torek, 27. januar 2009

Nino Cokan pogovor

Nino Cokan. Nekaj čez 30 – letnik. Iz Celja. Triatlonec. 17 kratni Ironman. Letos se je kot edini Slovenec doslej uvrstil na Svetovno prvenstvo tako v Ironmanu kot v Xterri.


LUKAZOJA: Kaj je sploh Xterra in zakaj še to poleg ''običajnega triatlona?

NINO COKAN: Xterra je off road triatlon: plavanje 1100-1500m (odvisno od tekme), off road-gorsko kolesarjenje 30-35km (odvisno od tekme), off road tek 10-12km, zakaj pa ne bi še kaj novega probal in odkril, ne?

Xterra




LUKAZOJA: Menda obstaja tudi kombinacija Hawaii double? Uvrstitev?

NINO COKAN: IRONMAN HAWAII+XTERRA HAWAII=HAWAII DOUBLE, 10 mesto na svetu absolutno, le 22 jih je skupno naredilo normo za obe svetovni prvenstvi.


Start tekme na Havajih



LUKAZOJA: Ker sta bili obe tekmi na Havajih si moral kar nekaj časa preživeti tam. Domotožje, kako ti je zneslo s financami in ali si se lahko tako hitro regeneriral?

NINO COKAN: 1 mesec na Hawajih, od tega sta bila moja dva 17 dni z mano, s financami je križ, regeneracija pa ni bila problem.



Kolo - Havaji




LUKAZOJA: Zdi se mi, da ti več pomeni tekma v Ironmanu. Če bi bili tekmi v obratnem vrstnem redu, torej prvo Xterra, nato pa Ironman, bi vseeno šel na obe?

NINO COKAN: Definitivno bi šel na obe, če bi le imel dovolj denarja. Vse je odvisno od denarja, tako žal pač je. Mi pa Ironman pač pomeni več, ker sem si to dolgo želel, vem, da sem bil sposoben, bilo je le še vprašanje časa…


Havaji - v cilju



LUKAZOJA: Isto leto si se udeležil tudi tekme Absa Cape Epic. V paru z Luko Kodro sta dosegla najboljšo slovensko uvrstitev do sedaj. Kaj več o sami tekmi, kaj je sploh Absa Cape Epic, občutkih?

NINO COKAN: Najbolj nora MTB dirka na svetu, definitivno!!! 966km 18500m višinske razlike, v 9 dneh iz vzhoda na Zahod Južno afriške republike, vsak dan od 5-8 ur na kolesu.


Absa Cape Epic



LUKAZOJA: Zakaj toliko različnih športov? Dobro, marsikdo bi pomislil, da kolo je pač kolo, vendar treningi so sigurno različni za tekmo v triatlonu, Xterri? Ali pa se motim?

NINO COKAN: ZAKAJ, da je bolj pestro, monotonije ne maram preveč, zato mora skozi nekaj dogajati, je pa problem ker ni več kandidatov za treninge, potovanja in tekmovanja…Trenira se čez leto v celoti za Ironman, vse ostalo je le za trening, kolesarske dirke, Cape epic, Xterra…to je le dobro dopolnilo.

Absa Cape Epic - hotel



LUKAZOJA: So ti nastopi v Xterra ( poleg nastopa na svetovnem prvenstvu je Nino nastopil še na tekmah Xterra na Češkem in v Italiji) škodovali ali koristili pri rezultatu v Ironmanu?

NINO COKAN: Meni je vse le koristilo.



LUKAZOJA: Te bodo v naslednjih letih še videli na Xterra, Absa Cape Epicu?

NINO COKAN: Definitivno XTERRA HAWAII 2009, IRONMAN HAWAII 2009 in Cape epic 2010.

Bazni tabor




LUKAZOJA: Sedaj pa se popolnoma vračam k triatlonu. Zakaj triatlon, kako si sploh prišel do tega športa? Koliko časa si potreboval do prvega nastopa na Ironman tekmi?

NINO COKAN: Triatlon predvsem zaradi radovednosti, kasneje pa premagovanja samega sebe, dokazovanja in izboljševanja rezultatov. Ko sem začel tekmovati na triatlonih, IRONMAN ni bil tako razvit kot danes, ko že vsak vse ve. Takrat se je vse nekaj skrivalo, nihče ni želel povedati nič, še manj pa smo imeli pojma o tekmah po svetu npr: Ironmanih. Na prvem Ironman triatlonu sem nastopil po 8 letih tekmovanja na sprintih in olimpikih. Bil sem pa že takrat zelo dobro pripravljen, a še nisem dovolj dobro poznal sebe kar je ključnega pomena, če nisi delan po vseh »normalnih standardih« kot jaz. Vem pa, da sem takrat treniral že tudi preko 35 ur tedensko, brez da bi bil kaj posebej utrujen in poškodovan, ampak prehrana na tekmi je pa še vedno 50 % rezultata.


Ironman Arizona




LUKAZOJA: Na tvoji spletni strani http://www.ninocokan.com/ sem opazil, da si nastopil na 19 ih Ironman tekmah. Dveh žal nisi končal. Zakaj? Ali bi bilo z zdajšnjimi izkušnjami kaj drugače?

NINO COKAN: Nastopil na 19. Končal pa sem jih 18 s tem, da sem bil na dveh od teh še diskvalificiran. Na svojem prvem v Avstraliji (nihče ne ve zakaj, kljub temu, da imam medaljo, finisher certifikat, sliko v cilju…drug dan po tekmi me enostavno ni bilo na rezultatih, sodniki so pa že šli naprej na naslednjo tekmo… ampak tekmujem zase, zato vem kako je bilo. Enako je bilo v Braziliji 2003, ko sem s časom 9.23 po celotnem pretečenem maratonu v času 3.23h s Fernando Keller z ramo ob rami, doživel neprijeten tuš, kjer nas je preko 50 komadov bilo diskvalificiranih že kao na plavanju, ko zaradi visokih valov nismo plavali okrog ene boje, a z nami so bili spremljevalci na kajakih in kanujih…tekmovali smo do cilja, a šele tam bili pričakani z novico. Na Kanarskih 2007 pa sem na polovici maratona odstopil, saj mi ni bil cilj tekmo končati, ampak doseči normo za Hawaje, Vem, da sem bil prej tako tudi pripravljen, ampak, ko sem videl kakšen čas teka imam in stanje v kakšnem je telo na tem delu tekme, sem se nehal slepiti in zaključil, imel sem namreč probleme s križem in nogo, kar se mi je vleklo že nekaj mesecev in potem po rednih obiskih fizioterapevta to končno saniral.



Ironman Kanada




LUKAZOJA: Treningi. Če ni skrivnost (mene in prijatelje to najbolj zanima), koliko km letno v plavanju, teku in na kolesu?

NINO COKAN: Števcev nimam, kilometrov ne štejem, seštevam le ure teh pa je včasih na mesec tudi preko 120, včasih pa na teden tudi le 10.

Ironman Južna Afrika




LUKAZOJA: En dan v polnem treningu? Vrstni red aktivnosti, hrana, počitek?

NINO COKAN: Plavanje 6.00 , zajtrk, urejanje ostalih stvari, počitek, kolo 2h, kosilo, popoldan s tamalim do 19.30, tek 1h ali fitnes. Dvomim pa da bo še vedno toliko časa kot je bilo do sedaj, ker vem da za dober rezultat rabiš le čas in denar in da se da priti na Hawajih do 9.00 ALI POD, ampak to pomeni par let nič drugega, to pa je v teh časih zame NEMOGOČE, če bi pa že, pa ne vem kaj bi to pomenilo…VERJETNO NIČ.

Triatlonci (še eden se skriva nekje)




LUKAZOJA: Videl sem, da se poleg samih triatlon tekem udeležiš tudi ogromno drugih tekem v teku, kolesarskih prireditev, plavalnih? Se ne bojiš poškodb, greš tam na polno?

NINO COKAN: Poškodbe so sestavni del, a v večini pri meni le mehko tkivo, ki se hitro celi..ok ne vedno a, do sedaj še gre. Ostale tekme odvisno od termina in glavnih tekem, tako za trening kolikor gre pač gre…včasih hitreje včasih počasneje.

Menjalni prostor



LUKAZOJA: Trener? Imaš kakšen plan treningov ali delaš po občutku?

NINO COKAN: Trenerjev zamenjal že kar precej, a v Sloveniji pravega še nisem našel. Ironman je specifika in ne moreš gledati iz sebe in tako svetovati drugim in govoriti, da je tako in nič drugače. Do cilja vodi več različnih poti, vsi smo drugačni, vsako telo reagira drugače in vsak ima še nešteto drugih stvari, ki jih je treba vkomponirati v življenje, cilje in rezultate…


Ironman Nemčija



LUKAZOJA: Sama Ironman tekma. Zadnji teden. Hrana, treningi?

NINO COKAN: Tempiranje po planu iz ene knjige in starih izkušenj, včasih pa po občutku, vse odvisno od občutka in stanja v katerem je telo. Brezveze se držati kot pijanec plota, če telo govori drugače…


Ironman Lanzarote



LUKAZOJA: Dan pred tekmo. Hrana, trema, kaj počneš?

NINO COKAN: Počitek, pujsanje s hrano, preživljanje časa s tamalim in mojo boljšo polovico, relaksacija…

Xterra Češka




LUKAZOJA: Tekma. Koliko in kaj poješ, popiješ?

NINO COKAN: Geli, sendviči s sirom in ananasom, accelerade, koliko in kdaj po občutku, ki ga prej natreniram zelo natančno.

Ironman Anglija



LUKAZOJA: Pivo, pizza?

NINO COKAN: Roler in pizza.

Xterra Italija




LUKAZOJA: Cilj vsakega triatlonca, vsaj tako mislim, je uvrstitev na Svetovno prvenstvo. Ti si tam bil, prav tako v polironmanu (na Floridi), kot v Xterra. Kaj ti je sedaj motiv?

NINO COKAN: Vse to pa še Ultraman in Cape epic v enem letu.


Če ne končam Ironmana...



LUKAZOJA: Večkrat v svojih poročilih omenjaš sina. Te podpira, je vesel, da je oče športnik, gre po tvojih stopinjah?

NINO COKAN: Če je vesel bo treba vprašat njega, ga zanima, forsiram ga ne, se bo že sam odločil, pokažem mu pa vse, da bo vedel in imel možnost sam malce tudi razmisliti kaj in kdaj in kako. Rad ima pa, hvala bogu, rokomet in nogomet, tek mu ne diši, plavanje tak tak, kolesari pa ko zmešan, bi ga »mogu že skor na špago dat«…

Ironman 70.3 Florida




LUKAZOJA: Triatlon v Sloveniji? Si zadovoljen z razvojem, promocijo, tekmami? Stara, nova garnitura v Triatlonski zvezi?

NINO COKAN: Triatlon v Sloveniji je v porastu, razvoj bi lahko bil še boljši, promocije premalo, tekem premalo, preveč pa »zavidljivih in nesposobnih ljudi«, ki se naslajajo ob boljših marketinških, organizacijskih in ostalih sposobnostih in aktivnostih drugih…

Snemanje filma?



LUKAZOJA: Ostali slovenski triatlonci. Se družite, mogoče kdo tudi prijatelj, skupaj trenirate?

NINO COKAN: Prijateljev kar precej, družimo se, a ne na treningih, je le specifika in vsak se drži svojih planov, verjamem pa da bo tega več, ko bodo, bomo ljudje spoznali, da smo skupaj boljši…ampak do takrat bo preteklo še kar nekaj vode in zamenjalo se bo še kar nekaj generacij.

Počitek pred tekmo



LUKAZOJA: Kino, knjiga, razstave, drug šport, ali pa ti poleg triatlona ne preostane nič časa?

NINO COKAN: Kino, knjige, tenis, košarka, hribi, prireditve, organizacija dogodkov…vsega po malem, časa je dovolj, vedno, le organizirati se je potrebno.


LUKAZOJA: Dopust. Sploh greš? Postaviš šport tam na drugi tir?

NINO COKAN: Dopust imamo celo leto, pozimi vsak vikend na morju v Savudriji, poleti pa po tekmah doma in v tujini, upam, da tako ostane čim dlje, da bom imel moja dva »božja voleka« možnost peljat po celi Evropi in celem svetu, tako ali drugače.

Ljubezen



Zdaj pa zaključujem, da boš imel še kaj časa za trening. Lepo se ti zahvaljujem za tvoj trud in prijaznost.


Še nekaj podatkov o njem z njegove strani:

  • Število tekem v karieri: preko 150
  • Najljubša hrana: špageti na 100 in 1 način
  • Najdaljši plavalni trening: 7.5 km
  • Najnižji utrip v mirovanju: 39 udarcev na minuto
  • Najvišji do sedaj zabeleženi utrip: 206 udarcev na minuto
  • Najdaljši kolesarski trening: 270 km v 8 urah
Oprema:

Plavanje:

  • Neoprenska obleka Orca Predator za Ironman tekmovanja
  • Speedo fast skin za krajše triatlone in plavalna tekmovanja
  • Speedo kopalke za trening
Cestno kolesarjenje:
  • Kolo Karbona Trial lite
  • Oprema: 10 redna Duraace
  • Krmilo: Xena
  • Sedežna opora: Karbona Aero shape
  • Sedež: Selle flite gel SLR
  • Obroči trening: karbona
  • Obroči tekmovanja: Karbona Time speed
  • Gume trening: Michelin Dynamic
  • Gume tekmovanja: Continental competition
  • Čelada: Louis Garneau – Rocket

Gorsko kolesarjenje:

  • Gorsko kolo Haro Sonix Werx (Full suspension)
  • Oprema: komplet shimano XTR
  • Zadnji amortizer Fox float RP23
  • Sprednji amortizer Fox 32 F100 Pro tune Terralogic dumping
  • Pedala XTR
  • Sedežna opora Ritchey WCS
  • Krmilo Ritchey WCS
  • Zavore shimano XTR hidraulic disc
  • Gume Maxiss Crosmark ust tubeless

Tek:

  • Trening in tekmovanja: Asics Duomax

Ostalo:

  • Očala Oakley Radar
  • Števec: Garmin 305 edge

petek, 23. januar 2009

Jesenice-mesto jekla in cvetja

Tak napis me pričaka pri vstopu v Jesenice. In me vedno nasmeji. Tako je tudi danes, kljub temu, da se kar nekako čemerno vozim proti bolnici.Zopet sem v vojni z mojimi nohti. Čeprav se kar borim, pa mi glas globoko v meni govori, da je ta bitka izgubljena. Če me bodo danes rezali, bo to šestič na desni nogi in drugič na levi. Pa nisem preveč obupane sorte, zavedam se, da so teli moji prsti malenkost proti drugimi boleznimi in poškodbami. Moti me le stalno ponavljanje. Če me spomin še ne izdaja, sem bil prvič operiran pred štirimi leti, od tedaj naprej pa sem več skupaj z bolečinami kot z bližnjimi. Sicer sem se po moje kar navadil, ampak vseeno moti, ko te ponoči kljuva po prstih, ko na smučanju misliš, da te nekdo s kladivom tolče, ko pri udarcu žoge mislim, da sem brcnil v vrečo cementa in ne nazadnje, ko se odločim, da nič ne bom počel, potem grem pa z ženo v kino, kot ponavadi sezujem čevlje, prsti pa me potem neprestano opozarjajo naj ne šlatam žene ampak se malo posvetim njim. V zadnje sem bil operiran decembra, potem je bilo normalno, da nekaj dni boli, potem sem si par dni še lagal, da me še vedno boli, ker..., po dveh tednih pa sem že vedel, da stanje ostaja isto. Potem pa večno vprašanje ali doma ležati z zmerno bolečino ali pa vse početi z malce večjo bolečino kot zmerno ( zdravnica je dejala, če kaj ostane v prstu mi ne pomaganoben počite, ker infekcija bo slej ko prej izbruhnila). En mesec je še nekako šlo. Potem pa sem se po sobotnem turnem smučanju v kraljevstvu Kugyja zbudil z bolj vijoličnimi kot rdečimi prsti in... Ker nisem mogel obuti čevljev, je bil to znak, da gremo zopet na izlet na Jesenice. Ker nisem vedel kdaj bom na vrsti, sem šel najprej do Slavice Bizjan. Ta prijazna teta vsak torek od 18. ure dalje vodi v Ljubljani kozmetično šolo. Kdor hoče iti tja, jo pokliče in ima zastonj oskrbo. Prste mi uredi tako, da lahko obujem čevlje, pošteno pa mi pove, da mi ne more pomagati. Doma obrnem nekaj telefonov in že sem pred tablo: Jesenice, mesto jekla in cvetja. Dobro, za jeklo se ne bi ravno prerekal, ampak cvetje? Če sem prejšnjič hvalil hitro oskrbo, pa je danes še hitreje. Direktno iz sprejemne grem v ordinacijo, čevlje, nogavice dol, pogled, otip in že ležim v operacijski. Če se mi je prejšnjič zdelo, da se mi nekaj sanja o vzroku, posledici in odpravi teh problemov, pa se mi sedaj zdijo odvodi in integrali prava malenkost v primerjavi s tem. Nekaj sem probal brskati po internetu, pa ni kaj preveč oprijemljivih podatkov (če se komu kaj sanja, bom zelo hvaležen). Takole približno mi je dejala gospa zdravnica (sicer jo dobro poznam in se ji zahvaljujem, če slučajno tole bere, vendar pa ne smem omenjati njenega imena, da ne bo kdo posumil, da je šlo za protekcijo): ''Noht je roženi odrastek,ki nastane iz živih kožnih celic prsta v matriksu. Ker imaš take težave, smo ti odstarnili matriks v celoti. Vendar pa vedno znova zraste. In ga potem zopet odstranimo. Zaradi tega sem pesimistična kar se tiče popolnega ozdravljenja. Je kot nekak začaran krog. Možno je pa tudi, da težave povzročajo brazgotine, ki nastajajo pri operacijah. To pa bi bilo potem potrebno rešiti na nek drug načim.'' Vprašal sem, kateri je ta način, vendar do odgovora nisem prišel. Mogoče naslednjič.
Spotoma se ustavimo še v lekarni, kjer dobim neke čudne tablete(Analgin metamizole), potem pa domov, pod deko. Bolečine so vsakič drugačne. Prepričan sem, da so bile danes najmočnejše do sedaj. Prvič sem po pravilih jemal tablete in če so delovale, kako bi bilo šele, če jih ne bi vzel. Kljuvanje hodi v intervalih. Tedaj se skrijem pod deko, malce ugriznem v kakšno stvar, z rokami izvajam nek čuden ples, spuščam patetične glasove. po parih minutah pa zmagoslavno pridem izpod odeje in cel svet je moj. Do naslednjič. To potem traja en dan. Bolečine so potem prisotne še nekaj dni, vendar to ni več nič posebnega. Tako sedaj že ležim z laptopom, malce nakladam in skoraj že uživam.



Pa še en filmček za motivacijo


ponedeljek, 19. januar 2009

St. Polten Halfironman filmček

Danes sem po pošti prejel video s tekme v polironmanu iz St. Poltna. Sicer je kratek, ampak je zelo dober.

torek, 13. januar 2009

Danes ni naslova, ker se mi niti sanja ne kakšnega bi dal: Varnost v gorah, Spoštovanje do gora, Kako v gore, Kako smo lahkomiselni, Enkrat se srečno konča, drugič... Pišem direktno iz glave, brez popravljanja, brez razmišljanja ali bom koga užalil ali ne. Zaenkrat niti ne vem ali bom objavil ali ne. Po eni strani lahko pride do kakšnega prerekanja. Vendar po drugi, če bo kdo kaj pametnega odnesel od tega, se pa tudi splača. Med tisto, če bo kdo kaj pametnega odnesel, mislim tudi sebe.
Moja zgodba:
Šlibar me je nekje sredi prejšnjega tedna obvestil, da gre z Bizotam na Triglav v nedeljo zjutraj. Takoj sem za. Potrdim udeležbo. Čez 5 minut mi je že žal. Pozimi sem enkrat že bil na vrhu, skozi Krmo do Kredarice pa sem šel tudi že okoli 5 krat. Pot je dolga, naporna. Od smučanja tudi ni kakšnega posebnega užitka. Vendar, ker sem rekel da grem, potem grem. V četrtek pa se mi ob vzponu na Hajnževo sedlo pojavijo hude bolečine v..., nimam pojma kako se reče, skratka v kosti med gležnjem in kolenom. Zato grem v petek preverit na Zelenico ali je kaj bolje. Obrnem že pred koncem prve sedežnice. Doma malce mažem, sposodim si tudi neoprensko zaščito za ta del noge. Pa pancerje bom imel vseskozi odpete, pa bo že nekako. Obvestim še Zdeša, Šparovca. Ponavadi grem v hribe prav z njima, ter Šlibarjam. Njim tudi popolnoma zaupam, vem kaj lahko pričakujem od njih, in sem tudi zelo rad z njimi. Zdeš previdno preloži odločitev, Šparovec prav tako. Proti večeru Zdeš nato predlaga za soboto spust po Petem žrelu (Storžič). Oh, veliko rajši bi šel sem, toda kaj ko sem že obljubil za nedeljo. Iz zagate me kot ponavadi reši Petra, ki pravi, naj grem v soboto (doma bi bili do 12 ure), ter še v nedeljo. Ne mine 5 minut in že kliče Šparovec z idejo, da bi šli proti Triglavu v soboto zvečer (polna luna). Sedaj je to že tretja varianta. Telefoni levo, telefoni desno, Peto žrelo odpade, un gre še z nami zvečer, spali bomo na Kredarici, pa na Vodniku, pa nato v Pastirski, tudi Dolič omeni neki čudak. Pa z nami gre Boris, pa Dore, pa od Doreta kolega, pa Boris zdaj ne gre, gre pa od Doretovega kolega kolega, in tako dalje do 17 ure. Dokončna zasedba in plan dela: z mano v avtu Zavšek, s Šparovcam v avtu še trije, od katerih enega bežno poznam, ostala dva ne. Gremo čez Bohinjska vratca do Vodnikovega doma, tam prespimo v zimski sobi, nato pa zjutraj proti Kredarici, od tam pa na vrh. Šlibar in Bizo štartata v nedeljo ob treh.
Mi se dobimo pri Firerju (gostilna v Mojstrani, ob glavni cesti). Spotoma v bolnišnici na Jesenicah pobereva še Čičiča. Midva ga prvič vidiva, on prav tako naju. V bistvu sploh ne ve, da midva greva, prav tako ne pozna Šparovca, katerega edinega poznam jaz iz drugega avtomobila. Dobro, nič zato. Gremo do firerja, naročimo kavo in čakamo ostale člane. Potem pa steče pogovor. Ponavadi sem firbčen glede tega kdo je kje bil. V glavnem: Čičič, ki ima s sabo board, je bordal nazadnje pred petimi leti, do danes pa je bil samo enkrat na Rodici. Želi si na Triglav, ker še nikoli ni bil. Niti poleti. Dereze ni imel še nikoli na nogah. Sicer jih je pred odhodom probal natakniti, pa nekako ni šlo. Pove pa tudi, da bodo oni spali zunaj, ker še nikoli niso in bi radi probali?????? Zunaj pa vsaj minus 10 stopinj. Ali pa še več. Obenem tudi Zavšek, ki je bil z menoj, zve, da kljub temu da je pozabil planinsko izkaznico, ne bo škode, saj pozimi ni odprtih koč, prav tako pa bo ostal brez večerje. Tu je moja krivda. Zdi se mi, da sem mu točno povedal, da koče niso odprte. Lahko pa, da mu nisem čisto točno, ali pa se nisva dobro razumela. Vendar zanj me ni nič skrbelo, saj je veliko letal okoli s Šlibarjem. Potem pridejo še ostali in odpeljemo se do Krme. Startamo okoli 20 ure. Z Zavškam greva naprej, vendar v zelo počasnem tempu. Mimo Kovinarske koče prideva v dobri uri do garaž ( parkirišče na koncu ceste, kjer se parkira poleti). Potem pa skozi gozd in po danes prečudoviti poti naprej. Tako je svetlo, da hodiva brez svetilk. Jaz svoje niti nimam, ker sem jo posodil Šparovcu. Še naprej hodiva počasi, da naju bodo ujeli, pa nič. Počasi začutim nogo. Najprej Zavšku potožim, da grem samo do Vodnika, pa jutri takoj domov. Potem pa v naslednji uri obupam in se odločim, da grem takoj nazaj. Nekaj časa jih še čakava, vendar brez uspeha. Zavšek odide kar nazaj v dolino. Sam bom smučal, zato še malce posedim. Čez približno 20 minut me Zavšek pokliče in reče, da jih ni nikjer. Odsmučam navzdol in že v gozdu jih slišim desno od mene, nekje na plazovih pod Viševnikom in Draškima vrhovoma. Zato jih toliko časa ni. Hodijo po ostankih plazov. Spet moja napaka. Čeprav je Šparovec tukaj hodil ravno tolikokrat kot jaz, pa je v temi očitno spregledal pot po gozdu, zdaj pa se pobijajo. V glavnem pokličem Šparovca, povem da grem domov. Brez problema. Razume. Odsmučam do avta in z Zavškam se odpeljeva proti domu. Doma še enkrat pokličem Šparovca. So še kar dosti pod Bohinjskimi vratci. Čičiču, ki je brez borda se ugreza, ostalim s smučmi preveč zdrsava. Eden je brez srenačov, eden brez palic ( tako mi je rekel Šparovec, če ni tako me naj popravi). Zdi se mi da so zelo pozni. Francoski alpinist je prejšnji teden do Bohinjskih vratic rabil tri ure, oni pa so na poti že 5 ur, pa še nič jim ne obeta, da bodo kmalu v postelji. Se opravičujem, v igluju. Takoj zjutraj pokličem Šparovca, pa nato še Čičiča. Nedosegljiva. Dobro, spita. Klic ponovim čez kakšno uro. Isto. Potem pa začnem težiti Šlibarju, ki je ravno takrat prišel na Kredarico. Naj pogleda, če so gor. Ni jih. Šlibar gre na vrh in nazaj na Kredarico. Še vedno jih ni. Malce me skrbi. Računam, da dalj kot do osmih niso mogli spati. Če bi šli naprej do Kredarice naj bi rabili največ tri ure. Če bi šli v dolino še manj. Zakaj se potem ne oglasijo? Kličem in kličem. Zdi se mi, da je imel Šparovec 36 mojih neodgovorjenih klicev. Ura je že krepko če poldne. Okoli 16 ure prvič pokličem Francoskega alpinista ( mož od Šparovčeve sestre, alpinist, gorski reševalec ). Ni ga. Nazaj me pokliče okoli 18 ure in pove, da ni panike. Šlibar okoli 19 ure pride v dolino. Njihov avto je še vedno v dolini. To povem Francoskemu alpinistu in po telefonu se mi zazdi, da ni več tako fino. Jaz sem že ves paničen. Iščem variante kam bi lahko šli, pa jih ne najdem. Tudi, če so bili pri Vodniku, bi okoli največ 17 ure odsmučali nazaj in bi bili najkasneje ob 19 uri v dolini. Na Kredarici jih definitivno ni bilo (klicali, preverili). Kličem, kličem, nedosegljivi. Ob 19:30 pokliče Francoski alpinist in mi reče, naj se pripravim, da greva gor. V ozadju se Urša, če malce polepšam, krega na ...vse. Še enkrat pokličem Šparovca. Nedosegljiv. Čičiča. OGLASI SE:'' Ja kle smo, v Gorjah. Pijemo pivo.'' Veselje. Kje so bili, kaj je bilo? Briga me, važno, da so zdravi.

Šparovčeva zgodba:
Hodili so izredno počasi, do Vodnikovega doma 6 ur. Na iglu so pozabili. Zimske sobe niso našli, mogoče je bila preveč zasnežena. Zato so šli v drvarnico. Brez panike, samo odšraufali so dva vijaka, vrnejo ob prvi priliki. Ker je bilo izredno malo prostora so vsi štirje spali na boku. Ko se je kdo hotel obrniti, je zbudil soseda in vsi so se prevalili. Zaspali so ob petih in se zbudili okoli pol desete. Zdi se mi, da je imel Čičič tako zmrznjene pancerje, da ni mogel dati noter nog. Zato so zunaj zakurili. Ob gretju se jim je zažgala plastika na pancerju. To so končno rešili in se odpravili proti Kredarici. Vendar se je Čičiču preveč vdiralo,zato so se vrnili nazaj in mu iz lesa naredili krplje. Spet so startali, a se zopet vrnili. Utrujeni so malce zaspali. Zbudil so se ob 16 uri in krenili proti dolini. Mogoče bom malce pomešal, ampak približno tako. Šparovec je padel na prst in ni mogel več smučati. Čičič ni mogel bordati. Ne vem zakaj. Zato sta, zdi se mi da samo onedva šla peš v dolino. Spet zelo počasi, saj so rabili 4 ure do avta. Nato so se oglasili na telefon.

Vse se je dobro končalo, lahko pa se ne bi. Mogoče sem zagnal paniko, pa je tudi ne bi bilo treba. Obvezno pa bi Šparovec moral poslati vsaj sporočilo, da je vse v redu. Pa ni treba ravno meni, lahko tudi bodoči ženi in materi njunih bodočih 4 otrok. Potem:
  • bilo nas je 6, imeli smo samo eno bivak vrečo
  • premalo smo se pozanimali, kje, kako bomo spali
  • vsaj dva sta bila absolutno nepripravljena za zimski vzpon ( to je zame Šparovčeva krivda)
  • pomankanje opreme pri vseh (palice, svetilka)
  • pijača (kar nekaj smo jo imeli v plastenkah, kjer je vse zmrznilo)
  • nepoznavanje terena (nihče še ni bil po tej poti pozimi na Vodniku)
Pa še mnogo drugih stvari. Da ne omenjam, da od nas šestih, je imel samo eden lopato (pa še to po moje da bi delal iglu), eden žolno, eden prvo pomoč. Lahko da se motim, vendar več kot dva sigurno nista imela po dveh stvari naenkrat. Tako, da smo vseh šest skupaj sestavili eno nepopolno opremo za varno gibanje v zimskih razmerah. Potem sem naslednji dan sovražil hribe. Zakaj? Sami silimo na njih na vse nemogoče načine, popolnoma nepripravljeni, potem je pa gora kriva. Še za konec. Absolutno sem prepričan, da so vsi fantje zelo dobri, saj jih drugače Šparovec ne bi imel za prijatelje. Vendar sam tako ne bom več hodil. Šel bom s svojimi prijatelji in tistimi, za katere vem, da jim lahko zaupam. Ker, šel sem z njimi, počutil sem se izredno odgovornega, pa naj drugi govorijo kolikor hočejo, da so se sami odločili in je odgovornost samo njihova.
-

sreda, 07. januar 2009

Hajnževo sedlo

Vso pot proti Ljubelju sem premišljeval ali bi šel na Zelenico ali Hajnževo sedlo. Malce dvoma mi je povzročalo dejstvo, da na Hajnževem sedlu še nisem bil. Pa še sam...
Avto pustim za zadnjim predorom na cesti Tržič - Ljubelj, na desni strani ob stari leseni uti. Pot, kolovoz gre v dolgih ključih do spodnjega dela planine Korošica. Hojo ovira plaz, ki se je nesramno sprožil ravno po sredini moje poti. Tako, da je na vsakem ovinku, ki so bolj kot ne pogosti, treba telovaditi po kar ledeni smučini. Prav bi mi zopet prišli srenači, ki so se končno opogumili in prišli iz nahrbtnika na smuči. Za končno uporabo pa bodo še malce počakali. Smučina kmalu zavije v kotanjo pod Zajmanovimi pečmi. Tam se me usmili tudi sonce in po nekaj hektolitrih pretečenega znoja stojim na sedlu. Čaj, frutabela, malce psihično močnejšega napitka, nekaj slik. Vidim, da se po sredi ni še nihče peljal. Malce me mika, vendar če bi bilo dobro in varno bi se že kakšen našel in peljal dol. Zato se peljem čisto po desni strani gledano navzdol. Samo na začetku zapeljem malce bolj po sredi in takoj ugotovim zakaj tam še ni prevoženo. Kloža, ki se predira. Zgleda mi kar nevarno. Previdno v rikverc zapeljem nazaj in nato v popolnem pršiču uživam. Spodaj se priključim na cesto, ki sicer je malce poledenela, vendar je bilo zgoraj prelepo, da bi se sedaj pritoževal.

Proti sedlu

Še malo

Zajmanove peči

Spredaj Palec in Zelenjak, zadaj Vrtača

Sedlo

Kladivo

Vstop v zavarovano pot na Veliki vrh

Bazni tabor




Ljubelj - Hajnževo sedlo 1:40ure, povp. utrip 157, vzpon 870 metrov
Spust 30 min, povp. utrip 138

ponedeljek, 05. januar 2009

Plazovna žolna

Francoski alpinist nam že nekaj časa teži, da si kupimo plazovne žolne. Naj ga potolažim, da smo vse bolj osveščeni in da ni več daleč dan, ko jih bomo vsi imeli. Seveda pa zraven še sondo, lopato.

Francoski alpinist, vzor etičnega alpinizma med odpravo

Nekaj dejstev iz statistike IKAR : 99 % plazov tvori suh sneg vseh oblik, največ klož, 90 % plazov, ki zajame gornike, jih ti sprožijo sami, 85 % zasutih je najdenih z žolno, a le 5 % odkopanih , 90 % zasutih leži približno 1 m globoko, 52 % popolno zasutih je žal mrtvih, 90 % možnosti preživetja imamo le v prvih 18 minutah in le še 34 % med 18 in 35 minuto. S takojšnjo tovariško pomočjo je rešenih 91 % zasutih gornikov. Čas, ki je potreben, da en človek odkoplje osebo, ki leži 1 m globoko, in sicer le toliko, da očisti dihala, je v primeru uporabe žolne, sonde in lopate 11–15 minut. Če uporabimo žolno in lopato, se čas podaljša na 25–30 minut, medtem ko lahko traja 45–90 minut, če uporabimo samo žolno. Zavedati se moramo, da nas žolna ne varuje pred zasutjem, temveč omogoči v najkrajšem možnem času locirati zasutega!
Kot lahko razberemo iz navedenih izvlečkov statistike IKAR, je edini dokaj uspešen način iskanja zasutih v snežnih plazovih s pomočjo plazovne žolne. Le ta nam omogoči hitro lociranje popolnoma zasutih žrtev. Za učinkovito rabo žolne mora le-ta delovati brezhibno in moramo jo znati uporabljati. Seveda pa je žolna le tretjina obvezne opreme gornika pozimi. Poleg nujno sodita še plazovna sonda in lopata!
O žolni
Žolna je z električno energijo napajana sprejemno-oddajna naprava. V normalnih pogojih služi kot oddajnik – vir elektromagnetnih valov določene frekvence, in s tem določa položaj imetnika. V primeru potrebe pa lahko to isto napravo s preklopom spremenimo v sprejemnik (detektor) in z njim iščemo in lociramo zasutega s podobno napravo.
Razvoj žoln se je začel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Prvotno so različni proizvajalci izdelovali žolne z dvema različnima oddajnima frekvencama (2275 k Hz proizvajalcev Skadi in Pieps ter 457 kHz proizvajalca Baryvox). To je povzročalo nemalo težav, saj si uporabniki različnih tipov med seboj niso mogli pomagati, zato je Podkomisija za plazove IKAR dosegla sporazum, da se v prehodnem obdobju uporabljajo žolne obeh frekvenc, po izteku tega roka pa enotna frekvenca 457 kHz na vseh napravah. Tako ena generacija žoln pred sedanjimi oddaja le še na dogovorjeni frekvenci, »išče« oziroma sprejema pa še vedno obe.
V Sloveniji sta se z razvojem podobnih naprav ukvarjala dr. Avčin in dr. Jeglič. Naprava je oddajala na frekvenci 108 MHz. Oddajnik paličaste oblike je uporabnik nosil okoli vratu, za sprejemnik pa sta uporabila »tranzistorski« radio aparat, ki je ob približevanju iskanemu oddajal zvoke, podobne tistim, ki jih povzroča žolna ob dolbenju luknje v drevo. V spomin dr. Avčinu v Sloveniji vse oddajno-sprejemne naprave za iskanje zasutih v snežnem plazu imenujemo »žolne«.
O uporabi žoln
V nekaj letih je prišlo na tržišče kar nekaj novih tipov žoln. Predvsem se razlikujejo v načinu prikazovanja smeri in razdalje do ponesrečenega. Starejši modeli imajo analogni prikaz (pisk različne jakosti in prikaz jakosti sprejetega signala s svetlečimi diodami), novejši modeli imajo vgrajen mikroprocesor in digitalni prikaz smeri, oddaljenost od zasutega in nakazano smer iskanja. Naprave se razlikujejo še po številu vgrajenih anten (ena, dve ali več) in dodatkih, ki so vgrajeni v napravo (višinomer, kompas, termometer …).
Za vse naprave velja, da moramo natančno poznati njihove karakteristike in način iskanja. Prav tako drži trditev, da nam edino vaja zagotavlja, da bomo v kritičnem trenutku res obvladali situacijo in z napravo, ki jo imamo, maksimalno pripomogli čim hitrejšemu odkritju zasutega, kar je tudi osnovni namen.
Ne pozabimo!
- Kakšne baterijske vložke potrebujemo?
Večina žoln je napajana z vložki AA 1,5 V (redko AAA 1,5 V), ki so najpogosteje tudi v drugih napravah, ki nas spremljajo (čelna svetilka, fotoaparat, GPS …) in iz katerih jih lahko po potrebi vzamemo. Vedno uporabljajmo kvalitetne baterije, ki so odporne na nizke temperature. Obnovljivih akumulatorjev ne uporabljajmo, saj imajo zaradi manjše nazivne napetosti bistveno krajšo dobo delovanja. Ker jih nikoli ne izpraznimo do konca, jih pri ponovnem polnjenju ne moremo znova povsem napolniti.
- Kolikšna je delovna doba pri maksimalni kapaciteti in kolikšna pri minimalni kapaciteti?
Žolna v povprečju deluje s polno kapaciteto 300 ur na oddajanju in 40 ur na sprejemanju. Pri minimalni kapaciteti pa vsaj še 20 ur na oddajanju in 1uro na sprejemanju. Ne pozabimo, da na kapaciteto vpliva mraz, zato ob zelo nizkih temperaturah še posebej pazljivo kontrolirajmo napravo. Nekatere novejše naprave se ob minimalni kapaciteti samodejno preklopijo iz digitalnega delovanja na analogni in s tem zmanjšajo porabo energije in podaljšajo svojo uporabnost. Velja pravilo, da po zimski sezoni vložke odstranimo iz ležišča in pred naslednjo zimsko sezono vstavimo nove!
- Kako napravo vklopimo?
Večina naprav je ob pravilni namestitvi avtomatsko naravnana na oddajanje. Pri redkih izjemah (nosijo se v torbicah za pasom ali v posebnem hlačnem žepu) bodimo posebno pazljivi, da je ob normalnih pogojih naprava nastavljena na oddajanje.
- Kako preverimo kapaciteto baterijskih vložkov?
Analogne naprave preverjamo s frekvenco utripov kontrolne lučke na predpisano enoto časa. Pozor, verodostojen podatek dobimo le ob prvem preizkusu. Za naslednji preizkus mora biti žolna obvezno nekaj minut izklopljena. Digitalne naprave se ob vklopu samodejno preverijo (pokažejo se vsi indikatorji) in na zaslonu se v odstotkih izpiše kapaciteta baterijskih vložkov.
- Kako si namestimo žolno?
Proizvajalec nazorno prikaže priporočen položaj žolne med normalno uporabo. Večina žoln se s trakovi namesti na telo pod vrhnja oblačila (na spodnje perilo, ne na golo kožo). Novejši tipi naprav se lahko nosijo tudi v torbici za pasom ali v posebnem hlačnem žepu. Oblačila iz metaliziranih tkanin (pelerine …) bistveno zmanjšajo doseg oddajanega signala. Pozorni moramo biti tudi na to, da žolna ni v bližini mobilnega telefona.
- Kako preverimo delovanje oddajnika in sprejemnika?
Vsaj enkrat letno (pred sezono) obvezno naredimo test »žarkov«. Na večjem, odprtem in ravnem prostoru že preizkušeno žolno s polno kapaciteto baterijskih vložkov nepokrito postavimo na tla. Preizkušane žolne nastavimo na sprejem (največja občutljivost, maksimalni doseg) in jih držimo v položaju za iskanje. Razporedimo se v polkrog in se hrbtno oddaljujemo (kot žarki) od oddajne naprave. Z oddaljevanjem prenehamo na mestu, ko ne zaznamo več zvočnega signala. V primeru, da je razdalja krajša od navedene v navodilih proizvajalca, je treba žolno nemudoma preveriti. Obvezno pa neposredno pred začetkom vsake ture naredimo še preizkus delovanja oddajnika in sprejemnika (vseh indikatorjev). Na izhodišču (pred kočo, na parkirišču …), ko smo udeleženci v pohodni koloni in imamo žolno pravilno nameščeno, vodnik, ki je prvi v koloni, naroči vsem, naj žolno preklopimo na način »iskanje« (stikalo na najmanjšo občutljivost, minimalni doseg). Udeleženci se pomikamo mimo vodnika (približno 1 meter od vodnika in najmanj pet metrov drug od drugega) ter poslušamo in opazujemo, če naprava prikazuje bližino vodnikove žolne. Takoj ko smo mimo vodnika, stikalo na žolni prestavimo v položaj »oddajanje« in jo namestimo pod obleko. Vodnik kot zadnji v koloni svojo žolno preklopi na »iskanje« in se pomika mimo kolone. S tem preveri, če njegova žolna sprejema, in hkrati kontrolira, če vsem udeležencem deluje »oddajanje«.
- Kako iščemo s to napravo?
Ne glede na napravo delimo iskanje v tri faze:
1. prvi kontakt – ko zvočni ali svetlobni indikator prvič pokaže zaznavo signala;
2. primarno iskanje – ko pridemo v neposredno bližino iskanega in je gumb za uravnavo dosega iskanja nastavljen na minimum;
3. sekundarno ali točkovno iskanje – kjer ne glede na napravo z natančno »pravokotno metodo« ali s »skakanjem« s točke na točko določimo mikrolokacijo iskanega.
V osnovi ločimo dva načina iskanja. »Pravokotna metoda« je metoda, kjer s primerjanjem jakosti zvočnega ali svetlobnega indikatorja v različnih smereh v medsebojnem odnosu 90 stopinj/180 stopinj določimo, kje iskanega ni, z »metodo iskanja po EM silnici« pa po zaznanem prvem kontaktu s pomočjo naprave sledimo silnici elektromagnetnega valovanja antene in v rahli krivulji pridemo do iskanega. Vse naprave imajo možnost uporabe slušalk, ki nam pomagajo v primeru izredno vetrovnega vremena ali ko iščemo v skupini in bi nas zvoki drugih žoln lahko motili.
- Kakšen je maksimalen doseg naprave?
Ravnajmo se po navodilih proizvajalca, ki v drobnem tisku navaja, za kolikšen odstotek maksimalnega dosega naprave jamči. V večini primerov gre za 40–60 % od maksimalnega dosega naprave.
-Kakšne so morebitne znane slabe ali dobre strani žoln?
Navedimo nekaj slabosti: ne pogosto uporabljeni baterijski vložki, motnje ob vključenem mobilnem telefonu, občutljivost na mehanske poškodbe, ponavljajoča se napaka na enakih napravah, kompliciran način iskanja. In še nekaj dobrih lastnosti: samodejni preklop s sprejema na oddajo po pretečenem določenem času, samodejno zaznavanje dveh ali več oddajnih naprav, možnost označitve najdišča, izklop vseh ostalih šumov razen najmočnejšega signala, dve anteni ali več, lahka pritrditev, preprost način iskanja …
- Kakšne so izkušnje poznavalcev?
Vsaki novi napravi je dodano obilo reklame, zato dobro prisluhnimo razlagi o napravi na seminarjih, tečajih ali pa od nekoga, ki to napravo že dlje časa uporablja in nepristransko ocenjuje kvalitete in slabosti.
- Kakšni so pogoji garancije?
Nujno se moramo seznaniti, kje je natisnjen datum veljavnosti garancije! Navadno je to v ležišču baterijskih vložkov. Po preteku garancije žolno pošljemo na pregled proizvajalcu in s tem dobimo novo potrdilo o brezhibnem delovanju.
Vse našteto piše in je nazorno prikazano na spremnih dokumentih, ki jih dobimo pri nakupu.
Potek iskanja z žolno
1. Ko se plazovina umiri, poskrbimo za varnost preostalih udeležencev. Če je le mogoče, naj se oddaljijo, da s svojimi žolnami ne motijo iščočega. Morebitni očividec mesta izginotja zasutega, ne da bi umaknil pogled s te točke, usmerja enega od udeležencev, ki prične z iskanjem (faza 1). Če očividca ni, ravno tako nemudoma pristopimo k izvajanju faze 1. Stikalo na napravi prestavimo v položaj »iskanje«. Žolne ne snamemo s telesa, oziroma jo pritrdimo na roko, če je tako priporočeno! Praksa in statistika sta potrdili, da so morebitni udeleženci, ki so ostali na zgornji strani plazovine, manj ali nič poškodovani in zato najhitreje lahko začnejo z iskanjem. Pri iskanju navzdol ne pozabimo na položaj žolne, saj smo med iskanjem obrnjeni s telesom in žolno proč od plazovine.
2. Po vzpostavljenem prvem kontaktu z eno od metod (odvisno od vrste naprave) začnemo s fazo 2 (primarno iskanje). Med fazama 1 in 2 ni ostre meje in sta v praksi združeni.
3. Med tem časom soudeleženci iščočega nujno opazujejo. Prav tako je nujen opazovalec nevarnega pobočja nad plaziščem.
4. Medtem ko iščoči grobo locira zasutega, takoj začne s fazo 3 (sekundarno ali fino iskanje). V tej fazi lahko, če je to nujno potrebno, žolno snamemo s telesa. Hkrati pa eden od soudeleženih –ali po končanem finem iskanju iščoči sam – s sondo takoj natančno določi mesto zasutega. Sondo pustimo na mestu najdbe in takoj tesno ob njej oziroma če je strmina večja, na spodnji strani, začnemo odkopavati sneg in čim prej očistimo dostop do zunanjih dihal ponesrečenega.
5. Delo z žolno je končano. Nadaljujemo po pravilih izkopa in nudenja prve pomoči zasutim v snežnem plazu. Odkopavamo vedno na spodnji strani in nekoliko proč od sonde, da se izognemo možnosti, da bi med odkopavanjem stali na zasutemu ali mu celo uničili »zračni žep«.
6. Če upoštevamo krivuljo preživetja, imamo za pripravo, iskanje, odkopavanje in prvo pomoč časa manj kot 20 minut. Trudimo se, da vsako od faz izpeljemo kar najhitreje.
Pogoste napake pri iskanju
- Sukanje žolne med premikanjem (analogno žolno sučemo vedno skupaj s telesom).
- Prevelika sprememba smeri (maksimalno 10–15 stopinj) in prehitro gibanje (z digitalnimi žolnami iščemo navidezno počasneje).
- Ob izgubi slišnega ali vidnega pokazatelja prestavimo gumb na večjo občutljivost (pravilno je gibanje v smeri prihoda, nazaj).
- Signal se ne povečuje več oziroma s premikom gumba na manjšo občutljivost ga popolnoma izgubimo; iščemo tehnične napake ali se celo vrnemo na začetno točko (največkrat je vzrok velika globina zasutega).
- Začetniki med iskanjem ali pa ko pokazatelj pokaže najboljši signal, začnemo iskati še z očmi in ugibamo točno lokacijo. Ta čas raje izkoristimo za prebadanje s sondo in še natančnejše lociranje.
Žolna z dodatki
Omenim naj še žolne, ki imajo poleg svoje osnovne naloge (oddaja/sprejem), vgrajene še dodatne funkcije, kot so: višinomer, termometer, kompas … Vsak dodatek za svoje delovanje potrebuje določene pogoje, ki pa niso enaki pogojem pritrditve žolne med turo. Termometer mora biti nameščen dalj časa na telesu ali še bolje proč od telesa, da pokaže realno temperaturo okolice, kompas ravno tako, višinomer potrebuje atmosferski pritisk za določanje višine. Za ogled teh podatkov moramo žolno odstraniti izpod obleke. Torej smo v teh primerih slabo ali celo »neoznačeni«. Ne nazadnje, vsi dodatki še hitreje trošijo električno energijo. Plazovna žolna je prepomemben kos opreme, da bi nam služila še v druge namene. Zatorej naj žolna ostane žolna in ne hibrid vsemogočih dodatkov!
Izkopavanje zasutega
Omenimo še izkopavanje zasutega v plazu, kajti dokazano je, da se največ časa izgubi s samim odkopavanjem ponesrečenega. S pravilnim pristopom lahko močno skrajšamo čas reševanja. Poleg že uveljavljenega pravila, da se sonde, ki se dotika zasutega, ne izvleče in da se koplje ob njej na spodnji strani do stika z zasutim, se je izkazalo, da je dobro, da v primeru več prisotnih nekdo v krogu okrog sonde še sondira in čim natančneje ugotovi položaj zasutega. Najpogostejša napaka je, da vsi kopači kopljejo in se drenjajo okoli sonde, nihče pa ne čisti snega nižje, da bi že vnaprej pripravil prostor za premik poškodovanega. Ob prvem stiku z zasutim se na čelu odkopavanja gnete preveč ljudi, ki upočasnijo delo. Samo v razmislek in kot primer: pri sondi je samo en kopač, za njim dva, ki nista vzporedno, pod njima spet dva, postavljena širše od predhodnega para … S takšnim načinom smo zelo učinkoviti in hkrati odkopljemo dovolj velik prostor, ki je potreben za nadaljnje postopke.
Statistika in praksa potrjujeta, da se v resnični situaciji način iskanja z lavinsko žolno, ko je hkrati zasutih več oseb, uporablja izredno redko.

Cenik lavinske opreme v trgovinah Iglu, Promontana.



Pa še posnetek deskarja Xavier de la Rue, ki je uporabljal ABS avalanche airbag (obdrži te na površju).