Tek do Bleda sva imela z Medotam v planu priprav na Istrski supermaraton. Ker pa zaradi operacije z Istro ne bo nič, me tudi ni vleklo na Bled. Upal sem na sneg, da se Medotu ali Šlibarju ne bo dalo, pa nič. Sonce, sotrpina pa čisto zagreta. Medo pol ure pred startom še preveč, spet je imel popadke, ki pa so se kasneje izkazali za lažne. Vzamem camel bag (nekakšen nahrbtnik, kamor daš pijačo, katero potem piješ iz cevke, ki si jo lahko po potrebi nastaviš kamor hočeš).
Notri dam 3 frutabele, 2 gela, majico, denar, telefon. Ter seveda vodo. Tokrat samo pol litra, ker sem nekaj pijače skril na pol poti, pri tabli Malo Dobro polje (če tole bere Aleš, upam da nas ne bo prijavil, ker smo tri plastenke pustili, lahko pa jih jutri na poti v službo pobereš). Dobimo se na mostu pri Supernovi. Malce sta že nervozna, bolje rečeno premražena, saj sta me čakala 10 minut. Šlibar ima prav tako camel bag, Medo pa eno flaško za pasom, eno v roki. Na začetku še kar gre, nato pa nas vse skupaj začne zebsti. Najhuje je bilo ravno na vzponu pred Malim Dobrim poljem, kjer smo imeli pijačo. Sam se sploh nisem ustavil, saj nisem sploh še nič popil. Noge sem imel tako premražene, da sem jih komaj premikal. Saj če ni bilo vetra je še kar šlo, toda kaj ko je bilo teh trenutkov izredno malo. Čeprav smo tekli izredno počasi, pa sem se prav pošteno trudil, da je sploh kam šlo. Malo pred Črnivcam sem razmišljal, da bi odstopil. Nato pa se je malce umirilo, vendar samo za toliko, da sem se odločil da grem naprej. Nekako na pol sem se ogrel šele na zadnjem vzponu proti Bledu. So pa bile zato moje zimske ljubezni toliko prijaznejše z menoj. Grintovec je takoj na začetku začel tečti z menoj, me kmalu zapustil, pa se je že pridružil Storžič. Nato ga je za kratek čas zamenjala moja največja ljubezen Begunjščica, me zatem zapustila, vendar je že vskočil Veliki vrh. Potem pa skoraj do konca Triglav in meni izredno ljuba Kukova špica, zadnjih 10 kilometrov, pa je bila, kot se spodobi, z menoj Begunjšščica. Vse pobeljene, nekatere bolj, nekatere manj, na koncu tudi že v soncu.
Kilometri mi niso delali problemov, pojedel sem dve frutabeli, približno 2 dcl vode. Vendar je bilo premrzlo. Vsaj za tako dolgo traso.
Kilometri mi niso delali problemov, pojedel sem dve frutabeli, približno 2 dcl vode. Vendar je bilo premrzlo. Vsaj za tako dolgo traso.
31.8 kilometra
3 ure 17 minut
tempo 5.53
povprečen utrip 144
maksimalen utrip 166
višine 450 metrov
Ni komentarjev:
Objavite komentar