugotov in ostalih vetrov ostaneva brez kakšnega daljšega počitka. Dobro, tudi tema naju rahlo preganja. Veliko obiska Veliki vrh ni imel, zatorej si po milji volji izbirava še nepresmučana področja. Pršič, ki je kar malce težek, pa nekje trda podlaga, ponekod tudi kloža, ki pa se ne predira. Smučarije pa presenetljivo veliko. Vseeno kmalu prideva do gozdu, kjer je nekaj minut kar grdo. Potem pa dokončna potrditev raja. Pršič, puter, smetana. Po tem do avta in ... Še bomo šli.

Opis: Iz Tržiča proti Ljubelju, pri gostilni Lea desno, nato takoj levo, kjer se že vidi tabla za Kofce. Nato pa po cesti približno 4 km do zadnje kmetije Matizovec. Potem pa po markirani poti do Kofc. Od tam mimo križa po slemenu proti do Kofce gore (1967m). Od tam pa levo po grebenu do vrha.
Višinska razlika: 1090 metorv
Matizovec-Kofce 50 min
Kofce-Kofce gora-Velik vrh 1:40 ure


Dolina

Triglav


Čaj, na tebe je red


Veliki vrh


Njam njam


Vrh grebena, Kofce gora



Zanimiv prehod


Opast


Vrh

Košutica

četrtek, 25. december 2008

Suho ruševje

Danes je šel prvič z menoj Lojze in mislim, da smo izbrali kar lep dan za vzljubitev turnega smučanja. Priključil se nama je tudi Klep, Medo pa je na žalost doma dobil embargo. Gremo na Zelenico, potem bomo pa videli. Kar hitro smo na vrhu. Lojzeta mika Šentanski plaz. Ker pa ima Klep samo navadne gojzarje ( podobne tistim s katerimi je Blaž tekel na Ljubljanskem maratonu) se prvič kot vodja odprave ( Škarje ni bilo, Šparovec pa se bori z nekim čudnim virusom) odločim da gremo do Suhega ruševja. Ponavadi je pot skozi gozd obupna, tokrat pa je kar znosna. Hitro smo v krnici med Vrtačo, Zelenjakom in Palcem. Zopet pa sem brez srenačov, tako da spet dajem smučke dol, pa zopet gor in tako dalje. Klepa nekaj zvije v kolenu na nogi, tako da sama nadaljujeva proti vrhu Suhega ruševja. Kar hitro se pripraviva na smuko in v idealnih pogojih ( ne vem kako je lahko boljše) odsmučava nazaj. Vmes pobereva Klepa, ki je medtem odsmučal prvenstveno smer z Velikega Špirovca. Tudi skozi gozd gre lepo, spustimo se do smučišča, malce popeljemo s sidri in še nekaj uživaških minut do avta. Čeprav tukaj ni kaj dosti smučarije, pa je zato toliko lepše.

Opis: Suho ruševje je krnica, ki jo oklepajo Vrtača, Zelenjak, Palec in skalni roglji na Možeh. Sedelce, kjer običajno začnemo smučati, se imenuje Žleb (po strmem žlebu, ki se spušča na severno stran, dosegljiv, presmučljiv iz Bodentala).
Do Ljubelja, nato pa po smučiščih do Planinskega doma na Zelenici (1536m). Od doma se spustimo do smučišča (krožnički), pri tabli Vrtača, Stol pa zavijemo v gozd. Pod se dokaj položno vzpenja pod skalnimi roglji Na možeh. Kmalu zagledamo cilj. Po krnici gremo potem do vrha, na sedelce Žleb (1916m) med Zelenjakom in Palcem. Skupaj hoje 1:50 ure.

Nekaj

Krnica Suho ruševje, zadaj Šentanski plaz

Lojze in Daša

Osrednja grapa Vrtače

Vstop v Osrednjo grapo

Sedelce Žleb

Pogled v Avstrijo

Zelenjak

Palec

Okoliški vrhovi (Kateri?Nimam pojma)

Julijci (Kateri?Nimam pojma)

Stol

Miha po prvenstvenem spustu


torek, 23. december 2008

Sedlo Belščica

Najprej smo za start določili 4. uro zjutraj, ker bi moral francoski alpinist Luksi ob 9. uri v službo. Nato zaradi njegove odpovedi odhod prestavili na pol deveto, iz Kranja pa smo odšli ob 11:30. To je treba vzeti v zakup kadar se smuča s katerim od Šparovcev. Čez Ljubelj do Bodentala. Tam srečava dva izkušena turna smučarja, ki nama povesta, da ni nevarnosti plazov, kar naju je tudi najbolj skrbelo. Zraven pa še:''Ni tako dobro, vendar zmeraj je bolje iti kot ne.'' In še:''Ni zaključene ture brez piva.'' In ker so starejši pametnejši, sva se držala njunega predloga. Prve pol ure hodiva skozi gozd, na začetku celo po tekaški progi. Potem pa se skoraj zaletiva v Vrtačo in pravi hribi so pred nama. Čeprav nama je Škarja svetoval srenače, pa jih nisva vzela. In to se nama je maščevalo. Od sedaj Škarjo poslušava. Na začetku je še kar šlo potem pa je začelo zdrsavati. Zato dava smuče dol, jaz pa nazaj gor še preden je Šparovec sploh začel hoditi. Preveč se je ugrezalo. Nato je nekaj časa še kar šlo, na koncu pa spet težave. En korak, zdrs, pa zopet zdrs in tako naprej. Za znoret. Spet dava smuče dol, pa zopet gazit. Sva se kar namatrala. Na vrhu pa nama je vse poplačano. Prvič tukaj, pa ne zadnjič. Fantastika. Malce pavze, še več skrivanja pred vetrom, nato pa nazaj. Na vrhu trdo, odlično za smučati, potem v srednjem delu pršič, spodaj pa vse razrito od plazov. Rodeo. Nato pa še skozi gozd, na pivo in doma sva.

Opis: Čez Ljubelj, pri tabli za Bodental levo, nekaj kilometrov do zadnje hiše (tudi gostilna) v dolini Poden/Bodental. Nato pa po tekaški progi do Mlaki, desno skozi gozd do krnice pod severno steno Vrtače, od tam pa se že vse vidi. Do vrha sva potrebovala 2:15 uri.



sobota, 20. december 2008

Izmael - Daniel Quinn, Knjiga mene briga

Bo upanje za gorilo,
potem ko človeka ne bo več?

Grega (v nadaljevanju Grega) in Šamac (v nadaljevanju Šamac) sta v zadnjem letu izumila kar dober način kako enkrat na mesec iti na pivo. Vsak si enkrat zbere knjigo, dobita se v nekem kranjskem lokalu, popijeta pijačo, nato pa gresta skozi tisto kar sta prebrala. Sedaj sta povabila tudi mene in Anito (vsakič imata enega ženskega gosta). Čeprav preberem kar veliko število knjig, pa te ponavadi nimajo kakšne posebne literarne vrednosti. Predvsem so moje knjige zadnje čase s športno in planinsko (ali gorniško-če kdo spremlja zadnje polemike v zvezi s tema dvema imenoma) tematiko. Naslov knjige dobim približno 3 tedne pred našim dvobojem, literarnim nokturnom, okroglo mizo,... Izmael - Daniel Quinn.



Začetek kar obeta. Na ovojnici gorila. Podobna King Kongu. V ozadju divjina .Zdi se mi, da bo ta knjiga pustolovska, polna bitk, napetosti.
Moti me le to, da Grega dobro poznam in se mi zdi, da on nekako ne bi izbral tako knjigo. In občutek me ne vara. Knjiga se na naslednjih straneh obrne v pravo smer. Ne sicer tako kot bi si jaz želel. Vsaj na začetku. Če ne bi bil zmenjen, je sigurno ne bi prebral. Končal bi že na 10, 15 strani. Ali pa še prej. Vendar sem jo. In sem izredno vesel zaradi tega.

Kratka vsebina: pripovedovalec si desetletja želi najti učitelja, ki bi ga poučil, kako naj reši svet. Nato pa zasledi oglas v časopisu:

Učitelj išče učenca.
Goreče si mora želeti, da bi rešil svet.
Javite se osebno.

Čeprav dvomi v verodostojnost oglasa, vseeno odide na objavljeni naslov. In tam zagleda opico. V bistvu gorilo. Z njo se potem skozi celo zgodbo pogovarja telepatsko. Gre za duhovno potovanje na katerem išče odgovor na vprašanje kako rešiti svet pred nami samimi. Ga najde? Ne. Tudi mi ga nismo našli. Izmael ne da odgovora, spodbudi nas le, da začnemo razmišljati o svojem mestu in vlogi na našem planetu.
Izmael je prvenec ameriškega pisatelja Daniela Quinna. Knjiga je doživela sedem različic, preden je leta 1990 dobila dokončno obliko. Kmalu je postala svetovna uspešnica, ki je navdihnila mnoge (Pearl Jam – album Yield, filma Matrica in Instinkt, Oprah Winfrey, učno gradivo v nekaterih šolah, diskusijske skupine na internetu). Avtor je za to delo leta 1991 prejel nagrado Turner Tomorrow Fellowship – nagrado za delo, ki ponuja izvirno in pozitivno rešitev globalnih, še posebno okoljevarstvenih problemov. Daniel Quinn se je rodil leta 1935 v Omahi v Nebraski. Leta 1975 je nehal delati v založništvu in se lotil pisanja. Izmael je začel nastajati že leta 1977, od takrat do danes doživel kar nekaj različič in šele v zadnji je v zgodbo vključil gorilo.
Dobimo se v ... (zaradi sponzorjev ne smem uporabljati imena lokalov). Pivo, dva in debata se začne. Knjigo smo vsi prebrali (kdor jo ne, plača ves zapitek). Kaj smo ugotovili? Ne preveč, dalo nam je samo razmišljati. Planeta ne bomo rešili, v bistvu tudi pravega odgovora nismo našli. Če ga slučajno kdo, naj javi. Smo pa šli skozi zgodovino, mitologijo,.. in se na koncu strinjali, da ne vemo ogromno osnovnih stvari. Do malce dvignjenega tona je prišlo le pri naslednjem primeru:
Leta 1944 so na otok St. Mathew v Beringovem morju pripeljali 29 severnih jelenov. Strokovnjaki so povsem pravilno izračunali, da bi na otoku lahko živelo do 2300 jelenov. Število uvoženih živali, ki v svojem naravnem okolju niso imele nobenih naravnih sovražnikov, plenilcev, ki bi redčili njihove vrste, se je iz leta v leto povečevalo. Dvajset let kasneje je bilo na otoku že 6000 jelenov, ki so pojedli vso razpoložljivo hrano. Med dolgoletno lakoto, ki je sledila, se je čreda zmanjšala na 42 živali, ki so životarile na meji izumrtja.
Tu nekako nismo našli odgovora ali ne bi bilo isto, če bi na otok naselili plenilce. In ta primer prenesli v naše življenje. In, ... preveč.
Skratka, vesel sem da sem se udeležil kulturnega simpozija Knjiga mene briga. Komaj čakam naslednjo knjigo.

Gregor Grašič - predlagatelj današnje knjige


Damir Stojčevič - idejni vodja

Anita Bajde in Daniel Quinn


Bo upanje za človeka,
potem ko gorile ne bo več?

Preberite, ne bo vam žal.

četrtek, 18. december 2008

Endurox R4 in Vitargo

Z Medotam sva kupila dokaj nov izdelek, ki se uporablja po končanem treningu in naj bi služil k boljši regeneraciji. Že dolgo prebiram o tem, da je po treningu najvažnejših prvih pol ure, da vržeš nekaj v svoj organizem. Ker ponavadi ni časa ali pa se pozabi na to, se telo po nekaj mesecih malce upre, pride do pretreniranosti, preutrujenosti in posledično do poškodb. Nekateri, ki izdelka ne uporabljajo, so proti:

Tvoje vprašanje, če je zdravo, se mi zdi tako smešno, da moram malo ''pogobcati''. Le kako naj bo zadeva s takim futurističnim imenom zdrava. Kratkoročno že lahko izboljša tvoj rezultat, ampak dolgoročno ni nobena kemikalija zdrava. Tudi, če je v njej kakšna navidezna naravna spojina, kot je recimo polisaharid ( ogljikov hidrat ), je ta industrijsko rafiniran in zato brez vrednosti, saj z njim osiromašiš telo na račun trenutnega dosežka. Zato mislim, da boš moral pri sebi razčistiti, koliko ti pomeni, da je tisto kar poješ in popiješ, zdravo.

Nekateri, ki pa ga uporabljajo (Iztok Čop, Tadej Valjavec, Lojze Primožič, Jure Robič ) pa zagovarjajo njegovo konzumacijo. Endurox R4 izboljšuje mišično sposobnost ter maksimalno pospešuje regeneracijo.

Posebno primeren je za vse športnike, kjer prevladuje vzdržljivost (aerobnost) - tekače, kolesarje, plavalce, nogometaše, košarkaše, triatlonce in druge. Tako za profesionalne športnike kot za rekreativce!
Njegova patentirana formula vsebuje elektrolite, visoko glikemične ogljikove hidrate ter sirotkine (whey) beljakovine v razmerju 4:1 (optimalno regeneracijsko razmerje), arginin, antioksidanta in vitamina E ter C, glutamin in BCAA aminokisline.
Strokovnjaki so s pomočjo kliničnih raziskav, ugotovili, da Endurox R4, v primerjavi z neko drugo pijačo:

- poveča sposobnost do 55%
- zmanjša prisotnost prostih radikalov
- poveča stimulacijo inzulina za 70%
- enako učinkovita stopnja rehidracije
- poveča obnovo mišičnega glikogena za 220%
- pomanjša mišično utrujenost za 36%


Do sedaj sem poleg gelov in zadnje čase predvsem čokoladic Frutabela uporabljal še Vitargo.

Vitargo temelji na edinstveni in zaščiteni formuli ogljikovih hidratov Vitargo, ki so jo razvili za zadostitev želja in potrebe profesionalnih športnikov. Napitek je popoln dodatek ogljikovih hidratov in je učinkovit za polnjenje energijskih zalog pred tekmo, za dodajanje energije med vadbo in ne nazadnje za obnovo energijskega ravnovesja po končani aktivnosti. Vse te lastnosti napitka so potrdile klinične raziskave inštituta Karolinska v Stockholmu.

Maksimalna vzdržljivost s pomočjo polnjenja zalog ogljikovih hidratov

Splošno znano je, da pomanjkanje glikogena negativno vpliva na fizične vzdržljivosti. Preprosto je nemogoče držati tempo in intenzivnost vadbe na isti ravni celotno sezono. Pomebno vlogo pri športnih dosežkih igra tudi dobro uravotežena prehrana. Vendar je pri pogostih in napornih treningih z običajno prehrano težko zadostiti povečanim potrebam organizma po hitro dostopni energiji. Tu ima prednost Vitargo, ki omogoča dodajanje ogljikovih hidratov povsem neobremenjujoče.

Za primerjavo si lahko pogledamo energijske potrebe 70 kilogramov težke osebe, ki naj bi pred tekmo dnevno potrebovala 600 gramov prebavljenih ogljikovih hidratov. Takšna količina ustreza petim kilogramom krompirja ali 2,5 kilograma kuhanih testenin, kar je zelo težko zaužiti. Vitargo omogoča uživanje hrane v normalnih količinah, sočasno poskrbi tudi za maksimalno zalogo ogljikovih hidratov.

Optimalna vadba zaradi obnavljanja energijskih zalog

Zagotovitev pravega energijskega ravnovesja je pomembna tako za profesionalne športnike kot tudi za športne navdušence. Ko telo ne dobi dovolj energije, je lahko bolj dovzetno za razne okužbe in znake pretreniranosti. Najpomembnejše je, da se zaloge glikogena v jetrih in mišicah obnovi v eni uri po vadbi. Vitargo® Carboloader je odločilen dodatek v takšnih primerih, saj lahko v telo hitro vnesemo ustrezno količino ogljikovih hidratov.

Vzdržuje tempo skozi celotno vadbo

Vitargo je športni napitek, ki ponuja telesu veliko. Med vadbo telo potrebuje 1-1,5 grama ogljikovih hidratov na uro in na kilogram telesne teže, da vzdržuje stalno raven krvnega sladkorja. Tako ni prizadeta učinkovitost vadbe. Pitje ustreznega ogljikohidratnega napitka je najboljši način za vzdrževanje ustrezne količine glukoze med fizično aktivnostjo. En odmerek napitka Vitargo (75 gramov) je primeren približno za eno uro aktivnosti osebe, ki tehta približno 70 kilogramov.
Je pa popolnoma brez okusa, tako da dam sam v napitek še malo Isostarja ali pa kakšno šumečo tableto.

torek, 9. december 2008

Begunjščica - Šentanski plaz

Načrt je bil naslednji: grem do Zelenice, probam obuti pancarje, se malo sprehodim, poslikam in grem domov. Realnost pa drugačna. Pancarje sem obul brez težav, zato grem do Triangla ( malo naprej od zgornje žičnice na Zelenici ). Kmalu nad prvo postajo žičnice pa zagledam nekoga, ki gre gor po Šentanskem plazu. Ker vidim, da se je že splazilo in da mi dela smučino, grem za njim. Dokler bo šlo. Ker pa je vse okoli tako pravljično in ker mi tudi prsti ne povzročajo preglavic, že kmalu vem da bom šel do vrha. Vreme za vikanje, tudi premrzlo ni, pa tudi s smučmi se da iti brez problema. Le na vrhu pred izhodom na greben, namesto normalne variante po desni strani izberem izhod levo grapo. Nato pa še približno 15 minut po grebenu in vrh Begunjščice je tu. Ker tukaj kar precej piha, se na hitro pripravim in odsmučam po isti poti nazaj v dolino. Smučanje fantastično, približno 20 cm zmehčanega snega na kar precej trde podlage. Ko pa me tako vijuganje utrudi, zavijem na ostanke plazu, kjer je podlaga popolnoma trda. Vmes še malo slikam in kmalu sem v dolini. Zadovoljen s turo, prsti.









Vrtača

Krnica Suho ruševje, od leve Vrtača, Zelenjak, Palec