Lojze Primožič - pogovor

Lojze Primožič, moj svak ali nekaj podobnega, se je lani v St. Poltnu uvrstil na Svetovno prvenstvo v polironmanu ( 1.9km,90km,21km ) na Floridi. Zanimivo je, da je bila njegova prva tekma v triatlonu šele leto prej, ko je v Grazu pritekel skozi cilj s časom 4:39:24. Še istega leta je že postal Ironman. V Celovcu se mu je ura ustavila na 10:24:32 ( lani je bil prav tako v Celovcu. Čas že 9:38 ). Torej 2 leti, 3 polironmani, 2 ironmana. Drugače pa je ta, nekaj čez 30 – letnik po duši tekač ( vsaj tako pravi ). In če bi še nekaj časa zavlačeval s pristankom na ta pogovor, bi bil že nekaj čez 40 - letnik. Tako pa je le še ujel zadnji vlak. Skratka, kako in zakaj triatlon, nekaj o teku, prehrani in še marsičem pa v naslednjih vrsticah.

LUKAZOJA: Najprej čestitke za uvrstitev na Florido. Si pričakoval tako hitro uvrstitev?

LOJZE PRIMOŽIČ: Hvala za čestitke. Na vsak način me je uvrstitev presenetila in je nisem načrtoval. V planu za jesen 2008 sem imel udeležbo na maratonu v Amsterdamu. Mislim, da če bi bil na podelitvi slotov sam, ga sploh ne bi vzel, vendar sem se na prigovarjanje tebe in Medota kar tam odločil. Sicer sem malce pokvaril plane za jesen svojemu prijatelju Boštjanu Potočniku, s katerim na večje maratone potujeva skupaj, a vendar, na Florido se je potrebno uvrstiti, v Amsterdam pa se samo prijaviš in greš. Tudi denarnico sem izpraznil zjutraj v hostlu, da ne bi kje kaj izgubil… in potem me je rešila Nataša Nakrst, ki mi je posodila denar, da sem se sploh lahko prijavil.

Florida - menjava

LUKAZOJA: Si šel sam, z družino? Takoj po tekmi domov ali pa ste si vzeli še čas za oglede?

LOJZE PRIMOŽIČ: Na Florido smo šli vsi, torej trije fantje (Žiga, Jan in Jaka), žena Vesna in jaz. Z nami je šel tudi bratranec Tone z ženo in hčerko, tako da sem imel kar številčno navijaško ekipo. Potovali smo skupaj z Brunom Glaserjem in njegovo družino, tako da nam ni bilo dolgčas. Ogledali smo si živalski vrt, Bush garden, hokejsko tekmo Tampa Bay Lightingov, obiskovali smo nakupovalne centre, malce kofetkali, vse to v tednu pred tekmo…V glavnem je vse skupaj izgledalo bolj kot izlet in ne kot priprava na tekmo. Tudi ciljev nisem imel nikakršnih, čeprav je na koncu vse skupaj kar dobro izpadlo.

Lojze s prijateljico

LUKAZOJA: Ker ste na Florido odšli z družino, ali je bila to neke vrsta nagrada za vaše bližnje, saj so sigurno prikrajšani za marsikaj ob vaših napornih treningih, regeneracijah, masažah? So za triatlon ali imate pred vsako tekmo doma bitko?

LOJZE PRIMOŽIČ: No ja, kakšne posebne podpore doma nimam, se je pa žena navadila na moj ritem in skoraj vsakodnevne treninge, tako da tudi težav ni. Je pa res, da včasih treniram ob prav nemogočih urah, ker drugače pač ne gre. Otroci pa mislim, da imajo dober vzgled. Vsi trije se v okviru šole ukvarjajo s športom.

Jaka na Ljubljanskem maratonu

LUKAZOJA: Marsikdaj smo že poskušali zvedeti kaj in koliko jedo triatlonci med samo tekmo? Zato, konkretno kaj, koliko med Ironman tekmo?

LOJZE PRIMOŽIČ: Veliko. Vem, da je to odvisno od vsakega posameznika, vendar sam sem zagovornik teorije, da na tekmi v čim večji možni meri nadomeščaš izgubljeno energijo. Res pa je, da jo nekateri težje, drugi lažje absorbiramo. Npr. zaužita hrana na IM v Celovcu: zjutraj velika skleda čokolina, veliko vode, gel pred plavanjem, 8 gelov (sodium&natrium), 2 banani, 1 žemlja s sirom, 2 power bara, 3 frutabele, 5 bidonov iso napitka, voda(veliko) po občutku na kolesu, 9 gelov – vsakih 20 minut, četudi na silo (do sedaj še nisem bruhal), iso napitki, coca cola in voda na prav vsaki okrepčevalnici. Sam ne uživam dodatne soli, saj nimam težav s krči.

Pred startom Ironman Celovec (poleg Stadler, Mccormack)

LUKAZOJA: Podobno vprašanje: treningi, kako, koliko, trener, programi?

LOJZE PRIMOŽIČ: Odgovoril ti bom z zadnjega konca. Program si napišem sam in se ga poizkušam držati v največji možni meri, razen plavanja, ki ga ne maram, zato plavam res malo, trenerja nimam. Količina je odvisna od obdobja v sezoni, vendar pa tudi, ko je treninga največ, redko prek 15 ur tedensko. Je pa res, da ne delam tako imenovanih smetarskih kilometrov na kolesu, saj zato preprosto nimam časa, treningi so načrtovani tako, da se izmenjujejo količina, počitek, intenzivnost, počitek…seveda pa je vse skupaj zelo odvisno od časa, ki ga imam do ciljne tekme. Generalno pa treniram raje manj in bolj intenzivno, razen v bazi, ko je večino treningov počasnejših. Ne uporabljam sobnega kolesa, trenažerjev, spininga, tekalnih prog, fitnesa…nič, kar se ne dogaja zunaj v naravi. Zato pozimi predvsem tečem in s kolesarjenjem začnem šele ko se zunaj malce ogreje. V bazenu plavam 1x tedensko, zgolj toliko, da povsem ne pozabim, ko pa pridejo toplejši dnevi in možnost plavanja v jezeru ali morju pa malce več plavam in manj tečem.

Ironman Celovec - kolo

LUKAZOJA: Še zadnje vprašanje iz te serije. Katere in koliko vitaminov in ostalih ''medicinskih preparatov''?

LOJZE PRIMOŽIČ: Naravni C vitamin, kalcij in multivitamin dnevno, pred tekmami pa še malo Eja. Ne vem, če kaj dosti pomaga, a imam vsaj dober občutek.

Ironman Celovec - proti cilju

LUKAZOJA: Kolesarska, plavalna, tekaška oprema? Za kolo lahko samo model, ker vem, da ti prestavna razmerja in račne niso najboljša točka. Zato pa lahko več o tekaški opremi.

LOJZE PRIMOŽIČ: Za tekme: - neopren Blueseventy Helix, očala Blueseventy Element,- kolo Scott Plasma, čelada LAS solza, tri dres Scott Plasma, čevlji Sidi T2, CEP nogavice,- copati Mizuno Wave Aero in kapa Ironman. Za kolesarske treninge uporabljam vse kar pride pod roke. Za tekaške Mizuno Wave Rider in Mizuno Wave Creation. Redno uporabljam tudi kosmodisk.Vedno pa na vse teke, ki so daljši od ene ure s sabo vzamem Fuel Belt helium.

Scott Plasma

LUKAZOJA: Malce osebno vprašanje. Lahko se mu kot politik skušaš izogniti. Po koncu ''rokometne kariere'' ( na Florido se je uvrstil še en bivši rokometaš, Bruno Glaser) kar nekaj let nisi na področju športa kaj posebnega počel razen občasnega igranja tenisa in sedenja na motorju. Zakaj in kako potem tek?

LOJZE PRIMOŽIČ: Ne bom se izognil in bom odgovoril malce obširneje, saj mislim, da bo mogoče komu, ki bo bral pomagalo, da bi se lažje odločil.S tekom sem se pričel ukvarjati 15. avgusta 2004 po prihodu iz dopusta, kjer sem se malce umiril in sklenil, da je dovolj – dovolj prehitrega življenja, celih dni v službi, kratkih noči, dovolj cigaret, ogromnih količin kave, celih dni brez hrane in nato večernih prenažiranj, posledično slabega počutja, večne utrujenosti in slabe volje kljub naraščajočem poslovanju mojega podjetja in predvsem, še vedno kar dobrim (kdo me je gledal?) odnosom doma. Celo mladost sem se ukvarjal s športom, bil v mladinskih rokometnih selekcijah, potem pa je prišlo po vrsti služenje vojaškega roka, nekaj študija, podjetje, poroka, otroci in gradnja hiše hkrati, delo, delo…in vsak izgovor je bil dober, da nisem pomislil na šport. No nekaj »izletov« je že bilo – tenis ipd, vendar temu ne morem reči niti rekreacija. Pristal sem pri višini 185 cm na 97 kg. Večkrat sem že prenehal kaditi, vendar se mi nikoli ni zdelo vredno vztrajati – zakaj le? Postajal sem napet, razdražljiv in nekaj je bilo treba spremeniti. Na plaži mi je po naključju prišel v roke izvod revije Polet in nek članek o pripravah oz. želji nekoga, da bi pretekel mali maraton, ki bo oktobra v Ljubljani. TILT! Meljem in razmišljam kak teden do konca dopusta in zadnji dan pred celo družbo povem, da sem sklenil, da grem v Ljubljano na mali maraton in da se bom prijavil takoj ko pridem domov. Naredil sem vse. Če ne bom pretekel (čas ni pomemben), bom izpadel kot bedak pred prijatelji in če se bom takoj prijavil bom morda res šel. No, ta večer so se še malce norčevali iz mojega stasa, celih dni v podjetju, žuranja… Da je bilo smeha še več, sem proti koncu večera (po nekaj kozarcih preveč) rekel, da bom v letu 2005 pretekel tudi pravi maraton...Ker sem v življenju vedno vse stvari počel 100%, vendar dokaj plansko in s premislekom, sem se po prihodu domov najprej odpravil k zdravniku na celovit pregled. Ker je tudi sam rekreativni tekač, me je spodbudil, mi dal prve smernice in priliv olja na ogenj. Takoj sem prenehal kaditi, začel sem jesti vsaj 3x dnevno, počasi sem doumel, da sem v službi nadomestljiv in da zaposleni v glavnem zmorejo (velikokrat celo bolje) tudi brez mene, naenkrat sem imel ogromno prostega časa, ki sem ga razporedil med družino in tek – življenje sem obrnil na glavo. Dobil sem nov krog prijateljev – tekačev, s popolnoma drugačnim pogledom na življenje, v katerem so tudi nekateri, ki so se takrat malce nasmihali ob mojih tekaških načrtih, pa vseeno… Začetki so bili res bolj težki, preteči prvih 7 km pa kot lov na svetovni rekord. Seveda sem mislil da bo kar šlo. Vendar sem prvič po dobrem km teka v starih rokometnih copatih skoraj umrl – danes se vedno nasmehnem, ko tečem mimo mesta, kjer sem se takrat 10 min sestavljal, da sem se sploh lahko privlekel nazaj domov. Vendar pa, ko se enkrat odpre, ko postaneš odvisen, je po mojem mnenju to zelo prijetna odvisnost. In zakaj tek? Ker je najenostavnejši, vzame najmanj časa, opremo lahko vzameš s sabo kamorkoli, nisi odvisen od drugih, v glavnem tudi od vremena ne. Če imaš le uro časa lahko že nekaj narediš zase. Ker je branje od nekdaj moj hobi, sem nakupil in prebral ogromno predvsem tuje tekaške in v zadnjem času tudi triatlonske literature, poizkušal trenirati in se izogibati poškodbam po najboljših močeh, včasih bolj drugič manj uspešno (po treh mesecih teka sem si poškodoval koleno, v prvem letu treninga sem se uspel pretrenirati, lani sem »izgubil« celo pomlad zaradi vnetja pokostnice, zlomil sem palec desne roke po padcu s kolesom teden dni pred odhodom na Florido itd…). Vendar to je drugotnega pomena. Pri teku in triatlonu si v glavnem zapomnim le lepe stvari.

LUKAZOJA: Koliko polmaratonov, maratonov si pretekel v tem času. Najboljši rezultati?

LOJZE PRIMOŽIČ: Uf, ne vem točno, vendar za povprečnega aktivnega tekača na tekme hodim dokaj redko. Mislim, da sem bil na 5ih maratonih (Beograd, Berlin, Linz, Benetke, New York), cca 20ih polmaratonih, bolj poredko pa se udeležim tudi kakšnega od krajših lokalnih tekov. Maratonska štoparica se mi je jeseni 2006 ustavila pri 2.54.52 v Benetkah, od takrat pa predvsem zaradi IM nisem bil na nobenem maratonu, razen v NY 2007, ki pa sem ga vzel bolj kot izlet. Polmaraton pa sem lani jeseni v Palmanovi tekel 1.19.02.

Maraton v New Yorku

LUKAZOJA: Marsikdo ne ve, da si tekel tudi 75 km od Celja do Logarske. Kaj več o tej tekmi? Si imel kakšen poseben program za ta naporen tek?

LOJZE PRIMOŽIČ: To je bila ena mojih najtežjih tekem, vsekakor pa velik izziv za v bodoče. V cilj sem prišel skupno 6. in drugi od Slovencev s časom 5ur 54 min, sicer podrt a izjemno zadovoljen. V Logarsko se sigurno vrnem, želim pa se udeležiti tudi kakšne 100 km preizkušnje, v naslednjih letih pa tudi kaj daljšega … bomo videli…

Celje - Logarska

LUKAZOJA: Dobro, vzljubil si tek, kako pa si potem pristal pri triatlonu?

LOJZE PRIMOŽIČ: Povsem po naključju. Vedno sem občudoval Ironmance, že ko sem leta nazaj v Celovcu videl plakate za IM me je kar streslo. Sploh si nisem predstavljal kako je mogoče, da navaden človek konča takšno preizkušnjo. Leta 2006 smo si šli ogledat Ironmana v Celovec in ta tekma me je povsem fascinirala. Ko sem prišel domov, sem se brez razmišljanja prijavil na tekmo v l. 2007, čeprav sem komaj zmogel preplavati bazen po širini, specialke pa v življenju še nikoli nisem vozil, na kolesu od otroških let sploh nisem sedel. V tistem času sem se pripravljal na Logarsko in vsaj eno disciplino sem kolikor toliko »obvladal«.

Maraton Berlin, zraven Boštjan Potočnik

LUKAZOJA: Prehranjevanje, hrana, trening teden pred tekmo?

LOJZE PRIMOŽIČ: Običajno jem vse, zelo raznovrstno, ogromno sadja in zelenjave, izogibam se cvrtju, preveč mastni hrani in gaziranim pijačam, mleka in mlečnih izdelkov skoraj ne jem, predvsem zato, ker se po njih ne počutim dobro, uporabljam sadni sladkor…Teden pred ciljno tekmo naredim celoten carboloading, pred polmaratoni in krajšimi tekmami pa le malce povišam vnos ogljikovih hidratov. Trening zmanjšam na minimum, nekaj krajših intervalov, predvsem pa kolikor je mogoče počivam.

Florida, ob njem Bruno Glaser

LUKAZOJA: Dan po tekmi. Regeneracijsko plavanje, kolo, tek ali kaj drugega?

LOJZE PRIMOŽIČ:Nič, nikoli. Počitek, hranjenje, kavica s prijatelji, poležavanje…

Regeneracija po tekmi

LUKAZOJA: Najtežji trening?

LOJZE PRIMOŽIČ: Mogoče do Vrsarja (dobrih 200km) s kolesom po vročini kar v tempu in takoj zatem 20 km teka na 32°stopinjah.

Tekma trojk - Bled

LUKAZOJA: Katere tekme so v planu naslednje leto?

LOJZE PRIMOŽIČ: Spomladanski del: Maraton Treviso, ½ IM Austria, IM Švica. Za jeseni pa še ne vem, mogoče pride na vrsto maraton v Amsterdamu, v mestu ki mi je najbolj pri srcu.

LUKAZOJA: Havaji?

LOJZE PRIMOŽIČ: Zlagal bi se, če bi rekel, da ne razmišljam tudi o tem. Vsako leto (ali vsako drugo) v spomladanskem delu sezone se bom udeležil ene od IM tekem, najraje vsako leto druge in upam da se bo enkrat izšlo. Ni pa to neka mana, želja je še veliko npr. maraton Boston, Chicago, London…, ultramaratoni npr. 100km Biel , 100km Firenze – Faenza, mogoče kdaj tudi kaj bolj ekstremnega. Predvsem pa si želim ostati v vztrajnostnem športu, saj si danes življenje brez dnevne doze teka, kolesa ali plavanja sploh ne predstavljam več.

Peter Sajevec je že bil na Havajih, upamo da bo tudi Lojze kmalu

Na Svetovnem prvenstvu v polironmanu na Floridi je Lojze tekmo končal s časom 4:31:57, kar je zadostovalo za 53. mesto v svoji kategoriji (plavanje 36:22, kolo 2:22:18 in s tem povprečna hitrost 37.9, tek pa 1:27:28). Želim si, da bi bil naslednji pogovor z njim že konec letošnjega leta, ko se bo vrnil s Havajev.