Triglav čez Kugyjevo polico

Najlepši spanec ni takrat, ko si sam doma in lahko spiš v nedogled. Ni lepšega, ko malo čez četrto uro zjutraj na rahlo odpreš eno oko in vidiš, da si šele na Jesenicah in je pred tabo še dobre pol ure vožnje in posledično spanja. Pa potem čez pet minut. Pa zopet. Nato pa je konec veselja. Čeprav ga zaradi teme in mojih še napol zaprtih oči ne razločim povsem, pa po glasu prepoznam Šlibarja:'' Gremo. Pozni smo. 10 minut zaostajamo za načrtom''. In to potem poslušam ves dan. Vendar pa ga naša zamuda ne ovira, da v prvoten načrt ne bi vključil še en neplaniran vrh. Ja, takšen je naš vodja. Saj mogoče ima pa tudi on kakšno dobro lastnost.

Od Aljaževega doma gremo po dolini navzgor do bližnjega spomenika padlim partizanom. Zavijemo levo in že smo na Tominškovi poti. Zgradili so jo leta 1903 na pobudo dr. Frana Tominška ( član zlate naveze Čop, Tominšek, Potočnik ) kot nasprotje nemški poti čez Prag. Ponavadi se Tominškova uporablja za vzpon, čez Prag pa za sestop.

Tominškova

Pot nas na začetku pelje strmo navzgor, nato pa zavijemo desno v ruševje z redkimi macesni, kjer se nam prvič predstavi severna stena Triglava. Ker se že dani, se nam na drugi strani predstavijo vrhovi nad Vrati, med katerimi kraljuje stolpasta Škrlatica. Zatem gremo desno na police Cmirove stene ter preko odprte ne preveč strme stene. Vsa težje mesta so dobro zavarovana. Še nekaj zoprnega melišča in po dveh urah in pol se nam z desne priključi pot čez Prag. Preko krajših strmin pridemo do obrobja Triglavskega ledenika (poleg njega sta oziroma sta bila v Sloveniji še ledenik pod Skuto in ledenik Skedenj na severni strani Prisojnika ). Sicer je ljudsko ime za ta ledenik zeleni sneg. Ime je dobil po starem ljudskem imenu za sren ali firn iz katerega zaradi pritiska nastane ledeniški led, in je dal ledeniku modrikastozeleno barvo.

Triglavski ledenik

Še enkrat

Od tod pa je že dobro viden naš glavni današnji cilj: Kugyjeva polica. Ta polica je tabu tema slovenskega planinstva. V knjigah je komaj omenjena, nekje sploh ne, na internetu skoraj ni podatkov o njej. Zdi se mi, da so razlog za to alpinisti. Ta polica jim služi za prehod na Kredarico ali na drugo stran na Plemenice. Prav tako pa se jim zaradi krušljivosti proži kamenje in jih tako ovira oziroma ogroža med samim plezanjem ( tukaj je namreč vrh Nemškega stebra in konec Dolge nemške smeri ). In če bi se čez polico valile trume ljudi... Sicer pa so Kugyjevo polico že pred prvim planincem poznali in jo tudi prehodili trentarski lovci. Kugy je bil le prvi turist, ki je šel čez. Od tod ime. Svojčas je bila tod speljana zavarovana pot, ki pa je že zdavnaj opuščena. Delno sedaj zanjo skrbi triglavski zaljubljenec Alojz Žakelj. Dostop do same police je z obeh strani markiral.

S knedlom v ustih se bližamo polici. Vodja Šlibar naju z Jocotam bodri. No, saj to je pravzaprav njegova naloga. Polica je dolga 250 metrov, rahlo nagnjena navzdol in zelo krušljiva. Prostora za hojo je približno pol metra. S Kredarice gre pot rahlo navzgor. Glavni problem pa je severna stena, ki pada strmo navzdol meter stran od nas. Vendar pa smo po moje vsi tako skoncentrirani, da je teh nekaj metrov šlo mimo nas kot v transu. Še jeklenica v zadnjih metrih in zunaj smo.

Kugyjeva polica prvič

Drugič

Tretjič

Četrtič

Petič

Šestič

Pogled v dolino

Še enkrat

Severna triglavska stena s police

Joco po izstopu

Delo Antona Žaklja

Kratka pavza, da se malce pomirimo in strnemo vtise. Šlibar pa se že dere. Gremo naprej do Morbegne. To je propadajoča bivša italijanska kasarna nad katero si je v bunkerju naredil bivak že prej omenjeni Anton Žakelj z Javornika, ki tukaj preživi večino prostega časa. Ker nima obešene zastave, pomeni, da ga ni doma.

Morbegna

Še enkrat

Bivši bunker, sedaj bivak

Zanimivo

Vrnemo se po poti nazaj, ter se priključimo poti na vrh čez Dolič. Nekaj jeklenic in že smo na vrhu.

Pot proti vrhu

Vrh

Staničevo zavetišče pod vrhom

Vodja nama privošči skromno malico in že letimo proti Kredarici ( 2515m).

Lepo se imejta

Od tam pa do Staničeve koče ( 2332m). Vmes se vzpnemo še na Rž ( 2538m ). Pot je na začetku označena nato pa brezpotje ( lahko, mogoče se je parkrat potrebno malce vzdigniti z rokami ).

Rž

Staničev dom

Na Staniču pa zasluženo pivo, zatem pa še pot do Vrat čez krnico za Cmirom. Ta pot poleti ni preveč v uporabi, zato pa toliko bolj pozimi, saj je tod pravi raj za turne smučarje. Pot poteka večinoma preko melišč. Nekje v zgornji polovici je sicer skalni skok, čez katerega pa se da brez težav. Mogoče ja težava le orientacija. Z nami sta na srečo hodila dva Ločana, ki sta že domača v tej prelepi dolini. Ven pridemo pred Turkovim rovtom pri kažipotu ''Naravoslovna učna pot'', ali če je lažje na 10,5 km od Mojstrane. Do avta še par minut, kratka analiza in domov v objem naših žena. Prelep dan, pogledi na okoliške vrhove so bili fantastični, dolina za Cmirom poezija. Skratka skale, pogledi, melišča, adrenalin. Če bi bile z nami še Lučka, Alenka in Petra pa bi bil dan resnično popoln. Toda želeti si še to bi bilo pa resnično že preveč.

V neznano

O moj Jalovec

Za Cmirom

Spust

Konec

V soboto pa na slovenski alpski maraton

OSTALE SLIKE v galeriji
Vrata - Tominškova - Kugyjeva polica - Morbegna - Triglav 6 ur
Triglav - Kredarica - Rž - Staničev dom 2.15 uri
Staničev dom - Za Cmirom - Vrata 2 uri