Končno odhod v Celovec. Kot ponavadi smo popili nekaj kav in okoli 13. ure prispeli do prizorišča letošnjega Ironmana. Z Ivotam sva se prijavila, nato pa smo odšli na sejem, kjer razstavljajo razni ponudniki triatlonske opreme. 2 dni nazaj sem imel rojstni dan in vedel sem, da mi bodo domači kupili darilo na tem sejmu. Toda kaj? Triatlonsko čelado iz katere smo se zadnje leto delali norca. Nekaj časa sem se še upiral, nato pa sprejel dejstvo, da bom v nedeljo vozil z njo. Še ena kava in ob 6 uri sem v sobi. Ker moram na skrivaj probati to vesoljsko čelado in sem danes še sam ( Ivo pride jutri, Lojze in Vesna sta drugje), je to idealna priložnost. Odločim se odpeljati 10 km v eno stran in nazaj. Vendar ne bo šlo. Na 9 km mi poči zračnica. Seveda sem brez rezervne, telefona pa tudi nimam. Kaj pa je teh 9 km proti nedeljskim 42-im. Nekaj časa si omenjam svoje starše, potem pa se spomnim, da naj ti bi bilo lažje, če je kriv kdo drug. Kdo? Lojze!!!! Če mi ne bi kupil čelade ne bi šel na kolo. Pa mi ni nič lažje. Po stotih letih pridem do sobe, pojem, walkman, knjiga, spanje.
PETEK 11.7.2008
Zjutraj pride Ivo. Uredi formalnosti, nato pa gremo z Lojzetam raplavati neoprene. Tam srečamo tudi Petra Sajovica, ki je bil lansko leto najbolje uvrščen Slovenec. Ker sem z včerajšnjo hojo v kolesarskih čevljih uničil nastavke za pedala, si kupim nove. Popijemo še eno kavo in okoli 13 ure smo v sobi. Čeprav zadnji dan pred tekmo nikoli nič ne počnem, pa moram danes obvezno spet na kolo, da preverim novo zračnico, ter da si pravilno nastavim kolesarske čevlje. Zraven pa si nataknem še cepke. To so triatlonske nogavice, bolje rečeno dokolenke, ki se jih na začetku sramuje vsak triatlonec, čez nekaj let pa, kot kaže, jih bodo imeli vsi. Z njihovo pomočjo naj bi bile noge med vadbo preskrbljene z optimalno količino kisika, mišice pa ohranjajo prožne in s tem zmanjšujejo možnosti poškodb. Potem pa malce spanja, knjige, koncentriranja in odhod na pasta party, kjer naj bi se nažrli testenin do onemoglosti. Potem zopet na kavo, kjer nama Lojze razloži taktiko lulanja na kolesu. Obvezno je treba vstati, da te ne tišči sedež. Zato si je potrebno izbrati kakšen klanec, po možnosti ne prestrm. Ker ima Lojze naštudirano vse do potankosti, nama tudi pove kje so primerni klanci (po tekmi je ugotovil, da je lulanje primernejše po ravnini, uspelo pa mu je celo lulati med samim tekom). Zvečer pride k nama v hišico še vodja navijaške skupine Medo. Odigamo partijo taroka, nato pa spanje. Težko zaspim (začelo se je nervozno stanje). Progo prevozim neštetokrat, naštudiram menjave in počasi zaspim.
SOBOTA 12.7.2008
Najprej pregledam kolo, si pripravim vreče za tranzicijo, oborožim z geli. Odidemo na prizorišče tekme. Ivo in Medo gresta na sejem, sam pa se vržem pod prvo drevo. Malo knjige, malo koncentriranja. Potem z Ivotam oddava kolesa v tranzicijsko cono, ter še vreči za menjavi s plavanja na kolo in s kolesa na tek. Živčnost je prisotna pri vseh. Pri Lojzetu, meni še posebej, le pri Ivotu je ni opaziti, čeprav je vsa stranišča obredel tudi po večkrat. Na jetra mi gre Ivo s svojim parkiranjem avta. Na živce mi gre Medo s svojo kačo v žepu. Ugotovim, da je problem v meni. Obadva imata iste napake že vrsto let, obnašata se tako kot vedno, le da sem sam danes v tistem blesavem predtekmovalnem razpoloženju. V hiški skuham špagete, zatem pa postelja, pa spet koncentracija, muzika. Še 11 ur. pa potem še 11 ur. Če bo vse po sreči. Moji načrti: plavanje 1:18, kolo 5:35, tek malo pod štirimi urami, pa znese končni rezultat nekaj pod 11 ur.
NEDELJA 13.7.2008
Budilka ob petih. Vase vržem včeraj skuhane makarone, še enkrat vse pregledam in že hitimo. Kam? Upam, da proti čimprejšnjem koncu tekme. V tranzicijski coni pregledam kolo, še enkrat preverim, če je vse v vrečah, nafilam bidone in to je to. Skok v neopren, malo objemanja in že smo v vodi. 7.00 start. Prvih 500 metrov je malo borbe, vendar ni sile, nato pa se kar umiri. Plavam čimbolj racionalno, sploh ne gledam kje sem, spremljam le da sem čim bližje sotrpinom. Do danes mi je bilo plavanje odveč, tukaj pa sem kar užival. Boje kar letijo mimo mene in že sem v kanalu, ki pelje proti cilju. Na obeh straneh bučni gledalci in že sem zunaj. Pogled na uro. 1:12:05. Zame fantastičen čas. Hitra menjava in že se peljem. Prvih 25 kilometrov vozim bolj počasi, ker mi utrip nikakor ne pade pod 150. Do prvega večjega klanca se končno umiri in lepo vozim naprej. Vmes nas ujame nevihta, tako da po ovinkih vozim previdneje, vendar je vseeno tako vreme boljše kot da bi bilo vroče. Prvi krog brez težav prevozim s časom 2:44. Zato grem v drugi krog hitreje (čas 2:49??). Na koncu nas spet malce opere in že sem na teku. Čas 6:50:11. To pomeni, da imam še 4 ure in 11 minut za čas pod 11 urami. Nekaj kilometrov sem miljon procentno prepričan, da bom šel pod 11 ur. Potem pa mi kar naenkrat začne tempo padati in to drastično. Utrip je bil dober, počutje tudi, le nog nisem mogel premikati. Vsakič, ko sem se na postaji ustavil, sem potreboval več časa, da sem zopet stekel. Tudi, ko sem bil trdno odločen, da se v nobenem primeru ne bom ustavil, sem kar naenkrat stal na postaji. Potem pa zopet prepričevanje sebega, pa nog: TEČI,TEČI. Res bi moral biti vrhunski pisatelj, da bi opisal to stanje. Zdi se mi, da sem se za vsak korak sproti prepričeval, da sem ga naredil. Ker mi je Petra rekla, da bo z Zojo in Lukom prišla navijat, sem se vsakič ko sem tekel skozi park oziral, da bi jih ugledal. Na koncu sem bil v tako bednem stanju, da so se mi dvakrat, ko jih ni bilo ulile solze. Kar naenkrat mi je pod vprašaj prišlo celo izboljšanje časa iz Nagyatada (11:21). Nič, važno je samo da pridem skozi cilj. Trpljenje, še 8 km, trpljenje, še 4, pa še večje trpljenje, pa 2 kilometra do cilja. Ciljna arena. Zagledam Petro. Od kje ste se pa vi zdaj vzeli? Zagrabim Zojo , Luka teče zraven , in cilj. Prazen, podrt, nobenega veselja. Ležanje, hrana, ležanje, eno pivo, bolečine v nogah, premetavnje, pa zopet gnil občutek po celem telesu, pa končno spanje.
PONEDELJEK 14.7.2008
Prevzamemo diplome, medalje, finisher majice, iz tranzicije poberemo stvari in domov. Počivat. Na Ironmana pa nikoli več. Razen...
Zmagovalca Marino Vanhoneacker ( 8:16:11 ) pri moških, Sandra Wallenhorst ( 8:47:26 ) pri ženskah. Iz ekipe AK Stražišče Lojze Primožič 9:38, Ivo Švrljuga 13:29. Za samo tekmo so porabili 150000 litrov vode, 48000 litrov coca cole, 60000 gelov, 18 ton banan, 12 ton testenin.
Ivo v tranziciji
PETEK 11.7.2008
Zjutraj pride Ivo. Uredi formalnosti, nato pa gremo z Lojzetam raplavati neoprene. Tam srečamo tudi Petra Sajovica, ki je bil lansko leto najbolje uvrščen Slovenec. Ker sem z včerajšnjo hojo v kolesarskih čevljih uničil nastavke za pedala, si kupim nove. Popijemo še eno kavo in okoli 13 ure smo v sobi. Čeprav zadnji dan pred tekmo nikoli nič ne počnem, pa moram danes obvezno spet na kolo, da preverim novo zračnico, ter da si pravilno nastavim kolesarske čevlje. Zraven pa si nataknem še cepke. To so triatlonske nogavice, bolje rečeno dokolenke, ki se jih na začetku sramuje vsak triatlonec, čez nekaj let pa, kot kaže, jih bodo imeli vsi. Z njihovo pomočjo naj bi bile noge med vadbo preskrbljene z optimalno količino kisika, mišice pa ohranjajo prožne in s tem zmanjšujejo možnosti poškodb. Potem pa malce spanja, knjige, koncentriranja in odhod na pasta party, kjer naj bi se nažrli testenin do onemoglosti. Potem zopet na kavo, kjer nama Lojze razloži taktiko lulanja na kolesu. Obvezno je treba vstati, da te ne tišči sedež. Zato si je potrebno izbrati kakšen klanec, po možnosti ne prestrm. Ker ima Lojze naštudirano vse do potankosti, nama tudi pove kje so primerni klanci (po tekmi je ugotovil, da je lulanje primernejše po ravnini, uspelo pa mu je celo lulati med samim tekom). Zvečer pride k nama v hišico še vodja navijaške skupine Medo. Odigamo partijo taroka, nato pa spanje. Težko zaspim (začelo se je nervozno stanje). Progo prevozim neštetokrat, naštudiram menjave in počasi zaspim.
SOBOTA 12.7.2008
Najprej pregledam kolo, si pripravim vreče za tranzicijo, oborožim z geli. Odidemo na prizorišče tekme. Ivo in Medo gresta na sejem, sam pa se vržem pod prvo drevo. Malo knjige, malo koncentriranja. Potem z Ivotam oddava kolesa v tranzicijsko cono, ter še vreči za menjavi s plavanja na kolo in s kolesa na tek. Živčnost je prisotna pri vseh. Pri Lojzetu, meni še posebej, le pri Ivotu je ni opaziti, čeprav je vsa stranišča obredel tudi po večkrat. Na jetra mi gre Ivo s svojim parkiranjem avta. Na živce mi gre Medo s svojo kačo v žepu. Ugotovim, da je problem v meni. Obadva imata iste napake že vrsto let, obnašata se tako kot vedno, le da sem sam danes v tistem blesavem predtekmovalnem razpoloženju. V hiški skuham špagete, zatem pa postelja, pa spet koncentracija, muzika. Še 11 ur. pa potem še 11 ur. Če bo vse po sreči. Moji načrti: plavanje 1:18, kolo 5:35, tek malo pod štirimi urami, pa znese končni rezultat nekaj pod 11 ur.
NEDELJA 13.7.2008
Budilka ob petih. Vase vržem včeraj skuhane makarone, še enkrat vse pregledam in že hitimo. Kam? Upam, da proti čimprejšnjem koncu tekme. V tranzicijski coni pregledam kolo, še enkrat preverim, če je vse v vrečah, nafilam bidone in to je to. Skok v neopren, malo objemanja in že smo v vodi. 7.00 start. Prvih 500 metrov je malo borbe, vendar ni sile, nato pa se kar umiri. Plavam čimbolj racionalno, sploh ne gledam kje sem, spremljam le da sem čim bližje sotrpinom. Do danes mi je bilo plavanje odveč, tukaj pa sem kar užival. Boje kar letijo mimo mene in že sem v kanalu, ki pelje proti cilju. Na obeh straneh bučni gledalci in že sem zunaj. Pogled na uro. 1:12:05. Zame fantastičen čas. Hitra menjava in že se peljem. Prvih 25 kilometrov vozim bolj počasi, ker mi utrip nikakor ne pade pod 150. Do prvega večjega klanca se končno umiri in lepo vozim naprej. Vmes nas ujame nevihta, tako da po ovinkih vozim previdneje, vendar je vseeno tako vreme boljše kot da bi bilo vroče. Prvi krog brez težav prevozim s časom 2:44. Zato grem v drugi krog hitreje (čas 2:49??). Na koncu nas spet malce opere in že sem na teku. Čas 6:50:11. To pomeni, da imam še 4 ure in 11 minut za čas pod 11 urami. Nekaj kilometrov sem miljon procentno prepričan, da bom šel pod 11 ur. Potem pa mi kar naenkrat začne tempo padati in to drastično. Utrip je bil dober, počutje tudi, le nog nisem mogel premikati. Vsakič, ko sem se na postaji ustavil, sem potreboval več časa, da sem zopet stekel. Tudi, ko sem bil trdno odločen, da se v nobenem primeru ne bom ustavil, sem kar naenkrat stal na postaji. Potem pa zopet prepričevanje sebega, pa nog: TEČI,TEČI. Res bi moral biti vrhunski pisatelj, da bi opisal to stanje. Zdi se mi, da sem se za vsak korak sproti prepričeval, da sem ga naredil. Ker mi je Petra rekla, da bo z Zojo in Lukom prišla navijat, sem se vsakič ko sem tekel skozi park oziral, da bi jih ugledal. Na koncu sem bil v tako bednem stanju, da so se mi dvakrat, ko jih ni bilo ulile solze. Kar naenkrat mi je pod vprašaj prišlo celo izboljšanje časa iz Nagyatada (11:21). Nič, važno je samo da pridem skozi cilj. Trpljenje, še 8 km, trpljenje, še 4, pa še večje trpljenje, pa 2 kilometra do cilja. Ciljna arena. Zagledam Petro. Od kje ste se pa vi zdaj vzeli? Zagrabim Zojo , Luka teče zraven , in cilj. Prazen, podrt, nobenega veselja. Ležanje, hrana, ležanje, eno pivo, bolečine v nogah, premetavnje, pa zopet gnil občutek po celem telesu, pa končno spanje.
PONEDELJEK 14.7.2008
Prevzamemo diplome, medalje, finisher majice, iz tranzicije poberemo stvari in domov. Počivat. Na Ironmana pa nikoli več. Razen...
Zmagovalca Marino Vanhoneacker ( 8:16:11 ) pri moških, Sandra Wallenhorst ( 8:47:26 ) pri ženskah. Iz ekipe AK Stražišče Lojze Primožič 9:38, Ivo Švrljuga 13:29. Za samo tekmo so porabili 150000 litrov vode, 48000 litrov coca cole, 60000 gelov, 18 ton banan, 12 ton testenin.
Ivo v tranziciji
Bledi obrazi
Člani Ak Stražišče
Še zadnji objem
Start
Borba
Nekdo
Lojze na klancu
Še dokaj spočit
Dejan Patrčević
Lojze na svojem področju
Lojze v cilju
Še 200 metrov
Še 100 metrov
Konec
Lojzetova ljubezen
Lojze in Peter Sajevec
Ivo proti cilju
Veselje
Hvala Medotu za kolo
Člani Ak Stražišče
Še zadnji objem
Start
Borba
Nekdo
Lojze na klancu
Še dokaj spočit
Dejan Patrčević
Lojze na svojem področju
Lojze v cilju
Še 200 metrov
Še 100 metrov
Konec
Lojzetova ljubezen
Lojze in Peter Sajevec
Ivo proti cilju
Veselje
Hvala Medotu za kolo
...razen naslednjič...
OdgovoriIzbrišiL.
cestitke... brez besed sem, pa sem bila tam in gledala, ampak tole je pa neverjenten vpogled dozivljanje ironmana. srecno tudi v prihodnje!
OdgovoriIzbrišitinava
Svaka čast tebi in ostalim udeležencem. Zanima me koliko trudi oz koliko treninga (npr. na teden) je potrebnega, da lahko premagaš ironman.
OdgovoriIzbrišiNe vem, jaz v bistvu sploh ne treniram preveč. Približno med 8 do 10 ur na teden, samo je pa treba vedet, da sem tekel, kolesaril že prej, samo ne toliko. treniram malo bolj redno od januarja naprej. Ker imam dva otroka, gre to tako da kadar je čas ukradem slabo urco, potem pa al grem tečt (skoraj nikoli več kot 10km), ali plavat (največ 2km), kolo pa ponavadi čez vikende, imam pa tudi sobno. Drugače pa veliko zraven igram tenis (čeprav sem ga letos omejil), pa hribi, skratka samo da je šport.
OdgovoriIzbriši