1:31:32 na Ljubljanskem polmaratonu

Še teden dni pred maratonom sem bil prej proti nastopu kot ne. Potem pa en preblisk, šel sem in ni mi žal. Niti najmanj. Prav srečen sem, da sem bil priča temu prav lepemu tekaškemu dogodku. Kot šofer sem zaradi premika ure odhod napovedal malce prej kot bi ga sicer. Nisem pa pričakoval, da se bo zataknilo že pri prvemu članu. Blaž me je prav pošteno nadrl ( Petra me že dolgo ni tako ), da sem uro prezgodaj. Kazal mi je svojo uro, ki da jo je že premaknil, pa se zopet malo usajal (popoldan smo ugotovili, da je sicer pravilno prestavil uro na telefonu, nato pa jo je avtomatsko še sam telefon), vendar smo vse kar dobro rešili. Še po Medota pa Klepa in že pijemo kavo. Kar nekaj zbadanja med nami, ki je predvsem posledica živčnosti in že smo na samem prizorišču. Slečemo, oblečemo, malce pijemo in že smo na štartu. Ogrevanje za učbenike, dvakrat z glavo v desno, enkrat v levo, pol poskoka in to je to. Čeprav sva bila dan prej z Medotam odločena da bova sledila balon na 3:15, pa je danes takoj za 3:00. Tekači v maratonu imajo nekakšnega zajčka, ki ima nad sabo balon z okvirnim časom. Ker sva si izbrala balon za 3 ure, pomeni, da si želiva čas za 1:30. Ker sem sam do sedaj tekel najbolje okoli 1:33, si niti približno nisem mislil, da sem sposoben za 1:30. Vendar sem si rekel, da bom probal, pa dokler bo šlo bo šlo, do cilja se bom pa že nekako privlekel. Iščeva balon s časom 1:30. Je najmanj 300 metrov pred nama. Ni pogojev, da ga dobiva. Ga bova pa lovila. Start, gužva, malce teka, pa zopet zastoji, pa malce prerivanja. Najin tempo kar počasen. Bova vsaj za drugič vedela, da ali prej prideva ali pa se malce prerineva. Najdeva žrtev in tja do 4, 5 kilometra tečeva za njim. vendar pa gre prepočasi, tako da grem jaz naprej. Balon že vidiva in ga loviva naslednjih nekaj kilometrov. Na desetem rečem Medotu naj gre naprej (Ali bi se sam spomnil?). Tempo se takoj poveča in kmalu ujameva balon. Šok. Na njemu piše 3:15. Motivacija mi pade in Medo mi takoj uide za kakšnih 100 metrov. Ne vem, enkrat bi mi tako ali tako ušel, balon je bil po moje samo izgovor, da sem malo popustil. Kakšno minuto tečem ob razmišlanju kako, zakaj, nato pa se odločim, da ga bom lovil. Kljub slabim prvim kilometrom imam še nekaj možnosti za čas pod 1:30. Zadnjih 8 kilometrov moram teči s tempom nekaj pod 4 minute (jaz sem tekel 4:01). Počutim se odlično, utrip je tudi dober. Tečem kolikor lahko hitro. Vendar je Medo preprosto predober. Vedno dalj je. Vendar se še borim. Na koncu se je proga minimalno dvignila, vendar več kot dovolj, da mi je tempo malce padel. Kljub temu, da vem, da pod 1:30 ne bo šlo, še vedno tečem kot lahko. Prav ponosen sem bil, ker se ponavadi v takih situacijah kar vdam. Že množica ljudi, pa ciljna arena in konec. 1:31:32, povprečen utrip 152, kar je tudi super. Teh 21 kilometrov mi je minilo zelo hitro, počutil sem se izredno. Pojedel sem dva gela, pil pa dvakrat po en kozarec vode ( čeprav sem malce polil, malo mimo ust), saj več niti ni bilo treba zaradi odličnih vremenskih razmer. Lojze ( 1:19:18 ), Medo ( 1:29:41 ) že v cilju, kmalu pa prideta tudi debitanta. Klep Miha ( 1:37:04 ) in Blaž Zdešar ( 2:01:33 ). Blaž zmatran in ožuljen, Klep pa presrečen, da se je namesto za košarkarsko kariero in posledično igranje v NBA ligi, rajši odločil za tek. Sta pa obadva ta tek združila z delom, saj sta za časnik Polet delala test kako se da teči v gojzarjih in košarkarskih čevljih. Pravita, da je test uspel, da kar kupujte to obutev, sama pa bosta za naprej probala še pravo tekaško obutev. Vseh 5 nas je postavilo osebni rekord. Lojzeta tudi poškodba ni ovirala k odličnemu času, za slavje v njegovi družini pa je poskrbel še najmlajši Jaka, ki je v kategoriji 0d 3. do 5. razreda zasedel odlično drugo mesto ( 1500m, čas 5:41, tempo 3:47).

Organizacija odlična, ambient tudi, skratka vse za 5. Sedaj pa malce več treninga v naslednjih tednih, potem pa Palmanova in pod 1:30. Razen...

Deklice 3. do 5. razred

Zmagovalec dečki do 5. razreda

Jaka Primožič, drugi

Luka pred štartom

Zoja pa na žalost doma

Blaš

Klep in njegova, Medo

Zmagovalec na 10.5 km Šubic Cene

Najin cilj

Štart

Še en

Zmagovalec na 21 km, Kejžar Roman

Lojze proti cilju

Še malo

Medo proti cilju

Še jaz

Veselje?

Team Hoyt

Dick in Rick Hoyt. Oče in sin iz Massachusettsa. Skupaj sta bila na 984 tekmah od raznih tekaških tekem do Ironmana. Skupaj sta bila na več vrhovih, peš in s kolesom čez Ameriko v 45 dneh (6000 km). Nič posebnega, če... Ricku se je ob rojstvu leta 1962 popkovina ovila okoli vratu in mu zaustavila dotok kisika v možgane. Zdravniki so staršema rekli , da ni nobenega upanja za razvoj njunega sina. Imel je celebralno paralizo. Zdravniki so ju prepričevali naj ga dasta v dom, saj bo celo življenje vegetiral, vendar tega nista dovolila. Skušala sta mu omogočiti ŽIVLJENJE. V naslednjih petih letih je Rick dobil še dva brata. Ker Rick ni mogel niti govoriti sta starša bila pravo bitko, da bi ga spravila v šolo. Nato pa je skupina z Univerze Tuft prišla do rešitve. Ricku so povedali vic, in ko se je zasmejal, so vedeli da razume. Naredili so mu poseben računalnik, ki je delal na principu, da se je kurzor premikal po ekranu in ko je Rick hotel da se kje zaustavi, je pomigal z glavo. Najprej so ga hoteli naučiti, da napiše Hi Mom (živjo mami), Rick pa je takoj napisal Go Bruins. Bruinsi so bili leto prej v finalu hokejskega prvenstva (Stanleyev Cup). Tako so ugotovili, da ima Rick rad sport. Leta 1975 so ga sprejeli v javno šolo. 2 leti pozneje je očeta prosil, da gresta na 8 kilometrski dobrodelni tek za lokalnega športnika, ki je bil paraliziran v nesreči. Rick je po tekmi napisal, da se ni počutil hendikepiranega. In da si želi tekmovati. In tako sta začela . Oče na teku poriva voziček, na plavanju vleče čoln z Rickom, za kolesarski del pa uporabljata posebno prilagojeno kolo.

Nekaj rezultatov:

• 229 triatlonov
• 6 Ironmanov (najboljši čas 13:43:37)
• 6 Polironmanov
• 20 duatlonov
• 66 maratonov (najboljši čas 2:40:47)
  
• 84 polmaratonov (najboljši čas 1:21:12)

Film od Hoytov.

Ljubljanski maraton

Evo, končno grem tečt še v Ljubljano. Prvič imam tudi sponzorja. Medo mi je plačal prijavnino, samo upam da ne pričakuje kakšnega vrhunskega rezultata. Tudi povprečnega ne. Do sedaj sem polovičko tekel okoli 1:34 ( ne najdem rezultatov), lansko leto v Grazu. Letos upam, da bom šel pod 1:35, saj mi je Lojze v zameno obljubil intervju, za katerega mu težim že kar nekaj časa. Lojze gre, oziroma upam da bo šel čez teden dni na Svetovno prvenstvo v polironmanu na Florido. Včeraj je namreč padel s kolesom in ravno sedaj se na Jesenicah odloča o njegovi poti čez lužo. Upam, da mu bo uspelo, ker na Florido pa ne moreš kar vsak dan. Vem pa, da bo tudi za 1:35 kar bitka. Spet sem premalo tekel (od Celovca, 13. julija do danes 36 kilometrov). Vendar poskusiti ni greh. Tudi če crknem, do konca bom že prišel. Če sem v Celovcu skoraj hodil v rikverc bom pa tukaj tudi. Gre pa kar nekaj prijateljev letos prvič tečt. Eden izmed njih, Klep Miha, bivši NBA potencial, je ta teden okoli Brda pokazal vrhunsko pripravljenost, prvič pa gre v boj s kilometri tudi bratranec Blaž, ki ima po moje do letos pretečenih okoli 0 kilometrov, prehojenih pa nekaj več. Je pa zadnje čase kar pridno treniral, tako da upam, da bo brez kakšnih posebnih težav prišel do konca. Potem pa začnejo še malo plavati in imamo nove triatlonce.

Klep Miha, športnik, nekadilec, ljubitelj narave

Medo moj prvi sponzor

Blaž Zdešar, nogometaš

Blaž na bazičnih pripravah

Blaž kot Tomaž Humar

Tako je zadnjo tekmo končal Blažev brat

Moj sponzor in Aleš Torkar, tokrat na 10 km

Sicer pa, če sedaj polovičko odteče ( v kar ne dvomim) še Blaž potem edini od mojih slovenskih bratrancev ( od črnogorskih bi bilo to nepošteno pričakovati ) ostane še Aleš. To pa je tisti, ki se z mano na blogu prereka o smotrnosti teka. In ko bo še ta enkrat začel tečt, ga pa ne bo za zaustavit. Tako je ponavadi. Zaenkrat še živi v sožitju z naravo, kako bo bomo pa videli.

Lojze je že nazaj. Vse u redu. Mislim ni v redu, gre pa na Florido. Ima humerus skapuloglenoid vezivnega hrustanca. Po domače gips na roki 6 tednov, vendar ga je prijazno odklonil, s čimer je zelo zadovoljna žena Vesna. Na roko bo dal opornico. V glavnem gre na Florido. Mislim da se je pravilno odločil, saj je vprašanje kdaj bo spet šel na Florido. Vesno pa pelje v kino gledat Mamma Mio pa bo. Skratka, bravo Lojze.

Matej Markovič končal dvojni Ironman

Matej Markovič je na dvojnem Ironmanu v Ameriki s časom 24 ur in 4 minute zmagal. Zaenkrat je edini Slovenec, ki je naredil dvojnega Ironmana ( 7,6;360;420 ). In to je bil že njegov tretji dvojni Ironman. Prvič je tekmoval lansko leto v Moosburgu pri Celovcu (začel je trenirati 6 mesecev prej, pred to tekmo pa se ni udeležil niti najkrajšega triatlona ali kake druge tritlonske tekme ), letos pa komaj mesec dni nazaj v madžarskem mestu Bonyhad. Za nemeček pa se bo že novembra udeležil desetkratnega Ironmana v Mehiki. To pa je 38 km plavanja, 1800 km kolesa in 420 kilometrov teka. Upam, da mu bo uspelo.

Trening po dolgem času

Od Celovca do danes sem šel enkrat tečt okoli Brda, enkrat s kolesom do morja, plaval sem pa samo doma v banji. Od avgusta do danes imam sicer 63 ur tenisa, kar kaže da se mi je triatlon kar malce zagravžal. Superge sem komaj še našel, na kolo sem se spomnil samo takrat, ko mi ga je Petra hotela prisilno deložirati : ''Na sobno kolo se nisi usedel že tri mesece. Daj ga ven iz dnevne, da bo prostor za kakšen lep fikus ali fuksijo!!!!''. Danes sem se končno zopet odpravil do Brda. Najprej sem odtekel 3 kilometre čisto počasi, da sploh vidim, če znam tečti, nato pa krog okoli Brda. 9,8 kilometra v 43:36, kar pomeni tempo 4:26, povprečni utrip 142. Zatem sem odtekel še kilometer počasi, nato pa za nagrado odšel še v bazen. 2 kilometra, 400 ogrevanje, 2x 500 m, 6x100m. Če mi bo v naslednjem tednu uspelo iti še kdaj tečt bom šel v Ljubljano na polmaraton, ter nato upam še v Palmanovo, drugače pa tenis, tenis, dokler si ne bom zopet zaželel triatlona. Družina upa, da čim pozneje. Čeprav če bi seštela teniške ure bi videla, da sem za triatlon porabil pol manj časa.

Polnjenje z ogljikovimi hidrati

Bratranec razmišlja o udeležbi na ljubljanskem maratonu. Ker gre, oziroma naj bi šel prvič, me je malce spraševal kaj jesti teden prej. Eni so za, eni proti, v glavnem jaz se vedno poslužujem metode polnjenja z ogljikovimi hidrati. Carboo-loading je metoda s katero teden dni pred tekmo ob zmanjšani intenziteti treninga v telo vnesemo čimveč ogljikovih hidratov. V glavnem se ta metoda priporoča za tekme, ki trajajo dlje kot 90 minut. Originalno metodo ( danes obstaja več variant ) je leta 1967 odkril švedski znanstvenik Gunvar Ahlborg. Pri športu so zaloge energije, ki se hranijo v mišicah in jetrih zelo važne. In če te zaloge napolnimo ali prepolnimo, bomo šli na tekmi lahko dalj in hitreje. In če zaloge glikogena popolnoma izpraznimo, ga bomo lahko shranili več kot normalno. Po domače: če je tekma v nedeljo potem en teden prej naredim kratek in hiter trening (kolo, plavanje, tek). Nato za tri dni iz hrane izločim ogljikove hidrate. Jem solate, sir, jajca, lahko meso, tudi sojine izdelke, pa razne jogurte skute, zelenjavo. In vsak dan bolj čakam četrtek in špagete, makarone, kruh... V glavnem se tudi tega kmalu naveličam. Makarone nosim kar s sabo, jem palčke, kruh. In to toliko kot lahko spravim vase. Dan pred tekmo pa od kosila samo še kakšne bobi palčke, nič težjega. Potem pa eksplozija na tekmi, oziroma je ni ker ti ob neprimernem treningu ne pomaga noben prehrambeni način na svetu. Pijem pa tudi toliko vode kot jo lahko. Pa še vedno premalo.

Lojze polmaraton 1.19.33

To je Lojzetov današnji čas iz polmaratona v Zagrebu. Je še približen, vendar glavno da je pod 1.20. Ta čas lovi že kakšno leto. Je pa bil večen predmet naših razprav. Kadarkoli smo kaj popili in to ni malokrat smo se vtaknili v ta njegov čas. Čeprav gre letos na Svetovno prvenstvo v Polironmanu na Florido, čeprav je njegov čas na letošnjem Ironmanu v Celovcu 9:38 in resno računamo na njegovo uvrstitev na Svetovno prvenstvo v Ironmanu na Havajih v naslednjih letih ( tukaj bo imel Lojze pripombe ) pa je vedno trdil, da je njegova želja v polmaratonu iti pod 1:20. Te želje je vedno podkrepil z nekimi čudnimi podatki koliko slovencev gre Ironmana pod... koliko pa jih teče pod 1:20 in podobno. Skratka te naše debate niso peljale nikamor. Smo pa izredno veseli, da se mu je uresničil njegov cilj. H kateremu pa smo v veliki meri pripomogli tudi mi, njegovi sotrpini. In to s tem, da ga nismo silili da bi treniral tek z nami, saj bi samo nazadoval. Čestitke, zdaj pa si želimo, da bi si za naslednji cilj izbral kakšen hud rezultat na Ironmanu. Čeprav za nas je hudo hudo dober in nedosegljiv že njegov letošnji čas. Upam pa da bo sedaj malce popustil in končno dal intervju na ta blog za katerega mu težim že nekaj časa.

Proga v Zagrebu

Lojze na Bledu

Menjalna cona v St. Poltnu

Pri večerji

Po lanskem Ironmanu v Celovcu

Duatlon Brdo

Celje - Logarska

Beograd prvi maraton

Še teden dni do Havajev

Za triatlonce ni večjega dneva v tem športu kot je Svetovno prvenstvo Ford Ironman. Biti na tem dogodku pomeni bodisi imeti tako srečo, da si izžreban, ali pa biti presneto dober in se kvalificirati na eni izmed izbirnih tekem. 11 oktobra ob 6.45 se bo v vodo pognalo 180 profesionalcev in profesionalk, 15 minut za njimi pa še ostalih 1642 srečnežev, med njimi tudi 6 + 1 slovencev:

• Mojca Sabolič Mijovič, Coeur d'Alene, 10:55:28 (1:20:03; 5:50:20; 3:35:50)
• Konstantin Preradovič, Coeur d'Alene, 10:51 ( 1:07:04; 5:35:33; 3:56 )
• Tomaž Kovač, Brazilija, 9:35:34 ( 1:16:30; 5:03:24; 3:08:17 )
• Peter Sajevec, Celovec, 8:59:02 ( 55:38; 4:57:18; 3:01:11 )
• Tomaž Šink, Celovec, 9:14:06 ( 56:12; 4:55:37; 3:15:33 )
• Nino Cokan, 9:51:05 ( 55:47; 5:27:14; 3:20:20 )

Pod + sem dal pa Franceta Cokana, ki sicer tekmuje za Združene države Ameriko, je pa tri četrt naš. On pa se je uvrstil že lansko leto kot zmagovalec v svoji starostni skupini s časom 14:55:19 ( 2:11:06; 7:05:02; 5:21:44 ).

Dosedanji najboljši rezultati na Havajih:

PLAVANJE

• Lars Jorgensen, ZDA, 1995, 46:44
• Jodi Jackson, ZDA, 1999, 48:23

KOLO

• Normann Stadler, NEM, 2006, 4:18:23
• Paula Newby - Fraser, ZIM, 1993, 4:48:30

TEK

• Marc Allen, ZDA, 1989, 2:40:04
• Lori Bowden, KAN, 1999, 2:59:16

SKUPAJ

• Luc van Lierde, BEL, 1996, 8:04
• Paula Newby - Fraser, ZIM, 1992, 8:55:28

Na Havajih se ne sme plavati z neoprenom ( zato je neki naš član večkrat viden na Bledu in v Bohinju samo v kopalkah, pripravlja se za drugo leto ) .

Triglav čez Kugyjevo polico

Najlepši spanec ni takrat, ko si sam doma in lahko spiš v nedogled. Ni lepšega, ko malo čez četrto uro zjutraj na rahlo odpreš eno oko in vidiš, da si šele na Jesenicah in je pred tabo še dobre pol ure vožnje in posledično spanja. Pa potem čez pet minut. Pa zopet. Nato pa je konec veselja. Čeprav ga zaradi teme in mojih še napol zaprtih oči ne razločim povsem, pa po glasu prepoznam Šlibarja:'' Gremo. Pozni smo. 10 minut zaostajamo za načrtom''. In to potem poslušam ves dan. Vendar pa ga naša zamuda ne ovira, da v prvoten načrt ne bi vključil še en neplaniran vrh. Ja, takšen je naš vodja. Saj mogoče ima pa tudi on kakšno dobro lastnost.

Od Aljaževega doma gremo po dolini navzgor do bližnjega spomenika padlim partizanom. Zavijemo levo in že smo na Tominškovi poti. Zgradili so jo leta 1903 na pobudo dr. Frana Tominška ( član zlate naveze Čop, Tominšek, Potočnik ) kot nasprotje nemški poti čez Prag. Ponavadi se Tominškova uporablja za vzpon, čez Prag pa za sestop.

Tominškova

Pot nas na začetku pelje strmo navzgor, nato pa zavijemo desno v ruševje z redkimi macesni, kjer se nam prvič predstavi severna stena Triglava. Ker se že dani, se nam na drugi strani predstavijo vrhovi nad Vrati, med katerimi kraljuje stolpasta Škrlatica. Zatem gremo desno na police Cmirove stene ter preko odprte ne preveč strme stene. Vsa težje mesta so dobro zavarovana. Še nekaj zoprnega melišča in po dveh urah in pol se nam z desne priključi pot čez Prag. Preko krajših strmin pridemo do obrobja Triglavskega ledenika (poleg njega sta oziroma sta bila v Sloveniji še ledenik pod Skuto in ledenik Skedenj na severni strani Prisojnika ). Sicer je ljudsko ime za ta ledenik zeleni sneg. Ime je dobil po starem ljudskem imenu za sren ali firn iz katerega zaradi pritiska nastane ledeniški led, in je dal ledeniku modrikastozeleno barvo.

Triglavski ledenik

Še enkrat

Od tod pa je že dobro viden naš glavni današnji cilj: Kugyjeva polica. Ta polica je tabu tema slovenskega planinstva. V knjigah je komaj omenjena, nekje sploh ne, na internetu skoraj ni podatkov o njej. Zdi se mi, da so razlog za to alpinisti. Ta polica jim služi za prehod na Kredarico ali na drugo stran na Plemenice. Prav tako pa se jim zaradi krušljivosti proži kamenje in jih tako ovira oziroma ogroža med samim plezanjem ( tukaj je namreč vrh Nemškega stebra in konec Dolge nemške smeri ). In če bi se čez polico valile trume ljudi... Sicer pa so Kugyjevo polico že pred prvim planincem poznali in jo tudi prehodili trentarski lovci. Kugy je bil le prvi turist, ki je šel čez. Od tod ime. Svojčas je bila tod speljana zavarovana pot, ki pa je že zdavnaj opuščena. Delno sedaj zanjo skrbi triglavski zaljubljenec Alojz Žakelj. Dostop do same police je z obeh strani markiral.

S knedlom v ustih se bližamo polici. Vodja Šlibar naju z Jocotam bodri. No, saj to je pravzaprav njegova naloga. Polica je dolga 250 metrov, rahlo nagnjena navzdol in zelo krušljiva. Prostora za hojo je približno pol metra. S Kredarice gre pot rahlo navzgor. Glavni problem pa je severna stena, ki pada strmo navzdol meter stran od nas. Vendar pa smo po moje vsi tako skoncentrirani, da je teh nekaj metrov šlo mimo nas kot v transu. Še jeklenica v zadnjih metrih in zunaj smo.

Kugyjeva polica prvič

Drugič

Tretjič

Četrtič

Petič

Šestič

Pogled v dolino

Še enkrat

Severna triglavska stena s police

Joco po izstopu

Delo Antona Žaklja

Kratka pavza, da se malce pomirimo in strnemo vtise. Šlibar pa se že dere. Gremo naprej do Morbegne. To je propadajoča bivša italijanska kasarna nad katero si je v bunkerju naredil bivak že prej omenjeni Anton Žakelj z Javornika, ki tukaj preživi večino prostega časa. Ker nima obešene zastave, pomeni, da ga ni doma.

Morbegna

Še enkrat

Bivši bunker, sedaj bivak

Zanimivo

Vrnemo se po poti nazaj, ter se priključimo poti na vrh čez Dolič. Nekaj jeklenic in že smo na vrhu.

Pot proti vrhu

Vrh

Staničevo zavetišče pod vrhom

Vodja nama privošči skromno malico in že letimo proti Kredarici ( 2515m).

Lepo se imejta

Od tam pa do Staničeve koče ( 2332m). Vmes se vzpnemo še na Rž ( 2538m ). Pot je na začetku označena nato pa brezpotje ( lahko, mogoče se je parkrat potrebno malce vzdigniti z rokami ).

Rž

Staničev dom

Na Staniču pa zasluženo pivo, zatem pa še pot do Vrat čez krnico za Cmirom. Ta pot poleti ni preveč v uporabi, zato pa toliko bolj pozimi, saj je tod pravi raj za turne smučarje. Pot poteka večinoma preko melišč. Nekje v zgornji polovici je sicer skalni skok, čez katerega pa se da brez težav. Mogoče ja težava le orientacija. Z nami sta na srečo hodila dva Ločana, ki sta že domača v tej prelepi dolini. Ven pridemo pred Turkovim rovtom pri kažipotu ''Naravoslovna učna pot'', ali če je lažje na 10,5 km od Mojstrane. Do avta še par minut, kratka analiza in domov v objem naših žena. Prelep dan, pogledi na okoliške vrhove so bili fantastični, dolina za Cmirom poezija. Skratka skale, pogledi, melišča, adrenalin. Če bi bile z nami še Lučka, Alenka in Petra pa bi bil dan resnično popoln. Toda želeti si še to bi bilo pa resnično že preveč.

V neznano

O moj Jalovec

Za Cmirom

Spust

Konec

V soboto pa na slovenski alpski maraton

OSTALE SLIKE v galeriji
Vrata - Tominškova - Kugyjeva polica - Morbegna - Triglav 6 ur
Triglav - Kredarica - Rž - Staničev dom 2.15 uri
Staničev dom - Za Cmirom - Vrata 2 uri