Plavalni trening

Kratek filmček o tem, kako se moj prijatelj Ivo pripravlja na plavalni del triatlona.

Ironman Avstrija 2008

Lansko leto je bil Ironman 8. julija, zaradi Evropskega prvenstva v nogometu pa je letos teden dni pozneje. Prvič so Ironman v Celovcu organizirali leta 1998, vsako leto pa so na njem nastopali tudi Slovenci in posegali tudi po najvišjih mestih, še posebej prvo leto, ko je bila Nada Rotovnik Kozjek 6. (10:52:54), Damijan Žepič 4. (8:38:23), Igor Kogoj pa 8. (8:49:12).

Prijave za Ironmana se sprejemajo po končani tekmi na samem prizorišču, ali pa po 24. uri do zapolnitve preko inteneta. Za letošnje leto so vseh 3012 mest kolikor jih je bilo na voljo razprodali v rekordnih 19 urah. Med prijavljenimi je kar 25 Slovencev (leta 2004 13, 2005 6, 2006 12 in 2007 13):

- Ana Krušič, 23,Ljubljana
- Bojan Debenec,50,Vrhnika

- Bojan Knap,48,Bled (Dogodek iz lanskega leta dokazuje kako je svet majhen. Z ženo sva kupovala stanovanje in tako prišla v stik z družino Knap. Stanovanje nama je bilo zelo všeč in če ne bi bilo vsiljive posrednice, bi ga verjetno tudi kupila. Tako pa ga nisva in upam, da gospod Knap ni kaj zameril. Čeprav se prek triatlona ne poznava pa se mu bom v Celovcu predstavil in bova kakšno rekla. Po možnosti med kolesarjenjem ali tekom, če ne bo prehiter.)

- Bruno Glaser,38,Brestanica
- Damijan Kromar,35,Ribnica
- Dejan Cicic-Ocvirk,25,Žalec
- Drago Krofl,61,Kranj
- Edo Krnić,34,Breg ob Savi
- Franci Šilc,26,Ribnica
- Gorazd Lemajič,48,Ig
- Ivo Švrljuga,32,Kranj
- Janez Benko,40,Domžale
- Lojze Primožič,39,Žabnica
- Marjan Majcen,42,Ljubljana
- Matej Benčina,26,Ribnica
- Matej Peljhan,41,Ljubljana
- Matjaž Obštetar,39,Ljubljana
- Miha Tesar,34,Ljubljana
- Mladen Borovinšek,51,Marjeta na Dravskem polju
- Peter Sajevec,30,Dolenjske toplice
- Peter Harnold,30,Ravne na Koroškem
- Rok Lindtner,38,Ljubljana
- Sandi Ivančič,25,Celje
- Tomaž Šink,37,Kranj
- Tomaž Kovač,36,Dobrova

Ker sodi Ironman Austria v svetovno serijo, si na njem lahko priboriš vstopnico za Svetovno prvenstvo na Havajih. Poleg Avstrije še na Ironmanu Malezije,Nove Zelandije, Južne Afrike, Avstralije, Arizone,Lanzarotih, Japonske,Brazilije,Francije,Coeur'd Alene,Švice,Nemčije,Lake Placida,Velike Britanije,Kanade,Louisvilla,Wisconsina,Floride,Vzhodne Avstralije,Kitajske. Od prijavljenih Slovencev so Havaje doslej videli Tomaž Šink, Franci Šilc in Damijan Kromar, letos pa to pričakujem še najmanj od Petra Harnolda in Iva Švrljuge. V Celovcu podeljujejo 50 mest za Havaje, vsaka kategorija najmanj po eno mesto.
Samo tekmovanje se odvija na in okoli Vrbskega jezera, start, cilj in tranzicija pa se dogaja v bližini priljubljenega Minimundusa.

Plavanje (3,8km) (povezava)

Start je v Strandbadu, delu jezera z največ obiska v Evropi. Ob lepem vremenu se na plaži zbere tudi preko 15000 ljudi.Temperatura Vrbskega jezera je julija povprečno 25 stopinj. Najprej se plava 1500 m naravnost (profesionalci startajo 40 metrov pred nami, zato imajo tudi za 40 minut boljši čas),nato pa se zavije levo proti plaži imenovani Maiernigg (včasih je bilo tu treba iz vode in kratek odsek preteči), nato pa sledi še 900 metrov plavanje po ozkem kanalu, z obeh strani pa te komaj kak meter oddaljeni pozdravljajo gledalci.

Kolo (180km) (povezava)

Proga je popolnoma zaprta za promet.Včasih je bilo potrebno prevoziti 3, danes pa 2 kroga (v obratni smeri urinega kazalca). Na začetku je proga dokaj ravna, v srednjem delu je kar nekaj vzpona, zadnjih 20 km pa se bolj ali manj spuščaš proti Celovcu. Najhujša vzpona sta na Drobollach:

- višinska razlika 85m
- dolžina vzpona 1250m
- max. vzpon 10%
- povp. vzpon 6,8%
in Rupertiberg:
- višinska razlika 148m
- dolžina vzpona 2500m
- max. vzpon 11,7%
- povp. vzpon 5,92%

Tek (42,195km) (povezava)

Proga je popolnoma ravna in poteka iz tranzicijske cone proti samemu mestu. Preteči je potrebno 2 kroga, ki sta speljana tako, da skupno 5x tečeš mimo središča dogajanja.
Tekmo je potrebno končati v 17 urah, v nasprotnem primeru te diskvalificirajo. Prav tako, če ne prideš iz vode v 2urah in 20 minutah, s kolesa pa v 10 urah 30 minutah od starta tekme. Če pa si med najboljšimi profesionalci ali naključno izbranimi amaterji, pa te čaka še doping kontrola. Nato pa pivo, če še zmoreš.

Creina državni prvak

Do svojega 25. leta sem imel nogomet za zajtrk, kosilo in večerjo. Vsi pogovori, vse zabave, skratka vsa naša druženja so se vrtela okoli nogometa. Šele sedaj vidim kako so se počutili tisti redki prijatelji, znanci, ki niso bili tako 'mahnjeni' na brcanje okroglega usnja.Tudi zaradi tega bi lahko danes na prste ene roke preštel prijatelje skozi celo življenje, ki niso vsaj nekaj časa trenirali nogomet. In tudi danes, pa čeprav nas je večina izven nogometnih vod, ne mine debata, ki se ne bi nanašala na... saj veste kaj.
Danes sem pri pospravljanju naletel na nek članek izpred 16 let. Večina mojih tedanjih kolegov je igrala za sosednji nogometni klub, s katerim so osvojili naslov državnega prvaka. In ker je bil novinar Gorenjskega Glasa tudi predsednik nogometnega kluba Creine (danes se ta klub imenuje Triglav-o tem kdaj drugič) je ta sicer velik uspeh predstavil na malce hudomušen način. Mislim, da so moji prijatelji že pozabili na članek,zatorej

Kje pa so ti fantje danes:
Marko Javornik je postal Nikola Tesla
Boris Verbič je nekaj časa igral v 1.ligi, nato v Avstriji
Aleš Zdešar, nekaj časa trener pri Triglavu, danes rešuje podnebne spremembe
Nedžad Alibabič, v 1. ligi igral za Triglav, Šmartno,Dravo, sedaj trener v Šenčurju
Denis Bajrović, igral v 3. avstrijski ligi
Denis Markelj, igral v 1. ligi za Triglav
Ivo Švrljuga, direktor IBM
Gogič, bil trener Šenčurja v 2. ligi, sedaj Save
David Božič, bil trener mlajših selekcij pri Triglavu

Prvi Zofkini koraki

10 dni pred svojim 1. rojstnim dnevom je Zoja končno shodila. Sicer je zadnji mesec že lepo stala, tudi hodila, če se je za kaj držala, spustiti pa se še ni upala. Luku je to uspelo natančno na 1. rojstni dan zato tukaj objavljam filmček, da se ne bosta kregala, kdo je bil prvi, ko bosta zrastla. Bravo Zoja.

priprave na tekmo
zoja pride z avtom
še zadnji požirek
in... akcija

Prvič na kolo

Ta vikend se je končno otoplilo, da sem naredil prve kilometre na kolesu. Prav tako sem si v zadnjih dneh vzel čas, si temeljito prebral knjigo Gorazda Penka Človek na biciklu in si končno vsaj približno naštimal kolo. Tako sem prvič celo kolesarsko turo uporabljal triatlonsko balanco. Za začetek tura Breg Podreča Zbilje Zalog Cerklje Visoko Preddvor Bela Kokrica Kranj Breg, 1:50 h, povprečje 29.15, 53.8 km. Danes pa še 21 km, 40 min, nato pa takoj 5 km teka, da se noge začnejo počasi privajati na te čudne prehode.

Udinese:Milan

Po dolgem času sem si privoščil ogled nogometne tekme (če ne štejem raznih drugo in tretjeligaških žalostink). Razlog: Ronaldo. Čeprav smo se v Udine odpravili več kot pet ur pred tekmo smo na štadion prišli le kake pol ure pred začetkom. Kot ponavadi smo se zadržali na prvi kavi, ki se je hitro spremenila v pivo.
Na štadionu se je zbralo kakih 25ooo gledalcev, vendar so zaradi varnosti zaprli doberšen del tribune, tako da so bile karte razprodane, prostora pa še kar nekaj. Karte smo dobili tako da smo jim nekaj dni prej poslali skenirane osebne dokumente in šele nato dobili vstopnice.
Vzdušje dokaj gledališko, vendar me ni čisto nič motilo. Na delu bomo videli Ronalda, Kakaja, Patota in meni najljubšega Seedorfa.
Prvih 15 minut brez priložnosti, nato vratnica nezainteresiranega Ronalda in še nekaj polpriložnosti na vsaki strani. V drugem polčasu se je tekma razživela, v zadnjih minutah pa smo videli tudi gol Milana, čeprav nezaslužen.Igralec tekme Kaka, takoj za njim Ambrosini,Nesta, Kalac, ostali povprečni, najslabši pa moj Seedorf ter preslabotni Pato. Pri Udinah najboljša naš Handanović, Srb Luković in Di Natale, tragičar pa drugače popestritev drugega polčasa Obodo.

stadion Friuli

igralci Milana
Handanović

Ronaldo

Ironman Celovec

Za letošnje leto ( 13.07.2008) sem prijavljen na Ironman triatlon v Celovec. Kaj je triatlon bom napisal v naslednjih tednih. Na tem blogu bom opisal svoje treninge, počutje, prehrano pred to tekmo, če se bo kdo kdaj odločil za ta šport. Sem pa v tem športu bolj kot ne laik, tako da bodo to bolj moja razmišljanja ne pa kakšne obsežne raziskave. Naj za začetek samo povem, da je triatlon sestavljen iz plavanja, kolesarjenja in teka, poznamo pa naslednje triatlone:

SPRINT TRIATLON (750 m plavanja,20 km kolesa, 5 km teka)
OLIMPIJSKI (1500 m plavanja, 40 km kolesa, 10 km teka)
SREDNJI (2000 m plavanja, 80 km, 20 km)
DOLGI (4000 m plavanja, 120 km kolesa , 30 km teka)
IRONMAN (3800 m plavanja, 180 km kolesa, 42,2 km teka)
ULTRAMAN (10000 m plavanja, 420 km kolesa,84 km teka)

Sam sem se do sedaj udeležil dveh PolIronmanov in enega Ironmana.

Poročilo s prvega mojega triatlona:(v prvotni obliki)

PolIronman Graz 27.5.2006

Za Polironmana v Grazu sva se z Ivotam odločila predvsem zaradi vaših objav z lanskoletne tekme. Nekajkrat sva po mailu kontaktirala Pio(hvala), se prijavila in začela s treningi. Bila sva popolna triatlonska novinca z enim pretečenim polmaratonom in enim maratonom. Vendar nama je bilo Piino poročilo v tako spodbudo, da sva se odločila probati. Največ problemov sva imela s plavanjem (bila sva kot dva kamna). Prebrala sva nekaj knjig in vsak ponedeljek plavala v kranjskem bazenu. Ker sva bila brez trenerja sva dobila neko svojo tehniko, ki sva jo menjala po vsakem pogovoru s kakšnim plavalcem. Vendar pa je kar šlo(skupaj sva od 1.januarja preplavala 32 km).Gledala sva tudi plavalne treninge in tudi tam pobrala nekaj stvari.

Tekla sva 2 x na teden okoli 10 km, nekajkrat pa sva šla tudi po 20 km (od 1. januarja sva pretekla 417 km). Prvi kolesarski trening sva imela zaradi vremenskih razmer šele marca, delala pa sva predvsem ture okoli 60 km z dosti klanci (od 1.januarja 712 km). Torej, dosti treninga (za najine navade), dosti literature in maj je bil tu.S pomočjo GTA sva zadnji teden izvedla prehransko revolucijo v najinem telesu (tri dni brez ogljikovih hidratov, praznjenje zalog, nato filanje), s pomočjo Romana izvedla ostale priprave in se že v četrtek nastanila na samem prizorišču tekme. Spala sva v hiški v Schuldorfu, ki je od starta oddaljen okoli 500m. Ker je bila to najina prva triatlonska tekma, sva bila precej živčna. Jaz še posebej, saj me je stalno razjedal dvom ali bom zmogel ali ne. Bolj sem si govoril, da to sploh ni tako pomembno, važno da se borim , bolj sem bil v skrbeh. Vendar pa me je naslednji dan živčnost minila, ko so v kamp začeli kapljati ostali Slovenci (bilo nas je okoli 10). Čeprav se oni mogoče tega ne zavedajo, pa mi je pogovor z njimi dal nekakšno moč ali pa mogoče sprostitev. Dali so nama ogromno drobnih nasvetov, tako da je dan kar prehitro minil. Midva sva šla z avtom na ogled kolesarske proge, večina ostalih pa kar s kolesom. Potem pa pitje, pa banane, pa cune v vrečo(pa zakaj nimata košare) , pa računanje koliko gelov, pa kdaj jesti, pa še ogromno malenkosti na katere prej tudi pomislil nisem. Nato pa glede na okoliščine odlično spanje,...

NAJINA HIŠKA

7.00 stranišče,7.15 stranišče,7.35 stranišče. Okoli 8 se počasi začnemo zbirati pred hišicami. Debata, smeh,...8.15 stranišče. Tudi nekaj kolegov je nekajkrat opaženih na tem priljubljenem mestu. Ob 9 dokončno zvem, da pride žena Petra s kolegico Alenko.Res sem jih vesel.Ob 9.30 namestimo opremo v za to namenjen prostor. Tam je že Ivotova PUNCA Barbara. Založim jo z geli, vodo, Isostarjem. Pozdravim se še s Petro in odidem na start,še prej pa,...saj veste kam.

PETRA


BARBARA

Plavanje sem imel za najslabšo disciplino. Vendar pa mi je šlo odlično. Brez brc sem jo odnesel, že takoj na začetku pa sem se prilepil številki 355 in z njim ostal do konca(43.26, povp.utrip 142)

PRED ŠTARTOM

Nato naporno slačenje neoprena in skok na kolo. Po besedah ostalih, so letos dodali še en klanec, tako da jih je bilo po pet v vsakem krogu(720 m višinske na mojem polarju). Vreme je bilo odlično, temperatura ravno pravšnja, ali je sijalo sonce ali ne pa se pravzaprav sploh ne spomnim.Organizacija na sami progi je bila porazna. Malo redarjev, avtomobili, v prvem krogu me je policaj celo poslal v narobno smer, vendar sem po 200 m obrnil.5 gelov, ena čokoladka, pol litra vode, pol litra isostarja.2.50, povprečni utrip 153.

Ostal je še tek in sicer 4x okrog jezera. Nisem imel še nobenih težav, tako da sem se prve dva km kar preveč zagnal(za moje sposobnosti,9.10).Takoj sem spustil tempo in si naredil nekakšne etape. Pol kroga voda, pol kroga Petra(gel,voda, zadnji krog že poljub). In tudi to je minilo. V cilju sem od veselja vrgel kapico v zrak, vendar sem jo čez 3 ure, ko smo šli na pasta party našel na istem mestu. Pobral sem jo in videl, da bo potrebno še ogromno, ogromno trenirati da jo bo kdo od gledalcev hotel.Tek 1:36:36, povprečni utrip 170.

ŠE MALO

Nato pa emocije, pa tuljenje, pa zmeda v glavi, pa jezero je bilo čudovito, še Ivo se mi je naenkrat zdel prekrasen. Nato pa bazni tabor, pivo, odlična debata in spanje.

Še enkrat hvala Gta, Romcu,vsem našim v baznem taboru,predvsem pa ženi, ki me je prenašala to leto(še posebej zadnje tedne) in me presenetila s samo pojavo in pomočjo na tekmi. Mi pa se mogoče slišimo naslednje leto po Celovcu, za kar pa bo potrebno soglasje moje najdražje.

Skupaj 5:18:43

Še ostali iz našega baznega tabora: Stabuc Roman 4:28:04;Železnikar Jani 4:38:06;Smrekar Mitja 4:58;Obstetar Matjaž 5:08:12;Venturini Peter 5:09:57;Vrhunc Matjaž 5:12:26;Jenko Aleš 5:31:06,; Švrljuga Ivo 5:33:27

Opravičujem se , če sem kakšnega pozabil, ali kakšnega dodal, saj si je bilo vsa imena težko zapolniti, predvsem pa za to obsežno nakladanje

Pred nekaj leti (prej 10 kot 5) sem v časopisu Stop zasledil razpis za sodelovanje pri tretjem delu filma Ko jagenčki obmolknejo. Zato si moral poslati zgodbo, za katero pa je veljalo kar nekaj strogih pravil. Na voljo si imel določeno število besed ter še mnogo drugih omejitev. Zmagovalno zgodbo naj bi nato poslali v Hollywood, nato pa... Ni mi sicer jasno kako sem se nato znašel za računalnikom, vendar sem se, nato zgodbo tudi poslal in z njo osvojil drugo mesto. Mnogokrat so me prijatelji prepričevali naj jo pokažem. Ker mi zgodba ni bila ravno v čast, sem jih zavračal, sedaj pa jim jo dajem v skrajšani obliki, taki kot so jo zahtevali v Stopu.

Hannibal Lecter

Hannibal Lecter je, tako kot vsako soboto, naročil ribji menu ter steklenico Don Perignona. «Izvolite gospod Jones«, mu je dejal prijazen kitajski natakar. Hannibal Lecter alias Dave Jones je živel v New Yorku. Točneje v Kitajski četrti. Vedel je, da je zelo majhna verjetnost, da bi ga tukaj našli. V majhni galeriji je g. Jones razstavljal dela kitajskih umetnikov. Živel je popolnoma normalno življenje. Dokler...

Clarice Starling je hitro okrevala. Hkrati je postala vodja FBI oddelka v Chicagu. Še vedno je iskala Hannibala, pa čeprav ji je rešil življenje. Razpletla je mrežo po vsem svetu, ni pa se zavedala kako blizu je. Zopet je porabila ure in ure v razmišljanju kako ga ujeti. Največ pametnih misli se ji je porodilo med tekom. Zato je vedno več tekla. Vendar pa končne rešitve ni in ni mogla najti. Dokler...

«Gospod Jones, poglejte kaj počnejo vaši Američani. Saj niso normalni.«

«Kaj pa je bilo spet, dragi Chan?«

»Kaj pa vem, v Chicagu je v spopadu s policijo umrlo 12 ljudi.«

»To je nekaj vsakdanjega pri nas,« mu je odvrnil Dave, vendar vseeno takoj vzel sveži New York Times. «Včeraj, dne 12. septembra 2001 smo bili priča enemu najhujših spopadov med tamkajšnjimi pripadniki podzemlja in FBI. V silovitem navzkrižnem streljanju je umrlo devet ukrajinskih članov tolpe ''Vzhodna sila'' in trije FBI-jevci: John Dansky, Michael Lawrence in Clarice Starling,« je prebral Dave in obšla ga je slabost. Imel je občutek, da bo bruhal. Odtaval je proti domu. Kar naenkrat je opazil, da ni več v Kitajski četrti. Bližal se je Brooklynskemu mostu. Sedel je na bližnjo klop. Imel je popolnoma brezizrazen obraz. Že prej je vedel, da čuti nekaj posebnega do Clarice, vendar do danes ni vedel, da so čustva do nje tako močna.

Tedaj se mu je približal nek človek. »Ali imate mogoče kakšen dolar?« ga je vprašal v polomljeni angleščini. Iz naglasa je Dave zaznal, da prihaja s področja bivše Rusije. Ni si mogel pomagati: »Kar sedite,« mu je prijazno odvrnil: »Izvolite cigareto.« Nenadoma mu je z eno roko zamašil usta, z drugo pa zaril prste z vso silo v oči dokler mu niso odstopile. Ko je potlačil svojo jezo, ga je še zadavil ter nato popolnoma mirno odšel proti domu. Vedel je, da mora iti na pogreb. Zaradi varnosti je izbral avtobus.

»Prepričana sem, da bo prišel,« je Clarice še vedno prepričevala svojega nadrejenega inšpektorja Bergerja. «Če nam tokrat ne uspe, boste leteli v prometno!'' se ni dal Berger. »Pogreb naj bo na samem koncu Chicaga, pred naseljem Evanston« je razložila Clarice: »Tam je na eni strani morje, tako da imamo lahko v čolnih ogromno policajev. «Na pokopališču ne sme biti nobenega zaposlenega, vsi morajo biti policisti,« je bila popolnoma prevzeta Clarice: »saj bo kakšen dan prej sigurno preveril, če sem res mrtva«.

Dave je imel črno lasuljo, pustil si je brke. Bil je tudi nekoliko shujšan. Odkar je pred štirimi dnevi zvedel za Clarice, ni spravil niti grižljaja hrane vase.

Prek interneta je zvedel kje bo pogreb. Prišel je do pokopališča.

»Oprostite, bi lahko stopil do Clarice?« je bil ponižen: »Sem njen stric iz Ohia.« »To je on, prepričana sem« se je drla Clarice. Takoj ga je spoznala po njegovi hoji. Z vseh oken so se pokazale puške ostrostrelcev. Hannibal je bil v pasti. Besno je gledal okoli, vendar rešitve ni bilo. Clarice je stopila do njega in ga mirno vklenila.

»Bravo Clarice, to si odlično naredila« je dejal Hannibal. Bil je razočaran, da se je tako pustil ujeti, po drugi strani pa vesel, da je s Clarice vse v redu. Vedel je, da jim bo že kako ušel...