Peto žrelo - Storžič

Končno grem v peto žrelo. Tja se odpravljam že vrsto let. Sicer sem imel kar nekaj priložnosti, pa je vedno nekaj prišlo vmes. Tudi tokrat slabo kaže. Zmenjena sva ob pol šestih. Nato sms sporočilo: Ob 6.45 pri Globusu. Dobro, za urco še zaspim. Francoski alpinist pa še malce več. Mogoče imajo v Franciji kakšen časovni zamik. Štartava šele okrog osmih. Sam pa moram biti najkasneje do 14. ure doma. ''Ni panike,'' me tolaži Luksi. Po sankaški poti do Doma pod Storžičem se skušava pripeljati čim višje, vendar naju ustavi že prvi ledni odsek. Avto drsi v obcestni jarek. Polaganje kamnov in premikanje pločevine za nekaj centimetrov. Problem nekako rešiva. ''Ali imava še dovolj časa?'' ga že skoraj ponižno sprašujem. Zopet :''Ni panike''. Mogoče je pa to edini slovenski stavek, ki se ga je naučil tu v svojih 26-29 ih letih. Sam grem proti Domu pod Storžičem čez Senožeti, Luksi pa po moje kar po cesti. Ker je od mene hitrejši za nekaj svetlobnih hitrosti grem od Doma kar naprej in na odcepu po poti na Javorniški preval. Zvečer v Habjanovi knjigi Zimski vzponi v slovenskih gorah preberem: ''Ne po poti na Javorniški preval!'' Kmalu pa cesta zavije v levo in zavem se, da pot ni prava. Prečim skozi gozd, čimbolj proti desni in kmalu se srečava z Luksijem. Nadaljujeva skupaj ob severni steni Storžiča. Ker mi psi kar dobro zdrsavajo, si nataknem srenače. Težave iste. Problem zopet reši Luksi. Bumbar imam pancer previsko vzdignjen, tako da se srenač sploh ne dotakne tal. Po ogromnih ostankih plazu se mimo vstopa v Kramarjevo smer (III/2-3, 600m, do75 stopinj, ime po alpinistu Roku Kramarju, ki je med NOB padel kot kurir v Spodnjem Lomu, leta 1940 pa s tremi soplezalci prvič splezal smer) povzpneva do skoka , kjer se začne Peto žrelo (III/2, 35-50 stopinj, 600m).

Vstop v Kramarjevo smer

Proti žrelu

Čeprav je skok večinoma kopen (obhod po desni), pa je letos vse zalito. Ob nadevanju derez in ostale potrebne opreme, me Luksi še enkrat opomne kako ravnati ob padcu. To kasneje še večkrat ponovi kar potrjuje njegovo zaupanje v moje sposobnosti. Skozi ozko grapo se vzpneva do kar širokega pobočja potem pa zopet vstopiva v novo grapo. Razmere za hojo odlične, nekje sicer kar trdo, drugje malce manj, nikjer pa se ni ugrezalo. Dobre pogoje nama potrdita tudi sotrpina, ki sta nad nama plazila drobce snega s kakšnim kamnom in naslednje dva, na katera sva midva streljala. Na izhodu še prečka v desno, ki zna biti ob drugačnih pogojih kar zoprna in po grebenu do vrha.

Vstop v peto žrelo

Malo pred prečko v desno

Izstop

Čas dobrih treh ur bi bil precej boljši, če Luksi ne bi imel slabe točke. Mene.

Kalški greben

Kočna

Ker se nama zopet mudi, se takoj pripraviva, narediva nekaj slik in že letiva.

Križ Božice Marije

Bolj strmo kot zgleda

Po grebenu in do vstopa v prvo grapo je kar trdo, nato pa je sneg vedno mehkejši. Ker je strmina kar precejšnja se zaradi razbolelih nog večkrat ustaviva. Luksi med ostanki gromozanskega plazu najde idealno linijo, tako da tudi tam uživava. Predvsem zato, ker je sicer trda, razbrazdana podlaga sedaj tako omehčana, da omogoča prav prijetno vožnjo. Za spremembo pa je tudi pot skozi gozd danes dobro prevozna. Od Doma pod Storžičam pa po travniku skoraj do avta.

Pa še nekaj filmčkov