Prikaz objav z oznako trening. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako trening. Pokaži vse objave

sobota, 2. maj 2009

Lojze presenetil za svoj rojstni dan

Včeraj naju je z Medotom prvič in upam, da ne zadnjič, Lojze ugodno presenetil na naši običajni kolesarski torturi. Cilj je bil krog nad Žirmi, zdi se mi da čez Smrečje. Do Škofje Loke smo vozili običajnih 40km/h, nato pa s komaj manjšo hitrostjo drveli čez Poljansko ali Polansko dolino. Na tisti grdi ravnini pred Gorenjo vasjo nisem bil več prepričan, da bom lahko še lovil Lojzeta, zato sem na drugo mesto spustil Medota, po domače Nedeljka Etiopiča. In prvič ugotovil kakšna je razlika ali se voziš drugi ali tretji. Ogromna. Kako je šele, če jih je pred tabo 30? Na tem mestu pa se tudi sprašujem zakaj mi Medo tega ni nikoli povedal? Vem da je bolj podkovan v kolesarski teoriji in je to sigurno vedel. Tema za pogovor po nekaj popitih... sokovih. Na tretjem mestu sem se kar lepo vozil do Žirov, tam pa šok za naju. Lojze je prvič, ampak res prvič pokazal, da ima nekaj posluha za nas lenuhe, ki bi po nekaj km zavili s ceste na kavo. In storil je točno to. Namesto, da bi grizli kolena v klanec do Smrečij, smo sedeli v gostilni in pili kavo. Odlično. Idealno.Upam, da razlog za to ni njegov rojstni dan, ki ga praznuje na Praznik dela, ampak da se je začel malce tajati. Počakajmo do naslednjič. Za darilo si je zaželel, da ga midva povlečeva do Škofje loke. Prvič, lahko pa mu obljubim, da tudi zadnjič. Šlo je sicer počasneje, je pa lahko zadaj užival v prelepih pogledih na njegove domače kraje.


Čeprav je na koncu moral malce tudi sam povleči, pa je vseeno lahko zadovoljen z najino pomočjo. Za rojstni dan pa mu ne bom zaželel standardnih:''Še enkrat toliko, pa kar si sam želiš, pa samo da je zdravje,...'' ampak:


sreda, 15. april 2009

S kolesom v Istro

Takoj, ko sem zvedel, da gremo k Lojzetu v Valkanelo pomagati postaviti prikolico, sem že imel v mislih iti tja ali nazaj s kolesom. Lojze takoj za, vendar pa se nekako ni izšlo z razumevanjem najinih žena za te naše čudne hobije. Potem pa sem malo razmišljal, pa kontaktiral Medota, pa ga potem čakal do zadnjega trenutka...
In takoj naredil napako. Zmenjena ob sedmih. Pri meni. Namesto, da bi ga čakal doma, mu grem nasproti. Ker razen kadar ni, je ponavadi vedno točen. In tako sem se odpeljal skoraj čisto do njega. In že ves zmrznjen obrnil nazaj. Nekje globoko v meni se je že porajala hudobna ideja, da bi kar zavil nazaj domov, pa hop pod tople odeje.
Čisto premražena se komaj premikava proti Ljubljani. Sva kar nekje na istem. Jamrava oba. Po klancih navzdol bremzava, ker se vsako pospeševanje še kako pozna na že tako premraženih udih. Ne gre drugače, v Medvodah v prvo gostilno, da dobiva nekaj minut.

Prisilna pavza v Medvodah


Po 20ih minutah greva nazaj na kolo. Še vedno kriza, ampak je bolje. Nekje v Ljubljani pa se že malce ogreje. 2 uri že voziva pa še nisva ven iz prestolnice. Pa saj imava čas.


Po Celovški


Nekje proti Vrhniki pa nama končno zalaufa. V vrhniški klanec voziva z večjo hitrostjo kot prej po ravnem do Medvod.


Nekaj ravnine, nekaj klanca in že sva v Postojni.

Druga pavza v Postojni

Na bencinski kratka pavza in že jo šibava proti Črnem kalu. Veter kar dobro vleče, vendar na srečo ne v prsa, ampak večinoma s strani. Medo zgleda kot stolp v Pisi. Vendar pa nama kar leti mimo Senožeč, Divače, Kozine.


Nekje na Pimorskem


Nasproti nama kot pomoč prihaja Šlibar. Srečamo se na Črnem kalu in gremo na kavo. Ne vem kam. Potem pa v šprintu do Kopra, kjer naju Šlibar zapusti.

Kava na Črnem kalu


Proti Kopru


Sama greva ob obali in nato skozi dva tunela do Portoroža. To je neka sprehajalno povezovalna pot med Portorožem in Izolo. Ker sem tu nekajkrat že bil, solim pamet Medotu. Vse dokler se po kar dolgi vožnji po makadamu ne priključiva cesti po kateri se valijo množice ljudi. Dobro, malce sva zgrešila, vendar so to dobre priprave Medota za Paris - Roubaix. Hitro sva v Portorožu, ter mimo hiše bojevnika za ne vem kaj Joška Jerića.

Hrvaška obala


Paris - Roubaix


Tunel proti Strunjanu


Rahel vzpon, nato pa šuš do Umaga. Ter še nekaj km ven, kjer naju čaka Medotova sestrična. Prespala bova v njenem apartmanu. Poezija. Skuha nama testenine, naredi nekaj solate iz berivke. Fantastično. Na razpolago nama da tudi nekaj cunj, saj sva sama samo v kolesarskem dresu.

Hvala Alenki

Kasneje odkolesariva še do Umaga, kjer kupiva nekaj izotoničnih napitkov. Ob pol deveti uri sva že v postelji. Malce branja... Nekdo leze k meni. Je to Petra? Tako kosmata? Pa joške so nekam čudne. Ah za silo bo že.

Naj tole ostane najina skrivnost


Vstaneva ob šesti uri. Malce še pospraviva, še stotič v zadnjih 15 urah prehvaliva Alenko (sestrično) in se odpraviva v malce toplejše, vendar še vedno hladno jutro. Po dobri uri sva v Vrsarju. Cel dan postavljamo prikolico, se vmes kar dobro zabavljamo. Potem pa kolesa v avto in nazaj v našo Slovenijo.

V prelepo jutro



Crkva Božice Marije



Breg - Stražišče - Breg - Medvode - Ljubljana - Vrhnika (50km, 2:23) - Logatec - Postojna (82km, 3:38), Razdrto - Senožeče - Kozina - Koper (142km, 5:40)- Izola - Portorož - Umag
Skupaj: 184.33km, 7:11,25.7 povprečna hitrost, 110 povprečen utrip, 1290 višine. Najhitrejši odsek sva imela med Postojno in Koprom (60km, 32.1 povprečna)

Drugi dan: Umag - Novigrad - Poreč - Vrsar 37km

Obadva sva izredno dobro prevozila teh 200 in še nekaj km. Na začetku zaradi mraza počasi, nato pa sva celo pot vozila okoli 30 na uro, razen klancov. Moj utrip 110, Medotov, če se ne motim 106, kar kaže da bi šla lahko hitreje. Med kolesarjenjem sem pojedel eno frutabelo, 2 dextra (vitaminski bomboni), 3 tablete BCA, popil pa pol litra vode, dve kavi z mlekom, ter eno Coca Colo.

nedelja, 5. april 2009

Trpljenje na Jezerskem

Končno mi je uspelo narediti malce daljšo kolesarsko turo. Že v petek naju je z Medotom povabil Lojze. Sprva sva bila malce skeptična, ker gremo z njim vedno prehitro. Vendar nama je kar nekajkrat zatrdil, da bomo šli izredno počasi. Res je, da je komaj teden dni nazaj odtekel maraton s fantastičnim časom 2:47. In da obstaja možnost, da je malce utrujen. Vseeno grem rajši prej še do Medota, da nekaj km odvozim počasi in da se vsaj malo lahko pogovoriva. Okoli Lojzetove hiše se nekaj kadi. Nekdo nekaj peče. Zaželiva si, da bi naju Lojze presenetil:''Fanta, danes ne bo kolesa, nekaj pojemo, Vesna bo pa nosila pivo.'' 200 m od hiše Lojze prižge števec in gasa. Hitrost do Škofje Loke niti enkrat ne pade pod 37km/h. Po pol ure je povprečna hitrost 38km/h. Tako hitro se z Medotam še nisva vozila. Nikoli. Danes pa sva šele drugič to sezono na kolesu. Po nekaj intervalih že razmišljam o odstopu. Po klancu dol ga je treba loviti, ko pa ga ujamem se začne klanec navzgor. Dirka se nadaljuje mimo Jeprce, Zbilj proti Vodicam. Tam odstopi Medo. Sam pa se še ne dam. Čeprav me že kar pošteno kisli v noge. Nekje okoli Cerkelj se voziva nekaj 100m čez 50km/h. Tam pa me čisto pobere. Mislil sem da bom bruhal. Skoraj čisto se ustavim, vendar me Lojze počaka. Pravi, da je hotel ujeti avto. Zanimivo. Sedaj gre malo počasneje in me povleče do Predddvora. Tam pa ne morem več. Odstop. Vendar ne v klasičnem kolesarskem smislu. Odstop zaradi želodčnih težav, znakov prihajajoče angine... Še vedno bova z Medotam prišla do Jezerskega, vendar kakšno minuto do uro za Lojzetam. Grem sicer počasi, vendar vseeno s težavo. Pozna se da ni še toliko km v nogah. Vseeno kmalu ležim pri jezeru in čakam Lojzeta in Medota. Lojzeta? Zgleda , da je šel še naprej do meje. Kmalu pride Medo in s sabo prinese dež. Ker sva pozabila denar, ne moreva v gostilno. Zunaj na travi sediva in čakava. Misli mi uhajajo k Blažu. Danes sem ga hotel povabiti. Dobro da ga nisem. Kaj bi sedaj z njim? Revež bi bil malce premočen. V tem pride Lojze. Kava in odhod. Na začetku malce mrzlo. Lojzeta takoj spustiva naprej, midva pa v najinem tempu dalje. Počasi, pogovor, in sigurno proti domu. Po turi kar zmatran. Še bom šel z Lojzetam,čeprav bi bilo pametno samo okoli 30 km, potem pa gremo narazen. Trenutno je preprosto predober za naju. Čeprav sem zadovoljen tudi z nama. Da se bova kdaj vozila 38km/h, pa čeprav ne cel dan si nisem mislil.

BREG - STRAŽIŠČE - BITNJE - ŠKOFJA LOKA - JEPRCA - ZBILJE - VODICE - CERKLJE - VISOKO - PREDDVOR -JEZERSKO - PREDDVOR - KOKRICA - STRAŽIŠČE - BREG

111.5km, 3:57, 755asc, 131 utrip

nedelja, 29. marec 2009

Dolgi tek v prečudovitem deževju ali Kako sovražim Blaža

Danes sem končno opravil en dolgi tek. Po spletu čudnih naključij.V četrtek pred nogometom sva se z Medotam pogovarjala, da bi bila nedelja končno lahko dan za počitek. ''Ja, če ne bo kdo spet predlagal Brdo,'' sem mu dejal. Čez nekaj minut pride Blaž in naju vpraša, če gremo v nedeljo 2x okrog Brda. ''Seveda,'' odvrneva v en glas. Ker sam potrebujem čim daljše teke, se odločim, da bom tudi do Brda tekel. Zbudim se v prelepo, sicer ne ravno sončno, ampak bolj deževno, če ne že kar neurno jutro. Ker smo uro prestavili v narobno stran, je štart še malce bolj zgoden. Do Brda pritečem že čisto moker. Medota in Blaža pa od nikoder. Po dobrih desetih minutah zmrzovanja začnem malce tečti in delati rezervne načrte, nakar prinori Medo s svojo predelano katrco. Blaž je obupal. Zaradi štirih kapljic dežja. Nič, pa greva sama. Koga nema, bez njega se može. Ker imam na sebi nekaj kvadratnih metrov nog jih malce težje ogrejem. Zato malce počasneje. Medo pridrvi mimo mene. Seveda, mudi se mu v Ljubljano, v varen objem svojih najbližjih. Sam pa še počasneje naprej. Že prej se odločim, da v drugi krog ne grem, ampak počakam Medota nekje okoli. Trimčkam okoli Brda, pa do Predoselj in pri avtu sva skoraj istočasno. Moj izkupiček 27.5 km, 2:32. Za prvič kar dobro. Upam, da naju Blaž še kdaj povabi. Za kazen pa mi bo sedaj 2x zastonj popravil računalnik. Drugače se je za današnji tek načeloma prijavil še Ivo, ki pa ga v moji zgodbi nato ni bilo. Včasih nas je okoli Brda teklo tudi po 6, sedaj pa sva ostala sama z Medotam. Nekako se priključuje še Blaž, Miha in Šamac sta srečno zaljubljena, Ivo je dobil narastek (se mu odsotnost opraviči za dobo 6 mesecev, prejšnjih 12 ne), Šlibar ima križarske vojne s svojim kolenom, Klep se je v popolnosti posvetil svojemu mačku, Lojze pa je prerastel našo sredino. Čeprav še vedno teče. Danes je na primer na tekmi 42 kilometrov pretekel v času 2:46, jaz pa 27 kilometrov v 2:32. Torej se lahko samo sprehaja z nami.

nedelja, 23. november 2008

Tek Breg - Kranj - Bled

Breg ob Savi - Drulovka - Zarica - Supernova - Zlato polje - Naklo - Bistrica - Podbrezje - Posavec - Dobro polje - Črnivec - Podvin - Radovljica - Lesce - Bled


Tek do Bleda sva imela z Medotam v planu priprav na Istrski supermaraton. Ker pa zaradi operacije z Istro ne bo nič, me tudi ni vleklo na Bled. Upal sem na sneg, da se Medotu ali Šlibarju ne bo dalo, pa nič. Sonce, sotrpina pa čisto zagreta. Medo pol ure pred startom še preveč, spet je imel popadke, ki pa so se kasneje izkazali za lažne. Vzamem camel bag (nekakšen nahrbtnik, kamor daš pijačo, katero potem piješ iz cevke, ki si jo lahko po potrebi nastaviš kamor hočeš).


Notri dam 3 frutabele, 2 gela, majico, denar, telefon. Ter seveda vodo. Tokrat samo pol litra, ker sem nekaj pijače skril na pol poti, pri tabli Malo Dobro polje (če tole bere Aleš, upam da nas ne bo prijavil, ker smo tri plastenke pustili, lahko pa jih jutri na poti v službo pobereš). Dobimo se na mostu pri Supernovi. Malce sta že nervozna, bolje rečeno premražena, saj sta me čakala 10 minut. Šlibar ima prav tako camel bag, Medo pa eno flaško za pasom, eno v roki. Na začetku še kar gre, nato pa nas vse skupaj začne zebsti. Najhuje je bilo ravno na vzponu pred Malim Dobrim poljem, kjer smo imeli pijačo. Sam se sploh nisem ustavil, saj nisem sploh še nič popil. Noge sem imel tako premražene, da sem jih komaj premikal. Saj če ni bilo vetra je še kar šlo, toda kaj ko je bilo teh trenutkov izredno malo. Čeprav smo tekli izredno počasi, pa sem se prav pošteno trudil, da je sploh kam šlo. Malo pred Črnivcam sem razmišljal, da bi odstopil. Nato pa se je malce umirilo, vendar samo za toliko, da sem se odločil da grem naprej. Nekako na pol sem se ogrel šele na zadnjem vzponu proti Bledu. So pa bile zato moje zimske ljubezni toliko prijaznejše z menoj. Grintovec je takoj na začetku začel tečti z menoj, me kmalu zapustil, pa se je že pridružil Storžič. Nato ga je za kratek čas zamenjala moja največja ljubezen Begunjščica, me zatem zapustila, vendar je že vskočil Veliki vrh. Potem pa skoraj do konca Triglav in meni izredno ljuba Kukova špica, zadnjih 10 kilometrov, pa je bila, kot se spodobi, z menoj Begunjšščica. Vse pobeljene, nekatere bolj, nekatere manj, na koncu tudi že v soncu.
Kilometri mi niso delali problemov, pojedel sem dve frutabeli, približno 2 dcl vode. Vendar je bilo premrzlo. Vsaj za tako dolgo traso.

31.8 kilometra
3 ure 17 minut
tempo 5.53
povprečen utrip 144
maksimalen utrip 166
višine 450 metrov

torek, 18. november 2008

Dolgi tek

Po zelo, zelo, zelo dolgem času (če ne štejem tekem) sem se spravil na dolgi tek. Zame je dolgi tek vse kar je daljše od Brda ( 9,6 kilometra). Zakaj sem šel na dolgi tek? Lojze, Medo in jaz imamo teden pred božičem v planu neko tekmo. Najprej moram dobiti blagoslov od mojega župnika, nič pa ni narobe če že prej malce potreniram. Škodilo mi ne bo. Skratka združil sem vse tri kroge, ki sem jih ponavadi ( v 90% ) tekel, ko sem še živel v bližini kranjskega štadiona. Najprej sem kar nekaj let tekel krogec mimo vojašnice in nazaj čez Rupo (4.6 km). Potem sem se opogumil in začel teči okoli Brda (9.6 km). Na koncu pa sem najrajši tekel krog po polju blizu vojašnice (1.5 km). In tako sem danes nostalgično startal na Mlakarjevi ulici, kjer sem se rodil in živel do 20 leta, tekel mimo Oldhamske ulice, kjer sem preživel naslednjih 5,6,7,... let ( s Petro mi življenje kar šviga mimo ), naredil krog okoli Brda in se čez Rupo vrnil do vojašnice, kjer sem odtekel še krog po polju. Nabralo se je zame kar spoštljivih 17.7 kilometrov v 1 uri in 27 minutah. Tempo 4:54, povprečni utrip 151, vzpona 120 metrov. Vem, da trener Lojze ne bo preveč zadovoljen, vendar vsak začetek je dober. Danes pa me je klical še moj tekaški partner Ivo, ki je z mano odtekel večino teh skoraj pozabljenih krogov. Ravno včeraj je presegel 1000 pretečenih kilometrov. Takoj sem moral pogledati moje podatke. Do 1000 mi manjkajo še trije plus tisti s tekme, ki je v planu.

ponedeljek, 13. oktober 2008

Trening po dolgem času

Od Celovca do danes sem šel enkrat tečt okoli Brda, enkrat s kolesom do morja, plaval sem pa samo doma v banji. Od avgusta do danes imam sicer 63 ur tenisa, kar kaže da se mi je triatlon kar malce zagravžal. Superge sem komaj še našel, na kolo sem se spomnil samo takrat, ko mi ga je Petra hotela prisilno deložirati : ''Na sobno kolo se nisi usedel že tri mesece. Daj ga ven iz dnevne, da bo prostor za kakšen lep fikus ali fuksijo!!!!''. Danes sem se končno zopet odpravil do Brda. Najprej sem odtekel 3 kilometre čisto počasi, da sploh vidim, če znam tečti, nato pa krog okoli Brda. 9,8 kilometra v 43:36, kar pomeni tempo 4:26, povprečni utrip 142. Zatem sem odtekel še kilometer počasi, nato pa za nagrado odšel še v bazen. 2 kilometra, 400 ogrevanje, 2x 500 m, 6x100m. Če mi bo v naslednjem tednu uspelo iti še kdaj tečt bom šel v Ljubljano na polmaraton, ter nato upam še v Palmanovo, drugače pa tenis, tenis, dokler si ne bom zopet zaželel triatlona. Družina upa, da čim pozneje. Čeprav če bi seštela teniške ure bi videla, da sem za triatlon porabil pol manj časa.

sreda, 20. avgust 2008

S kolesom na morje

Po nekaj letih sem šel zopet s kolesom na morje. Do sedaj sem šel 4 krat čez Ljubljano in Vrhniko, ter dvakrat čez Vršič. Letos pa prvič čez Poljansko dolino. Startal sem okoli šeste ure in šel preko Škofje Loke, Žirov, Logatca do Postojne, kjer sem imel 5 minut počitka. Kot ponavadi sem imel nekaj kilometrov iz Škofje Loke že prvo krizo. Letos sem kar nekajkrat odšel proti Žirom, vendar vedno že prej obrnil, razen enkrat, ko sem bil z Lojzetom in Medotam. Tudi danes bi obrnil, vendar sem z Lojzetom zmenjen nekje na pol poti, tako da... Čeprav nikoli ne poslušam muzike na kolesu, pa si danes kar nataknem slušalke,... in začnem uživati. Medo mi je posnel Reporter Milana. To je nek model iz Maribora, ki je imel enkrat na teden približno 5 minutni šov. Poslušajte. In to sem poslušal potem do klanca pred Vižinado, kjer mi je zmanjkalo baterij. Veter je pihal cel dan, vendar se nisem preveč obremenjeval. Vozil sem pač toliko kolikor se je dalo. Sem se pa na spustu s Črnega Kala kar nekajkrat vstavil, saj se mi je zdelo, da me bo odpihnilo do Kopra. In tako sem prikolesaril do meje, kjer me je že nestrpno čakal Lojze. Popijeva kavo, nato pa akcija. Mnogokrat sem že pisal o tem kakšna je vožnja z Lojzetam. Vendar imam danes za sabo že 160km. Grem za njim dokler bo šlo. Gre približno 25 kilometrov, potem pa me zabije. Če ne bi upočasnil in vase stisnil gel, ter malce pijače, bi me razgonilo. Potem pa počasi za njim. Čaka me v Vižinadi (13 minut). Še ena kava, potem pa zdi se mi prvih nekaj kilometrov navzdol. Lojze iz obzirnosti vozi malce bolj počasi in tako prilezeva do kampa. Pojem nekaj njegovih psihično močnejših tablet, popijem neko tekočino čudne barve in... sem na morju. Kljub tisti krizi z Lojzetam še nikoli tako spočit in s tako lahkoto.

TRASA:
Breg - Železniška postaja Žabnica - Žabnica - Sv.Duh - Škofja Loka - Zminec - Poljane - Gorenja vas - Žiri - Rovte - Logatec - Laze - Planina - Postojna - Hruševje - Razdrto - Senožeče - Divača - Kozina - Črni Kal - Kubed - Gračišče - Sočerga - Buzet - Vižinada - Žužiči - Lovreč - Vrsar

SKUPAJ: 222.9 kilometrov, 7ur 40 minut, 29 povprečna, 124 povprečni utrip