Dan pred odhodom Lojzeta in Medota na Ironman v Švico je bil izredno naporen zame, kako šele za njiju. Živčnost je že pri meni udarila na plan, sama pa sta sigurno še pod večjim pritiskom, ki pa bo minil v nedeljo ob 7:00. In prerastel v evforijo, za Lojzeta upam ob 16:45, za Medota pa upam da čim hitreje za njim. Za naju z Medotam se je današnji dan začel ob peti uri, ko sva odšla v Koflach na Xentis servis. Kot že večkrat omenjeno mi je po tekmi na Murzmanu shodila Medotova Xentis feltna. Del platišča je, sploh ne najdem pravega izraza, nekako nabreknil in drgnil v zavore. Brez da bi se sam zaletel ali imel kakšne druge težave. To je bilo maja, časa za popravilo sicer še dovolj, vendar pa nihče ni našel prave rešitve kako popraviti, niti kako je prišlo do napake. Feltna je končala na nekem servisu od koder je bila poslana na podjetje Xentis v Avstrijo. Potem pa se je začelo obdobje, ko nikakor nismo vedeli kje smo, kdo pije kdo plača, koliko je ura in tako dalje. Nobene povratne informacije od slovenskega uvoznika, ki me je tedaj in še kasneje izredno razočaral. Nič, ne kje je feltna, kaj je bilo narobe, ali sploh bo popravljena. Medo me sicer, hvala mu, ni nič obtoževal, ne obremenjeval, ampak sem se dovolj sam. Potem pa sem dva tedna nazaj začel kontaktirati s samim Xentis podjetjem, in tudi tam sem bil več ali manj v enosmerni ulici. Ne najdejo feltne, pa ne vejo zakaj se gre. Na koncu sem že dvomil, da feltna sploh je tam. Potem pa ta ponedeljek končno odgovor, da so jo našli. In potem, po ničkoliko mailih, da je bila napaka v proizvodnji in bodo feltno zamenjali. Končno možnost, da Medo le lahko dobi feltno do odhoda v Švico. In zopet nepopisno dopisovanje. Ob vstopu v njihovo podjetje me še kar stiska. Ali bodo in koliko računali, bodo zahtevali račun, garancijo... V minuti imava novo feltno, popolnoma brezplačno že pri sebi. Ali bi mogoče lahko pogledali še drugo? Prikupna Anette jo pokaže nekemu, kot kaže majstru svog zanata, ki takoj pove, da ima tudi druga feltna enako napako in je prenevarna za vožnjo. Kaj pa sedaj? Saj ne more v Švico z eno feltno. Tokrat še bolj prikupna Anette ponudi sponzorsko feltno, ki jo bo Medo naslednji teden poslal nazaj, ter potem seveda dobil novo. Amerika. Boljšega zaključka ne bi moglo biti. Od nekod se oglasi še slovenski zastopnik, namesto telefonskega pogovora je rajši poslal sporočilo, in si zaželel 20 eur za potne stroške. Ni problema. Takoj jutri mu jih bom poslal. Če bi imel takšno odzivnost dva meseca prej, ..., je pa druga zgodba.
Zvečer se z Lojzetom dobimo še na zadnji kavi pred njunim odhodom. Lojze potem naredi še nekaj km s kolesom in z malce povešenim obrazom prikolesari do naju. Nekaj ropota na kolesu. Ma kaj je še tega treba. Malce se vozimo vsak posebej, pa nobeden ne najde vzroka. Nič. Kolo bo v Švici dal na servis, kar predstavlja dodatno obremenitev. Ironman ni samo dirka, je mnogo stvari prej, premnogo, zato pa tudi je taka enkratna stvar. Upam, da se vse uredi. Njima pa želim... Kaj? Saj sama vesta. HAVAJI za Lojzeta, Medotu pa vse najboljše, v prvi vrsti pa da brez posebnih težav pride do cilja, za kar je absolutno sposoben . Smole pa je imel letos s to preklensko feltno in padcem v St.Poltnu več kot preveč, tako da je sedaj čas za malce sreče.
ALOHA HAVAJI, PRIHAJAMO.
Ni komentarjev:
Objavite komentar