lukazoja

ponedeljek, 9. februar 2009

St. Polten polironman

Letos me je pod smrekco pričakovalo izjemno darilo. Prijavnina, prevoz, ter stroški bivanja za polironman v St. Poltnu. Presenečenje popolno. Še nekaj dni pred novim letom sem spremljal prijave, vendar me je eden izmed tistih dveh stricev prijavil šele zadnji dan. Ker, če bi se opazil med prijavljenimi bi moral hliniti presenečenje, tako pa sem mislil, da sem zadel na lotu. Sploh nisem vedel kako bi se obnašal. Letal sem okoli in kar nekaj blebetal. Skratka, prezadovoljen. Potem pa sem malce začel razmišljati kateri od tistih dveh stricev mi je prinesel prečudovito darilo. Ker včasih, kadar preveč popijem (to ni velikokrat, največ 6x na teden) kakšno rečem čez cerkev in ker sem bil na pohodu v Dražgoše, ker sem bil vsako leto za 1. maja na proslavi na Joštu (ne po moji volji) in ker sem jokal, ko je umrl Tito (če pa so vsi), potem sumim , da mi je darilo prinesel Dedek Mraz. Če pa je vse to maslo Božička, se mu iskreno opravičujem in obljubim, da grem še ta teden v cerkev in da bom prostovoljno prispeval za... Ker še ne morem teči in plavati bi sedaj moral na sobno kolo. St. Polten se bliža. Pa se mi je kolo pokvarilo. Grem pa na psihične priprave. Saj vsi izkušeni triatlonci pravijo, da je glava vsaj 60% uspešno zaključene tekme. Vendar, če na koncu pošteno priznam, bi rajši videl, da bi namesto prijavnine eden od tistih dveh stricev stopil do Kekca in prinesel tisti čudežni napitek. Pa ne za oči. Za k...... prste na nogi. Dost mam.

sreda, 4. februar 2009

Lojze Primožič - pogovor

Lojze Primožič, moj svak ali nekaj podobnega, se je lani v St. Poltnu uvrstil na Svetovno prvenstvo v polironmanu ( 1.9km,90km,21km ) na Floridi. Zanimivo je, da je bila njegova prva tekma v triatlonu šele leto prej, ko je v Grazu pritekel skozi cilj s časom 4:39:24. Še istega leta je že postal Ironman. V Celovcu se mu je ura ustavila na 10:24:32 ( lani je bil prav tako v Celovcu. Čas že 9:38 ). Torej 2 leti, 3 polironmani, 2 ironmana. Drugače pa je ta, nekaj čez 30 – letnik po duši tekač ( vsaj tako pravi ). In če bi še nekaj časa zavlačeval s pristankom na ta pogovor, bi bil že nekaj čez 40 - letnik. Tako pa je le še ujel zadnji vlak. Skratka, kako in zakaj triatlon, nekaj o teku, prehrani in še marsičem pa v naslednjih vrsticah.

LUKAZOJA: Najprej čestitke za uvrstitev na Florido. Si pričakoval tako hitro uvrstitev?

LOJZE PRIMOŽIČ: Hvala za čestitke. Na vsak način me je uvrstitev presenetila in je nisem načrtoval. V planu za jesen 2008 sem imel udeležbo na maratonu v Amsterdamu. Mislim, da če bi bil na podelitvi slotov sam, ga sploh ne bi vzel, vendar sem se na prigovarjanje tebe in Medota kar tam odločil. Sicer sem malce pokvaril plane za jesen svojemu prijatelju Boštjanu Potočniku, s katerim na večje maratone potujeva skupaj, a vendar, na Florido se je potrebno uvrstiti, v Amsterdam pa se samo prijaviš in greš. Tudi denarnico sem izpraznil zjutraj v hostlu, da ne bi kje kaj izgubil… in potem me je rešila Nataša Nakrst, ki mi je posodila denar, da sem se sploh lahko prijavil.

Florida - menjava

LUKAZOJA: Si šel sam, z družino? Takoj po tekmi domov ali pa ste si vzeli še čas za oglede?

LOJZE PRIMOŽIČ: Na Florido smo šli vsi, torej trije fantje (Žiga, Jan in Jaka), žena Vesna in jaz. Z nami je šel tudi bratranec Tone z ženo in hčerko, tako da sem imel kar številčno navijaško ekipo. Potovali smo skupaj z Brunom Glaserjem in njegovo družino, tako da nam ni bilo dolgčas. Ogledali smo si živalski vrt, Bush garden, hokejsko tekmo Tampa Bay Lightingov, obiskovali smo nakupovalne centre, malce kofetkali, vse to v tednu pred tekmo…V glavnem je vse skupaj izgledalo bolj kot izlet in ne kot priprava na tekmo. Tudi ciljev nisem imel nikakršnih, čeprav je na koncu vse skupaj kar dobro izpadlo.

Lojze s prijateljico

LUKAZOJA: Ker ste na Florido odšli z družino, ali je bila to neke vrsta nagrada za vaše bližnje, saj so sigurno prikrajšani za marsikaj ob vaših napornih treningih, regeneracijah, masažah? So za triatlon ali imate pred vsako tekmo doma bitko?

LOJZE PRIMOŽIČ: No ja, kakšne posebne podpore doma nimam, se je pa žena navadila na moj ritem in skoraj vsakodnevne treninge, tako da tudi težav ni. Je pa res, da včasih treniram ob prav nemogočih urah, ker drugače pač ne gre. Otroci pa mislim, da imajo dober vzgled. Vsi trije se v okviru šole ukvarjajo s športom.

Jaka na Ljubljanskem maratonu

LUKAZOJA: Marsikdaj smo že poskušali zvedeti kaj in koliko jedo triatlonci med samo tekmo? Zato, konkretno kaj, koliko med Ironman tekmo?

LOJZE PRIMOŽIČ: Veliko. Vem, da je to odvisno od vsakega posameznika, vendar sam sem zagovornik teorije, da na tekmi v čim večji možni meri nadomeščaš izgubljeno energijo. Res pa je, da jo nekateri težje, drugi lažje absorbiramo. Npr. zaužita hrana na IM v Celovcu: zjutraj velika skleda čokolina, veliko vode, gel pred plavanjem, 8 gelov (sodium&natrium), 2 banani, 1 žemlja s sirom, 2 power bara, 3 frutabele, 5 bidonov iso napitka, voda(veliko) po občutku na kolesu, 9 gelov – vsakih 20 minut, četudi na silo (do sedaj še nisem bruhal), iso napitki, coca cola in voda na prav vsaki okrepčevalnici. Sam ne uživam dodatne soli, saj nimam težav s krči.

Pred startom Ironman Celovec (poleg Stadler, Mccormack)

LUKAZOJA: Podobno vprašanje: treningi, kako, koliko, trener, programi?

LOJZE PRIMOŽIČ: Odgovoril ti bom z zadnjega konca. Program si napišem sam in se ga poizkušam držati v največji možni meri, razen plavanja, ki ga ne maram, zato plavam res malo, trenerja nimam. Količina je odvisna od obdobja v sezoni, vendar pa tudi, ko je treninga največ, redko prek 15 ur tedensko. Je pa res, da ne delam tako imenovanih smetarskih kilometrov na kolesu, saj zato preprosto nimam časa, treningi so načrtovani tako, da se izmenjujejo količina, počitek, intenzivnost, počitek…seveda pa je vse skupaj zelo odvisno od časa, ki ga imam do ciljne tekme. Generalno pa treniram raje manj in bolj intenzivno, razen v bazi, ko je večino treningov počasnejših. Ne uporabljam sobnega kolesa, trenažerjev, spininga, tekalnih prog, fitnesa…nič, kar se ne dogaja zunaj v naravi. Zato pozimi predvsem tečem in s kolesarjenjem začnem šele ko se zunaj malce ogreje. V bazenu plavam 1x tedensko, zgolj toliko, da povsem ne pozabim, ko pa pridejo toplejši dnevi in možnost plavanja v jezeru ali morju pa malce več plavam in manj tečem.

Ironman Celovec - kolo

LUKAZOJA: Še zadnje vprašanje iz te serije. Katere in koliko vitaminov in ostalih ''medicinskih preparatov''?

LOJZE PRIMOŽIČ: Naravni C vitamin, kalcij in multivitamin dnevno, pred tekmami pa še malo Eja. Ne vem, če kaj dosti pomaga, a imam vsaj dober občutek.

Ironman Celovec - proti cilju

LUKAZOJA: Kolesarska, plavalna, tekaška oprema? Za kolo lahko samo model, ker vem, da ti prestavna razmerja in račne niso najboljša točka. Zato pa lahko več o tekaški opremi.

LOJZE PRIMOŽIČ: Za tekme: - neopren Blueseventy Helix, očala Blueseventy Element,- kolo Scott Plasma, čelada LAS solza, tri dres Scott Plasma, čevlji Sidi T2, CEP nogavice,- copati Mizuno Wave Aero in kapa Ironman. Za kolesarske treninge uporabljam vse kar pride pod roke. Za tekaške Mizuno Wave Rider in Mizuno Wave Creation. Redno uporabljam tudi kosmodisk.Vedno pa na vse teke, ki so daljši od ene ure s sabo vzamem Fuel Belt helium.

Scott Plasma

LUKAZOJA: Malce osebno vprašanje. Lahko se mu kot politik skušaš izogniti. Po koncu ''rokometne kariere'' ( na Florido se je uvrstil še en bivši rokometaš, Bruno Glaser) kar nekaj let nisi na področju športa kaj posebnega počel razen občasnega igranja tenisa in sedenja na motorju. Zakaj in kako potem tek?

LOJZE PRIMOŽIČ: Ne bom se izognil in bom odgovoril malce obširneje, saj mislim, da bo mogoče komu, ki bo bral pomagalo, da bi se lažje odločil.S tekom sem se pričel ukvarjati 15. avgusta 2004 po prihodu iz dopusta, kjer sem se malce umiril in sklenil, da je dovolj – dovolj prehitrega življenja, celih dni v službi, kratkih noči, dovolj cigaret, ogromnih količin kave, celih dni brez hrane in nato večernih prenažiranj, posledično slabega počutja, večne utrujenosti in slabe volje kljub naraščajočem poslovanju mojega podjetja in predvsem, še vedno kar dobrim (kdo me je gledal?) odnosom doma. Celo mladost sem se ukvarjal s športom, bil v mladinskih rokometnih selekcijah, potem pa je prišlo po vrsti služenje vojaškega roka, nekaj študija, podjetje, poroka, otroci in gradnja hiše hkrati, delo, delo…in vsak izgovor je bil dober, da nisem pomislil na šport. No nekaj »izletov« je že bilo – tenis ipd, vendar temu ne morem reči niti rekreacija. Pristal sem pri višini 185 cm na 97 kg. Večkrat sem že prenehal kaditi, vendar se mi nikoli ni zdelo vredno vztrajati – zakaj le? Postajal sem napet, razdražljiv in nekaj je bilo treba spremeniti. Na plaži mi je po naključju prišel v roke izvod revije Polet in nek članek o pripravah oz. želji nekoga, da bi pretekel mali maraton, ki bo oktobra v Ljubljani. TILT! Meljem in razmišljam kak teden do konca dopusta in zadnji dan pred celo družbo povem, da sem sklenil, da grem v Ljubljano na mali maraton in da se bom prijavil takoj ko pridem domov. Naredil sem vse. Če ne bom pretekel (čas ni pomemben), bom izpadel kot bedak pred prijatelji in če se bom takoj prijavil bom morda res šel. No, ta večer so se še malce norčevali iz mojega stasa, celih dni v podjetju, žuranja… Da je bilo smeha še več, sem proti koncu večera (po nekaj kozarcih preveč) rekel, da bom v letu 2005 pretekel tudi pravi maraton...Ker sem v življenju vedno vse stvari počel 100%, vendar dokaj plansko in s premislekom, sem se po prihodu domov najprej odpravil k zdravniku na celovit pregled. Ker je tudi sam rekreativni tekač, me je spodbudil, mi dal prve smernice in priliv olja na ogenj. Takoj sem prenehal kaditi, začel sem jesti vsaj 3x dnevno, počasi sem doumel, da sem v službi nadomestljiv in da zaposleni v glavnem zmorejo (velikokrat celo bolje) tudi brez mene, naenkrat sem imel ogromno prostega časa, ki sem ga razporedil med družino in tek – življenje sem obrnil na glavo. Dobil sem nov krog prijateljev – tekačev, s popolnoma drugačnim pogledom na življenje, v katerem so tudi nekateri, ki so se takrat malce nasmihali ob mojih tekaških načrtih, pa vseeno… Začetki so bili res bolj težki, preteči prvih 7 km pa kot lov na svetovni rekord. Seveda sem mislil da bo kar šlo. Vendar sem prvič po dobrem km teka v starih rokometnih copatih skoraj umrl – danes se vedno nasmehnem, ko tečem mimo mesta, kjer sem se takrat 10 min sestavljal, da sem se sploh lahko privlekel nazaj domov. Vendar pa, ko se enkrat odpre, ko postaneš odvisen, je po mojem mnenju to zelo prijetna odvisnost. In zakaj tek? Ker je najenostavnejši, vzame najmanj časa, opremo lahko vzameš s sabo kamorkoli, nisi odvisen od drugih, v glavnem tudi od vremena ne. Če imaš le uro časa lahko že nekaj narediš zase. Ker je branje od nekdaj moj hobi, sem nakupil in prebral ogromno predvsem tuje tekaške in v zadnjem času tudi triatlonske literature, poizkušal trenirati in se izogibati poškodbam po najboljših močeh, včasih bolj drugič manj uspešno (po treh mesecih teka sem si poškodoval koleno, v prvem letu treninga sem se uspel pretrenirati, lani sem »izgubil« celo pomlad zaradi vnetja pokostnice, zlomil sem palec desne roke po padcu s kolesom teden dni pred odhodom na Florido itd…). Vendar to je drugotnega pomena. Pri teku in triatlonu si v glavnem zapomnim le lepe stvari.

LUKAZOJA: Koliko polmaratonov, maratonov si pretekel v tem času. Najboljši rezultati?

LOJZE PRIMOŽIČ: Uf, ne vem točno, vendar za povprečnega aktivnega tekača na tekme hodim dokaj redko. Mislim, da sem bil na 5ih maratonih (Beograd, Berlin, Linz, Benetke, New York), cca 20ih polmaratonih, bolj poredko pa se udeležim tudi kakšnega od krajših lokalnih tekov. Maratonska štoparica se mi je jeseni 2006 ustavila pri 2.54.52 v Benetkah, od takrat pa predvsem zaradi IM nisem bil na nobenem maratonu, razen v NY 2007, ki pa sem ga vzel bolj kot izlet. Polmaraton pa sem lani jeseni v Palmanovi tekel 1.19.02.

Maraton v New Yorku

LUKAZOJA: Marsikdo ne ve, da si tekel tudi 75 km od Celja do Logarske. Kaj več o tej tekmi? Si imel kakšen poseben program za ta naporen tek?

LOJZE PRIMOŽIČ: To je bila ena mojih najtežjih tekem, vsekakor pa velik izziv za v bodoče. V cilj sem prišel skupno 6. in drugi od Slovencev s časom 5ur 54 min, sicer podrt a izjemno zadovoljen. V Logarsko se sigurno vrnem, želim pa se udeležiti tudi kakšne 100 km preizkušnje, v naslednjih letih pa tudi kaj daljšega … bomo videli…

Celje - Logarska

LUKAZOJA: Dobro, vzljubil si tek, kako pa si potem pristal pri triatlonu?

LOJZE PRIMOŽIČ: Povsem po naključju. Vedno sem občudoval Ironmance, že ko sem leta nazaj v Celovcu videl plakate za IM me je kar streslo. Sploh si nisem predstavljal kako je mogoče, da navaden človek konča takšno preizkušnjo. Leta 2006 smo si šli ogledat Ironmana v Celovec in ta tekma me je povsem fascinirala. Ko sem prišel domov, sem se brez razmišljanja prijavil na tekmo v l. 2007, čeprav sem komaj zmogel preplavati bazen po širini, specialke pa v življenju še nikoli nisem vozil, na kolesu od otroških let sploh nisem sedel. V tistem času sem se pripravljal na Logarsko in vsaj eno disciplino sem kolikor toliko »obvladal«.

Maraton Berlin, zraven Boštjan Potočnik

LUKAZOJA: Prehranjevanje, hrana, trening teden pred tekmo?

LOJZE PRIMOŽIČ: Običajno jem vse, zelo raznovrstno, ogromno sadja in zelenjave, izogibam se cvrtju, preveč mastni hrani in gaziranim pijačam, mleka in mlečnih izdelkov skoraj ne jem, predvsem zato, ker se po njih ne počutim dobro, uporabljam sadni sladkor…Teden pred ciljno tekmo naredim celoten carboloading, pred polmaratoni in krajšimi tekmami pa le malce povišam vnos ogljikovih hidratov. Trening zmanjšam na minimum, nekaj krajših intervalov, predvsem pa kolikor je mogoče počivam.

Florida, ob njem Bruno Glaser

LUKAZOJA: Dan po tekmi. Regeneracijsko plavanje, kolo, tek ali kaj drugega?

LOJZE PRIMOŽIČ:Nič, nikoli. Počitek, hranjenje, kavica s prijatelji, poležavanje…

Regeneracija po tekmi

LUKAZOJA: Najtežji trening?

LOJZE PRIMOŽIČ: Mogoče do Vrsarja (dobrih 200km) s kolesom po vročini kar v tempu in takoj zatem 20 km teka na 32°stopinjah.

Tekma trojk - Bled

LUKAZOJA: Katere tekme so v planu naslednje leto?

LOJZE PRIMOŽIČ: Spomladanski del: Maraton Treviso, ½ IM Austria, IM Švica. Za jeseni pa še ne vem, mogoče pride na vrsto maraton v Amsterdamu, v mestu ki mi je najbolj pri srcu.

LUKAZOJA: Havaji?

LOJZE PRIMOŽIČ: Zlagal bi se, če bi rekel, da ne razmišljam tudi o tem. Vsako leto (ali vsako drugo) v spomladanskem delu sezone se bom udeležil ene od IM tekem, najraje vsako leto druge in upam da se bo enkrat izšlo. Ni pa to neka mana, želja je še veliko npr. maraton Boston, Chicago, London…, ultramaratoni npr. 100km Biel , 100km Firenze – Faenza, mogoče kdaj tudi kaj bolj ekstremnega. Predvsem pa si želim ostati v vztrajnostnem športu, saj si danes življenje brez dnevne doze teka, kolesa ali plavanja sploh ne predstavljam več.

Peter Sajevec je že bil na Havajih, upamo da bo tudi Lojze kmalu

Na Svetovnem prvenstvu v polironmanu na Floridi je Lojze tekmo končal s časom 4:31:57, kar je zadostovalo za 53. mesto v svoji kategoriji (plavanje 36:22, kolo 2:22:18 in s tem povprečna hitrost 37.9, tek pa 1:27:28). Želim si, da bi bil naslednji pogovor z njim že konec letošnjega leta, ko se bo vrnil s Havajev.

ponedeljek, 2. februar 2009

Turno smučanje

Turno smučanje je ena najlepših dejavnosti kar jih lahko počnemo v gorskem svetu. Z njim se lahko primerjajo samo trenutki, ki jih preživim s svojo Petro. Da pa bom lahko še ogromno časa s Petro, je potrebno poskrbeti za nekaj dejavnikov, kot so oprema, varnost… In ker sem v zadnjih dveh tednih doživel dva šokantna dneva na turni smuki in obenem naletel na nešteto napak, ki sem jih storil, sem se odločil malo pobrskati po internetu in knjigah in se vsaj malce osvestiti.

1.OCENJEVANJE TURNE SMUKE

Uporabljata se dva primera ocenjevanja zahtevnosti turne smuke. Prvi se nanaša na ocenjevanje zahtevnosti turne smuke in je bil izdelan za kategorizacijo vodnikov PZS. Drugi primer, ki je natančnejši, izhaja iz vrednotenja alpinističnih smukov. Najosnovnejša razdelitev je na lahko, zahtevno in zelo zahtevno. Lahka poteka po lahkem, nenevarnem svetu. Med vzponom ni potrebno snemati smuči. Svet tudi orientacijsko ni zahteven. V gozdu poteka smuka po kolovozih in cestah. Zahtevna smuka vodi po strmejših, bolj odprtih področjih. Pogosto je treba uporabiti srenače, sneti smuči, si nadeti dereze. Smuka poteka po večini zunaj poti. Ponekod je lahko povečana nevarnost plazov. Zelo zahtevna turna smuka poteka po zelo strmih in izpostavljenih pobočjih. Včasih vodi po plazovitih območjih in ozebnikih. Pri vzponu je obvezna uporaba derez in cepina. Pri oceni turne smuke, ki izhaja iz ocenjevanja zahtevnosti alpinistične smuke, so ocene težavnosti bolj podrobne. Ta ocena upošteva težave na posameznih delih, dolžino najtežjega odseka, izpostavljenost in višinsko razliko. Ocena skupnih težav je izražena s številkami in opisno:

I nezahtevno (Dovška Baba, Ženiklovec ali Javornik, Klek, Trupejevo poldne, Lanževica, Ratitovec, Snežnik, Porezen, Blegoš, Matajur, Suho ruševje)
II- delno zahtevno (Kotovo sedlo, Viševnik – na jug, Golica, Nad Šitom glava, Pod Kriško steno, Luknja, Velika Baba, Debeli vrh, Debela peč, Struška, Tegoška gora)
II zahtevno (Kredarica iz Krme, Veliki vrh, Krn s planine Kuhinja, Velika Mojstrovka, Mala Mojstrovka, Veliki Draški vrh, Travnik, Rodica, Šija, Mala Tičarica, Za Cmirom, Stol, Ledinski vrh)
II+ bolj zahtevno (Grintovec, Koroška Rinka, Kladivo, Črna prst, Škrbina med Malo in Veliko Ponco, Tolsta Košuta)
III- zelo zahtevno (Jalovčev ozebnik, Stenar)
III izredno zahtevno (Turski žleb)

Potem pa še:

S1 poti, ceste, zelo položna pobočja
S2 položna pobočja
S3 široka, odprta pobočja z naklonom do 35 stopinj
S4 strmine do 45 stopinj, brez večje izpostavljenosti
S5 strmine med 45 in 5o stopinjami v ozebnikih, tudi na manj strmih pobočjih, če je izpostavljenost velika
S6 skoki čez skale, ledne odlome in podobno, na zelo strmih področjih

Ture se na ta način ocenjujejo z dvema ocenama (na primer S3/III, kjer prva pomeni zahtevnost posameznih mest, druga pa skupne težave). Še nekaj pogosto smučanih smeri pri nas, pa malce težje. Turno smučanje tu že prehaja v alpinistično ( Osrednja grapa Begunjščice III+/S4, Osrednja grapa v Vrtači IV-/S4+, Južna grapa v Vrtači III-/S4-,Mali Draški vrh južno pobočje III+/S4-, Jugova grapa IV-/S4+, Kačji jezik V-/S5+, Peto žrelo III+/S4-).

2. OPREMA, POTREBNA ZNANJA

Smuči; omogočajo nam lahko hojo po celem snegu, ker se ne pogrezamo v mehak, suh ali moker sneg. Služijo pa nam tudi za spuščanje po zasneženih strminah. Praviloma naj bi bile turne smuči širše, krajše in trše, imele naj bi večji lok od alpskih.
Vezi so eden najpomembnejših delov, saj nam omogočajo hojo navzgor in smučanje navzdol. Vezi morajo omogočati, da je peta med vzpenjanjem sproščena, da jo je torej mogoče dvigovati, med spustom pa je pritrjena na smučko. Pomembno je še, da je med vzponom pod peto stopnička, se pravi, da se peta ne spusti do smučke, ampak le do polovice; to precej olajša hojo navkreber. Vsi modeli morajo imeti tudi utor za nameščanje srenačev.
Varnostni paščki onemogočajo, da bi odpeta smučka zdrsnila v dolino. Težava je, da nas lahko smučka, če se vez odpre, poškoduje, ker jo pašček pri padcu potegne za sabo.
Zavora je novejši način varovanja smuči pred izgubo. Ko se vez odpre, se zavora sproži in prepreči zdrs smuči.
Klasični čevlji za turno smuko so kombinacija dveh čevljev: enega za hojo in drugega za smučanje. Njihove značilnosti so: trša plastika, dodatki kot so zategovalni jermen, vstavljiva opora na zadnjem delu čevlja, ki čevelj naredi višji in bolj tog, uravnalni mehanizem smučanje – hoja, ki blokira zgornji del čevlja naprej – nazaj.
Cepin se uporablja za varovanje, napredovanje v ledu in snegu, strmih snežiščih, grebenih. Cepin lahko uporabljamo kot sprehajalno palico, z njim sondiramo trdnost in debelino snežne plasti nad ledeniško razpoko ali opasti na grebenu, s pomočjo cepina lahko zadržimo padec ali zdrs v strmem snegu. To pa se moramo prej naučiti.
Dereze so priprave, ki omogočajo hitrejše ali varnejše gibanje v zimskem času. Praviloma se jih uporablja za napredovanje v strmem snegu in ledu. S pomočjo tako imenovane tehnike sprednjih zob občutno skrajša čas vzpona, posredno pa se izogne nekaterim objektivnim nevarnostim. Čeprav je hoja na videz enostavna in varna , pa se je moramo tudi učiti. Vedno jih pritrjujemo na obut čevelj- naučimo se jih pritrditi brez dvigovanja nog in z debelimi rokavicami na rokah- pritrditveni in varnostni jermeni morajo biti dobro pritrjeni- pazimo, da se nam dereze ne zataknejo za hlače ali gamaše- pozorni moramo biti na cokle – sneg, ki se nam nabira pod derezami. »Coklo« očistimo tako, da z ratiščem cepina udarimo po čevlju in jo tako odstranimo. Proti nabiranju »cokel« se uporablja posebna guma, ki je pritrjena na spodnji strani derez in preprečuje nabiranje snega in tako posledično morebiten zdrs - hoja z derezami po skalovju mora biti previdna, da si ne zvijemo gležnja. PRAVILNA UPORABA DEREZ JE SAMO SKUPAJ S CEPINOM. NIKOLI NE UPORABLJAMO POHODNIH PALIC IN DEREZ!!!
Psi (kože) preprečujejo zdrsavanje smuči med vzpenjanjem. So samolepilni trakovi za spodnje strani smuči. Danes so izdelani iz umetnih materialov, nekdaj so bili iz tjulnje kože. Od tod tudi ime: »der Seehund« (der Hund = pes) je po slovensko tjulenj. Morajo pa se čim bolj prilegati smučem: če so preozki, niso dovolj učinkoviti, če so preširoki, segajo čez robove.
Srenači; preproste dereze, nekakšen pripomoček pri hoji z smučmi v strmem pobočju, pri prečenju v trdem snegu. Namestimo jih v za to narejen utor na vezi. Nameščanje in snemanje je enostavno. Vsakemu modelu vezi ustrezajo točno določeni srenači. Lahko se kupijo tudi avtomatski srenači, ki jih namestimo že na začetku ture in nato uporabljamo po potrebi.

Še nekaj nasvetov za Aleša:

po koncu sezone smuči hranimo v za to namenjenem prostoru, montažo, brušenje, obnavljanje prepustimo strokovnjakom
vezi po vsaki turi posušimo, očistimo, po koncu sezone pa kovinske dele naoljimo z ustreznim sredstvom
dlaka na psih se obrabi, zato jih nikoli ne sušimo na viru toplote, ampak le v toplem prostoru
obvezno sušenje in čiščenje psov po vsaki turi
lepilo na psih lahko na novo nanesemo. Pred nanašanjem starega odstranimo

Potrebna varnostna oprema!

Plazovna žolna ; je energijsko napajana sprejemno-oddajna naprava.

Ni reševalno sredstvo, je pa NUJEN SAMOZAŠČITNI element, ki omogoča, da zasutega najdemo takoj po zasutju.
Vrste:
- PIEPS (avstrijski), SKADI (ameriški); prvi in sta delovali na frekvenci 2275 Hz,
- ORTOVOX (nemški) in VS 86 (BARYVOX-švicarski); delujeta na frekvenci 457 kHz.
- MAMMUT

Značilnosti:
• Upravljanje je omejeno na vklop in izklop, preklop na sprejem oz. oddajo in regulacijo jakosti sprejema
• Najpomembnejša lastnost je DOSEG.
Delimo ga na največji in uporabni.
Največji je tista največja razdalja, iz katere v najugodnejših razmerah še slišimo signal druge lavinske žolne istega ali drugega tipa.
Boljše vodilo oz. izhodišče za oceno žolne je njen uporabni doseg (UD), ki znaša 40% največjega dosega. V tej oddaljenosti je verjetnost, da še slišimo žolno zasutega 98%.
Tako si plaz lahko razdelimo na posamezne pasove in si s tem začrtamo možno optimalno najkrajšo pot iskanja pogrešanega (skrajšanje časa iskanja).

Lopata se uporabljajo za izkopavanje zasutega, izdelavo bivaka, preizkušanje trdnosti snežne odeje. Poznamo več vrst lopat, najbolj pa nam koristi, če je lopata dovolj močna-aluminijasta in da se da zložiti v obliko motike; le to nam omogoča, da lahko lažje izvedemo poteg snežne odeje pri prerezih.
Sonda ; je zložljiva palica iz aluminijeve zlitine, ki se uporablja pri iskanju zasutega; iskanje prednostnih točk zasutega in za sondiranje.

Pri in pred samo turo je dobro upoštevati:

pred turo se vedno seznanimo s splošnimi razmerami na območju kamor gremo
upoštevamo vremensko napoved in najnovejše poročilo o stanju snežnih plazov
izberemo pravilno opremo
zavedajmo se, da nas žolna, če nas zajame plaz, ne more rešiti pred poškodbami in zadušitvijo, zato moramo biti enako previdni, kot če naprave ne bi imeli
na zimsko turo gremo v skupini ali vsaj dva
glede na svoje sposobnosti, pripravljenost izberemo turo
ob nevarnosti snežnih plazov se turi odpovemo

3. NEVARNOSTI

PLAZ je prav gotovo ena bolj zahrbtnih (a ne nepredvidljivih nevarnosti), ki preži na nas pri turnem smučanju (do leta 2004 je bilo v Sloveniji 212 žrtev snežnega plazu v času brez vojn) . Ena izmed najbolj tragičnih zgodb se je odvijala leta 1977 na Zelenici. 11. januarja se je v dolino vračala skupina 28 dijakov in 3 vzgojiteljev šolskega centra Iskre Kranj, ki so imeli nekajdnevno šolo v naravi v Domu Janeza Rezarja na Zelenici. Prišli so do zgornje postaje sedežnice na Zelenici, ki pa zaradi vetra in sneženja že prejšnji dan ni vozila. Vodja se kljub nevarnosti ni odločil, da bi se vrnili v kočo ali sestopili na drugo stran skozi Završnico proti Mostam, ampak se je odločil, da se bodo prvi spustili smučarji in utrli gaz, drugi pa naj bi šli peš. Smučarji so bili pod izstopno postajo sedežnice, prav v dnu ozke drče in na začetku ravnega kotla. Tedaj jih je zajel velik snežni plaz, ki se je utrgal 500m višje pod severnimi ostenji Begunjščice. Plazovina je docela zasula šest ljudi, delno pa še tri. V štiridnevni, izredno težavni reševalni akciji med sneženjem in v stalni nevarnosti pred novimi plazovi so odkopali vse zasute. Večina je bila zasutih 1,20 do 1,5 metra globoko, zadnji pa 3,30 metra globoko v zrnatem snegu.
Smrtnost zasutih pod plazom je zelo velika. 20% jih umre takoj (po 30 minutah je živih manj kot 40% zasutih). Vzroki hitre smrti so zadušitev in poškodbe. Če zasuti vse to preživi, grozi še podhladitev.

Graf preživetja:

Če jih ne rešimo v manj kot uri, je možnost preživetja minimalna. Ključno vlogo pri reševanju ima tako hitra tovariška pomoč-5 min ISKANJE, 5 min ODKOPAVANJE IN 5 min NUDENJE PP. Vse to je odvisno koliko je zasutih in koliko ljudi imamo na razpolago pri iskanju.

Čimprej pričnemo z iskanjem, še prej pa poskrbimo za lastno varnost in varnost drugih udeležencev
določimo kraj evakuacije
pri dovolj veliki skupini ljudi nekoga pošljemo, da takoj pokliče ali gre po pomoč, nekoga postavimo za opazovalca, če bi se plaz ponovno sprožil ,sami pa TAKOJ pričnemo z iskanjem; iskanje prednostnih točk zasutega (kje je bil nazadnje viden, odloženi predmeti-nahrbtnik, palice, rokavice.., glede na potek plazu tudi možna odlagališča predmetov in zasutega-drevesa, skale …)
Pomembno je da zasutemu najprej odkopljemo glavo; če je to mogoče in seveda takoj sprostimo in očistimo dihalno pot. Če ni znakov življenja, oživljajmo, še preden je odkopan preostali del telesa
Oskrbimo poškodbe, zavarujemo pred mrazom

Ko nekoga pošljemo po pomoč oz kličemo 112, mora sporočilo o nesreči vsebovati naslednje podatke:

Kdo je poškodovanec
Kaj se je zgodilo
Kje se je zgodilo
Kdaj se je zgodila nesreča
Kakšno je stanje in število ponesrečencev
Razmere (vreme, možnost pristanka helikopterja,..)
Kdo obvešča o nesreči.

Mednarodni klic na pomoč-SOS:

KLIC: šest znamenj na minuto s presledki po 10 sekund, sledi minuta premora in nato klic ponovimo
ODGOVOR: tri znamenja na minuto s presledki po 20 sekund, sledi minuta premora, nato odgovor ponavljamo dokler ne vzpostavimo stika s klicočim

Telefonske številke v tujini:

helikoptersko reševanje v Italiji 118
helikoptersko reševanje v Franciji 122
helikoptersko reševanje v Švici 117
helikoptersko reševanje v Avstriji 144

Znak helikopterju z eno roko v obliki črke N za ''No'' pomeni: Ne. Ne pristati. Obe roki v zraku v obliki črke Y za ''Yes'' pomenita: Na pomoč! Prosim pristanite!

za pristanek je potreben vodoraven prostor 30 x 30 metrov, v okolici pa v premeru 100 metrov ne sme biti nobenih ovir
pred pristankom je potrebno odstraniti vse predmete, ki bi jih lahko vrtinec pristajajočega helikopterja potegnil v zrak oziroma v eliso
pristajajoči helikopter usmerja oseba , obrnjena s hrbtom proti vetru v položaju ''Yes'' (obe roki iztegnjeni navzgor)
ko helikopter pristane, se mu lahko približamo le od spredaj in na znak pilota

Kako ukaniti plaz?

Branje ustrezne literature
Uporaba spletnih strani
Teletekst
Kontakt s tistimi, ki so bili tam pred kratkim
Naravna znamenja. Dober pokazatelj so okoliški sveži plazovi, pokanje in sesedanje snega (klože) tik nad ali pod gazjo, močnejši veter, vse bolj intenzivno sneženje
Prepoznava plazovitega pobočja

Praviloma:

Na strminah do 10 stopinj naklona ne pričakujemo plazu
Na pobočju z naklonom 10 do 20 stopinj se plaz sproži le redkokdaj
Največ plazov prožimo na vesinah, katerih naklon je med 20 in 50 stopinjami
Strmina med 50 in 60 stopinjami je zelo nevarna, plazovi pa se hitro ulete in zato niso posebno veliki
Strmina nad 60 stopinj se že sproti med sneženjem sneg usipa.

Graf:

Vseskozi pa se moramo imeti v glavi:

Sta ta del pobočja oziroma oblika površja plazovita
Ali lahko plaz sprožimo sami, ali ga lahko prinese od drugod
Kam nas bo odnesel plaz, kakšne so ovire na poti
Kako vreme vpliva na stabilnost snežne odeje
Ali obstaja varnejša pot
Skozi vso turo preizkušajmo snežno odejo. Veliko povedo že sledi, ki jih puščamo (trdnost, debelina, zgradba vrhnjih plasti, klože,…). Poiščemo primerno mesto za preizkus stabilnosti snežne odeje. Naklon naj bo večji od 30° in čim bližje sumljivemu pobočju

Preizkus stabilnosti snežne odeje
Preizkus je osamitev (ločitev od okolice) dela snežne odeje, ki nam brez povezav
z okolico pokaže kako so zgornje plasti spojene s spodnjimi ali s podlago.
Izhajajoč iz podatkov snežnega profila ocenimo, kje je moč računati na trganje
plazov. Metode za ocenjevnje nevarnosti plazov: NORVEŠKA, ŠVICARSKA
-kdaj, kje (naklon in smer pobočja) in kolikokrat opravimo preizkus (ca 300-500m višinske razlike)

Norveška metoda
• oblika –trapez, mere 80x60x20 cm (slika)
• Globina pravokotno na snežno odejo,
do nevarne plasti
• Z zlomljeno lopato potegnemo plasti nad
nevarno plastjo; če je ta plast globlje, prej
odstranimo del zgornjih plasti.
• Lopata ne sme prijeti v plast pod nevarno!!!

Ko se klada sproži (včasih se to zgodi že med samim prerezo – zelo nevarno) nam pokaže stopnjo nevarnosti). Običajno ima lopata tudi barvne oznake. Ko končamo s preizkusom, luknjo zasujemo.
Švicarska metoda (uporablja, se predvsem pri večjih skupinah če se hočemo natančno prepričati o trdnostni snežne odeje)

• Kvadrasta snežna klada – preizkus ''Rutschblocktest'' s površino 3m²mere (2-3m širino x 1,5 m jašek v višino pobočja; širina jaška 0,5m
• do tal ali najmanj 2 m
• Oblika pravokotni blok (spodnja ploskev je navpična, od strani navzgor v pobočje dva kanala širine 0,5m (slika)
• Zgornjo plast ločimo z vrvjo ali konico smučke (najprej žagamo do sumljive plasti, nakar sledi obremenitev (tabela):

Pri prečaknju nevarnih mest si dobro ogledamo in če je možno jih prečkajmo rahlem spustu!
Pomembno; pred prečkanjem: odpnemo varovalne paščke na smučah, snamemo roke iz paškov na palicah, odpnemo pritrdilne paščke nahrbtnika, ki je pripet okoli pasu, zapnemo si jakno.
Tveganje lahko precej zmanjšamo, če upoštevamo zgornja dejstva in seveda če je varnostna razdalja dovolj velika; širina sumljivega pobočja (vsaj 10-15m). Čez plazovito območje gremo čimhitreje; v rahlem spustu in posamično, drugi pa so opazovalci. Prav tako pri spustu. V pomoč so nam vse naravne ovire, ki bi lahko ovirale plaz, pot pa, če je mogoče, speljemo preko položnejšega pobočja. V večini primerov sprožimo plaz sami (le redki usodni plazovi se sprožijo sami), lahko tudi s skakanjem, smučanjem, vpitjem…Posledice plazov so lahko zelo hude, tudi če ne ostanemo v plazovini in nas ''le'' nosi. Poskušajmo se prebiti na bok plazu, zgrabiti trdno oporo, delati plavalne gibe, napraviti tik pred zaustavitvijo pred obrazom prostor za dihanje. Zato še enkrat, zimska sveta Trojica (žolna, lopata in sonda) naj bo sestavni del opreme vsakega turnega smučarja in ostalih ljubiteljev zasneženih gora. Pa še nekaj pogostih modrosti:

Če je snega malo, ni nobene nevarnosti za plaz. Prav v zimah z malo snega lahko v bližini tal nastane plast globinskega sreža
Pri nizkih temperaturah ni plazu. To velja le po koncu odjuge. V visoki zimi pa pomeni mrzlo vreme počasno preobrazbo in s tem utrditev snežne odeje
V gozdu smo varni pred plazovi. Drži, a le tam, kjer je gostota odraslih dreves zadovoljiva in nad nami ni obsežnih, odprtih in neporaščenih strmali
Stara smučina ali gaz zagotavlja varnost. Daleč od tega. Vremenske spremembe povzročajo hitre spremembe tudi v snežni odeji in to na zelo kratkih razdaljah. Enako velja za živalske sledi: tudi divjad pogine v plazovih
Nov sneg je po dveh ali treh dneh že toliko predelan, da trdnost in s tem nosilnost zadoščata za varno gibanje. Sploh ne, veliko je odvisno od tega kakšno je bilo vreme v dneh po sneženju
Pok v snežni odeji, ter morebitne razpoke na površini snežne odeje pomenijo, da se ta seseda in s tem utrjuje. Nasprotno, to je znamenje velike nevarnosti proženja plazov, saj kaže, da so se sile v snežni odeji porušile in obremenitev spremenila.

Druge nevarnosti

Zdrs oziroma padec. Preprečimo ga s pravilnim gibanjem, nujna je dobra telesna pripravljenost. Korak mora biti zanesljiv. V primeru da stopamo nezanesljivo, se zapletamo z derezami, se rajši ustavimo, spočijmo in nato nadaljujmo. Bodimo pozorni na teren po katerem hodimo. Na ravninah so nevarne s snegom prekrite luknje, ki jih ne vidimo in kamor lahko pademo. Pazljivi moramo na mesta ob skalah, da ne zdrsnemo v poč, ki je zametena. Za zlom je nevaren spomladanski sneg, posebno pri sestopu. Pri hoji z derezami pazimo, da se ne zataknemo ob drugo nogo (gamaše!), da se ne zapletemo v ruševje, kline, jeklenice…

Padajoče kamenje. Večja nevarnost je spomladi, ko se čez dan temperature dvignejo. Ob snegu se padajoče kamenje slabše sliši. Opozorilo je lahko kamenje na ali ob naši poti
Mraz. Zmrzline so najpogostejše na okončinah. Nastanek pospešijo slaba pripravljenost, izčrpanost, slaba izolacija, slaba prekrvljavenost, poškodbe… Znaki? Koža je hladna, brez občutkov, barva se kasneje spreminja, značilni so mehurji. Ukrepi? Poškodovanca čim prej zaščitimo, če se da prenesemo na toplo. Zmrzlino sterilno povijemo tako kot rano in imobiliziramo. Ogrevanje mora biti nujno v vodi (40 stopinj). Ta način je bolj boleč od postopnega ogrevanja, vendar boljši, zato damo poškodovancu tableto proti bolečinam. Piti mu damo tople napitke. Po ogrevanju ne sme več hoditi. Obvezen pregled pri zdravniku. Zmrzlin ne smemo drgniti s snegom, ogrevati, če obstaja možnost ponovnega zmrznjenja ali zmrzlin, če je poškodovani tudi podhlajen.
Podhladitev. To je poškodba celega organizma zaradi mraza. Telo ne more več nadomeščati izgubljene toplote, če je temperatura jedra telesa nižja od 35 stopinj. Dejavniki, ki pospešijo nastanek podhladitve so izčrpanost, dehidracija, psihološki dejavniki, neprimerna zaščita, poškodbe, bolezni, alkohol, zdravila, starost… pri blagi podhladitvi (temperatura nad 30-32 stopinj) so življenske funkcije ohranjene, poškodovani je lahko zaspan, apatičen, zmeden, drgeta, ima kurjo polt, bledo, hladno kožo, pospešeno bitje srca in dihanje. Zaščitimo ga pred nadaljnjim ohlajevanjem ( Hieblerjev omot), piti mora tople napitke, ne sme se sam gibati, ne smemo ga aktivno ogrevati, obzirno ga moramo prepeljati v bolnico, tudi če se dobro počuti. Pri hudi podhladitvi ( temperatura pod 30-32 stopinj) najprej ocenimo vitalne funkcije (zavest, dihanje, pulz), ki so motene ali ugasle. Koža poškodovanca je bleda in hladna, zenice so široke, pulz počasen, slabo tipljiv. Prva pomoč je čim manj premikanja in takojšnja zaščita (Hieblerjev omot), takojšnje oživljanje, če ni vitalnih znakov. Oživljanje je počasno in je smiselno tudi po več urah od zastoja srca. Obzirnost ima prednost pred hitrostjo.
Opasti. Posebej so pogoste v zimah bogatih s snegom. Previdni moramo biti predvsem na grebenih in vrhovih.

NASVETI:

V gore se odpravimo fizično in psihično dobro pripravljeni
Na turo se seveda dobro pripravimo; načrtovanje ture, primerna obleka in oprema, letni čas, …obnašanje v gorah
Ne podcenjujmo sebe, goro, nevarnosti in vremena

Pa varno hojo in smuko vam želim

4. INTERNETNE POVEZAVE:
Trenutne razmere:

Vreme in nevarnosti snežnih plazov:

5.VIRI IN LITERATURA:

Igor Jenčič, Slovenija, Turnosmučarski vodnik
Andraž Poljanec, Turni smuki
Vladimir Habjan, Zimski vzponi v slovenskih gorah
France Malešič, Spomin in opomin gora
Pit Schubert, Nevarnost v gorah
Jani Bele, Proti vrhovom
PZS, Vodniški učbenik
Bine Mlač, Oprema za gore in stene
Jože Drab, Gorniški priročnik
PZS, Alpinistična šola
Stojan Burnik, Turno smučanje, plezanje v snegu in ledu
France Malešič, Spomin in opomin gora

Za pomoč pri članku se zahvaljujem Francoskemu alpinistu.

nedelja, 1. februar 2009

ZOJA

Naša princeska danes praznuje 2. rojstni dan. To pomeni, da bo danes dobila namesto dveh Kinder buenotov, pol čipsa, štirih zdenka sirčkov, okoli 7 različnih bombonov, treh kroketkov... vse podvojeno. Zoja, če slučajno tole bereš ( kar pomeni, da mi Blaš še vedno ni postavil internetne strani, da sam še vedno pišem blog, da znaš že brati,...), ti želim: