Posnetek tekme iz St.Poltna

http://www.p3tv.at/webtv/sport

Polironman St. Polten

Najprej moram obvezno čestitati Lojzetu. S časom 4:46:14 se je uvrstil na Svetovno prvenstvo na Floridi, ki bo novembra v Clearwatru. Čeprav nama je z Medotam še dva dni po uvrstitvi težil z željo, da bi na nekem teku na 21 km izboljšal svoj rekord z 1:20 pa še nekaj sekund na 1:19 pa četudi še 59 sekund, pa je to kar je tukaj naredil neverjetno, sploh če upoštevamo, da je bil to šele njegov drugi polironman, naredil pa je še enega ironmana. Torej se je na svoji tretji tekmi že uvrstil na svetovno prvenstvo. Svaka čast.

Lojze sprejema kvalifikacijsko mesto. Ob njem Peter Harnold, 1. v kategoriji, 30. skupno

V St. Polten smo prispeli v četrtek popoldan. Ivo in Medo v enem, Lojze in jaz v drugem avtomobilu. Poiskali smo prizorišče same tekme in se prijavili. Nato smo obiskali sejem triatlonske opreme, si ogledali ciljno areno (teniški stadion, kjer je ATP turnir) in se sprehodili do mesta plavanja. Le to poteka v dveh jezerih, vmes je potrebno preteči okoli 200, 300 metrov. V manjšem, zaradi nizke globine toplejšem jezeru smo na samem robu namerili 17 stopinj.
Sobo smo imeli v nekem Youth hostlu, ki nam ga je predlagala Nataša Nakrst, ki se je z družino prav tako nastanila v tem objektu. Na zunaj je zgledalo kot da smo prišli v kakšen zapor, notri pa je bilo čisto drugače. Naredili smo si makarone, odigrali Pictionary in zaspali kot ubiti. Vmes je Ivo začel nekaj tarnati, da mu je slabo in da se ne počuti dobro. To se je stopnjevalo do te mere, da nas je zjutraj zapustil. Vsak razmišlja po svoje, nočem mu tudi soliti pameti, vendar bi jaz storil drugače. Če smo pol leta sanjali o tem dogodku, bi se mogoče lahko vsaj boril do večera, saj pri bolezni nikoli ne veš kako se bo razvijala ali kdaj končala. Lahko bi tudi (vsaj jaz bi) ostal z nami saj bi ga pred, med in po tekmi še kako rabili. Vendar je kar je, jaz sem jaz, on je on in vsi preostali člani mu želimo čim hitrejše okrevanje.

Tukaj še vesel ob Lojzetu

Tukaj pa že: Draga, prihajam domov

Ker smo morali neavstrijci kolesa oddati do 13 ure, smo v četrtek po zajtrku začeli s pripravo naših zverin. Tu nam je ati prišel še kako v pomoč. To je namreč Lojze. Vzdevek si je prislužil že v četrtek. Vozil nas je naokoli, nam razlagal kako je kaj treba, kdaj je kaj treba, nas priganjal kadar se nam kam ni dalo, manjkali so sami sladoledi po večerji. Pri pripravi koles pa se je še enkrat več izkazal. Nimam tega, to ne znam, tega ne vem, kje imam to? Pri vsakem takem vprašanju se je od nekje oglasil naš ati. To imam jaz, to moraš tako. Skratka kolesa nama je on prištimal, našraufal kar je bilo treba, povedal koliko česa dati na kolo. Ob tem pa nama je pomagal še razvrstiti stvari v vreče, ki smo jih morali oddati v menjalne prostore. Najino je bilo tukaj le oddirkati, za ostalo je poskrbel Lojze. Po oddaji koles in tranzicijskih vreč smo se razplavali v manjšem jezeru.

Lojze si pripravlja dobrote

Odhod iz sobe

Dejan Patrčevič, 3. skupno, avtor zame najboljšega bloga o triatlonu

Ura se je krepko prevesila v popoldne, zato smo se vrnil v sobe. Zopet testenine, tokrat zadnjič. Potem pa priprave, ali imam vse, kdaj bom kaj jedel, koliko. Vendar pa je bilo ob Lojzetu vse veliko lažje kot leto prej v Grazu. Zopet nama je vse razložil kako, koliko in kdaj kaj jesti. Ob tem pa še mnogo drugih malenkosti. Nato pa postelja, muzika, knjiga in spanje. Zdi se mi da je bilo lansko leto med vsemi prisotno veliko več živčnosti kot letos.
Budilka zatuli še sredi noči, zajtrk ob šestih, stranišče, stranišče, stranišče in odhod na prizorišče. Še enkrat smo pregledali v tranzicijske vreče, dodali nekaj pijače v vsako, napumpali kolesa in odhiteli do vode. Do starta manj kot 15 minut, skok v neopren in to je to.

Tranzicija iz vode na kolo

Tranzicija s koles v tek

Profesionalci startajo prvi

Plavanje mi je vedno najmanj pri srcu. In tudi tukaj se mi ni nič kaj prikupilo. Ni in ni mi šlo. Voda se mi je zdela premrzla, udarci so leteli z vseh strani. Mislil sem, da bo tako samo do prve boje, vendar je bilo do konca enako. Na prejšnjih tekmah sem užival v plavanju vsaj nekaj deset minut, tokrat niti sekunde. Še najlepši je bil približno dvestometrski tek med dvema jezeroma.
Kljub vsej borbi kar hitro mine in že sem s prvo vrečo v tranzicijskem šotoru. Hitro slečem neopren, gele natlačim v dres, med tekom pa si še nataknem čelado in oblečem rokavice. Zagrabim kolo in z njim tečem proti izhodu. Pravila so namreč taka, da v tranzicijski coni ne smeš sesti na kolo. Na samem izhodu pa pok in ... Guma je počena. Še preden pogledam dol, si zaželim da bi počila prva, ker jo je lažje zamenjati.
Na hitro staknem zadnjo gumo in začnem z menjavo. Gre mi dokaj dobro. Še sreča, da imam prvič namesto pumpe s seboj bombice (CO2, natakneš na ventilček, pritisneš, napolni zračnico na 6,5 barov). Ob vsej živčnosti ne vem kako bi mi uspelo s pumpo. Po približno 12 minutah sem na kolesu. Rabim kar nekaj kilometrov, da se umirim, nato pa začnem uživati. Vedno ko pridem na kolo, se mi zazdi da sem ven iz najhujšega, čeprav me čaka še cel kolesarski in tekaški del. Prvih dvajset kilomtrov je po avtocesti, nato pa se začne del po prelepi pokrajini z nekaj gradovi. Kmalu pridem do prvega klanca, ki pa ni nič kaj posebnega. Proge si namreč nismo ogledali, tako da sploh nismo vedeli kaj nas čaka. Nato gre pot kar precej dol skozi nekaj vasi in po približno 60 kilometrih pridemo do najtežjega vzpona. Tudi ta se mi ne zdi nič kaj posebnega, primerjam ga lahko z vzponom na Lubnik, ki pa je vseeno precej težji. Potem pa še 20 pretežno ravninskih kilometrov. Vmes dve postaji, ki sta bili odlično založeni. Na kolesu sem mogoče premalo jedel in pil, vendar mi ni pasalo. Popil sem dober liter vode in pol litra mešanice z Vitargom, pojedel dva gela, eno čokoladico, ter četrt banane.
Menjava mi gre dobro, čaka me samo še 21 km teka. Prvi kilometer pretečem v času 4:25, drugega 4:30. Ker si mi to zdi prehitro malo popustim in gledam na uro, da gre vedno okoli 4:45. Računam, da bom na koncu malo popustil in bo končni čas okoli 5 minut na kilometer. Vendar pa mi gre izredno dobro, tako da celo tekmo držim približno enak tempo. Na dosedanjih treh triatlonih sem imel proti koncu teka vedno vsaj nekaj težav, letos pa prav nobenih. Predzadnji kilometer sem tekel celo 4:22, kar je zame odlično celo na 10 kilometrsekem teku. Res pa je da mi je bil ta tek izredno všeč. Okrepčevalnice so bile pogoste, vmes so vrteli glasbo, proga je bila tudi razgibana. Skratka, vmes je bilo toliko zanimivosti, da kar pozabiš na tek. ( pojedel 2 gela, četrt banane, na vsaki postaji naredil velik požirek vode, majhen požirek Coca Cole)
Skozi cilj sem prišel v času 5:25:53. Plavanje 38:28, prva menjava 12:07, kolo 2:50:22 (povprečna 31,7 km/h), druga menjava 2:26, tek 1:42:28 (4:44/km;proga je bila dolga 21,6km).
Vsi časi razen mogoče plavanja so veliko boljši kot na prejšnjih polovičkah v Grazu, tako da sem bil prezadovoljen.Tudi Lojze (čas 4:46:14; plavanje 37:29, kolo 2:34:19 , tek 1:27:13) in Medo (čas 5:19:34; plavanje 39:12, kolo 2:47:36 , tek 1:44:46) sta bila prezadovoljna. Zvečer smo najprej v družbi Nataše Nakrst ( v svoji kategoriji je drugouvršeno prehitela za 35 minut) in njene družine, nato pa še sami dodobra zalili Lojzeto uvrstitev na Florido.
Organizacija same tekme vrhunska, proga za kolo fenomenalna, mesto katastrofa, družba in vse ostalo odlično.

Ciljna arena

Prihod skozi cilj ene izmed tekmovalk

Pa še nekaj k0les


Jaz grem pa na Florido

Moj graf

Še en teden do St. Poltna

En teden pred polovičnem Ironmanom smo šli še zadnjič na malo daljše kolo. Po polletnem izgnanstvu se nam je prvič pridružil svežeporočeni Ivo. Vendar pa nam vreme ni bilo naklonjeno, zato smo naredili le nekaj čez 50 kilometrov. Ker mi je največji cilj letos Celovec, bom ta teden kar normalno treniral, saj sem s svojimi poškodbami in boleznijo izgubil že preveč treninga. Na prejšnjih dveh polovičkah v Grazu sem bil že dva tedna prej ves na trnih. Letos pa smo v naš klub pridobili Lojzeta in s tem sem olajšan vseh organizacijskih težav. Nimam pojma kje se sploh gre v St. Polten, ne kje bomo spali, kdaj je briefing, kdaj se je treba prijaviti, tudi za opremo me ne skrbi preveč, saj mi je vestni Lojze poslal naslednji mail.

PLAVANJE

- tridres

- čip

- trak za čip 2x

- Polar pas

- plavalna očala 2x

- sprej za očala

- krema

- neopren

- BCAA 4 kom in enervitene sokec za pred štartom

- plavalna kapa 2x

- čepi za v ušesa

KOLO

- kolo

- čevlji

- nogavice

- bidoni

- rezervni tabular 2x

- čelada (tri) + navadna čelada

- kolesarska očala

- brisača

- pas za številko s številko 2x

- pumpa

- geli na kolesu 7 kom

- enervitene sokec 2 kom in BCAA 8 kom (mala vrečica za v dres)

- frutabele 2 kom

TEK

- superge

- nogavice

- kapa Ironman

- očala (tekaška)

- brisača

- bidon z iso napitkom

- BCAA 4x v kapi

- enervitene sokec 2x v kapi

- gel 2x v kapi

- krema za sončenje

OSTALO

- Sponke - recovery napitek

- Gensan hidrati - banane, frutabele, geli, banane, hrana (palčke...)

- Sol - rezervni tri dres, rezervne superge, kapa, očala…

- Isostar, napitki - Ice power, Ice power hot…

- Pumpa (velika) - vitamini, olje

- Hrana za dneve pred tekmo - črna elastika, siv lepilni trak, sponke

- Voda (2 kartona) - ortoza za meča, CEP nogavice?

- Rokavčki, nogavčki - kopalke, tek. dres…

- BCAA - navodila, dokumentacija, denar

- Vodni flumastri - oznake za tranzicijske vrečke

Naši aduti za St. Polten Medo, Ivo, Lojze

Lojze na duatlonu Brdo

Lojze in Schweinsteiger na Celje-Logarska

Lojze na Ironman Celovcu

Miha po polmaratonu Graz

Prej sem omenil naš klub. Ker je večina tekačev, triatloncev, kolesarjev v nekih klubih, smo se mi poimenovali AK Stražišče. Ne vem kdo se je to spomnil, nikjer nismo registrirani, imamo pa klub. V njem sta še Šamac in Miha, oba izkušena tekača. Če kdo hoče v klub, naj kontaktira Lojzeta, da izve kakšni so pogoji za včlanitev. Zdi se mi, da nekje v vsaj petih popitih pivih. Letos je v St. Poltnu prijavljenih več kot 60 Slovencev, med njim večina najboljših slovenskih triatloncev. Tako kot lansko leto bomo v našem baznem taboru sklenili stavo. Upam, da poraženci ne bodo isti kot v Grazu. Tam sva z Ivotam imela postavljen limit jaz petih ur, on pa pet ur in petdest minut. Ker sva ga presegla, sva morala naslednji dan preteči 10 kilometrov. Jaz sem jih pretekel v uri in dvajsetih minutah. Kot da bi tekel v rikverc. Letos bo stava drugačna. Vsak zase napove čas. Tisti, ki bo zgrešil največ (bodisi v plus ali minus) bo tekel 10 kilometrov.

Predavanje dr. France Cokana

Avtor številnih člankov in knjige ''Eno življenje je premalo'', upokojen specialist v interni medicini, predvsem pa ambasador triatlona in zdravega življenja, dr. France Cokan, bo imel dne 2.6.2008 ob 19 uri v Kranju predavanje, in sicer na Višji strokovni šoli B&B, Ljubljanska cesta 30, 4000 Kranj. Naslov predavanja je ''Hitrejši v mladosti, mlajši v starosti''.

France Cokan je bil rojen leta 1931 v Osijeku. Nekaj časa je živel še v Beogradu, večino mladosti pa je preživel v Sloveniji. Po spodletelem sprejemnem izpitu iz arhitekture so ga sprejeli na oddelek za nuklearno fiziko in medicino. Sredi študija pa se je zaradi slabih političnih razmer odločil zapustiti Slovenijo in začeti novo življenje, pa četudi na dnu. Naredil si je spisek 20 ljudi, s katerimi je imel stike po svetu, in tako pristal pri daljni sestrični v Angliji. Tam si je našel delo v bolnici. Kljub trdemu delu in varčevanju se je iz Anglije vrnil samo z novim dežnim plaščem. V Sloveniji je končal staž. Po diplomi na medicinski fakulteti je predvsem zaradi pridobitve potnega lista odslužil vojaški rok in potem kmalu z ladjo ''Hrvatska'' odplul v Ameriko. Ker je imel s seboj priporočilno pismo za opravljanje staža, je zaradi pomanjkanja denarja takoj pričel z delom v bolnici. Po opravljenem strokovnem izpitu dobi delo pri znanem kardiologu Nelsonu, ki je že leta 1964 trdil, da se s pravilno dieto da odmašiti in ozdraviti zamaščene srčne arterije. Potem pa ga je golo naključje pripeljalo do njegove največje ljubezni. Pri sprehodu je zagledal gručo ljudi in ji sledil. V oči so mu padle dekleta s popolno postavo. Bili so triatlonci. Kmalu se je udeležil že prvega triatlona, ob koncu prve sezone že končal polovični ironman (1.9;90;21) in se na Ironmanu Japonske leta 1985 kljub padcu s kolesom in zlomljenim rebrom že naslednje leto uvrstil na Svetovno prvenstvo v ironmanu na Havajih. Ostalo pa je zgodovina. Udeležil se je 36 tekem Ironmana. Osvojil je 17 prvih mest v svoji starostni kategoriji, od tega 10 na Svetovnem prvenstvu na Havajih. Opravil je nešteto predavanj (skoraj vsa brezplačna).
O vsem tem in še o mnogočem, predvsem pa o triatlonu in zdravem življenju bo govoril 2. junija na Višji strokovni šoli B&B, Ljubljanska cesta 30, 4000 Kranj. INFO Edo 040853374, Matej 040290222

DOS

Dos ali Dirka okoli Slovenija je kolesarska preizkušnja v dolžini 1182,3 kilometrov. Start je v Postojni, trasa pa gre nato skozi Pivko do Ilirske Bistrice, čez Kozino, Črni Kal, Šmarje, Izolo, Koper, pa zopet Črni Kal, Lipico, Sežano, Gorico, Ajdovščino, Predmejo, Črni vrh, Godovič, Idrijo, Most na Soči, Vršič, Kranjsko goro, Jesenice, Tržič, Golnik, Cerklje, Kamnik, Črnivec, Šoštanj, Velenje, Slovenj Gradec, Dravograd, Maribor, Kamnico, Šentilj, Gornjo Radgono, Radence, Ljutomer, Ormož, Ptuj, Majšperk, Rogaško Slatino, Krško, Brežice, Novo mesto, Metliko, Črnomelj, Kočevje, Ribnico, Sodražico, Slivnico, Rakek, Unec, Planino zopet do Postojne.

Lansko leto, ko je bila tekma prvič organizirana je nastopilo 26 tekmovalcev, od tega ena ženska, Ajda Opeka . Tekmo jih je končalo štirinajst, med njimi tudi Ajda. Zmagal je Jure Robič pred Marko Balohom in Christofem Straserjem. Letos je bilo startalo 50 tekmovalcev, od tega tri ženske. Tekmo je končalo 33 kolesarjev, med njimi vse tri ženske. Zmagal je zopet Jure Robič s časom 40 ur 29 minut in povprečno hitostjo 29.2 kilometra ( sem so všteti tudi vsi počitki ) . Drgi je bil Christoph Strasser, tretji pa Marko Baloh. Pri ženskah je zmagala Tjaša Rutar s časom 57 ur 33 minut in povprečno hitostjo 20.5 kilometra, pred Ajdo Opeko in Hanko Ebertovo.

Zmagovalec Jure Robič

Še enkrat

Kaj posluša Jure na tekmi?

Marko Baloh

Najmlajši, 18 letni Nejc Erglič

Thomas Ratschob

Aleš Luznar

Aleš Udovič

Lojze ga sprašuje za pot do Kranja

Kolo Črnivec, Kamniška Bistrica

Breg - Stražišče - Delavski most - obvoznica Britof - Šenčur - Srednja vas - Luže - Dvorje - Šmartno - Zalog - Komenda - Podgorje - Kamnik - Mekinje - Črna -Črnivec - Črna - Stahovica - Kamniška Bistrica - Stahovica - Mekinje - Kamnik - Podgorje - Moste - Vodice - Hraše - Valburga - Zbilje - Mavčiče - Praše - Breg

107,6 kilometra
4:03 ure
140 povprečen utrip
26,6 km/h povprečna hitrost
935 metrov vzpona






Proga je skoraj popolnoma ravninska razen vzpona na Črnivec:

- začetek vzpona Črna (437 m. n. v.)
- konec vzpona prelaz Črnivec (902 m)
- višinska razlika: 465 m
- dolžina klanca: 11,3 km
- povp. naklon: 4,1%
- max. naklon: 10%
in v Kamniško Bistrico, ki pa ni omembe vreden.

Styrassic park-park dinozavrov

Styrassic park se nahaja v Bad Gleichenbergu (avtocesta proti Grazu, ali regionalna cesta iz Gornje Radgone). Odprt je od aprila do oktobra od 9. ure do 17. ure.

Dinozavri sodijo med najčudovitejše in najuspešnejše živali, kar jih je kdaj živelo. Iz prednikov, ki niso bili večji od psa, so se razvili v ogromne plenilce, težke kot slon, v rastlinojede, dolge za nekaj avtobusov, in v okretna majhna bitja, ne večja kot kokoš. Pojavili so se približno pred 230 milijoni let in kraljevali neverjetnih 165 milijonov let. Potem pa so pred 65 milijoni let nenadoma skrivnostno izginili. Pravzaprav ni preživela niti ena kopenska žival, ki bi bila večja od psa. Znanih je najmanj 80 teorij o tem, kako naj bi bilo toliko življenja zbrisaneg z obličja sveta. Ena izmed najbolj verjetnih se je dogajala v Mehiki. Okoli leta 1900 so geologi v Mehiki odkrili 180 km širok krater, ki naj bi nastal ob trku kometa ali asteorida pred 65 milijoni leti, takrat ko so izginili dinozavri. Sila ob trku je bila gromozanska. Ozračje so napolnili orjaški oblaki skalovja ter prahu in zakrili Sonce. Morda so dinozavri poginili v temnih, bridkih mesecih, ki so sledili katastrofi.
Eden izmed največjih dinozavrov je bil Brahiozaver, ki je tehtal 40 ton ali toliko kot 7 slonov. Njegova posebnost pa je bila tudi, da je imel edini izmed dinozavrov prednji nogi daljši kot zadnji, smisel je bil v tem, da je lažje dosegel hrano.

Brahiozaver

Z mojim fotoaparom ga je težko slikati, ker je prevelik

Za razliko od rastlinojedega Brahiozavra pa je bil Velociraptor dvonožni dinozaver, podoben današnjim zverem. Čeprav počasnejši od geparda in le približno tako bister kot ptič, pa je imel več ubijalske moči od katerekoli enako težke živali. Glavno orožje dolge, ozke čeljusti, oborožene z zobmi, podobnimi rezilom in krepki prsti, opremljeni z ostrimi bodalom podobnimi kremplji.

Manjši Velociraptorji napadejo Protoceratopa

Najbolj znan dinozaver je vsekakor Tiranozaver. Bil je eden največjih mesojedov, pa vendar je imel drobcene roke, ki so komajda segale do gobca. Napadal je drugače kot ostali dinozavri. Luknje, ki jih je bilo videti v kosteh njegovih žrtev, pričajo, da se je z ukrivljenimi zobmi zagrizel globoko v žrtev in iz nje iztrgal ogromen zalogaj mesa in kosti.

Tiranozaver

Luka in Petra napadata Tiranozavra

Na naslednji sliki Diplodoka napadejo Alozavri (roparski dinozavri). Čeprav je bil Diplodok med najdaljšimi dinozavri, pa je za razliko od Brahiozavra jedel rastlinje nižjih dreves.

Alozavri napadajo Diplodoka

Alozaver je dinozaver, ki velja za dinozavra z najostrejšimi zobmi. Alozavri niso bili najbolj družabni in so napadali tudi sami sebe, če niso bili dobre volje. Lovili so plen kot posamezniki.Alozavri so imeli zelo dobro razvit vonj in so bili dobri plenilci. Največkrat so lovili Diplodoke, Igvanodone in Brahiozavre. V dolžino meri od 7 do 9 metrov. Težek je okoli 2 toni in lahko teče okoli 40 km/h.

Alozavra

Nad dinozavri so leteli nenavadni, netopirjem podobni plazilci - pterozavri. Kvecalkoatli so bili največje leteče živali vseh časov. Razpon kril je bil 12 metrov.

Kvecalkoatli

Vodni ali ribji dinozavri pa so dokazali, da so se uspešno prilagodili tudi na življenje v vodi, saj so okončine spremenili v plavuti.

Triceratop, eden zadnjih dinozavrov pred izumrtjem je živel v pozni kredi na ozemlju, kjer je danes Severna Amerika. Poimenovali so ga po tereh rogovih na glavi. ''Tri'' pomeni število tri, ''ceratop'' pa rogove.

Triceratop

Desmatosuk napada Postosuka

Plateozaver

Stegozaver je imel na hrbtu plošče, ki so bile visoke do 60 cm, na repu pa je imel 4 smrtonosne bodice. Dolg je bil približno 6 metrov, tehtal pa je približno 2 toni. Sprednje noge so bile za polovico krajše od zadnjih. Glavo pa je imel v primerjavi z velikim telesom zelo majhno. Dolga je bila le 45 cm. Ker jo je imel pri tleh, je lahko jedel le nizkorastoče rastline, kljub temu, pa se je lahko zaradi močnih zadnjih nog dvignil nanje in oberal vejice z dreves. Njegovi možgani so bili najmanjši od vseh dinozavrov, bili pa so veliki kot žogica za golf. Stegozaver je velikokrat postal plen večjim mesojedim dinozavrom, kot je bil Tiranozaver. Ker je bil zelo počasen, niuspel zbežati pred sovražnikom in je raje obstal na mestu ter se branil z bodičastim repom. Bodice na repu so bile dolge po 1 meter in so bile lahko tudi smrtonosne za nekatere napadalce.

Stegozaver napada ceratozavra

Deinonih je bil odličen lovec z dobrim vonjem. Čeprav je bil majhen je bil pameten lovec, ki se odlično organizira v skupini. Plen lahko zavoha na 5 km. Zanj je značilen ukrivljen noht na nogi. Ko se s krdelom podajo v lov so praktično nepremagljivi.

Deinonihi napadajao Parazaurolufa

Sajhanija je azijski ankilozaver iz Mongolije.

Sajhanija

Igvanodon je dinozaver, katerega razpoznavna oznaka je na palcu dolg in oster krempelj, ki ga je uprabljal za obrambo. Potovali so v tropih, kar jim je zagotavljalo varnost. Igvanodoni so živeli predvsem v Evropi. Sovražniki Igvanodonov so bili: Alozaver, Tiranozaver in orjaški krokodili.
Igvanodon je bil dolg okoli 10 metrov in je tehtal dobrih 5 ton. Igvanodoni so lahko dosegali hitrosti do 30 km/h. Igvanodon je spadal v družino rastlinojedih dinozavrov.

Igvanodon

Inostrancevia napada Skutozavra

Cinognati napada Kannemeyerie