Jesenice-mesto jekla in cvetja

Tak napis me pričaka pri vstopu v Jesenice. In me vedno nasmeji. Tako je tudi danes, kljub temu, da se kar nekako čemerno vozim proti bolnici.Zopet sem v vojni z mojimi nohti. Čeprav se kar borim, pa mi glas globoko v meni govori, da je ta bitka izgubljena. Če me bodo danes rezali, bo to šestič na desni nogi in drugič na levi. Pa nisem preveč obupane sorte, zavedam se, da so teli moji prsti malenkost proti drugimi boleznimi in poškodbami. Moti me le stalno ponavljanje. Če me spomin še ne izdaja, sem bil prvič operiran pred štirimi leti, od tedaj naprej pa sem več skupaj z bolečinami kot z bližnjimi. Sicer sem se po moje kar navadil, ampak vseeno moti, ko te ponoči kljuva po prstih, ko na smučanju misliš, da te nekdo s kladivom tolče, ko pri udarcu žoge mislim, da sem brcnil v vrečo cementa in ne nazadnje, ko se odločim, da nič ne bom počel, potem grem pa z ženo v kino, kot ponavadi sezujem čevlje, prsti pa me potem neprestano opozarjajo naj ne šlatam žene ampak se malo posvetim njim. V zadnje sem bil operiran decembra, potem je bilo normalno, da nekaj dni boli, potem sem si par dni še lagal, da me še vedno boli, ker..., po dveh tednih pa sem že vedel, da stanje ostaja isto. Potem pa večno vprašanje ali doma ležati z zmerno bolečino ali pa vse početi z malce večjo bolečino kot zmerno ( zdravnica je dejala, če kaj ostane v prstu mi ne pomaganoben počite, ker infekcija bo slej ko prej izbruhnila). En mesec je še nekako šlo. Potem pa sem se po sobotnem turnem smučanju v kraljevstvu Kugyja zbudil z bolj vijoličnimi kot rdečimi prsti in... Ker nisem mogel obuti čevljev, je bil to znak, da gremo zopet na izlet na Jesenice. Ker nisem vedel kdaj bom na vrsti, sem šel najprej do Slavice Bizjan. Ta prijazna teta vsak torek od 18. ure dalje vodi v Ljubljani kozmetično šolo. Kdor hoče iti tja, jo pokliče in ima zastonj oskrbo. Prste mi uredi tako, da lahko obujem čevlje, pošteno pa mi pove, da mi ne more pomagati. Doma obrnem nekaj telefonov in že sem pred tablo: Jesenice, mesto jekla in cvetja. Dobro, za jeklo se ne bi ravno prerekal, ampak cvetje? Če sem prejšnjič hvalil hitro oskrbo, pa je danes še hitreje. Direktno iz sprejemne grem v ordinacijo, čevlje, nogavice dol, pogled, otip in že ležim v operacijski. Če se mi je prejšnjič zdelo, da se mi nekaj sanja o vzroku, posledici in odpravi teh problemov, pa se mi sedaj zdijo odvodi in integrali prava malenkost v primerjavi s tem. Nekaj sem probal brskati po internetu, pa ni kaj preveč oprijemljivih podatkov (če se komu kaj sanja, bom zelo hvaležen). Takole približno mi je dejala gospa zdravnica (sicer jo dobro poznam in se ji zahvaljujem, če slučajno tole bere, vendar pa ne smem omenjati njenega imena, da ne bo kdo posumil, da je šlo za protekcijo): ''Noht je roženi odrastek,ki nastane iz živih kožnih celic prsta v matriksu. Ker imaš take težave, smo ti odstarnili matriks v celoti. Vendar pa vedno znova zraste. In ga potem zopet odstranimo. Zaradi tega sem pesimistična kar se tiče popolnega ozdravljenja. Je kot nekak začaran krog. Možno je pa tudi, da težave povzročajo brazgotine, ki nastajajo pri operacijah. To pa bi bilo potem potrebno rešiti na nek drug načim.'' Vprašal sem, kateri je ta način, vendar do odgovora nisem prišel. Mogoče naslednjič.

Spotoma se ustavimo še v lekarni, kjer dobim neke čudne tablete(Analgin metamizole), potem pa domov, pod deko. Bolečine so vsakič drugačne. Prepričan sem, da so bile danes najmočnejše do sedaj. Prvič sem po pravilih jemal tablete in če so delovale, kako bi bilo šele, če jih ne bi vzel. Kljuvanje hodi v intervalih. Tedaj se skrijem pod deko, malce ugriznem v kakšno stvar, z rokami izvajam nek čuden ples, spuščam patetične glasove. po parih minutah pa zmagoslavno pridem izpod odeje in cel svet je moj. Do naslednjič. To potem traja en dan. Bolečine so potem prisotne še nekaj dni, vendar to ni več nič posebnega. Tako sedaj že ležim z laptopom, malce nakladam in skoraj že uživam.

Pa še en filmček za motivacijo