ponedeljek, 2. februar 2009

Turno smučanje

Turno smučanje je ena najlepših dejavnosti kar jih lahko počnemo v gorskem svetu. Z njim se lahko primerjajo samo trenutki, ki jih preživim s svojo Petro. Da pa bom lahko še ogromno časa s Petro, je potrebno poskrbeti za nekaj dejavnikov, kot so oprema, varnost… In ker sem v zadnjih dveh tednih doživel dva šokantna dneva na turni smuki in obenem naletel na nešteto napak, ki sem jih storil, sem se odločil malo pobrskati po internetu in knjigah in se vsaj malce osvestiti.

1.OCENJEVANJE TURNE SMUKE

Uporabljata se dva primera ocenjevanja zahtevnosti turne smuke. Prvi se nanaša na ocenjevanje zahtevnosti turne smuke in je bil izdelan za kategorizacijo vodnikov PZS. Drugi primer, ki je natančnejši, izhaja iz vrednotenja alpinističnih smukov. Najosnovnejša razdelitev je na lahko, zahtevno in zelo zahtevno. Lahka poteka po lahkem, nenevarnem svetu. Med vzponom ni potrebno snemati smuči. Svet tudi orientacijsko ni zahteven. V gozdu poteka smuka po kolovozih in cestah. Zahtevna smuka vodi po strmejših, bolj odprtih področjih. Pogosto je treba uporabiti srenače, sneti smuči, si nadeti dereze. Smuka poteka po večini zunaj poti. Ponekod je lahko povečana nevarnost plazov. Zelo zahtevna turna smuka poteka po zelo strmih in izpostavljenih pobočjih. Včasih vodi po plazovitih območjih in ozebnikih. Pri vzponu je obvezna uporaba derez in cepina. Pri oceni turne smuke, ki izhaja iz ocenjevanja zahtevnosti alpinistične smuke, so ocene težavnosti bolj podrobne. Ta ocena upošteva težave na posameznih delih, dolžino najtežjega odseka, izpostavljenost in višinsko razliko. Ocena skupnih težav je izražena s številkami in opisno:
  • I nezahtevno (Dovška Baba, Ženiklovec ali Javornik, Klek, Trupejevo poldne, Lanževica, Ratitovec, Snežnik, Porezen, Blegoš, Matajur, Suho ruševje)
  • II- delno zahtevno (Kotovo sedlo, Viševnik – na jug, Golica, Nad Šitom glava, Pod Kriško steno, Luknja, Velika Baba, Debeli vrh, Debela peč, Struška, Tegoška gora)
  • II zahtevno (Kredarica iz Krme, Veliki vrh, Krn s planine Kuhinja, Velika Mojstrovka, Mala Mojstrovka, Veliki Draški vrh, Travnik, Rodica, Šija, Mala Tičarica, Za Cmirom, Stol, Ledinski vrh)
  • II+ bolj zahtevno (Grintovec, Koroška Rinka, Kladivo, Črna prst, Škrbina med Malo in Veliko Ponco, Tolsta Košuta)
  • III- zelo zahtevno (Jalovčev ozebnik, Stenar)
  • III izredno zahtevno (Turski žleb)
Potem pa še:
  • S1 poti, ceste, zelo položna pobočja
  • S2 položna pobočja
  • S3 široka, odprta pobočja z naklonom do 35 stopinj
  • S4 strmine do 45 stopinj, brez večje izpostavljenosti
  • S5 strmine med 45 in 5o stopinjami v ozebnikih, tudi na manj strmih pobočjih, če je izpostavljenost velika
  • S6 skoki čez skale, ledne odlome in podobno, na zelo strmih področjih
Ture se na ta način ocenjujejo z dvema ocenama (na primer S3/III, kjer prva pomeni zahtevnost posameznih mest, druga pa skupne težave). Še nekaj pogosto smučanih smeri pri nas, pa malce težje. Turno smučanje tu že prehaja v alpinistično ( Osrednja grapa Begunjščice III+/S4, Osrednja grapa v Vrtači IV-/S4+, Južna grapa v Vrtači III-/S4-,Mali Draški vrh južno pobočje III+/S4-, Jugova grapa IV-/S4+, Kačji jezik V-/S5+, Peto žrelo III+/S4-).

2. OPREMA, POTREBNA ZNANJA

  • Smuči; omogočajo nam lahko hojo po celem snegu, ker se ne pogrezamo v mehak, suh ali moker sneg. Služijo pa nam tudi za spuščanje po zasneženih strminah. Praviloma naj bi bile turne smuči širše, krajše in trše, imele naj bi večji lok od alpskih.
  • Vezi so eden najpomembnejših delov, saj nam omogočajo hojo navzgor in smučanje navzdol. Vezi morajo omogočati, da je peta med vzpenjanjem sproščena, da jo je torej mogoče dvigovati, med spustom pa je pritrjena na smučko. Pomembno je še, da je med vzponom pod peto stopnička, se pravi, da se peta ne spusti do smučke, ampak le do polovice; to precej olajša hojo navkreber. Vsi modeli morajo imeti tudi utor za nameščanje srenačev.
  • Varnostni paščki onemogočajo, da bi odpeta smučka zdrsnila v dolino. Težava je, da nas lahko smučka, če se vez odpre, poškoduje, ker jo pašček pri padcu potegne za sabo.
  • Zavora je novejši način varovanja smuči pred izgubo. Ko se vez odpre, se zavora sproži in prepreči zdrs smuči.
  • Klasični čevlji za turno smuko so kombinacija dveh čevljev: enega za hojo in drugega za smučanje. Njihove značilnosti so: trša plastika, dodatki kot so zategovalni jermen, vstavljiva opora na zadnjem delu čevlja, ki čevelj naredi višji in bolj tog, uravnalni mehanizem smučanje – hoja, ki blokira zgornji del čevlja naprej – nazaj.
  • Cepin se uporablja za varovanje, napredovanje v ledu in snegu, strmih snežiščih, grebenih. Cepin lahko uporabljamo kot sprehajalno palico, z njim sondiramo trdnost in debelino snežne plasti nad ledeniško razpoko ali opasti na grebenu, s pomočjo cepina lahko zadržimo padec ali zdrs v strmem snegu. To pa se moramo prej naučiti.
  • Dereze so priprave, ki omogočajo hitrejše ali varnejše gibanje v zimskem času. Praviloma se jih uporablja za napredovanje v strmem snegu in ledu. S pomočjo tako imenovane tehnike sprednjih zob občutno skrajša čas vzpona, posredno pa se izogne nekaterim objektivnim nevarnostim. Čeprav je hoja na videz enostavna in varna , pa se je moramo tudi učiti. Vedno jih pritrjujemo na obut čevelj- naučimo se jih pritrditi brez dvigovanja nog in z debelimi rokavicami na rokah- pritrditveni in varnostni jermeni morajo biti dobro pritrjeni- pazimo, da se nam dereze ne zataknejo za hlače ali gamaše- pozorni moramo biti na cokle – sneg, ki se nam nabira pod derezami. »Coklo« očistimo tako, da z ratiščem cepina udarimo po čevlju in jo tako odstranimo. Proti nabiranju »cokel« se uporablja posebna guma, ki je pritrjena na spodnji strani derez in preprečuje nabiranje snega in tako posledično morebiten zdrs - hoja z derezami po skalovju mora biti previdna, da si ne zvijemo gležnja. PRAVILNA UPORABA DEREZ JE SAMO SKUPAJ S CEPINOM. NIKOLI NE UPORABLJAMO POHODNIH PALIC IN DEREZ!!!
  • Psi (kože) preprečujejo zdrsavanje smuči med vzpenjanjem. So samolepilni trakovi za spodnje strani smuči. Danes so izdelani iz umetnih materialov, nekdaj so bili iz tjulnje kože. Od tod tudi ime: »der Seehund« (der Hund = pes) je po slovensko tjulenj. Morajo pa se čim bolj prilegati smučem: če so preozki, niso dovolj učinkoviti, če so preširoki, segajo čez robove.
  • Srenači; preproste dereze, nekakšen pripomoček pri hoji z smučmi v strmem pobočju, pri prečenju v trdem snegu. Namestimo jih v za to narejen utor na vezi. Nameščanje in snemanje je enostavno. Vsakemu modelu vezi ustrezajo točno določeni srenači. Lahko se kupijo tudi avtomatski srenači, ki jih namestimo že na začetku ture in nato uporabljamo po potrebi.
Še nekaj nasvetov za Aleša:
  • po koncu sezone smuči hranimo v za to namenjenem prostoru, montažo, brušenje, obnavljanje prepustimo strokovnjakom
  • vezi po vsaki turi posušimo, očistimo, po koncu sezone pa kovinske dele naoljimo z ustreznim sredstvom
  • dlaka na psih se obrabi, zato jih nikoli ne sušimo na viru toplote, ampak le v toplem prostoru
  • obvezno sušenje in čiščenje psov po vsaki turi
  • lepilo na psih lahko na novo nanesemo. Pred nanašanjem starega odstranimo

Potrebna varnostna oprema!


  • Plazovna žolna ; je energijsko napajana sprejemno-oddajna naprava.
Ni reševalno sredstvo, je pa NUJEN SAMOZAŠČITNI element, ki omogoča, da zasutega najdemo takoj po zasutju.
Vrste:
- PIEPS (avstrijski), SKADI (ameriški); prvi in sta delovali na frekvenci 2275 Hz,
- ORTOVOX (nemški) in VS 86 (BARYVOX-švicarski); delujeta na frekvenci 457 kHz.
- MAMMUT


Značilnosti:
• Upravljanje je omejeno na vklop in izklop, preklop na sprejem oz. oddajo in regulacijo jakosti sprejema
• Najpomembnejša lastnost je DOSEG.
Delimo ga na največji in uporabni.
Največji je tista največja razdalja, iz katere v najugodnejših razmerah še slišimo signal druge lavinske žolne istega ali drugega tipa.
Boljše vodilo oz. izhodišče za oceno žolne je njen uporabni doseg (UD), ki znaša 40% največjega dosega. V tej oddaljenosti je verjetnost, da še slišimo žolno zasutega 98%.
Tako si plaz lahko razdelimo na posamezne pasove in si s tem začrtamo možno optimalno najkrajšo pot iskanja pogrešanega (skrajšanje časa iskanja).
  • Lopata se uporabljajo za izkopavanje zasutega, izdelavo bivaka, preizkušanje trdnosti snežne odeje. Poznamo več vrst lopat, najbolj pa nam koristi, če je lopata dovolj močna-aluminijasta in da se da zložiti v obliko motike; le to nam omogoča, da lahko lažje izvedemo poteg snežne odeje pri prerezih.
  • Sonda ; je zložljiva palica iz aluminijeve zlitine, ki se uporablja pri iskanju zasutega; iskanje prednostnih točk zasutega in za sondiranje.

Pri in pred samo turo je dobro upoštevati:
  • pred turo se vedno seznanimo s splošnimi razmerami na območju kamor gremo
  • upoštevamo vremensko napoved in najnovejše poročilo o stanju snežnih plazov
  • izberemo pravilno opremo
  • zavedajmo se, da nas žolna, če nas zajame plaz, ne more rešiti pred poškodbami in zadušitvijo, zato moramo biti enako previdni, kot če naprave ne bi imeli
  • na zimsko turo gremo v skupini ali vsaj dva
  • glede na svoje sposobnosti, pripravljenost izberemo turo
  • ob nevarnosti snežnih plazov se turi odpovemo

3. NEVARNOSTI

PLAZ je prav gotovo ena bolj zahrbtnih (a ne nepredvidljivih nevarnosti), ki preži na nas pri turnem smučanju (do leta 2004 je bilo v Sloveniji 212 žrtev snežnega plazu v času brez vojn) . Ena izmed najbolj tragičnih zgodb se je odvijala leta 1977 na Zelenici. 11. januarja se je v dolino vračala skupina 28 dijakov in 3 vzgojiteljev šolskega centra Iskre Kranj, ki so imeli nekajdnevno šolo v naravi v Domu Janeza Rezarja na Zelenici. Prišli so do zgornje postaje sedežnice na Zelenici, ki pa zaradi vetra in sneženja že prejšnji dan ni vozila. Vodja se kljub nevarnosti ni odločil, da bi se vrnili v kočo ali sestopili na drugo stran skozi Završnico proti Mostam, ampak se je odločil, da se bodo prvi spustili smučarji in utrli gaz, drugi pa naj bi šli peš. Smučarji so bili pod izstopno postajo sedežnice, prav v dnu ozke drče in na začetku ravnega kotla. Tedaj jih je zajel velik snežni plaz, ki se je utrgal 500m višje pod severnimi ostenji Begunjščice. Plazovina je docela zasula šest ljudi, delno pa še tri. V štiridnevni, izredno težavni reševalni akciji med sneženjem in v stalni nevarnosti pred novimi plazovi so odkopali vse zasute. Večina je bila zasutih 1,20 do 1,5 metra globoko, zadnji pa 3,30 metra globoko v zrnatem snegu.
Smrtnost zasutih pod plazom je zelo velika. 20% jih umre takoj (po 30 minutah je živih manj kot 40% zasutih). Vzroki hitre smrti so zadušitev in poškodbe. Če zasuti vse to preživi, grozi še podhladitev.

Graf preživetja:


Če jih ne rešimo v manj kot uri, je možnost preživetja minimalna. Ključno vlogo pri reševanju ima tako hitra tovariška pomoč-5 min ISKANJE, 5 min ODKOPAVANJE IN 5 min NUDENJE PP. Vse to je odvisno koliko je zasutih in koliko ljudi imamo na razpolago pri iskanju.
  • Čimprej pričnemo z iskanjem, še prej pa poskrbimo za lastno varnost in varnost drugih udeležencev
  • določimo kraj evakuacije
  • pri dovolj veliki skupini ljudi nekoga pošljemo, da takoj pokliče ali gre po pomoč, nekoga postavimo za opazovalca, če bi se plaz ponovno sprožil ,sami pa TAKOJ pričnemo z iskanjem; iskanje prednostnih točk zasutega (kje je bil nazadnje viden, odloženi predmeti-nahrbtnik, palice, rokavice.., glede na potek plazu tudi možna odlagališča predmetov in zasutega-drevesa, skale …)
  • Pomembno je da zasutemu najprej odkopljemo glavo; če je to mogoče in seveda takoj sprostimo in očistimo dihalno pot. Če ni znakov življenja, oživljajmo, še preden je odkopan preostali del telesa
  • Oskrbimo poškodbe, zavarujemo pred mrazom

Ko nekoga pošljemo po pomoč oz kličemo 112, mora sporočilo o nesreči vsebovati naslednje podatke:
  • Kdo je poškodovanec
  • Kaj se je zgodilo
  • Kje se je zgodilo
  • Kdaj se je zgodila nesreča
  • Kakšno je stanje in število ponesrečencev
  • Razmere (vreme, možnost pristanka helikopterja,..)
  • Kdo obvešča o nesreči.
Mednarodni klic na pomoč-SOS:
  • KLIC: šest znamenj na minuto s presledki po 10 sekund, sledi minuta premora in nato klic ponovimo
  • ODGOVOR: tri znamenja na minuto s presledki po 20 sekund, sledi minuta premora, nato odgovor ponavljamo dokler ne vzpostavimo stika s klicočim
Telefonske številke v tujini:
  • helikoptersko reševanje v Italiji 118
  • helikoptersko reševanje v Franciji 122
  • helikoptersko reševanje v Švici 117
  • helikoptersko reševanje v Avstriji 144
Znak helikopterju z eno roko v obliki črke N za ''No'' pomeni: Ne. Ne pristati. Obe roki v zraku v obliki črke Y za ''Yes'' pomenita: Na pomoč! Prosim pristanite!
  • za pristanek je potreben vodoraven prostor 30 x 30 metrov, v okolici pa v premeru 100 metrov ne sme biti nobenih ovir
  • pred pristankom je potrebno odstraniti vse predmete, ki bi jih lahko vrtinec pristajajočega helikopterja potegnil v zrak oziroma v eliso
  • pristajajoči helikopter usmerja oseba , obrnjena s hrbtom proti vetru v položaju ''Yes'' (obe roki iztegnjeni navzgor)
  • ko helikopter pristane, se mu lahko približamo le od spredaj in na znak pilota

Kako ukaniti plaz?
  • Branje ustrezne literature
  • Uporaba spletnih strani
  • Teletekst
  • Kontakt s tistimi, ki so bili tam pred kratkim
  • Naravna znamenja. Dober pokazatelj so okoliški sveži plazovi, pokanje in sesedanje snega (klože) tik nad ali pod gazjo, močnejši veter, vse bolj intenzivno sneženje
  • Prepoznava plazovitega pobočja
Praviloma:
  • Na strminah do 10 stopinj naklona ne pričakujemo plazu
  • Na pobočju z naklonom 10 do 20 stopinj se plaz sproži le redkokdaj
  • Največ plazov prožimo na vesinah, katerih naklon je med 20 in 50 stopinjami
  • Strmina med 50 in 60 stopinjami je zelo nevarna, plazovi pa se hitro ulete in zato niso posebno veliki
  • Strmina nad 60 stopinj se že sproti med sneženjem sneg usipa.
Graf:


Vseskozi pa se moramo imeti v glavi:
  • Sta ta del pobočja oziroma oblika površja plazovita
  • Ali lahko plaz sprožimo sami, ali ga lahko prinese od drugod
  • Kam nas bo odnesel plaz, kakšne so ovire na poti
  • Kako vreme vpliva na stabilnost snežne odeje
  • Ali obstaja varnejša pot
  • Skozi vso turo preizkušajmo snežno odejo. Veliko povedo že sledi, ki jih puščamo (trdnost, debelina, zgradba vrhnjih plasti, klože,…). Poiščemo primerno mesto za preizkus stabilnosti snežne odeje. Naklon naj bo večji od 30° in čim bližje sumljivemu pobočju
Preizkus stabilnosti snežne odeje
Preizkus je osamitev (ločitev od okolice) dela snežne odeje, ki nam brez povezav
z okolico pokaže kako so zgornje plasti spojene s spodnjimi ali s podlago.
Izhajajoč iz podatkov snežnega profila ocenimo, kje je moč računati na trganje
plazov. Metode za ocenjevnje nevarnosti plazov: NORVEŠKA, ŠVICARSKA
-kdaj, kje (naklon in smer pobočja) in kolikokrat opravimo preizkus (ca 300-500m višinske razlike)

Norveška metoda
• oblika –trapez, mere 80x60x20 cm (slika)
• Globina pravokotno na snežno odejo,
do nevarne plasti
• Z zlomljeno lopato potegnemo plasti nad
nevarno plastjo; če je ta plast globlje, prej
odstranimo del zgornjih plasti.
Lopata ne sme prijeti v plast pod nevarno!!!



Ko se klada sproži (včasih se to zgodi že med samim prerezo – zelo nevarno) nam pokaže stopnjo nevarnosti). Običajno ima lopata tudi barvne oznake. Ko končamo s preizkusom, luknjo zasujemo.
Švicarska metoda (uporablja, se predvsem pri večjih skupinah če se hočemo natančno prepričati o trdnostni snežne odeje)


• Kvadrasta snežna klada – preizkus ''Rutschblocktest'' s površino 3m²mere (2-3m širino x 1,5 m jašek v višino pobočja; širina jaška 0,5m
• do tal ali najmanj 2 m
• Oblika pravokotni blok (spodnja ploskev je navpična, od strani navzgor v pobočje dva kanala širine 0,5m (slika)
• Zgornjo plast ločimo z vrvjo ali konico smučke (najprej žagamo do sumljive plasti, nakar sledi obremenitev (tabela):



Pri prečaknju nevarnih mest si dobro ogledamo in če je možno jih prečkajmo rahlem spustu!
Pomembno; pred prečkanjem: odpnemo varovalne paščke na smučah, snamemo roke iz paškov na palicah, odpnemo pritrdilne paščke nahrbtnika, ki je pripet okoli pasu, zapnemo si jakno.
Tveganje lahko precej zmanjšamo, če upoštevamo zgornja dejstva in seveda če je varnostna razdalja dovolj velika; širina sumljivega pobočja (vsaj 10-15m). Čez plazovito območje gremo čimhitreje; v rahlem spustu in posamično, drugi pa so opazovalci. Prav tako pri spustu. V pomoč so nam vse naravne ovire, ki bi lahko ovirale plaz, pot pa, če je mogoče, speljemo preko položnejšega pobočja. V večini primerov sprožimo plaz sami (le redki usodni plazovi se sprožijo sami), lahko tudi s skakanjem, smučanjem, vpitjem…Posledice plazov so lahko zelo hude, tudi če ne ostanemo v plazovini in nas ''le'' nosi. Poskušajmo se prebiti na bok plazu, zgrabiti trdno oporo, delati plavalne gibe, napraviti tik pred zaustavitvijo pred obrazom prostor za dihanje. Zato še enkrat, zimska sveta Trojica (žolna, lopata in sonda) naj bo sestavni del opreme vsakega turnega smučarja in ostalih ljubiteljev zasneženih gora. Pa še nekaj pogostih modrosti:
  • Če je snega malo, ni nobene nevarnosti za plaz. Prav v zimah z malo snega lahko v bližini tal nastane plast globinskega sreža
  • Pri nizkih temperaturah ni plazu. To velja le po koncu odjuge. V visoki zimi pa pomeni mrzlo vreme počasno preobrazbo in s tem utrditev snežne odeje
  • V gozdu smo varni pred plazovi. Drži, a le tam, kjer je gostota odraslih dreves zadovoljiva in nad nami ni obsežnih, odprtih in neporaščenih strmali
  • Stara smučina ali gaz zagotavlja varnost. Daleč od tega. Vremenske spremembe povzročajo hitre spremembe tudi v snežni odeji in to na zelo kratkih razdaljah. Enako velja za živalske sledi: tudi divjad pogine v plazovih
  • Nov sneg je po dveh ali treh dneh že toliko predelan, da trdnost in s tem nosilnost zadoščata za varno gibanje. Sploh ne, veliko je odvisno od tega kakšno je bilo vreme v dneh po sneženju
  • Pok v snežni odeji, ter morebitne razpoke na površini snežne odeje pomenijo, da se ta seseda in s tem utrjuje. Nasprotno, to je znamenje velike nevarnosti proženja plazov, saj kaže, da so se sile v snežni odeji porušile in obremenitev spremenila.

Druge nevarnosti
  • Zdrs oziroma padec. Preprečimo ga s pravilnim gibanjem, nujna je dobra telesna pripravljenost. Korak mora biti zanesljiv. V primeru da stopamo nezanesljivo, se zapletamo z derezami, se rajši ustavimo, spočijmo in nato nadaljujmo. Bodimo pozorni na teren po katerem hodimo. Na ravninah so nevarne s snegom prekrite luknje, ki jih ne vidimo in kamor lahko pademo. Pazljivi moramo na mesta ob skalah, da ne zdrsnemo v poč, ki je zametena. Za zlom je nevaren spomladanski sneg, posebno pri sestopu. Pri hoji z derezami pazimo, da se ne zataknemo ob drugo nogo (gamaše!), da se ne zapletemo v ruševje, kline, jeklenice…
  • Padajoče kamenje. Večja nevarnost je spomladi, ko se čez dan temperature dvignejo. Ob snegu se padajoče kamenje slabše sliši. Opozorilo je lahko kamenje na ali ob naši poti
  • Mraz. Zmrzline so najpogostejše na okončinah. Nastanek pospešijo slaba pripravljenost, izčrpanost, slaba izolacija, slaba prekrvljavenost, poškodbe… Znaki? Koža je hladna, brez občutkov, barva se kasneje spreminja, značilni so mehurji. Ukrepi? Poškodovanca čim prej zaščitimo, če se da prenesemo na toplo. Zmrzlino sterilno povijemo tako kot rano in imobiliziramo. Ogrevanje mora biti nujno v vodi (40 stopinj). Ta način je bolj boleč od postopnega ogrevanja, vendar boljši, zato damo poškodovancu tableto proti bolečinam. Piti mu damo tople napitke. Po ogrevanju ne sme več hoditi. Obvezen pregled pri zdravniku. Zmrzlin ne smemo drgniti s snegom, ogrevati, če obstaja možnost ponovnega zmrznjenja ali zmrzlin, če je poškodovani tudi podhlajen.
  • Podhladitev. To je poškodba celega organizma zaradi mraza. Telo ne more več nadomeščati izgubljene toplote, če je temperatura jedra telesa nižja od 35 stopinj. Dejavniki, ki pospešijo nastanek podhladitve so izčrpanost, dehidracija, psihološki dejavniki, neprimerna zaščita, poškodbe, bolezni, alkohol, zdravila, starost… pri blagi podhladitvi (temperatura nad 30-32 stopinj) so življenske funkcije ohranjene, poškodovani je lahko zaspan, apatičen, zmeden, drgeta, ima kurjo polt, bledo, hladno kožo, pospešeno bitje srca in dihanje. Zaščitimo ga pred nadaljnjim ohlajevanjem ( Hieblerjev omot), piti mora tople napitke, ne sme se sam gibati, ne smemo ga aktivno ogrevati, obzirno ga moramo prepeljati v bolnico, tudi če se dobro počuti. Pri hudi podhladitvi ( temperatura pod 30-32 stopinj) najprej ocenimo vitalne funkcije (zavest, dihanje, pulz), ki so motene ali ugasle. Koža poškodovanca je bleda in hladna, zenice so široke, pulz počasen, slabo tipljiv. Prva pomoč je čim manj premikanja in takojšnja zaščita (Hieblerjev omot), takojšnje oživljanje, če ni vitalnih znakov. Oživljanje je počasno in je smiselno tudi po več urah od zastoja srca. Obzirnost ima prednost pred hitrostjo.
  • Opasti. Posebej so pogoste v zimah bogatih s snegom. Previdni moramo biti predvsem na grebenih in vrhovih.

NASVETI:
  • V gore se odpravimo fizično in psihično dobro pripravljeni
  • Na turo se seveda dobro pripravimo; načrtovanje ture, primerna obleka in oprema, letni čas, …obnašanje v gorah
  • Ne podcenjujmo sebe, goro, nevarnosti in vremena
Pa varno hojo in smuko vam želim

4. INTERNETNE POVEZAVE:
Trenutne razmere:
Vreme in nevarnosti snežnih plazov:
5.VIRI IN LITERATURA:
  • Igor Jenčič, Slovenija, Turnosmučarski vodnik
  • Andraž Poljanec, Turni smuki
  • Vladimir Habjan, Zimski vzponi v slovenskih gorah
  • France Malešič, Spomin in opomin gora
  • Pit Schubert, Nevarnost v gorah
  • Jani Bele, Proti vrhovom
  • PZS, Vodniški učbenik
  • Bine Mlač, Oprema za gore in stene
  • Jože Drab, Gorniški priročnik
  • PZS, Alpinistična šola
  • Stojan Burnik, Turno smučanje, plezanje v snegu in ledu
  • France Malešič, Spomin in opomin gora
Za pomoč pri članku se zahvaljujem Francoskemu alpinistu.

9 komentarjev:

  1. Ejj zakon! Tole bi lahko objavu v kkšni gorski reviji:) al pa recimo na gore-in-ljudje! (Sam tm k si pisu o naklonu pobočja, spremeni procente v stopinje.. ker 100% = 45 stopinj.) Drgač pa - the best!

    OdgovoriIzbriši
  2. Sem spremenil. Hvala za popravek.

    OdgovoriIzbriši
  3. Fajn si tole zbral na kup. Tam pri ocenjevanju turnih smukov si mal pomešal turne smuke in alpinistične spuste (ko si jih našteval v oklepaju), zato omeni tudi to, da se ocenjevanje alpinističnih spustov začne tam, kjer se turna smuka neha. To je lepo razloženo na strani http://www2.arnes.si/~mcuder/smuki_ocene.html

    Pa še to, tam ko pišeš o nasvetih, si napisal tudi kot pomembno, da se na turo dobro pripravimo. Predvsem o načrtovanju ture bi se dalo napisati celo zgodbo o tebi in Frenkiju in podobnih. Me prav zanima, kako se boš držal tega nasveta.

    OdgovoriIzbriši
  4. Če misliš tiste v oklepaju, jih nisem pomešal ( Turnosmučarski vodnik). Lahk da se ne razumeva (prvič), sam saj Turski žleb, pa ozebnik še niso alpinistični smuki. Sem pa malo dodal s strani Marijane&Marko. Je pa ziher velik napak, ker ene knjige so stare, pa mal šlamparije. Načrtovanje ture? Če bomo ostalih 90 stvari popravili, bo načrtovanje še najmanjši problem. Mal improvizacije more bit

    OdgovoriIzbriši
  5. Se ne strinjam. Prepričan sem, da je za uspešnost in varnost ture potrebno 90% načrtovanja in priprav, 10% pa ostalo.

    OdgovoriIzbriši
  6. Bravo Edo!

    Dobro si tole nabral! Ful koristnih informacij in napotkov, ki se jih bo treba drzat;-)).

    LP Dojc

    OdgovoriIzbriši
  7. Zelo lepo napisano in zelo uporabno. Upam, da jih je čim več tole prebral...

    LP, jk

    OdgovoriIzbriši
  8. Hello, we are from Spain and we are organising a trip to Slovenia for ski touring, to the Julian Alps. We are looking for information (internet, books, etc) about the best area to ski and the best routes. Could you help us?

    Regards

    luengoangel@hotmail.com

    OdgovoriIzbriši