Vršič

Lepo

Zadnje priprave

Matej Medved Ironman Švica 9:24

Zaslužen počitek

Srečali smo tudi Kekca

Kranjska gora Vršič 11.89km, 55:10, 755m vzpona, 63 povp. kadenca

S kolesom v Istro

Takoj, ko sem zvedel, da gremo k Lojzetu v Valkanelo pomagati postaviti prikolico, sem že imel v mislih iti tja ali nazaj s kolesom. Lojze takoj za, vendar pa se nekako ni izšlo z razumevanjem najinih žena za te naše čudne hobije. Potem pa sem malo razmišljal, pa kontaktiral Medota, pa ga potem čakal do zadnjega trenutka...
In takoj naredil napako. Zmenjena ob sedmih. Pri meni. Namesto, da bi ga čakal doma, mu grem nasproti. Ker razen kadar ni, je ponavadi vedno točen. In tako sem se odpeljal skoraj čisto do njega. In že ves zmrznjen obrnil nazaj. Nekje globoko v meni se je že porajala hudobna ideja, da bi kar zavil nazaj domov, pa hop pod tople odeje.
Čisto premražena se komaj premikava proti Ljubljani. Sva kar nekje na istem. Jamrava oba. Po klancih navzdol bremzava, ker se vsako pospeševanje še kako pozna na že tako premraženih udih. Ne gre drugače, v Medvodah v prvo gostilno, da dobiva nekaj minut.

Prisilna pavza v Medvodah

Po 20ih minutah greva nazaj na kolo. Še vedno kriza, ampak je bolje. Nekje v Ljubljani pa se že malce ogreje. 2 uri že voziva pa še nisva ven iz prestolnice. Pa saj imava čas.

Po Celovški

Nekje proti Vrhniki pa nama končno zalaufa. V vrhniški klanec voziva z večjo hitrostjo kot prej po ravnem do Medvod.


Nekaj ravnine, nekaj klanca in že sva v Postojni.

Druga pavza v Postojni

Na bencinski kratka pavza in že jo šibava proti Črnem kalu. Veter kar dobro vleče, vendar na srečo ne v prsa, ampak večinoma s strani. Medo zgleda kot stolp v Pisi. Vendar pa nama kar leti mimo Senožeč, Divače, Kozine.

Nekje na Pimorskem

Nasproti nama kot pomoč prihaja Šlibar. Srečamo se na Črnem kalu in gremo na kavo. Ne vem kam. Potem pa v šprintu do Kopra, kjer naju Šlibar zapusti.

Kava na Črnem kalu

Proti Kopru

Sama greva ob obali in nato skozi dva tunela do Portoroža. To je neka sprehajalno povezovalna pot med Portorožem in Izolo. Ker sem tu nekajkrat že bil, solim pamet Medotu. Vse dokler se po kar dolgi vožnji po makadamu ne priključiva cesti po kateri se valijo množice ljudi. Dobro, malce sva zgrešila, vendar so to dobre priprave Medota za Paris - Roubaix. Hitro sva v Portorožu, ter mimo hiše bojevnika za ne vem kaj Joška Jerića.

Hrvaška obala

Paris - Roubaix

Tunel proti Strunjanu

Rahel vzpon, nato pa šuš do Umaga. Ter še nekaj km ven, kjer naju čaka Medotova sestrična. Prespala bova v njenem apartmanu. Poezija. Skuha nama testenine, naredi nekaj solate iz berivke. Fantastično. Na razpolago nama da tudi nekaj cunj, saj sva sama samo v kolesarskem dresu.

Hvala Alenki

Kasneje odkolesariva še do Umaga, kjer kupiva nekaj izotoničnih napitkov. Ob pol deveti uri sva že v postelji. Malce branja... Nekdo leze k meni. Je to Petra? Tako kosmata? Pa joške so nekam čudne. Ah za silo bo že.

Naj tole ostane najina skrivnost

Vstaneva ob šesti uri. Malce še pospraviva, še stotič v zadnjih 15 urah prehvaliva Alenko (sestrično) in se odpraviva v malce toplejše, vendar še vedno hladno jutro. Po dobri uri sva v Vrsarju. Cel dan postavljamo prikolico, se vmes kar dobro zabavljamo. Potem pa kolesa v avto in nazaj v našo Slovenijo.

V prelepo jutro

Crkva Božice Marije

Breg - Stražišče - Breg - Medvode - Ljubljana - Vrhnika (50km, 2:23) - Logatec - Postojna (82km, 3:38), Razdrto - Senožeče - Kozina - Koper (142km, 5:40)- Izola - Portorož - Umag
Skupaj: 184.33km, 7:11,25.7 povprečna hitrost, 110 povprečen utrip, 1290 višine. Najhitrejši odsek sva imela med Postojno in Koprom (60km, 32.1 povprečna)

Drugi dan: Umag - Novigrad - Poreč - Vrsar 37km

Obadva sva izredno dobro prevozila teh 200 in še nekaj km. Na začetku zaradi mraza počasi, nato pa sva celo pot vozila okoli 30 na uro, razen klancov. Moj utrip 110, Medotov, če se ne motim 106, kar kaže da bi šla lahko hitreje. Med kolesarjenjem sem pojedel eno frutabelo, 2 dextra (vitaminski bomboni), 3 tablete BCA, popil pa pol litra vode, dve kavi z mlekom, ter eno Coca Colo.

Inter:Milan 2:1

Ker imam danes na zalogi ogromno število slik in filmčkov, mi enkrat za spremembo ni potrebno toliko nakladati. Saj slika včasih pove več kot beseda. Z neko agencijo smo včeraj odšli na tekmo v Milano. Tisti, ki me poznajo vedo, da v poštev pride samo in edino nogometna tekma. Tisti, ki pa ne preveč, pa še malo počakajte. Mogoče grem na poslastico v curlingu, streljanju na glinaste golobe, judo ali pa na katerega od drugih prelepih športov. Ker nas čaka kar dolga vožnja, sem se nanjo ustrezno pripravil. Dve knjigi z različno tematiko. Ena kot ponavadi s hribovsko, druga pa Vpliv globalnega segrevanja na okolico Velikega hriba. In pa seveda Sportske novosti, Ipod, v mislih pa kot vedno moja prelestna žena. Kje se vozimo, se mi niti sanja ne, vem samo, da sem slišal, da smo se po neki novi avtocesti izognili Benetkam (gondola, v njej Petra in jaz), se dvakrat ustavili, posledično spili dva piva in okoli pol treh prišli do Milana. 3 ure prosto. Ogled zunanjosti neke čudovite džamije (imena ne vem, po internetu pa se mi tudi ne da brskati), potem do Milanove in Interjeve trgovine s spominki, ogled nič kaj lepe operne hiše Scale, poleg nje kip Leonarda di Capria, nekaj pojest, in že smo na stadionu. Ogled muzeja, tekma. Milan veliko boljši, zmaga Interja z 2:1. Tipični Mourinho. Igralec tekme Adriano (res se ga je splačalo čakati in trpeti njegove muhe), posebna zgodba Beckham. Čeprav ga večina ne mara preveč, pa je vrhunski igralec. Če bi imel mogoče obraz Ivanova, Spasića, Puyola ali katerega izmed ostalih ne ravno manekenskih nogometašov, bi ga sigurno gledali z drugačnimi očmi (plavimi?). Za podajo, predložek vemo, da ga ima. Toda človek ima tudi odličen pregled nad igro, vzame ogromno žog, pokriva veliko prostora, stalno spodbuja ekipo. Mogoče sta se z Victorio spet pobotala, da je tako igral, vendar, če povem po pravici, je ni ekipe na svetu za katero ne bi nastopal v prvi postavi, če bi bil jaz trener (uf, koliko če-jev, bi-jev). Ostali? Pri Interju sploh ne vem kdo je igral v sredini. Dobro, vem, vendar so bili popolnoma nevidni. V obrambi so dobri, naloga ostalih je pa čimprej žogo spravit do Ibrahimoviča ali Adriana, potem naj pa onedva razmišljata. Igra Milana pa poezija. Za gledat, rezultatov pač ni. Pirlo, Ambrosini, Seedorf, Beckham, Ronaldinho. Za prste polizat. Vendar do deset metrov od gola, potem pa ... Če bi imeli Pančeva bi še šlo. Zadaj pa Zmazek Jankulovski in Kahla Kaladze. Avtobus, noč, doma. Super.

Ray-ban original

Prečudovita džamija

Operna hiša Scala

Kip Leonarda di Capria

Stane Vidmar Zvezda-Mama

Medo in Lojze čakata na prevoz

Jan in Jaka

Matej Kaka

Naslednje slike so iz muzeja




Cruijff

Maradona

Še en




Gerrard

Kaka

Še pijača pred tekmo

Igralci Interja na ogrevanju

Fim ogrevanje Ibrahimovič, Adriano

Milanova stran

Interjeva stran

Beckham, Pirlo

Zambrotta

Seedorf

Adrianove škarjice

Konec tekme

Pa še dva filmčka. prvi je predstavitev ekip, drugi pa Interjeva himna. Tu mi grejo kar mravljinci pokonci. Vendar pa teh dveh filmčkov iz ne vem katerega razloga nisem mogel dati direktno iz Picasse na blog, ampak prej na You tube. Zato je slika slabša, ampak važen je zvok.