lukazoja: Bele peči

Po zelo doooolgem času sem se odpravil v meni predragi opoj belih strmin. Spet s Šparovcem. No, ne ravno z njim. Z njegovim svakom. Ampak kot bi šel z njim. Odhod ob 11 uri, v avtu sva šele okoli 12 ih, potem pa še nekaj opravkov. Ampak nič hudega, Šparovce se splača čakati, saj ti zamudo potem povrnejo na druge načine (upam, da žena ne bo ljubosumna). V Martuljku se za kakšno minuto ustaviva. Ravno prav, da si malce povrnem v spomin meni najlepšo sliko, Martuljške lepotce. Potem pa do Srednjega vrha (vas), kjer pustiva avto. Francoski alpinist že prej preko telefona poizve kje, kam sploh greva. Oba sva prvič tukaj. Luksi je sicer prismučal nekje tu dol, vendar ker je Šparovcev mu ti podatki nekako izpuhtijo iz spomina. Torej, greva na Srednji vrh. Pot naju vodi skozi gozd, ob nekem potočku za katerega nimam pojma kako se imenuje. Razmere za hojo so kar ugodne, nekajkrat se mi na smučeh sicer nabere sneg, vendar za te poletne temperature ni to nič takega. Pot se zložno vzpenja, vsake toliko časa se na drugi strani odpre pogled na Špik in ostale vršake. Zanimivo je, da čeprav zgleda Luka Špik največji,najmogotnejši, pa je šele šesti po velikosti v Martuljkovi skupini. Uživam v vsakem koraku. Čeprav vse teče od mene. Kot ponavadi se mi ne da preobleči. Luksi ima na srečo nov fotoaparat, tako da mi ni treba noreti, saj ima kar nekaj opravkov s slikanjem. Po dobri uri hoje sva na sedlu Sedlič. Levo gre pot proti Trupejevem poldnu (upam, da je sklanjatev pravilna), desno pa se dviga njegov dvojček Srednji vrh (pozneje zveva, da to ni Srednji vrh). Pobočje je tu strmejše, vendar vseeno kmalu prisopihava do vrha. Luksi je med čakanjem name poslikal že vso bližnjo in daljno okolico. Veter se trudi, da bi čim prej zapustila ta izredno prijeten kotiček. Kmalu mu tudi uspe. Pobočje še nedotaknjeno, pršič povsod. In to kar kakih 20 do 30 centimetrov. Čeprav sem to sezono že nekajkrat rekel, da je bila smuka vrhunska, pa je bila tokrat še ... (zmanjka mi pridevnikov). Je pa res, da sem letos prvič prišel na kak vrh. Bil sem kot Bode Miller. Sami odstopi. Zaradi objektivnih, subjektivnih in ostalih jektivnih razlogov. Še malo vriskanja in sva v gozdu. Tam pa standardno. Rodeo. S kolenom se kar dobro razumem, toda danes sva se pa kar dobro skregala. In nadaljevala pozno v noč, dokler nisem popustil. Šla sva pred televizijo, si pogledala posnetega Seinfelda, vmes pa sem mu dal njemu najljubšo Končevo smolo. In ga nato dobro povil. Da ga ni zeblo. In šele nato sva lepo zaspala. Luksi me je seveda tudi nazaj grede kar dobro čakal. Ampak se na koncu vse zravna. Jaz njega pred turo, on mene na njej. Upam, da me še kdaj vzame. Ker uživala pa sva kot malokdaj. Do naslednjič. Zvečer mi pošlje sporočilo, da nisva bila na Starem vrhu ampak Lepem vrhu. Potem pa se še jaz poglobim v mojo skladovnico knjig, kjer ugotovim, da sva bila na Belih pečeh (1926m). Srednji vrh je na začetku tega grebena, Bele peči na koncu. Ki jim nekateri pomotoma rečejo Lepi vrh. In ga tudi označijo tako na nekaterih zemljevidih.

PS. Zaradi resnično nore vožnje navzdol sem prvič v hribih nekaj izgubil. Litrski bidon. Rdeč, iz Hervisa. Če ga kdo najde, naj ga kar obdrži. Če pa je kdo prejšnji teden na Zelenici našel litsko termovko, ki mi je padla iz nahrbtnika, pa je potem nisem našel, ga pa prosim, da me pokliče na 040853374. Preden izve žena.

Široka peč, Oltar, Velika Martuljška Ponca, Mala Martuljška Ponca, Luka Špik