1. dan brezposelnosti

Občutki so povsem enaki kot da bi šel na Ironmana. Skoraj ves čas imam to v glavi. Čeprav so občutki pri odhodu na Ironman lepi, teli sedaj pa ne povsem. Nič se ne obtožujem, nič si ne očitam, samo ne gre iz glave. Če pa že gre, pa že poskrbijo ostali, da pride nazaj. Zbudim se okoli pol sedme, s Petro zrihtava otroka, Zojo oddava babici, Luka v vrtec, odložim še Petro in domov. Kakšne dve uri pišem prošnje (20) , prijavim se na nekaj agencij in odidem na tenis. Tam me že čaka oče, ki me takoj opomni DA SEM BREZPOSELEN. Par njegovih cvetk:

• Ali nisi že prestar za iskanje službe? SEM
• Ali boš lahko delal 8 ur? NE
• Ali misliš, da boš sploh kje dobil službo? NE

Ni isto, tam je šlo za smrt, tukaj za prehodno obdobje, vendar me asociira na 4 leta, ko je v naši družini živel rak (kasneje se je sicer odselil, vendar na žalost ne sam). Ker imam s tem zato kar nekaj izkušenj vem, da se človek sam kar dobro ubada s svojimi težavami. Skuša pa jih vsake toliko časa potisniti stran. Ker s težavami živi skoraj cel dan, ni treba da se ga še preostali čas spominja na to. Par cvetk iz tistega časa:

• Oh, kako ti paše lasulja. JA POTEM JO PA ŠE TI NOSI
• A veš da je od raka umrla sosedova..., pa tista iz... OH HVALA, NE VESTE KAKO SE SEDAJ DOBRO POČUTIM
• Ali veste, da se rak skoraj vedno vrne? K MENI SE NE BO, KER SE JE ŽE
  

In tako skušam kar se da dobro reagirati na očetovo pripombe. Se bom pa kar veliko naučil iz tega. Bo pa potem kaj novega. Saj do sedaj 15 let niti omeniti nisem hotel besede rak, sedaj že pišem o njem, tako da bom mogoče čez 20 let lahko že kaj tudi spregovoril o njem. Skratka s Crnijam odigram uro tenisa ( 6:1, 6:3). Nekam čudno sem bil utrujen. Čeprav se počutim kar dobro, pa ti vseeno malce udari na psiho in posredno na telo. Po tenisu grem do Downtowna na eno kavo ( malce heca s starimi džombami ), potem pa zopet domov. Superge na noge in tečt. Poslušam Šabana Bajramovića, nekaj mesecev nazaj preminulega kralja, po moje ciganske glasbe. Fantastično. Na tenisu nisem niti pomislil na službo, tukaj pa kar sili v mojo glavo. Ne gre in ne gre ven. Na 5 kilometru zahodim, popolnoma utrujen, pojedel bi torto, čokolado, pil coca colo. Hoja traja dober kilometer, nato pa Šaban Šaulić: Plava ciganka. Letos smo šli gledati DOS (dirka okoli Slovenije). Okoli 5 ure zjutraj je v kar dober klanec mimo nas priletel Jure Robič s to pesmijo, ki so jo, kar se je dalo glasno navijali v spremljevalnem vozilu. In ta pesem me vedno totalno motivira. Z lahkoto odtečem do doma, napišem še par prošenj. Nato pa po Luka v vrtec, po Zojo, do stare mame, sedaj pa že doma pišem, medtem ko se ta mala cverglja podita po stanovanju. Do 21 ure smo brez mamice, ki dela, nato pa grem še v Predoslje, kjer imamo v tamkajšnji dvorani nogomet. Ker se mi je pokvaril avto in gre v takih trenutkih rado še kaj narobe, upam da ne bo danes kaj narobe s kolenom. In če ne bo, gremo po nogometu še na 3 tamale uniončke, potem pa spat, pa se ponoči parkrat spomnit na to čudovito brezposelnost, jutri pa naprej.