lukazoja

Danes ni naslova, ker se mi niti sanja ne kakšnega bi dal: Varnost v gorah, Spoštovanje do gora, Kako v gore, Kako smo lahkomiselni, Enkrat se srečno konča, drugič... Pišem direktno iz glave, brez popravljanja, brez razmišljanja ali bom koga užalil ali ne. Zaenkrat niti ne vem ali bom objavil ali ne. Po eni strani lahko pride do kakšnega prerekanja. Vendar po drugi, če bo kdo kaj pametnega odnesel od tega, se pa tudi splača. Med tisto, če bo kdo kaj pametnega odnesel, mislim tudi sebe.
Moja zgodba:
Šlibar me je nekje sredi prejšnjega tedna obvestil, da gre z Bizotam na Triglav v nedeljo zjutraj. Takoj sem za. Potrdim udeležbo. Čez 5 minut mi je že žal. Pozimi sem enkrat že bil na vrhu, skozi Krmo do Kredarice pa sem šel tudi že okoli 5 krat. Pot je dolga, naporna. Od smučanja tudi ni kakšnega posebnega užitka. Vendar, ker sem rekel da grem, potem grem. V četrtek pa se mi ob vzponu na Hajnževo sedlo pojavijo hude bolečine v..., nimam pojma kako se reče, skratka v kosti med gležnjem in kolenom. Zato grem v petek preverit na Zelenico ali je kaj bolje. Obrnem že pred koncem prve sedežnice. Doma malce mažem, sposodim si tudi neoprensko zaščito za ta del noge. Pa pancerje bom imel vseskozi odpete, pa bo že nekako. Obvestim še Zdeša, Šparovca. Ponavadi grem v hribe prav z njima, ter Šlibarjam. Njim tudi popolnoma zaupam, vem kaj lahko pričakujem od njih, in sem tudi zelo rad z njimi. Zdeš previdno preloži odločitev, Šparovec prav tako. Proti večeru Zdeš nato predlaga za soboto spust po Petem žrelu (Storžič). Oh, veliko rajši bi šel sem, toda kaj ko sem že obljubil za nedeljo. Iz zagate me kot ponavadi reši Petra, ki pravi, naj grem v soboto (doma bi bili do 12 ure), ter še v nedeljo. Ne mine 5 minut in že kliče Šparovec z idejo, da bi šli proti Triglavu v soboto zvečer (polna luna). Sedaj je to že tretja varianta. Telefoni levo, telefoni desno, Peto žrelo odpade, un gre še z nami zvečer, spali bomo na Kredarici, pa na Vodniku, pa nato v Pastirski, tudi Dolič omeni neki čudak. Pa z nami gre Boris, pa Dore, pa od Doreta kolega, pa Boris zdaj ne gre, gre pa od Doretovega kolega kolega, in tako dalje do 17 ure. Dokončna zasedba in plan dela: z mano v avtu Zavšek, s Šparovcam v avtu še trije, od katerih enega bežno poznam, ostala dva ne. Gremo čez Bohinjska vratca do Vodnikovega doma, tam prespimo v zimski sobi, nato pa zjutraj proti Kredarici, od tam pa na vrh. Šlibar in Bizo štartata v nedeljo ob treh.
Mi se dobimo pri Firerju (gostilna v Mojstrani, ob glavni cesti). Spotoma v bolnišnici na Jesenicah pobereva še Čičiča. Midva ga prvič vidiva, on prav tako naju. V bistvu sploh ne ve, da midva greva, prav tako ne pozna Šparovca, katerega edinega poznam jaz iz drugega avtomobila. Dobro, nič zato. Gremo do firerja, naročimo kavo in čakamo ostale člane. Potem pa steče pogovor. Ponavadi sem firbčen glede tega kdo je kje bil. V glavnem: Čičič, ki ima s sabo board, je bordal nazadnje pred petimi leti, do danes pa je bil samo enkrat na Rodici. Želi si na Triglav, ker še nikoli ni bil. Niti poleti. Dereze ni imel še nikoli na nogah. Sicer jih je pred odhodom probal natakniti, pa nekako ni šlo. Pove pa tudi, da bodo oni spali zunaj, ker še nikoli niso in bi radi probali?????? Zunaj pa vsaj minus 10 stopinj. Ali pa še več. Obenem tudi Zavšek, ki je bil z menoj, zve, da kljub temu da je pozabil planinsko izkaznico, ne bo škode, saj pozimi ni odprtih koč, prav tako pa bo ostal brez večerje. Tu je moja krivda. Zdi se mi, da sem mu točno povedal, da koče niso odprte. Lahko pa, da mu nisem čisto točno, ali pa se nisva dobro razumela. Vendar zanj me ni nič skrbelo, saj je veliko letal okoli s Šlibarjem. Potem pridejo še ostali in odpeljemo se do Krme. Startamo okoli 20 ure. Z Zavškam greva naprej, vendar v zelo počasnem tempu. Mimo Kovinarske koče prideva v dobri uri do garaž ( parkirišče na koncu ceste, kjer se parkira poleti). Potem pa skozi gozd in po danes prečudoviti poti naprej. Tako je svetlo, da hodiva brez svetilk. Jaz svoje niti nimam, ker sem jo posodil Šparovcu. Še naprej hodiva počasi, da naju bodo ujeli, pa nič. Počasi začutim nogo. Najprej Zavšku potožim, da grem samo do Vodnika, pa jutri takoj domov. Potem pa v naslednji uri obupam in se odločim, da grem takoj nazaj. Nekaj časa jih še čakava, vendar brez uspeha. Zavšek odide kar nazaj v dolino. Sam bom smučal, zato še malce posedim. Čez približno 20 minut me Zavšek pokliče in reče, da jih ni nikjer. Odsmučam navzdol in že v gozdu jih slišim desno od mene, nekje na plazovih pod Viševnikom in Draškima vrhovoma. Zato jih toliko časa ni. Hodijo po ostankih plazov. Spet moja napaka. Čeprav je Šparovec tukaj hodil ravno tolikokrat kot jaz, pa je v temi očitno spregledal pot po gozdu, zdaj pa se pobijajo. V glavnem pokličem Šparovca, povem da grem domov. Brez problema. Razume. Odsmučam do avta in z Zavškam se odpeljeva proti domu. Doma še enkrat pokličem Šparovca. So še kar dosti pod Bohinjskimi vratci. Čičiču, ki je brez borda se ugreza, ostalim s smučmi preveč zdrsava. Eden je brez srenačov, eden brez palic ( tako mi je rekel Šparovec, če ni tako me naj popravi). Zdi se mi da so zelo pozni. Francoski alpinist je prejšnji teden do Bohinjskih vratic rabil tri ure, oni pa so na poti že 5 ur, pa še nič jim ne obeta, da bodo kmalu v postelji. Se opravičujem, v igluju. Takoj zjutraj pokličem Šparovca, pa nato še Čičiča. Nedosegljiva. Dobro, spita. Klic ponovim čez kakšno uro. Isto. Potem pa začnem težiti Šlibarju, ki je ravno takrat prišel na Kredarico. Naj pogleda, če so gor. Ni jih. Šlibar gre na vrh in nazaj na Kredarico. Še vedno jih ni. Malce me skrbi. Računam, da dalj kot do osmih niso mogli spati. Če bi šli naprej do Kredarice naj bi rabili največ tri ure. Če bi šli v dolino še manj. Zakaj se potem ne oglasijo? Kličem in kličem. Zdi se mi, da je imel Šparovec 36 mojih neodgovorjenih klicev. Ura je že krepko če poldne. Okoli 16 ure prvič pokličem Francoskega alpinista ( mož od Šparovčeve sestre, alpinist, gorski reševalec ). Ni ga. Nazaj me pokliče okoli 18 ure in pove, da ni panike. Šlibar okoli 19 ure pride v dolino. Njihov avto je še vedno v dolini. To povem Francoskemu alpinistu in po telefonu se mi zazdi, da ni več tako fino. Jaz sem že ves paničen. Iščem variante kam bi lahko šli, pa jih ne najdem. Tudi, če so bili pri Vodniku, bi okoli največ 17 ure odsmučali nazaj in bi bili najkasneje ob 19 uri v dolini. Na Kredarici jih definitivno ni bilo (klicali, preverili). Kličem, kličem, nedosegljivi. Ob 19:30 pokliče Francoski alpinist in mi reče, naj se pripravim, da greva gor. V ozadju se Urša, če malce polepšam, krega na ...vse. Še enkrat pokličem Šparovca. Nedosegljiv. Čičiča. OGLASI SE:'' Ja kle smo, v Gorjah. Pijemo pivo.'' Veselje. Kje so bili, kaj je bilo? Briga me, važno, da so zdravi.

Šparovčeva zgodba:
Hodili so izredno počasi, do Vodnikovega doma 6 ur. Na iglu so pozabili. Zimske sobe niso našli, mogoče je bila preveč zasnežena. Zato so šli v drvarnico. Brez panike, samo odšraufali so dva vijaka, vrnejo ob prvi priliki. Ker je bilo izredno malo prostora so vsi štirje spali na boku. Ko se je kdo hotel obrniti, je zbudil soseda in vsi so se prevalili. Zaspali so ob petih in se zbudili okoli pol desete. Zdi se mi, da je imel Čičič tako zmrznjene pancerje, da ni mogel dati noter nog. Zato so zunaj zakurili. Ob gretju se jim je zažgala plastika na pancerju. To so končno rešili in se odpravili proti Kredarici. Vendar se je Čičiču preveč vdiralo,zato so se vrnili nazaj in mu iz lesa naredili krplje. Spet so startali, a se zopet vrnili. Utrujeni so malce zaspali. Zbudil so se ob 16 uri in krenili proti dolini. Mogoče bom malce pomešal, ampak približno tako. Šparovec je padel na prst in ni mogel več smučati. Čičič ni mogel bordati. Ne vem zakaj. Zato sta, zdi se mi da samo onedva šla peš v dolino. Spet zelo počasi, saj so rabili 4 ure do avta. Nato so se oglasili na telefon.

Vse se je dobro končalo, lahko pa se ne bi. Mogoče sem zagnal paniko, pa je tudi ne bi bilo treba. Obvezno pa bi Šparovec moral poslati vsaj sporočilo, da je vse v redu. Pa ni treba ravno meni, lahko tudi bodoči ženi in materi njunih bodočih 4 otrok. Potem:

• bilo nas je 6, imeli smo samo eno bivak vrečo
• premalo smo se pozanimali, kje, kako bomo spali
• vsaj dva sta bila absolutno nepripravljena za zimski vzpon ( to je zame Šparovčeva krivda)
• pomankanje opreme pri vseh (palice, svetilka)
• pijača (kar nekaj smo jo imeli v plastenkah, kjer je vse zmrznilo)
• nepoznavanje terena (nihče še ni bil po tej poti pozimi na Vodniku)

Pa še mnogo drugih stvari. Da ne omenjam, da od nas šestih, je imel samo eden lopato (pa še to po moje da bi delal iglu), eden žolno, eden prvo pomoč. Lahko da se motim, vendar več kot dva sigurno nista imela po dveh stvari naenkrat. Tako, da smo vseh šest skupaj sestavili eno nepopolno opremo za varno gibanje v zimskih razmerah. Potem sem naslednji dan sovražil hribe. Zakaj? Sami silimo na njih na vse nemogoče načine, popolnoma nepripravljeni, potem je pa gora kriva. Še za konec. Absolutno sem prepričan, da so vsi fantje zelo dobri, saj jih drugače Šparovec ne bi imel za prijatelje. Vendar sam tako ne bom več hodil. Šel bom s svojimi prijatelji in tistimi, za katere vem, da jim lahko zaupam. Ker, šel sem z njimi, počutil sem se izredno odgovornega, pa naj drugi govorijo kolikor hočejo, da so se sami odločili in je odgovornost samo njihova.

-