Ker sva z Medotam delala popoldne, se na brzino odločiva za vzpon na Veliki vrh (2088m). Lojze vse srede dela popoldne, zato povabiva še njega. Vendar ker ve, da je v hribih druga pesem kot na teku, zvito zamenja izmeno in dela zjutraj (danes naj mu bo, vendar ga bomo že zvabili v gore).
Veliki vrh je lažje osvojljiv z južne strani, s Kofc (1.30h), midva pa se podava čez zavarovano plezalno pot po severnem grebenu, imenovano tudi Tržiška pot. Iz Kranja odrineva še preden najini prijatelji dobro zaspijo. Parkirava za zadnjim predorom na cesti Tržič - Ljubelj. Na desni strani ceste stoji lesena lopa, ob njej pa že rahlo zbledela tabla z napisom Korošica. Potem pa po široki poti ( traktorski kolovoz, po katerem ženejo živino na planino) strmo navkreber. Pot si krajšava z še strmejšemi bližnjicami ( dobro označene ) in že sva na spodnjem robu planine Korošica. Na desni strani se odpre pogled na melišča pod Zajmenovimi pečmi. Čeprav bi lahko pot do Hajnževega sedla skrajšala z direktnim vzponom preko melišč, pa greva levo čez strmo pobočje do koče na planini Korošica. Dan se je naredil, oči niso več tako krvave, planina pa je v vodničkih opisana kot najlepša v Karavankah. Pa si jo oglejva. Ah, še vedno je prezgodaj. Greva naprej, sprva po zelenem tepihu, nato še skozi gosto ruševje in že sva na sedlu. Čeladi na glavo in previdno v sicer dobro zavarovano steno. Klini in jeklenice pomagajo skozi strm žleb, nato pa naju čaka vsaj zame nevarnejši del zaradi drobljivega skrotja, greben,... in vrh. Navzdol sva še previdnejša. S Hajnževega sedla pa jo sedaj ne ubereva preko planine Korošica, temveč kar preko melišč, zatem pa se že skoraj v dolini priključiva kolovozu. Lepa tura, katera edina pomankljivost je najin čas.
Veliki vrh je lažje osvojljiv z južne strani, s Kofc (1.30h), midva pa se podava čez zavarovano plezalno pot po severnem grebenu, imenovano tudi Tržiška pot. Iz Kranja odrineva še preden najini prijatelji dobro zaspijo. Parkirava za zadnjim predorom na cesti Tržič - Ljubelj. Na desni strani ceste stoji lesena lopa, ob njej pa že rahlo zbledela tabla z napisom Korošica. Potem pa po široki poti ( traktorski kolovoz, po katerem ženejo živino na planino) strmo navkreber. Pot si krajšava z še strmejšemi bližnjicami ( dobro označene ) in že sva na spodnjem robu planine Korošica. Na desni strani se odpre pogled na melišča pod Zajmenovimi pečmi. Čeprav bi lahko pot do Hajnževega sedla skrajšala z direktnim vzponom preko melišč, pa greva levo čez strmo pobočje do koče na planini Korošica. Dan se je naredil, oči niso več tako krvave, planina pa je v vodničkih opisana kot najlepša v Karavankah. Pa si jo oglejva. Ah, še vedno je prezgodaj. Greva naprej, sprva po zelenem tepihu, nato še skozi gosto ruševje in že sva na sedlu. Čeladi na glavo in previdno v sicer dobro zavarovano steno. Klini in jeklenice pomagajo skozi strm žleb, nato pa naju čaka vsaj zame nevarnejši del zaradi drobljivega skrotja, greben,... in vrh. Navzdol sva še previdnejša. S Hajnževega sedla pa jo sedaj ne ubereva preko planine Korošica, temveč kar preko melišč, zatem pa se že skoraj v dolini priključiva kolovozu. Lepa tura, katera edina pomankljivost je najin čas.
Izhodišče-Korošica 1 ura
Korošica-Hajnževo sedlo 15 min
Hajnževo sedlo-vrh 35 min
vrh-Hajnževo sedlo 35 min
Hajnževo sedlo-izhodišče 1 ura
vzpon 1.50 ure
sestop 1.35 ure
skupaj 3.30 ure
Vzpon 1155 metrov
Melišča
Koča na planini Korošica
Severna stena Velikega vrha
Vstop v smer
Matej Medved (samski,040290222)
Greben proti vrhu
Vrh
Kladivo
Spust
Melišča
Ni komentarjev:
Objavite komentar