sreda, 26. november 2008

Matej Markovič - pogovor

Matej Markovič bi moral 16.11.2008 startati na 10 kratnemu Ironmanu v Monterreyu v Mehiki. To pomeni 38 kilometrov plavanja, 1800 kilometrov kolesarjenja, ter na koncu 422 kilometrov teka. Plava se v 50 metrskem notranjem bazenu, kolesari se po 1915 metrov dolgih krogih (938 jih je treba prevoziti), teče se 1886 metrov dolge kroge (223 jih je). Časovni limit je 14 dni. Zaradi napornega zbiranja sponzorskih sredstev in posledično nezmožnosti popolnega osredotočenja na samo tekmo, je Matej odpovedal udeležbo na 10 kratnem Ironmanu. Tam je tako nastopilo 19 tekmovalcev, med njimi tudi 2 ženski. Sedaj , ko to pišem, je zmagovalec Marcel Heinig že v cilju. Čas 206 ur 29 minut ali 8 dni 14 ur 29 minut. S 27-leti je tudi najmlajši, ki je kdajkoli končal 10 kratni Ironman. Do sedaj je končal 5 Ironmanov (najboljši čas 12 ur), 5 dvojnih Ironmanov (23 ur 30 minut) , 4 trojne Ironmane (37 ur 45 minut), Spartathlon (246 kilometrov dolga tekaška prireditev v 35 urah, 30 minutah) in mnogo drugih preizkušenj. In ker smo se zadnje čase kar nekajkrat pogovarjali o Mateju, kako trenira, koliko, in še mnogo drugih stvari, sem se odločil povprašati ga. In tu so odgovori.


LUKAZOJA: Kako si sploh prišel do triatlona in kdaj?
MATEJ: Začelo se je septembra 2006, ko sem odšel na dopust (po 75 kilometrskemu teku po Logarski dolini). Vmes sem se ustavil pri kolegu, ki mi je dal za krajšanje časa revijo 220Triathlon, v njej pa sem prebral reportažo o decatriathlonu in se v istem trenutku odločil, da se je bom enkrat udeležil tudi sam. Takoj po vrnitvi z morja sem kontaktiral Mirota Kregarja, ki me je povezal z Igorjem Kogojem in prvi koraki so bili narejeni.


LUKAZOJA: Ali je bil že začetni cilj desetorni Ironman, ali je želja po tem prišla pozneje?
MATEJ: Že od vsega začetka je bil to moj največji cilj, ki pa je sedaj malo ob strani, saj sem spoznal veliko novih in zanimivih tekem (serija za svetovni pokal, Spartathlon).


LUKAZOJA: Kaj več o dvojnih Ironmanih, ki si jih naredil?
MATEJ: Čez teden ali dva bo nared moja spletna stran, kjer si boste lahko prebrali poročila iz teh tekem. Drugače sem se leta 2007 kot prve triatlonske tekme v življenju udeležil dvojnega Ironmana v Avstriji in ga končal kot četrti. Po manjših težavah sem se letos udeležil dveh v enem mesecu (obe tekmi SP) in na prvem (Madžarska) prišel do drugega mesta (9 minut za prvim, najmanjša razlika do sedaj), na drugem (Amerika) pa zmagal z rekordom proge.


LUKAZOJA: Kako potekajo treningi, primer kakšnega težjega?
MATEJ: Treningi potekajo konstantno v razponu od 18 do 30 ur. Primer težjega treninga v lanskem letu sta npr. 5 ur teka (cca 60 km) in 220 km s kolesom s povprečjem 33,5 km/h. Jih je pa takih še kar nekaj, vendar ne prepogosto zaradi poškodb.


LUKAZOJA: Prehrana?
MATEJ: Hrana je raznovrstna, ter bazira na nekaterih pomembnih dodatkih (glutamin, vitamini, L-carnitin, Arnica montana - alternativna zdravila.


LUKAZOJA: Kako se lahko sploh trenira več, kot recimo za enojnega? Količine namreč ne moreš 10 krat povečati?
MATEJ: Ni veliko več treninga kot pri zelo resnem treningu za enojnega. Je povečana količina in zmanjšana intenzivnost, drugače je pa pri taki stvari itak 70% v glavi.

LUKAZOJA: Oprema, ki jo imaš na treningih, tekmah?
MATEJ: Oprema je takšna kot pri ostalih, z razliko, da sam vozim cestno kolo z aerobari, medtem ko veliko mojih sotekmovalcev vozi traitlonska kolesa. Kolo je znamke Pinarrelo in je last Slovenske vojske. Že dolga leta tečem v Nike Skylon, vendar sedaj razmišljam o prestopu, saj niso pripravljeni v nobeno sodelovanje (niti popust).


LUKAZOJA: Koliko je odrekanja? Ti sploh ostane kaj časa za družino, zate,..?
MATEJ: Časa zmeraj ostane za družino. Imam namreč srečo, da mi v službi omogočijo kar precej treninga, tako da mi doma ostane kar nekaj časa. Plavam pozno zvečer ali zgodaj zjutraj (6:00). Prilagajamo se tako, da sam npr. tečem v Tržič (od tam prihaja moja žena), medtem ko se moji odpeljejo z avtom. Je pa zmeraj pomanjkanje časa za branje, kakšen obisk prijateljev, drugih športnih konjičkov v katerih bi tudi užival. Ni bilo pa posebnega odrekanja za deco, le normalen trening kot ponavadi.


LUKAZOJA: Kakšen je bil tvoj cilj na desetornem Ironmanu?
MATEJ: Cilj je bila zmaga in postavitev svetovnega rekorda, ki znaša točno 8 dni. Zmagal je Nemec Marcel Heinig, izredno super dečko, ki pa sem ga letos obakrat premagal (enkrat za dve uri, drugič za uro dvajset).

LUKAZOJA: Koliko hrane, pijače, počitka si imel v mislih za to tekmo?
MATEJ: Hrana in pijača se ne moreta meriti, saj gre vse po občutku. Vse je bilo tam, tako da ni bilo potrebno skrbeti še za to. Počitek je glede na počutje, a planirali smo zgolj tri ure spanca v prvih štirih dneh - takrat bi končali s kolesom, potem pa kombinacijo 3:1 - tri ure teka,ura počitka.

Mateju se zahvaljujem za odgovore in sploh za sodelovanje. Upam, da te drugo leto vidimo tam, kjer si najbolj želiš.

torek, 25. november 2008

Otvoritev turnosmučarske sezone

Z Medotam sva izkoristila včerajšnje sneženje in skočila na Zelenico. Naletela sva na dokaj neugodne razmere, vendar kaj drugega niti ni bilo za pričakovati. Je pa bil vseeno dober izlet. Sicer se je nabralo okoli 20 do 30 cm pršiča, vendar brez spodaj utrjene podlage. Zato sem se kar pametno odločil, da sem namesto dolgih vzel kratke smučke. Medo pa je še pametneje odšel kar brez smučk. Kar hitro sva pri zgornji postaji žičnice na Zelenici. Narediva par slik in odbrziva v dolino. On, sam sem se bolj kotalil navzdol. Dobro, bodo že še boljše razmere. Za v prvo je bilo zadovoljivo.
Ker pa je bila danes Zelenica negostoljubna, prilagam nekaj njenih slik, ko je bila boljše volje. Zdelo se mi je, kot da bi si mislila: '' Še dobro ni začel padati sneg, pa že hodite po meni.''

nedelja, 23. november 2008

Tek Breg - Kranj - Bled

Breg ob Savi - Drulovka - Zarica - Supernova - Zlato polje - Naklo - Bistrica - Podbrezje - Posavec - Dobro polje - Črnivec - Podvin - Radovljica - Lesce - Bled


Tek do Bleda sva imela z Medotam v planu priprav na Istrski supermaraton. Ker pa zaradi operacije z Istro ne bo nič, me tudi ni vleklo na Bled. Upal sem na sneg, da se Medotu ali Šlibarju ne bo dalo, pa nič. Sonce, sotrpina pa čisto zagreta. Medo pol ure pred startom še preveč, spet je imel popadke, ki pa so se kasneje izkazali za lažne. Vzamem camel bag (nekakšen nahrbtnik, kamor daš pijačo, katero potem piješ iz cevke, ki si jo lahko po potrebi nastaviš kamor hočeš).


Notri dam 3 frutabele, 2 gela, majico, denar, telefon. Ter seveda vodo. Tokrat samo pol litra, ker sem nekaj pijače skril na pol poti, pri tabli Malo Dobro polje (če tole bere Aleš, upam da nas ne bo prijavil, ker smo tri plastenke pustili, lahko pa jih jutri na poti v službo pobereš). Dobimo se na mostu pri Supernovi. Malce sta že nervozna, bolje rečeno premražena, saj sta me čakala 10 minut. Šlibar ima prav tako camel bag, Medo pa eno flaško za pasom, eno v roki. Na začetku še kar gre, nato pa nas vse skupaj začne zebsti. Najhuje je bilo ravno na vzponu pred Malim Dobrim poljem, kjer smo imeli pijačo. Sam se sploh nisem ustavil, saj nisem sploh še nič popil. Noge sem imel tako premražene, da sem jih komaj premikal. Saj če ni bilo vetra je še kar šlo, toda kaj ko je bilo teh trenutkov izredno malo. Čeprav smo tekli izredno počasi, pa sem se prav pošteno trudil, da je sploh kam šlo. Malo pred Črnivcam sem razmišljal, da bi odstopil. Nato pa se je malce umirilo, vendar samo za toliko, da sem se odločil da grem naprej. Nekako na pol sem se ogrel šele na zadnjem vzponu proti Bledu. So pa bile zato moje zimske ljubezni toliko prijaznejše z menoj. Grintovec je takoj na začetku začel tečti z menoj, me kmalu zapustil, pa se je že pridružil Storžič. Nato ga je za kratek čas zamenjala moja največja ljubezen Begunjščica, me zatem zapustila, vendar je že vskočil Veliki vrh. Potem pa skoraj do konca Triglav in meni izredno ljuba Kukova špica, zadnjih 10 kilometrov, pa je bila, kot se spodobi, z menoj Begunjšščica. Vse pobeljene, nekatere bolj, nekatere manj, na koncu tudi že v soncu.
Kilometri mi niso delali problemov, pojedel sem dve frutabeli, približno 2 dcl vode. Vendar je bilo premrzlo. Vsaj za tako dolgo traso.

31.8 kilometra
3 ure 17 minut
tempo 5.53
povprečen utrip 144
maksimalen utrip 166
višine 450 metrov

petek, 21. november 2008

Vraščen noht

Nekaj dni nazaj sem pisal, da grem na Ultramaraton Istra, če ne bo prišlo kaj nepredvidljivega. In začuda, tudi meni se lahko naredi kaj nepredvidljivega. S palcem na nogi imam že dolgo časa probleme. Sedaj pa sem imel že nekaj tednov vročino, pa tudi bolečine in kljuvanje so bile prepogoste, tako da sem obiskal zdravnika. Ta me je poslal na Jesenice, ta pa me naročil za operacijo naslednjo soboto.

Vraščen noht je pogost problem, ki ga v splošni ambulanti srečujejo pogosto. pojavlja se na prstih nog, večinoma na palcu. Najpogostejši vzrok je nepravilna obutev, kar privede do vraščanja nohtne plošče v salkus in v lateralno kožno gubo. Razvijejo se znaki vnetja, granulacije in hipertrofija lateralne kožne gube. Zdravljenje je glede na stadij vraščanja lahko konzervativno (kamilične kopeli, dvigovanje lateralnega roba nohta) ali operativno.Začasni operativni poseg (npr. delno avulzijo nohta) lahko opravijo v fazi vnetja, vendar so pogoste ponovitve. Pri trajnih posegih recesirajo noht in matriks, posledično noht ne zraste več.

Probal sem že delno odstranitev, probal sem že trajno odstranitev, vendar težave ne izginejo. Sedaj so zopet rekli, da bo to zadnja operacija, ker zdaj vejo kaj je narobe. Po domače naj bi pri strani ostal še del nohta, ta delček je sedaj povzročil vnetje, vročino in stalne bolečine. Čeprav vsakič rečejo, sedaj bo pa res dobro se mi težave pojavljajo že 4 leta. Na forumih berem, da so bili nekateri že 10 krat na operaciji, pa ni nič bolje. Upam, da v mojem primeru bo. Sem pa se sedaj v teh letih tako navadil na te težave, da me pri športu niti ne motijo preveč. Razen takrat je veselica, če je mraz, me kdo pohodi, zadane žoga ali kaj podobnega. Tekaške čevlje imam 2 številki prevelike, kolesarske čevlje imam že 3 leta odrezane tam okoli prstov, pri nogometu palec uporabljam čimmanj, še največ težav imam pri tenisu. Pa vseeno gre. Torej, naslednjo soboto skočim pod kirurški nož, potem se par dni malce smilim sam sebi, še kak teden počakam, pa zopet v akcijo. Istra bo že počakala, kolesarit se itak ne da, za tečt mi tudi ni kaj preveč, plavat se mi ne da, tako da bom imel kratko do srednje dolgo pavzo.

torek, 18. november 2008

Ultra maraton ''Istra v vašem srcu''

Medo, Lojze in jaz ( Ivo se tudi še nekaj obotavlja ) gremo 21.12.08 na 3. mednarodni ULTRA promo MARATHON ''Istra v vašem srcu''. Prireditev je promocijskega, netekmovalnega značaja. Možno je teči naslednje dolžine:
  • 21.8 kilometra
  • 24 kilometrov
  • 29.8 kilometra
  • 32 kilometrov
  • 53.8 kilometrov
Možna je tudi kombinacija vožnje s kolesom. Mi gremo, če ne bo kakšnih nepredvidljivih okoliščin, tečt najdaljšo varianto, 53.8 kilometrov.

Start je ob 10. uri, gre pa pot tako: Savudrija - Kanegra - Parenzana - v. Markovac, Gamboci, Vinela - Buje - v. Triban - Grožnjan - Ponte Porton - ob obali reke Mirne - Antenal - Novigrad



Načrt je pa tak: z Medotam se drživa Lojzeta do 52. kilometra, potem se pa pomerimo v ciljnem šprintu, kjer bo najina eksplozivnost prišla do veljave.

Dolgi tek

Po zelo, zelo, zelo dolgem času (če ne štejem tekem) sem se spravil na dolgi tek. Zame je dolgi tek vse kar je daljše od Brda ( 9,6 kilometra). Zakaj sem šel na dolgi tek? Lojze, Medo in jaz imamo teden pred božičem v planu neko tekmo. Najprej moram dobiti blagoslov od mojega župnika, nič pa ni narobe če že prej malce potreniram. Škodilo mi ne bo. Skratka združil sem vse tri kroge, ki sem jih ponavadi ( v 90% ) tekel, ko sem še živel v bližini kranjskega štadiona. Najprej sem kar nekaj let tekel krogec mimo vojašnice in nazaj čez Rupo (4.6 km). Potem sem se opogumil in začel teči okoli Brda (9.6 km). Na koncu pa sem najrajši tekel krog po polju blizu vojašnice (1.5 km). In tako sem danes nostalgično startal na Mlakarjevi ulici, kjer sem se rodil in živel do 20 leta, tekel mimo Oldhamske ulice, kjer sem preživel naslednjih 5,6,7,... let ( s Petro mi življenje kar šviga mimo ), naredil krog okoli Brda in se čez Rupo vrnil do vojašnice, kjer sem odtekel še krog po polju. Nabralo se je zame kar spoštljivih 17.7 kilometrov v 1 uri in 27 minutah. Tempo 4:54, povprečni utrip 151, vzpona 120 metrov. Vem, da trener Lojze ne bo preveč zadovoljen, vendar vsak začetek je dober. Danes pa me je klical še moj tekaški partner Ivo, ki je z mano odtekel večino teh skoraj pozabljenih krogov. Ravno včeraj je presegel 1000 pretečenih kilometrov. Takoj sem moral pogledati moje podatke. Do 1000 mi manjkajo še trije plus tisti s tekme, ki je v planu.

sobota, 08. november 2008

Bravo Lojze

Kljub poškodbi roke je Lojze končal tekmo na Svetovnem prvenstvu v Polironmanu s fantastičnim časom 4:31:57 ( v St. Poltnu 4:46:14 ). Plavanje 36:22, T1 3:18, kolo 2:22:18 (povprečna hitrost 37.9), T2 2:31, tek 1:27:28 ( povprečna hitrost 4:08 ). 53. v kategoriji.
Sedaj pa pivo pazi se Lojzeta iz Besnice.

Ostali naši:
  • Kromar Damjan 4:11:49, 7. v kategoriji
  • Mori Mitja 4:14:29, 16. v kategoriji
  • Glaser Bruno 4:25:04, 34. v kat.
  • Štibelj Matjaž 4:30:12, 41. v kat.
  • Kok Drago 4:32:04, 42. v kat.
  • Nataša Nakrst 4:45:30, 3. v kat.
  • Bajič Bor 4:50:04, 35. v kat.
  • Železnikar Jani 4:49:51,73. v kat.
  • Šinkovec Melita 4:53:30, 22. v kat.
  • Vovk Karmen 5:11:54, 20. v kat.
Na zdravje Lojze



Lojze že s kolesa

Lojze že teče. Kolo 2:22:18 ( v St. Poltnu 2:34:19). To pomeni, da bo izboljšal svoj najboljši čas na Polironmanu. Ker teče pa zdaj kot norec. Ostali naši , ki so že s kolesa:
  • Mori Mitja 2:13:39
  • Kromar Damjan2:15:14
  • Štibelj Matjaž 2:15:25
  • Glaser Bruno 2:18:09
  • Kok Drago 2:20:00
  • Nakrst Nataša 2:28:03
  • Šinkovec Melita 2:32:53
  • Vovk Karmen 2:40:27
  • Bajcar Anja 2:46:36
Prvi so pa že v cilju. magovalec Terenzo Bozzone s časom 3:40:10.

Lojze že iz vode

Evo Lojze je prilezel iz vode. Čas 36:22, 148 mesto v svoji kategoriji ( v St. Poltnu je plaval 37:29) Upam, da se je lahko hitro spravil na kolo ( dva tedna nazaj zlomil roko ). Zdaj pa gasa.
Ostali naši:
  • Mori Mitja 26:20, (20. v kategoriji)
  • Bajič Bor 27:45, (14)
  • Kromar Damjan 28:19, (36.)
  • Glaser Bruno 30:42, (74)
  • Železnikar Jani 30:47, (51)
  • Nakrst Nataša 30:48, (5)
  • Štibelj Matjaž 31:03, (50)
  • Šinkovec Melita 31:38, (18)
  • Kok Drago 33:26, (79)
  • Vovk Karmen 33:39, (10)
  • Bajcar Anja 33:53, (30)

petek, 07. november 2008

Svetovno prvenstvo v polironmanu Florida

Lojze jutri štarta na Svetovnem prvenstvu v polironmanu. Nanj se je uvrstil v St. Poltnu. Na soncu uživa že od prejšnjega četrtka ( danes po mojih izkušnjah ne uživa več zaradi treme in raznih priprav, jutri ob tem času pa bo že na teku, če ne bo imel kakšnih težav). Številko ima 794, štarta ob 7:30, po naši uri ob 13:30. Poleg njega pa še kar nekaj Slovencev:
  • Bajcar Anja
  • Bajič Bor
  • Glaser Bruno
  • Kok Drago
  • Kromar Damjan
  • Mlinar Branko
  • Mori Mitja
  • Nakrst Nataša
  • Šinkovec Melita
  • Štibelj Matjaž
  • Vovk Karmen
  • Železnikar Jani
Uradna stran Svetovnega prvenstva Foster Grant
ter še nekaj strani, kjer naši poročajo o občutkih pred tekmo:
Ja nič, Lojze, če bereš, na začetku pejt kukr gre pol pa mau pospeš. Saj bo, smo s tabo, po tekmi pa na eno pivo.

četrtek, 06. november 2008

1. dan brezposelnosti

Občutki so povsem enaki kot da bi šel na Ironmana. Skoraj ves čas imam to v glavi. Čeprav so občutki pri odhodu na Ironman lepi, teli sedaj pa ne povsem. Nič se ne obtožujem, nič si ne očitam, samo ne gre iz glave. Če pa že gre, pa že poskrbijo ostali, da pride nazaj. Zbudim se okoli pol sedme, s Petro zrihtava otroka, Zojo oddava babici, Luka v vrtec, odložim še Petro in domov. Kakšne dve uri pišem prošnje (20) , prijavim se na nekaj agencij in odidem na tenis. Tam me že čaka oče, ki me takoj opomni DA SEM BREZPOSELEN. Par njegovih cvetk:
  • Ali nisi že prestar za iskanje službe? SEM
  • Ali boš lahko delal 8 ur? NE
  • Ali misliš, da boš sploh kje dobil službo? NE
Ni isto, tam je šlo za smrt, tukaj za prehodno obdobje, vendar me asociira na 4 leta, ko je v naši družini živel rak (kasneje se je sicer odselil, vendar na žalost ne sam). Ker imam s tem zato kar nekaj izkušenj vem, da se človek sam kar dobro ubada s svojimi težavami. Skuša pa jih vsake toliko časa potisniti stran. Ker s težavami živi skoraj cel dan, ni treba da se ga še preostali čas spominja na to. Par cvetk iz tistega časa:
  • Oh, kako ti paše lasulja. JA POTEM JO PA ŠE TI NOSI
  • A veš da je od raka umrla sosedova..., pa tista iz... OH HVALA, NE VESTE KAKO SE SEDAJ DOBRO POČUTIM
  • Ali veste, da se rak skoraj vedno vrne? K MENI SE NE BO, KER SE JE ŽE
In tako skušam kar se da dobro reagirati na očetovo pripombe. Se bom pa kar veliko naučil iz tega. Bo pa potem kaj novega. Saj do sedaj 15 let niti omeniti nisem hotel besede rak, sedaj že pišem o njem, tako da bom mogoče čez 20 let lahko že kaj tudi spregovoril o njem. Skratka s Crnijam odigram uro tenisa ( 6:1, 6:3). Nekam čudno sem bil utrujen. Čeprav se počutim kar dobro, pa ti vseeno malce udari na psiho in posredno na telo. Po tenisu grem do Downtowna na eno kavo ( malce heca s starimi džombami ), potem pa zopet domov. Superge na noge in tečt. Poslušam Šabana Bajramovića, nekaj mesecev nazaj preminulega kralja, po moje ciganske glasbe. Fantastično. Na tenisu nisem niti pomislil na službo, tukaj pa kar sili v mojo glavo. Ne gre in ne gre ven. Na 5 kilometru zahodim, popolnoma utrujen, pojedel bi torto, čokolado, pil coca colo. Hoja traja dober kilometer, nato pa Šaban Šaulić: Plava ciganka. Letos smo šli gledati DOS (dirka okoli Slovenije). Okoli 5 ure zjutraj je v kar dober klanec mimo nas priletel Jure Robič s to pesmijo, ki so jo, kar se je dalo glasno navijali v spremljevalnem vozilu. In ta pesem me vedno totalno motivira. Z lahkoto odtečem do doma, napišem še par prošenj. Nato pa po Luka v vrtec, po Zojo, do stare mame, sedaj pa že doma pišem, medtem ko se ta mala cverglja podita po stanovanju. Do 21 ure smo brez mamice, ki dela, nato pa grem še v Predoslje, kjer imamo v tamkajšnji dvorani nogomet. Ker se mi je pokvaril avto in gre v takih trenutkih rado še kaj narobe, upam da ne bo danes kaj narobe s kolenom. In če ne bo, gremo po nogometu še na 3 tamale uniončke, potem pa spat, pa se ponoči parkrat spomnit na to čudovito brezposelnost, jutri pa naprej.

sreda, 05. november 2008

Iščem službo

Čeprav sem rekel, da bom pisal v glavnem o športu, pa ne bo čisto tako. Ker se bolje počutim, če pišem in ker pravijo, da papir prenese vse, bom v naslednjih dneh malo zašel izven športa. Z bratrancem Mihom sva imela 6 let v najemu gostinski lokal v Kranju. Bilo je lepo, kaj lepo, odlično. Mislim, da bi težko našli dva človeka, ki sta 6 let vsak dan skupaj in se nikoli ne skregata. In to niti najmanj. Vedela sva kaj kdo dela, če je kdo kaj narobe naredil, mu drugi ni očital ampak pomagal, in obratno. Sedaj pa sem že skoraj leto dni razmišljal, da bi končal z delom v lokalu ( poleti pred Ironmanom v Celovcu sem bil na tem da ga odpovem, vendar me je Petra prepričala, da sem šel. Ker z glavo nisem bil niti najmanj v Celovcu. Na koncu se je sicer izšlo, vendar komaj.) Zakaj? Še sam ne poznam točnega odgovora. Malce starost, nisem se več dobro počutil na delu, in še kar nekaj drugih dejavnikov. Z Mihom sva se usedla, razumel me je, tako da v naslednji uri odhajam urediti formalnosti ( zaključitev dela, prijava na Zavod za zaposlovanje ). Taka je pač moja glava. Nekaj se pač odločim in tako potem je. Ali sem se odločil prav? Ne vem, me tudi ne zanima. Tako sem se odločil, kaj bo, bomo pa videli. Do sedaj sem to povedal Petri in očetu. Petra je dobro sprejel, oče pa me je s svojim pesimizmom še dodatno zabil (čeprav sem to tudi pričakoval). Tako bom sedaj, dokler ne dobim službe, profesionalec v triatlonu. Sicer brez denarja, ampak profesionalec. Bo že. Če kdo ve za kakšno službo, se priporočam. Končal komercialno šolo, Višjo šolo za organizacijske vede, potem delal pripravniško v Trgovskem podjetju Trenča, zatem končal še Univerzitetno smer, univerzitetni organizator dela, nato delal na Državnem tožilstvu v Ljubljani, zadnjih 6 let pa v gostinskem lokalu. Če kdo kaj zve, edo@svashta.com ali 040853374.

PS. Upam da to ne bere Lojze. Je na Floridi, v nedeljo ima Svetovno prvenstvo v Polironmanu. Če pa slučajno bereš, pozab to, sam dobro dirkaj.