torek, 29. julij 2008

Celovec zadnjič

Med vsakimi pripravami na kakšno tekmo poslušam glasbo, ob kateri se kasneje vedno spomnim, za kaj je šlo. Pred Madžarsko Ceca, Beograd Riblja čorba, Graz Luis. Dober teden po Celovcu grem prvič tečt. Čeprav jih je večina proti, sam na tek vedno vzamem Ipod, Mp3,... Ko mi danes po dobrem km crkne, takoj obrnem. Med treningom me velikokrat mami skušnjava, da bi se obrnil. Pa ne morem. Sedaj si to lahko privoščim. Paše. Zvečer si vseeno zaželim glasbe iz Celovca. Letos je bil na vrsti Hari Mata Hari. Hm, kar srce mi poje. Spomini na Celovec, treninge, mravljinci. Takoj svinčnik v roke. Pa pisat. Ob poslušanju. Še bi šel na Ironmana. Bom šel!!! Zakaj? Ker je vse leto prej lepše, ker se rad zbudim , zaspim z mislijo na tekmo, ker, ker, ker, si to želim.
Čeprav sem imel letos na teku ogromno težav, pa sem jo kar dobro odnesel. Koleno, za katerega me je najbolj skrbelo, se je obnašalo perfektno. Odpadel mi je en noht, dva še bosta (dež, zaradi bolečin bolj čuden tek?), nekaj težav z mehurjem, to pa je tudi vse. Potegnil sem nekaj zaključkov. Moral bi več tečti, predvsem dolgih tekov. V celem letu sem več kot 15 km pretekel samo štirikrat, od 1. aprila do tekme sem pretekel 277 kilometrov (povprečno 19 na teden), kar se mi je na tekmi še kako poznalo. Na kolesu sem absolutno premalo jedel in pil. Telo mi je namreč začelo zavračati gele že po petem. Naslednjič moram jesti po planu, pa četudi na silo. Kot zadnje, pa sem malo podcenil tek. Ko sem prišel do teka, sem imel za čas pod 11 urami še 4 ure in 10 minut časa. Prepričan sem bil, da mi moj cilj ne more uiti. Kakšna napaka. Še nekaj kilometrov pred ciljem se ti lahko vse podre. Pa še dobre stvari. Plaval sem okoli 10 minut hitreje kot na Madžarskem. Zahvala gre predvsem približno 15 treningom s plavalno trenerko (malo mi je po St. Poltnu pomagal tudi Lojze). Kolo sem vozil 15 minut hitreje kot na Madžarskem, pa čeprav je proga v Celovcu s 1800 m višine bistveno težja (sem imel pa boljše kolo-Medo). Do drugega leta izboljšam tek, od Lojzeta vzamem še nekaj novih plavalnih gibov, od Medota kolo in to je to.

Tako spijo navijači

Kolo Dejana Patrčevića

torek, 15. julij 2008

Ironman Celovec 2.del

Po končanem Ironmanu sem bil trdno odločen, da se bom udeleževal samo še polironmanov. Po dveh prespanih nočeh pa se mi je v glavi kar naenkrat začela pojavljati želja po novem. Bolj ko to idejo porivam stran, močnejša je želja da bi še nastopal v Ironmanu. Ne vem zakaj, ne vem kako, ampak tako je. Sedaj gremo na morje, tako da bo žena ta post prebrala šele čez dva tedna. Do tedaj... Vem da je ogromno odrekanja z njene strani, samo ne morem pomagati. Vsedli se bomo, pogovorili, potem bomo pa videli. V najslabšem primeru,... me Ironman vidi čez 2, 3 leta. Videl pa me bo.

ponedeljek, 14. julij 2008

Ironman Celovec

ČETRTEK 10.7.2008

Končno odhod v Celovec. Kot ponavadi smo popili nekaj kav in okoli 13. ure prispeli do prizorišča letošnjega Ironmana. Z Ivotam sva se prijavila, nato pa smo odšli na sejem, kjer razstavljajo razni ponudniki triatlonske opreme. 2 dni nazaj sem imel rojstni dan in vedel sem, da mi bodo domači kupili darilo na tem sejmu. Toda kaj? Triatlonsko čelado iz katere smo se zadnje leto delali norca. Nekaj časa sem se še upiral, nato pa sprejel dejstvo, da bom v nedeljo vozil z njo. Še ena kava in ob 6 uri sem v sobi. Ker moram na skrivaj probati to vesoljsko čelado in sem danes še sam ( Ivo pride jutri, Lojze in Vesna sta drugje), je to idealna priložnost. Odločim se odpeljati 10 km v eno stran in nazaj. Vendar ne bo šlo. Na 9 km mi poči zračnica. Seveda sem brez rezervne, telefona pa tudi nimam. Kaj pa je teh 9 km proti nedeljskim 42-im. Nekaj časa si omenjam svoje starše, potem pa se spomnim, da naj ti bi bilo lažje, če je kriv kdo drug. Kdo? Lojze!!!! Če mi ne bi kupil čelade ne bi šel na kolo. Pa mi ni nič lažje. Po stotih letih pridem do sobe, pojem, walkman, knjiga, spanje.

PETEK 11.7.2008

Zjutraj pride Ivo. Uredi formalnosti, nato pa gremo z Lojzetam raplavati neoprene. Tam srečamo tudi Petra Sajovica, ki je bil lansko leto najbolje uvrščen Slovenec. Ker sem z včerajšnjo hojo v kolesarskih čevljih uničil nastavke za pedala, si kupim nove. Popijemo še eno kavo in okoli 13 ure smo v sobi. Čeprav zadnji dan pred tekmo nikoli nič ne počnem, pa moram danes obvezno spet na kolo, da preverim novo zračnico, ter da si pravilno nastavim kolesarske čevlje. Zraven pa si nataknem še cepke. To so triatlonske nogavice, bolje rečeno dokolenke, ki se jih na začetku sramuje vsak triatlonec, čez nekaj let pa, kot kaže, jih bodo imeli vsi. Z njihovo pomočjo naj bi bile noge med vadbo preskrbljene z optimalno količino kisika, mišice pa ohranjajo prožne in s tem zmanjšujejo možnosti poškodb. Potem pa malce spanja, knjige, koncentriranja in odhod na pasta party, kjer naj bi se nažrli testenin do onemoglosti. Potem zopet na kavo, kjer nama Lojze razloži taktiko lulanja na kolesu. Obvezno je treba vstati, da te ne tišči sedež. Zato si je potrebno izbrati kakšen klanec, po možnosti ne prestrm. Ker ima Lojze naštudirano vse do potankosti, nama tudi pove kje so primerni klanci (po tekmi je ugotovil, da je lulanje primernejše po ravnini, uspelo pa mu je celo lulati med samim tekom). Zvečer pride k nama v hišico še vodja navijaške skupine Medo. Odigamo partijo taroka, nato pa spanje. Težko zaspim (začelo se je nervozno stanje). Progo prevozim neštetokrat, naštudiram menjave in počasi zaspim.

SOBOTA 12.7.2008

Najprej pregledam kolo, si pripravim vreče za tranzicijo, oborožim z geli. Odidemo na prizorišče tekme. Ivo in Medo gresta na sejem, sam pa se vržem pod prvo drevo. Malo knjige, malo koncentriranja. Potem z Ivotam oddava kolesa v tranzicijsko cono, ter še vreči za menjavi s plavanja na kolo in s kolesa na tek. Živčnost je prisotna pri vseh. Pri Lojzetu, meni še posebej, le pri Ivotu je ni opaziti, čeprav je vsa stranišča obredel tudi po večkrat. Na jetra mi gre Ivo s svojim parkiranjem avta. Na živce mi gre Medo s svojo kačo v žepu. Ugotovim, da je problem v meni. Obadva imata iste napake že vrsto let, obnašata se tako kot vedno, le da sem sam danes v tistem blesavem predtekmovalnem razpoloženju. V hiški skuham špagete, zatem pa postelja, pa spet koncentracija, muzika. Še 11 ur. pa potem še 11 ur. Če bo vse po sreči. Moji načrti: plavanje 1:18, kolo 5:35, tek malo pod štirimi urami, pa znese končni rezultat nekaj pod 11 ur.

NEDELJA 13.7.2008

Budilka ob petih. Vase vržem včeraj skuhane makarone, še enkrat vse pregledam in že hitimo. Kam? Upam, da proti čimprejšnjem koncu tekme. V tranzicijski coni pregledam kolo, še enkrat preverim, če je vse v vrečah, nafilam bidone in to je to. Skok v neopren, malo objemanja in že smo v vodi. 7.00 start. Prvih 500 metrov je malo borbe, vendar ni sile, nato pa se kar umiri. Plavam čimbolj racionalno, sploh ne gledam kje sem, spremljam le da sem čim bližje sotrpinom. Do danes mi je bilo plavanje odveč, tukaj pa sem kar užival. Boje kar letijo mimo mene in že sem v kanalu, ki pelje proti cilju. Na obeh straneh bučni gledalci in že sem zunaj. Pogled na uro. 1:12:05. Zame fantastičen čas. Hitra menjava in že se peljem. Prvih 25 kilometrov vozim bolj počasi, ker mi utrip nikakor ne pade pod 150. Do prvega večjega klanca se končno umiri in lepo vozim naprej. Vmes nas ujame nevihta, tako da po ovinkih vozim previdneje, vendar je vseeno tako vreme boljše kot da bi bilo vroče. Prvi krog brez težav prevozim s časom 2:44. Zato grem v drugi krog hitreje (čas 2:49??). Na koncu nas spet malce opere in že sem na teku. Čas 6:50:11. To pomeni, da imam še 4 ure in 11 minut za čas pod 11 urami. Nekaj kilometrov sem miljon procentno prepričan, da bom šel pod 11 ur. Potem pa mi kar naenkrat začne tempo padati in to drastično. Utrip je bil dober, počutje tudi, le nog nisem mogel premikati. Vsakič, ko sem se na postaji ustavil, sem potreboval več časa, da sem zopet stekel. Tudi, ko sem bil trdno odločen, da se v nobenem primeru ne bom ustavil, sem kar naenkrat stal na postaji. Potem pa zopet prepričevanje sebega, pa nog: TEČI,TEČI. Res bi moral biti vrhunski pisatelj, da bi opisal to stanje. Zdi se mi, da sem se za vsak korak sproti prepričeval, da sem ga naredil. Ker mi je Petra rekla, da bo z Zojo in Lukom prišla navijat, sem se vsakič ko sem tekel skozi park oziral, da bi jih ugledal. Na koncu sem bil v tako bednem stanju, da so se mi dvakrat, ko jih ni bilo ulile solze. Kar naenkrat mi je pod vprašaj prišlo celo izboljšanje časa iz Nagyatada (11:21). Nič, važno je samo da pridem skozi cilj. Trpljenje, še 8 km, trpljenje, še 4, pa še večje trpljenje, pa 2 kilometra do cilja. Ciljna arena. Zagledam Petro. Od kje ste se pa vi zdaj vzeli? Zagrabim Zojo , Luka teče zraven , in cilj. Prazen, podrt, nobenega veselja. Ležanje, hrana, ležanje, eno pivo, bolečine v nogah, premetavnje, pa zopet gnil občutek po celem telesu, pa končno spanje.

PONEDELJEK 14.7.2008

Prevzamemo diplome, medalje, finisher majice, iz tranzicije poberemo stvari in domov. Počivat. Na Ironmana pa nikoli več. Razen...
Zmagovalca Marino Vanhoneacker ( 8:16:11 ) pri moških, Sandra Wallenhorst ( 8:47:26 ) pri ženskah. Iz ekipe AK Stražišče Lojze Primožič 9:38, Ivo Švrljuga 13:29. Za samo tekmo so porabili 150000 litrov vode, 48000 litrov coca cole, 60000 gelov, 18 ton banan, 12 ton testenin.

Ivo v tranziciji



Bledi obrazi

Člani Ak Stražišče

Še zadnji objem

Start

Borba

Nekdo

Lojze na klancu

Še dokaj spočit

Dejan Patrčević

Lojze na svojem področju

Lojze v cilju

Še 200 metrov

Še 100 metrov

Konec

Lojzetova ljubezen

Lojze in Peter Sajevec

Ivo proti cilju

Veselje

Hvala Medotu za kolo


torek, 08. julij 2008

Zahvala sponzorjem

Evo, še zahvala mojim sponzorjem, brez katerih bi bila pot do Celovca daljša. Generalni sponzor je v vseh pogledih Petra, zahvala pa gre še Lojzetu, ki me je vse leto vozil okrog, ter me zalival s kofeinom, Medotu, ki mi je posodil svoje kolo, med sponzorje pa bi lahko prištel še Ivota, ki pa je letos dobil novega varovanca.

Petra na eni izmed svojih tekem

Medo in Ivo v Beogradu

Lojze na teku trojk

Moje kolo za v Celovec


V raznih občilih sem zasledil, da mi v primeru dobre uvrstitve (pod 16 urami) sponzor Medo da kolo v trajno last. Držali ga bomo za besedo. Če ne, me zopet čaka ta podrtija.




Še 4 dni do Celovca

Zdaj pa res odštevam zadnje trenutke pred ''najdaljšim dnevom''. Vsaj tako ga imenujejo v več knjigah. Čeprav za tistih 10 procentov najboljših to ravno ne drži. Za tekmo porabijo 8 ur, 2 prej, 2 potem, pa je to to. Mi slabši pa vstanemo najkasneje ob petih (ker sva z Ivotam v Borovljah še prej), potem štartamo ob sedmih, pridemo v cilj nekje do 19 ure, potem pa preden prideš z masaže, po možnosti še z infuzije, pobereš vso opremo, nekaj poješ, če si še pri moči popiješ kakšno pivo in se vrneš v hotel zelo težko pred 23, 24 uro. Potem pa še obvezno premetavanje in zaradi dehidracije tresenje v postelji in 24 ur je naokrog.
Zadnji teden ne počnem skoraj ničesar več. Enkrat na kolo, enkrat tečt, enkrat plavat in to je to. Drugače pa probam čimveč počivat. Moti me, ker ne čutim še nobene napetosti. Do zdaj sem jo vedno, pa je bilo potem na tekmi vse v redu. Boli me začuda ne nič, razen na desni nogi imam manjše težave z zadnjo mišico, ter že nekaj časa z manjšima otrdlinama pod modi. Zdravnik je rekel, da ni nič posebnega, je le vnetje po moje neke žile. S tem imam težave le na kolesu, vendar bom sedaj kolesaril v kolesarskih hlačah, ki jih bom še malce podložil tako da ne bo problema.
Letos sem preplaval 68 kilometrov, pretekel 760 kilometrov, prekolesaril pa 2900 kilometrov. Plavanja in teka je toliko kot sem ga imel pred ironmanom v Nagyatadu, kolesa pa celo malce več, tako da pripravljen moram biti približno isto.
Pa še moji načrti:
  • plavanje 1:18
  • prva menjava 6
  • kolo 5:40
  • druga menjava 4
  • tek 3:45
Skupaj je to 10 ur 53 minut. Sedaj pa počitek, še enkrat delat, nato pa v Celovec. Idemo na more.