Vrtača (lahko tudi visoka Vrtača ali Nemški vrh) je drugi najvišji vrh Karavank. Pogled nanjo iz doline ji zakriva Begunjščica, svojo piramidasto obliko pa pokaže šele z Zelenice. Vrtača ima dolg zahodni greben, ki jo prek Svačice in Celovške špice povezuje s Stolom, jugovzhodni greben pa vodi proti Suhemu ruševju, idilični krnici, ki jo obdajajo pobočja Vrtače, Zelenjaka in Palca. Vrtača je priljubljen cilj planincev in tudi alpinistov, obiskana pa je tako v kopnem kot v snegu. Planinci gredo ponavadi po markirani poti, ki gre čez strmo južno gruščnato pobočje, ljubitelji brezpotij gredo čez Malo glavo in skozi vzhodni žleb, alpinisti pa plezajo v 600 metrov visoki severni steni, ki prepada na avstrijsko stran, vendar zaradi krušljivosti ni posebej cenjena. Pozimi je vsak pristop na vrh alpinistično dejanje. Za razliko od Begunjščice Vrtača nima tako širokih in blagih grap, pač pa ožje in bolj strme. Najbolj sta plezani vzhodna grapa ( najin današnji cilj ) , zaradi oblike imenovana tudi Ipsilon, in južna grapa. Pristop v smeri markirane poti pozimi ni primeren. Za izhodišče sva si izbrala Ljubelj. Ker sva imela s seboj še mojega očeta in polsestro Kajo, sva si zaradi pomanjkanja časa privoščila prevoz z žičnico. Od zgornje postaje sva prečila malo kotanjo v smeri piramidaste Vrtače in za smučiščem stopila v redek gozd. Prehod naju prek kratkega ruševnatega dela privede do kotanje pod Suhim ruševjem. Zatem sva sledila strmim pobočjem pod grebenom Na Možeh - Palec. Še malo in sva na Žlebu ( 1916 metrov, med Palcem in Zelenjakom ). Tu pa se že vidi današnji cilj, žleb v vzhodnem pobočju Vrtače, Osrednja grapa. Če se grapa malo bolje pogleda, se vidi, da se razcepi na dva kraka, v obliki črke Y. Najina pot gre po lažjem, levem kraku. Že pred samim vstopom sva si na strmem pobočju snela pse in si nadela dereze, čelade, cepin zamenjala za palice in se zakadila v pobočje z naklonino 40%, v najstrmejšem delu 45%, višina smeri 200 metrov. Aleš je imel na srečo tokrat s seboj fotoaparat, tako da sem bil za razliko od prejšnjih tur deležen kar nekaj postankov. Nad odcepom desnega kraka naju je čakal prvi skok, ki sva ga preplezala po levi, nad njim pa še krajši in lažji skok. Žleb se je zatem položil in izstopila sva v bližini vrha, ki se je dvigoval na desni z značilnim križom. Zaradi vetra sva sestopila nazaj do škrbine in se tam preoblekla in si nadela smuči. Ker sta naju ati in Kaja čakala, sva se dokaj hitro odpravila nazaj. Do prvega skoka je še kar šlo, tam pa se mi je ustavilo. Ker skok ni bil čisto zalit sem komaj preštamfal skozi. Spustiti nisem upal. Viki Grošelj bi rekel, da sem pregoljufal tam čez. Tudi naprej je bilo zavojev bolj malo. Zgleda da sem vsako leto previdnejši. Toda spodaj je še kar nekaj za presmučat, kjer sem vse nadoknadil. Super tura, vreme, uživancija na ene par kvadratov. Je pa to bila moja najtežja tura do sedaj, mislim da na skrajnih mejah mojih sposobnosti. Če ne bi bilo smučanja bi še šlo, tako pa, če me ne bojo kakšne izkušnje rešile, bom kar pri tem ostal.
