Hajnževo sedlo

Vso pot proti Ljubelju sem premišljeval ali bi šel na Zelenico ali Hajnževo sedlo. Malce dvoma mi je povzročalo dejstvo, da na Hajnževem sedlu še nisem bil. Pa še sam...

Avto pustim za zadnjim predorom na cesti Tržič - Ljubelj, na desni strani ob stari leseni uti. Pot, kolovoz gre v dolgih ključih do spodnjega dela planine Korošica. Hojo ovira plaz, ki se je nesramno sprožil ravno po sredini moje poti. Tako, da je na vsakem ovinku, ki so bolj kot ne pogosti, treba telovaditi po kar ledeni smučini. Prav bi mi zopet prišli srenači, ki so se končno opogumili in prišli iz nahrbtnika na smuči. Za končno uporabo pa bodo še malce počakali. Smučina kmalu zavije v kotanjo pod Zajmanovimi pečmi. Tam se me usmili tudi sonce in po nekaj hektolitrih pretečenega znoja stojim na sedlu. Čaj, frutabela, malce psihično močnejšega napitka, nekaj slik. Vidim, da se po sredi ni še nihče peljal. Malce me mika, vendar če bi bilo dobro in varno bi se že kakšen našel in peljal dol. Zato se peljem čisto po desni strani gledano navzdol. Samo na začetku zapeljem malce bolj po sredi in takoj ugotovim zakaj tam še ni prevoženo. Kloža, ki se predira. Zgleda mi kar nevarno. Previdno v rikverc zapeljem nazaj in nato v popolnem pršiču uživam. Spodaj se priključim na cesto, ki sicer je malce poledenela, vendar je bilo zgoraj prelepo, da bi se sedaj pritoževal.

Proti sedlu

Še malo

Zajmanove peči

Spredaj Palec in Zelenjak, zadaj Vrtača

Sedlo

Kladivo

Vstop v zavarovano pot na Veliki vrh

Bazni tabor

Ljubelj - Hajnževo sedlo 1:40ure, povp. utrip 157, vzpon 870 metrov
Spust 30 min, povp. utrip 138