Lojze je imel že kar nekaj časa v glavi nastop na tem duatlonu. Temu se reče tudi ekstremni. Po moje ne zaradi kilometrov (10km teka-100km kolesa-20km teka), ampak zaradi vetra, ob katerem smo se na kolesu počutili kot v pralnem stroju. Ker so tukaj možne tudi štafete, sva z Medotam nekaj razmišljala v tej smeri. Potem pa smo vse skupaj pozabili. Dokler... nismo šli v petek na kavo. Že samo Lojzetovo vprašanje Petri:''Ali imate kaj nujnega v nedeljo?'', je bilo dvomljivo. Potem pa ni minilo 5 minut in že sem potrdil udeležbo na Murzmanu. Kaj češ, Lojze je odličen trgovec. Potem mi je bilo v soboto kar malce žal, ampak sem vedel, da po tekmi mu bom pa hvaležen. Ležanje, basanje s hidrati, pa ogromno letanja, štimanja kolesa in ostalih drobnarij. Štartava ob treh in se mimo Maribora, Graza pripeljeva do Murzzuschlaga. To je majhno mestece, prej vasica, ki je od Graza oddaljena okoli 80km.
Sva kar zgodnja, zato v miru popijeva kavo, opraviva vse potrebe, narediva še en romantičen sprehod, se vmes prijaviva in se počasi štimava za tekmo. V zraku se čuti kar nekakšna mirnost, nobene napetosti ni. Uživava v pogledih na vrhunska triatlonska kolesa. Kolo in ostale potrebščine zapeljeva v menjalni prostor. Še enkrat na stranišče, kratko ogrevanje. Vendar res kratko, sam sem na mestu malce premikal noge, Lojze pa je stekel nekaj metrov naprej po trgu.
Medotov lepotec
Pa še moj, ki mi ga je potem v neurju odpihnilo
Alexander Fruhwirth, avstrijski rekord v Ironmanu
Potem pa štart. Še prej pojem 4 tabletke Bca in pojem pol frutabele. 10 km teka. Takoj klanec.
Sam tečem za mene kar dober tempo, vendar sem kmalu skoraj zadnji. Mogoče jih je 5 za menoj. Klanec se kar nadaljuje, Lahko bi ga primerjal s tekom do Javornika (pod Joštem). Pazim, da mi utrip ne gre čez 155. Na vrhu klanca, nekje na 5 km prva okrepčevalnica. Popijem kozarec vode, potem pa šuš dol. Tukaj me prehiti še nekaj tekmovalcev, tako da sem po moje zadnji. Vendar se ne obremenjujem. Tečem svoj tempo. Sem že v mestu. Sledim oznaki run, ki je napisana na cesti. Po nekaj 100 metrih ugotovim, da je trg, kjer je menjalni prostor spodaj pod mano. Grem kar naravnost navzdol do prvega redarja. Ta me obrne nazaj. Nič, tečem nazaj in do menjalnega prostora. Notri je še 6 koles, tako, da sem moral nekaj tekmovalcev spregledati. Ker je malce mraz sem oblekel kolesarske hlače, ki mi segajo čez kolena. V žepe si dam sendvič, nekaj frutabel. Obvezno vzamem še 20 eur, če bo kaj nepredvidljivega.
Najprej kolesarimo po neki dolini, rahlo navzdol ali rahlo navzgor. Nimam pojma, ker veter že kar dobro vleče. Prvi klanec je dokaj položen, pri spustu pa se veter dokončno razigra. Piha nato celo pot izredno močno, vmes pa nas preseneti še z močnimi sunki. Meni se vožnja zdi skrajno nevarna. Čeprav imam triatlonsko kolo, se sploh ne matram da bi vozil v triatlonski drži. Z obema rokama trdno držim za balanco in grem kolikor gre. Zanimiva izkušnja. Vmes treniram lulanje na kolesu. Sem že pravi mojster. Tretjič in četrtič mi uspe lulati že ob vrtenju pedal. Prej sem lahko samo po klancu navzdol. Med celo vožno sem pojedel eno frutabelo, ter sendvič in 4 Bca-jke. Obakrat sem se moral ustaviti, da sem lahko stvari vzel iz žepa. Prav tako sem se ustavil na okrepčevalnicah (dveh, bile pa so tri), saj drugače nisem videl načina kako bi lahko z eno roko vozil z drugo pa nalival vodo v bidon. Drugi vzpon je bil malce strmejši, vendar kratek, tretji pa spet podoben vzponu na Javornik, vendar vsaj 2x daljši po mojem občutku.
Kolesarim lepo svoj tempo, včasih ga gonim tudi 15 na uro, pa čeprav se vozim po klancu navzdol z vso močjo. Čeprav je bilo tudi mnogo spusta, sem imel maksimalno hitrost 50.17 km/h, saj več preprosto nisem upal. V zadnjih kilometrih sem že drugič ''zgubljen'' tokrat po moji napaki. Ker sem bil siguren, da sem zašel, sem se obrnil in se vračal nazaj. Po slabih 3 kilometrih pa vidim sotekmovalca. Zaradi sigurnosti grem do cilja kar z njim. Tam se zopet preoblečem v kratke hlačke, majico in stečem ven iz menjalnega prostora. Kot že nekajkrat prej sem pozabil številko. Ne da se mi nazaj. Ker sem pozabil kje se gre , stečem do prvega redarja, ki me pošlje v levo. Tečem nekaj časa, proti meni pa drugi sotrpini, ki že grejo proti koncu prvega kroga, nekateri že proti cilju. Vse skupaj se mi zdi sumljivo, vendar kar tečem. Dokler pred sabo ne vidim okrepčevalnico. Tam mi že vse skupaj dol pade. Usedem se, nekaj popijem. Prostovoljca, ki pomagata na tekmi, mi govorita naj grem še enkrat. Govorita mi naj se vrnem nekaj metrov, jo potem pri rumeni stavbi usekam navzgor, pa desno, pa levo, pa nazaj, pa naprej, pa bom na pravi poti. Grem nazaj. Iščem, obupavam. Meje kdaj bom odnehal, si prestavljam navzgor. Tako nekje na 9km dokončno obupam. Naredim še 2 km nazaj do mesta in moja tekma je končana. Razočaran. Kar močno. Vendar danes nisem več. Če bi imel tako močno željo, bi lahko naredil še tistih dodatnih 20km in tekmo končal. Pa nisem. In konec zgodbe. Ne bom iskal izgovorov.
Murzzuschlag
Sva kar zgodnja, zato v miru popijeva kavo, opraviva vse potrebe, narediva še en romantičen sprehod, se vmes prijaviva in se počasi štimava za tekmo. V zraku se čuti kar nekakšna mirnost, nobene napetosti ni. Uživava v pogledih na vrhunska triatlonska kolesa. Kolo in ostale potrebščine zapeljeva v menjalni prostor. Še enkrat na stranišče, kratko ogrevanje. Vendar res kratko, sam sem na mestu malce premikal noge, Lojze pa je stekel nekaj metrov naprej po trgu.
Zadnje priprave
Medotov lepotec
Lojzetov načrt poti
Pa še moj, ki mi ga je potem v neurju odpihnilo
Alexander Fruhwirth, avstrijski rekord v Ironmanu
Sam tečem za mene kar dober tempo, vendar sem kmalu skoraj zadnji. Mogoče jih je 5 za menoj. Klanec se kar nadaljuje, Lahko bi ga primerjal s tekom do Javornika (pod Joštem). Pazim, da mi utrip ne gre čez 155. Na vrhu klanca, nekje na 5 km prva okrepčevalnica. Popijem kozarec vode, potem pa šuš dol. Tukaj me prehiti še nekaj tekmovalcev, tako da sem po moje zadnji. Vendar se ne obremenjujem. Tečem svoj tempo. Sem že v mestu. Sledim oznaki run, ki je napisana na cesti. Po nekaj 100 metrih ugotovim, da je trg, kjer je menjalni prostor spodaj pod mano. Grem kar naravnost navzdol do prvega redarja. Ta me obrne nazaj. Nič, tečem nazaj in do menjalnega prostora. Notri je še 6 koles, tako, da sem moral nekaj tekmovalcev spregledati. Ker je malce mraz sem oblekel kolesarske hlače, ki mi segajo čez kolena. V žepe si dam sendvič, nekaj frutabel. Obvezno vzamem še 20 eur, če bo kaj nepredvidljivega.
Najprej kolesarimo po neki dolini, rahlo navzdol ali rahlo navzgor. Nimam pojma, ker veter že kar dobro vleče. Prvi klanec je dokaj položen, pri spustu pa se veter dokončno razigra. Piha nato celo pot izredno močno, vmes pa nas preseneti še z močnimi sunki. Meni se vožnja zdi skrajno nevarna. Čeprav imam triatlonsko kolo, se sploh ne matram da bi vozil v triatlonski drži. Z obema rokama trdno držim za balanco in grem kolikor gre. Zanimiva izkušnja. Vmes treniram lulanje na kolesu. Sem že pravi mojster. Tretjič in četrtič mi uspe lulati že ob vrtenju pedal. Prej sem lahko samo po klancu navzdol. Med celo vožno sem pojedel eno frutabelo, ter sendvič in 4 Bca-jke. Obakrat sem se moral ustaviti, da sem lahko stvari vzel iz žepa. Prav tako sem se ustavil na okrepčevalnicah (dveh, bile pa so tri), saj drugače nisem videl načina kako bi lahko z eno roko vozil z drugo pa nalival vodo v bidon. Drugi vzpon je bil malce strmejši, vendar kratek, tretji pa spet podoben vzponu na Javornik, vendar vsaj 2x daljši po mojem občutku.
Kolesarim lepo svoj tempo, včasih ga gonim tudi 15 na uro, pa čeprav se vozim po klancu navzdol z vso močjo. Čeprav je bilo tudi mnogo spusta, sem imel maksimalno hitrost 50.17 km/h, saj več preprosto nisem upal. V zadnjih kilometrih sem že drugič ''zgubljen'' tokrat po moji napaki. Ker sem bil siguren, da sem zašel, sem se obrnil in se vračal nazaj. Po slabih 3 kilometrih pa vidim sotekmovalca. Zaradi sigurnosti grem do cilja kar z njim. Tam se zopet preoblečem v kratke hlačke, majico in stečem ven iz menjalnega prostora. Kot že nekajkrat prej sem pozabil številko. Ne da se mi nazaj. Ker sem pozabil kje se gre , stečem do prvega redarja, ki me pošlje v levo. Tečem nekaj časa, proti meni pa drugi sotrpini, ki že grejo proti koncu prvega kroga, nekateri že proti cilju. Vse skupaj se mi zdi sumljivo, vendar kar tečem. Dokler pred sabo ne vidim okrepčevalnico. Tam mi že vse skupaj dol pade. Usedem se, nekaj popijem. Prostovoljca, ki pomagata na tekmi, mi govorita naj grem še enkrat. Govorita mi naj se vrnem nekaj metrov, jo potem pri rumeni stavbi usekam navzgor, pa desno, pa levo, pa nazaj, pa naprej, pa bom na pravi poti. Grem nazaj. Iščem, obupavam. Meje kdaj bom odnehal, si prestavljam navzgor. Tako nekje na 9km dokončno obupam. Naredim še 2 km nazaj do mesta in moja tekma je končana. Razočaran. Kar močno. Vendar danes nisem več. Če bi imel tako močno željo, bi lahko naredil še tistih dodatnih 20km in tekmo končal. Pa nisem. In konec zgodbe. Ne bom iskal izgovorov.
Lojze pa v cilju s fantastičnim rezultatom 5:17:09. Ta človek je res žival. Na tekmo je šel brez kakšnih priprav, sredi polnega treninga. Prehiteli so ga samo 4 tekmovalci. Vendar kakšni:
- Georg Swoboda 4:56:41 (Ironman Florida 2008, 8. skupno, 8:31:57)
- Miklos Vatai 5:01:51 (17. Svetovno prvenstvo v duatlonu 2007)
- Alexander Fruhwirth 5:05:09 (avstrijski rekorder v Ironmanu, 8:19:17, Ironman Celovec 2003)
- Christian Moldaschl 5:12:46
Čestitke Lojzetu za odličen rezultat. Lepa tekma, malce slabša organizacija. Sam bom še šel. Vendar bolje pripravljen. Organizacijsko.
PS. Pozneje sva z Lojzetam ugotovila naslednje. Ker sem bil brez številke, je morda redar mislil, da sem naključni tekač in me je zato poslal s proge. V nasprotno smer. Mogoče.
2. v kat., 5. skupno Lojze Primožič, Žabnica
Zmagovalec, Georg Swoboda desno
To smo dobili tisti, ki smo odstopili, ostali pa hrenovko
Za konec pa obvezno še nekaj koles
SKUPAJ:
- 10.9 km teka, 49:34,220m višine, 148 utrip, 4:32min/km
- 105.17 km kolo, 3:56:19,1135 višine, 129 utrip, 26.7km/h
- 11.1 km teka,56min, 140 višine, 140 utrip,4:35min/km
Upam, da bo več sreče prihodnjič, tolko smole je pač že težko imeti večkrat. Me pa nekaj zanima. A bi se mi ob gledanju koles morale cediti sline al kaj? Men se zdijo vsi isti, pa vsi vesoljski. A bolj je vesoljski, boljši je? Kaj pa so Bca tabletke? Kaj pa je triatlonska drža?
OdgovoriIzbrišiVidim, da nimam pojma.
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiKolesa?Sem hotel zraven napisat, da tistega k ne zanima, naj ne gleda. Ker jaz sigurno avtomobilov ne bi gledal, taka kolesa pa lahko skoz gledam. Vsa so vrhunska, vsa drugačna. Vrhunska sta tudi najina(moj je od Medota).
OdgovoriIzbrišiBcaa tablete? Med najosnovnejše in najbolj priporočljive dodatke pri napornem treningu nedvomno spadajo razvejane aminokisline BCAA. To je kratica za esencialne aminokisline levcin, izolevcin in valin. Beseda esencialne pomeni, da jih telo ne more proizvesti samo, ampak jih moramo v telo vnesti z prehrano. BCAA imajo številne pozitine lastnosti: od izgradnje novih tkiv in preprečevanje razgradnje mišic ali katabolizma, pa vse do proizvodnje določenih encimov, ki pomagajo pri optimalnem delovanju možganov.
Naporen in intenziven trening lahko povzroči, da se mišice pričnejo dobesedno kanibalizirati. Temu stanju se reče katabolizem in posledice so zelo negativne; izguba mišičnega tkiva, slaba regeneracija, upad moči… Za vsakogar gotovo skrajno nezaželjeno stanje, kaj šele za športnika ali posameznika, ki želi svoje telo izboljšati. THE BCAA Tablete se metabolizirajo v mišicah samih in ne v jetrih, s tem pa najučinkoviteje preprečujejo katabolizem in vse negativne posledice, ki jih ta prinaša.
THE BCAA Tablete so narejene iz 100% čistih razvejanih prostih/nevezanih razvejanih aminokislin BCAA in spadajo v sam vrh anti-kataboličnih izdelkov na trgu.
Triatlonska drža? Če pogledaš, imajo vsa kolesa ene podaljške, ročke na balanci. Na tisto se nasloniš in tako skoraj ležiš na kolesu. S tem zmanjšaš upor, povečaš hitrost. Znanost. V glavnem dalj ko si na ročkah, bolje je, hitreje greš, manj se matraš.
Še moj hiter pogled na tekmo:
OdgovoriIzbrišiDober trening, lepa, a porazno organizirana tekma. Nekaj oznak in ljudi več na ključnih mestih tako kolesarske kot tekaške proge pa bi bilo vse drugače. Žal mi je za Edota, ki se je po že dveh manjših izletih s proge na koncu popolnoma izgubil na teku in je odstopil izključno zaradi napak organizatorja. Tudi sam sem na teku enkrat zašel, vendar le za slab km...bo drugič bolje. Težka kolesarska proga predvsem zaradi ubijalskega vetra v sunkih(tudi 1335 višincev, kot mi jih je nameril Polar ni malo na 100km), tek 3x10 km z 220 višinci na krog, torej 2000 višincev skupaj v oblačnem in zahrbtnem vetru - odlično za trening glave. Nekaj časa sem razmišljal, kakšen bedak sem, da grem brez priprav in počitka na tako zahtevno tekmo(odločil sem se v petek popoldan), da vstanem ob 2.30, se vozim 300km in potem štartam nekje bogu izza hrbta, nekaj časa pa sem se smejal in užival - tudi bolj nore stvari smo že počeli. V kaj takega lahko prepričam le Edota. Na koncu bova imela lepo nedeljo, sem si govoril. In tako se je tudi izšlo. Kljub Edotovemu nesrečnemu odstopu skoraj na koncu, sva imela super trening, ki ga sama doma v takih pogojih sigurno ne bi naredila. Nikoli pa ne veš kaj te čaka, ko bo šlo zares...
L.