Še 10 km do cilja. Sedaj sem sto procentno prepričan, da bom končal tekmo. V podzavesti sem bil sigurno že dosti prej, pa nič za to. Ven iz stadiona, pa še en krog. Ob ograji zagledam Medota. Pravi, da je padel s kolesom. Roko ima povito, ostalo zgleda še kar dobro, razen prask. Vsaj trikrat ga vprašam ali je vse v redu, on pa kar nekaj sanja od trave, pa ograje, pa rešilca, pa balance. Zgleda, da je še v šoku. Nič ne zgleda, sigurno je. Končno pove, da je dobro, da je sicer bil v bolnici na slikanju, ampak ni nič zlomljeno. Grem naprej. Do konca tekme niti pomislim ne več nanj in njegovo poškodbo. Sliši se kruto, ampak tako je. Imam dovolj problemov s sabo. Tečem še kak kilometer, pa bolečina ne pojenja. Potem se že ne vem več v katero popolnoma razjezim, pa tečem kolikor se da, čeprav je špikanje v mišici popolnoma podivjalo. Pa spet ne morem več, pa kak kilometer vlečem nogo za seboj, da čim manj boli, pa zopet ponovi vajo. Z živci sem čisto na koncu. Cilj pa vedno bližje. Še krog po stadionu in to je to. Solze kar lijejo iz mene. In lezejo iz mene do prvega piva. Ne vem od česa, malo od bolečin, malo od olajšanja da je vsega konec. Se mi je zdelo, da sem vrh trpljenja doživel na Ironmanu v Celovcu, pa je bilo to mnogo hujše. Ali se je splačalo za kos nevredne kovine, za 2600-to mesto med 2400 nastopajočimi, za prisilen počitek, ki bo trajal kar nekaj časa, razmišljam dva dni po tem? DEFINITIVNO!!!!!!!!
Letos je bila tekma iz ne vem katerega razloga v nedeljo, zato smo se na pot podali v petek zjutraj. Vožnja sproščena, z dvema postankoma in obvezno kavo. Spanje v istem hostlu kot prejšnje leto. Ker pa se odpre šele ob 17 uri, gremo do prizorišča tekme.
Že ob prihodu tablete na plan
Najprej se prijavimo na samo tekmo. Zopet dobimo nahrbtnike. Zaradi recesije sicer manjšega kot prejšnjič, pa vseno zame najboljša oziroma najbolj uporabna stvar.Zraven uredimo še razne formalnosti kot so prevzem številk, vreče za menjave in ostalo. Kot vedno nam nadenejo zapestnice, s katerimi imamo potem dostop do raznih šotorov, menjalnih prostorov... So pa tudi svojevrsten razpoznavni znak in način do lažjega spoznavanja med samimi udeleženci. Letos je v zapestnici tudi prvič čip ali nekaj podobnega, za kar pa ne vem zakaj je namenjen. Pišem namreč večer pred tekmo. Zraven pa za 30 evrov (ob vrnitvi se vrne 24) dobimo še en čip, ki gre okoli noge in je namenjen merjenju časa.
Medo ob prijavi
Ciljna arena
Po ogledu sejma triatlonske opreme gremo še do jezera, kjer bomo v nedeljo preživeli, upam da kar nekaj manj kot 40 minut. Zato, da probamo neoprene, ne pa zaradi kakšnega treninga malce zaplavamo. Potem pa v hostel, kjer je kar nekaj od skupno okoli 70 Slovencev, ki naj bi nastopali na sami tekmi. Z večino se že poznamo izpred prejšnjih let. Z nami sta tudi dve legendi slovenskega triatlona: Nataša Nakrst in
Miro Kregar, ter upam da dve bodoči: Lojze Primožič in Drago Kok. Z vsemi se kar dobro zastopimo, edino Miro zgleda malce zadržan. Nimam nič proti njemu, v bistvu ga sploh ne poznam. Pač tak zgleda. Mogoče je pa samo malce sramežljiv.
V sobi pojemo špagete, razpakiramo, potem pa odidemo še na eno kavo (dva izmed nas sta spila eno pivo, vendar na izrecno dovoljenje našega trenerja). Spim odlično, seveda vso noč s prižganim Ipodom.
Kako zgleda dan pred tekmo v triatlonu? Izredno pestro, zanimivo. V celem dnevu smo šli na 2 kavi (kar se da blizu hotela), ter odpeljali kolesa in ostale stvari v menjalni prostor. Ostalih 22-23 ur pa ležanje, počitek ter priprava stvari. Včasih nam je to opravilo vzelo kar precej časa, sedaj pa gre tudi to hitreje. Zgleda dolgočasno, ampak drugače ne gre.
Tudi tako se sproščamo
Medo kupuje novo kolo v sosednji sobi
Menjalna cona
Člani Kogojevega 3k sporta. Letos jih je na tekmi kar 30, Igor pa ima piščalko s katero jih potem kliče
Zvečer pa zopet makaroni. Trener nama zaradi boljšega rezultata na noben način ni hotel privoščiti kakšne omakce. Pa je na pomoč priskočila Ana iz sosednje sobe in nama dala pol konzerve rib in pekočo, ampak še vedno omakco. Hvala.
Trener na počitku
Naša mala ambulanta
Legenda slovenskega triatlona Bidl daje zadnje napotke našemu Lojzetu
Seveda čez cel dan potekajo pogovori, predvsem o tekmi. Obvezno pa gremo tudi čez naše žene, tašče, snahe pa še v marsikateri drugi primerek ženske vrste se vtaknemo. Zdi se mi, da smo vsi izredno sproščeni. Proti večeru in že v noč se malce pošalimo tudi na moj račun. Medotu in Lojzetu sta ženi že poslali sporočilo in ju klicali z željami po dobri tekmi, od moje pa nič. Na vsako sprejeto sporočilo se zaderem:Evo nade, evo prilike. Pa nič. Vedno znova Ivo, ter ostali. Samo od Petre nič. Ob 23:19 pa le nekaj posveti:
Lufci, radi te imamo. Dobr tekmovuj.Guki, Joji, jest. Najin žargon. Ogromno pomeni. Sedaj grem končno lahko spat. Imam pa še eno težavo (Ivo bi vedel, da je ogromna). Trener mi je vzel Ipod. Naj ga zbudim, ga vzamem? Ali me bo potem dal jutri v postavo? Nič, luč ugasnit, pa še malo počakat. Čez 10 minut se začne na glas smejati. Mislim da posluša skeče, ki jih imam posnete. Sedaj mi pa srce ne da, da bi mu ga vzel, ko tako uživa. Spat. Drug dan zveva, da se včasih kar tako smeji ponoči. Čudak.
Ura zvoni ob 4:17. Kaj je sploh lepega v življenju triatlona? Poskusite. V hostlu nam po dogovoru naredijo zajtrk že ob tej nemogoči uri. Nekaj stranišča in odhod. Gužva. Lojzetovim vozniškim spretnostnim in iznajdljivosti se moramo zahvaliti, da smo na prizorišču ob normalni uri. Še enkrat preverimo, če je v vrečah vse potrebno, če so kolesa brezhibna, poiščemo stranišče in proti štartu. Medo štarta 20 minut pred mano, 30 pred Lojzetom. Ko je on že zaplaval, greva midva še enkrat na stranišče, v neoprene. Malce razmigavanja in tudi zame se začne. Pozna se, da je letos precej več ljudi kot prejšnje leto. Gužva, udarci. Plava se 900m v enem jezeru, potem okoli 200m teka in skok v drugo jezero, kjer se nato plava še 1000 m. Plavam izredno grdo, brez ritma. Že po 100 metrih pa začutim mišico. Takoj probam s čim manjšim obremenjevanjem leve noge. To kar gre, vendar kaj ko se stalno sprašujem kaj bo potem na kolesu. Tistih 200 metrov do drugega jezera grem čimbolj počasi. V drugem jezeru pa predvsem zaradi manjše gužve plavam kar dobro. Sicer ne prehitro, ampak brez kakšnega naprezanja. Ven iz vode zopet počasi. V menjalni coni si namažem mišico. Skok na kolo in že sem na delu avtoceste, kjer so brzine kar precejšnje. Pa mi ne gre dobro. Noga boli, tako da probam desno bolj obremenjevati, levo pa čim manj. Kriza v glavi. Odstop? Borim se kar nekaj km, potem pa se spomnim, da sem cel teden obljubljal Luku, da če mi posodi njegovo (drugače mojo) čelado, mu prinesem medaljo, ki pa jo dobiš samo če prideš skozi cilj.
Luka in njegova čelada
Grem vsaj do konca kolesa. Noga me na nekaj odsekih skoraj neha boleti, potem pa včasih malce bolj pritisnem, pa zopet rez v mišici. Lojze me prehiti z vrha prvega vzpona. V svojem ritmu toplo hladno pridem do konca kolesa. Zopet namažem mišico in akcija. Že na stadionu me zopet zapeče v mišici in to potem traja do konca. Kriza. Odstopiti ali ne. Če me še malce bolj začne boleti odstopim, če pa pridem do destega km, pa ni odstopa v nobenem primeru. Stokrat se vprašam zakaj? Ne vem. Stokrat se spomnim tudi na Luku in kako bo žalosten, če pridem brez medalje. Pa zakaj je bilo mojim tolikokrat treba biti brez mene, če sedaj sploh ne bom končal tekme. Itak pa vem, da mi odstopa ne bi nihče zameril. Razen mene.
V cilju ena večja polomija od druge. Sam se počutim, kot bi me nekdo tepel 3 dni. Medo popolnoma potolčen, malce zaradi padca s kolesa, še bolj se mi zdi zaradi skrbi za polomljeno kolo. Lojze pa, ki je tekmo končal s fantastičnim časom 4:40:02, pa je prijazne narave, tako da nama v pomoč še on zgleda potrto. Na pivo. Zgledamo kot Društvo mrtvih pesnikov. Potem pa po kolo. Zgleda precej bolje, kot smo mislili. Medo se nekako potolaži. Sedaj pa akcija. Po nekaj popitih pijačah osvežilne narave smo že razpoloženi. In tako kot smo se imeli čez cel St. Poltn, razen nekaj slabih uric po tekmi, tudi končamo naše druženje. Veseli, nasmejani in vsi v upanju, da bomo skupaj še na mnogih takih tekmah. Čeprav za Medota s srečnejšim koncem.
Medo v bučnem pogovoru s kolesom
Pa še nekaj namesto konca. Tistemu, ki je v triatlonu, je to znano ostalim ne. Marsikdo se za dosego cilja poslužuje nedovoljenih sredstev. In ta so razna poživila, prepovedani dodatki, vožnja v zavetrju, goljufanje na štaru tekme, onemogočanje nasprotnikovega kolesa in podobno. Ker je tega ogromno v vrhunskem športu, pri nas pa je zaenkrat, čeprav se mogoče kdo ne strinja s tem, vse na bazi rekreacije, zakaj????? Da boš prišel na Havaje, Florido ali pa za 5 minut izboljšal čas. Pa četudi to še lahko opravičuješ, pomisli na tvojega nasprotnika, ki je celo leto in še več, trdo treniral ob družini, službi, se marsičem odrekal, potem pa zaradi tvoje ''goljufije'' ostal prikrajšan za mesto na Floridi, Havajih? Sebe lahko goljufaš na mnoge načine, zaradi mene celo življenje, druge pa resnično ni potrebno.
