Končan 24-urni maraton Grosuplje

Tekmo smo v prešernem razpoloženju končali in v 24 urah pretekli 143 krogov, kar je pomenilo 243,1 kilometrov in prvo mesto v izredno hudi konkurenci. Vreme odlično, moji sotekmovalci v štafeti, razen treh, čudoviti. Prireditev uspela, v prihodnosti še pridemo, čeprav je možnih še kar nekaj izboljšav.

Z Medotam sva kot predhodnica prišla v Grosuplje okoli tretje ure. Z nama je bila tudi Medotova živahnejša polovica, ki je bila zadolžena za našo all inxlusive oskrbo med samo tekmo. Na travnik ob startno ciljni areni sva parkirala camper, ki nam ga je dal sotekmovalec David. Urediva formalnosti, skočiva v trgovino po nekaj malenkosti, potem pa počivava do 18ure, ko naj bi startali. Naš cilj je teči 24 ur. Nič drugega. Dogovorimo se, da se bomo menjali na 45 minut dokler bo šlo, potem bomo pa videli. Ostalih tekmovalcev ne poznamo, vendar se večini vidi, da so ultramaratonci. Mi štirje, ki tečemo kot štafeta, se lahko manjamo kakor nam paše. Lahko na vsak krog (1.7km). Tisti, ki so prijavljeni posamezno, tečejo lahko 24 ur, oziroma po planu, ki si ga izdelajo. Moram pa povedati, da teh nekaj 10 tekmovalcev, ki so bili 24 ur na progi (saj vmes so tudi počivali, ampak ne predolgo) so pa res norci (v pozitivnem smislu).

Leta 1991 se je takrat 25-letni Bajo Dizdarević odločil oragnizirati 24-urni maraton po vzoru velikih cestnih tekov, ki se odvijajo po ZDA. Najprej je povabil na tek prijatelje, in tako je prišlo do prve tovrstne prireditve pri nas, ki se je kasneje preimenovala v ''Tek sreče''.

Ura je 18:00 in prva izmenjava je moja. Proga je speljana okoli, po moje, središča mesta. Takoj vidim, da je izredno težavna, sploh za tako dolg tek. Ker ni zapore cestišča, je potrebno bodisi tečti po pločnikih (ni priporočljivo) ali pa po cesti, ter se včasih umakniti kakšnem večjem vozilu. Cestišče je tudi dokaj uničeno, kar bi znalo biti problem po nekaj urah. Je pa tudi kar precej vzpona. V bistvu gre proga gor ali dol, kar mi nikakor ne ustreza. Ampak saj bo. Na sami progi so tri kontrolne točke, kjer ti zaznajo čip. V drugem krogu opazim, da sem prečkal samo dve kontrolni točki Mogoče pa sta samo dve. Nista. Na drugi kontrolni točki je ovinek čudno ograjen in tam bi moral po notranji namesto zunanji strani. Kaj češ, izgubili smo 2 kroga. To povem sotrpinom, ki opozorijo organizatorje, ki pa razumljivo nimajo posluha za našo malomarnost. Potem spregledam v naslednji menjavi še eno točko (nisem stopil na pločnik), 2x se je isto zgodilo še Ivotu, kar pomeni 4 izgubljene kroge Na koncu so nam jih vzeli še več. Ampak vseeno, imeli smo svojo statistiko. Za mano štarta Ivo, potem David, na koncu pa še Medo. Vseskozi za nas skrbi Katka. Dogovorjeni smo bili, da so venomer na mizi narejeni špageti. Proti jutru smo že siti špagetov, pojemo še kakšno juho, potem pa bolj ko gre tekma proti koncu, manj je apetita pri vseh. Okoli 21, 22 ure začne deževati. Ampak vseeno je bilo toplo, tako do smo razen Ivota, ki ima do 31 stopinj celzija vsaj dve plasti oblek na sebi, tekli v kratkih majicah. Malce neugodno je bilo edino lezti v premočene superge, nogavice, majice. Konkretno, po menjavi smo jedli, se preoblekli, se malce ulegli, če se je dalo zaspali, nato pa zopet na progo. Ponoči smo menjavo podaljšali na eno uro, tako da je bilo malce več časa za spanje. Od jutra dalje pa spet na 45 minut. Prave krize ni imel nihče, sam sem imel težave z mišicami, Ivo s prebavnimi motnjami, ostala dva pa ne, ali pa ne jamrata rada. Na progi je bilo čez vso noč kar nekaj tekmovalcev, ki pa so razen nekaj izjem hodili. Dosti tekmovalcev sploh nisem videl tečti niti enkrat in to je tudi prva graja organizatorjem. Možno, da nimam prav, ampak dozdeva se mi, da če gre za tek, se ne hodi. Popolnoma razumljivo je, da tisti tekači, ki so na progi 24 ur, vmes hodijo. Nekateri pa so hodili od samega začetka, kar lahko potrdijo dekleta, ki so bila dežurna ob progi, in so za kar nekaj tekačev dejale, da niso tekli niti meter. In potem se na pločnikih in drugih ozkih prehodih dobijo štirje, ki debatirajo, ti pa jih prosiš, da se umaknejo, na koncu pa rajši skačeš s pločnika ali počakaš, da se cesta razširi. Še nekaj predlogov in pripomb. Glasba bi bila lahko vseskozi, na pol poti še ena okrepčevalnica vsaj z vodo, preverjanje stranišča. Zatem, osvetlitev proge, kar spada pod obvezno. Posebej v samem cilju je bila popolna tema. Potem omejitev teka za najmlajše. Ne zdi se mi normalno, da 8 letni otroci tečejo, hodijo sredi noči. Drugače pa, da ne bo zgledalo, da sem kakšen tečnež. Prireditev mi je zelo všeč, predlagal sem le nekaj izboljšav.

V našem camperju je vladalo izredno vzdušje čez cel dan, razumeli smo se odlično. Res da je bilo potrebno kar nekaj znoja, ampak se je splačalo. Medo je prikazal odlično formo pred svojim prvim Ironmanom. Začel je malce zadržano, na koncu pa se je zdelo, da bi lahko tekel v nedogled. Ivo standardno. Sicer malce počasneje, nekaj težav s trebuhom, ampak zame naš najzanesljivejši član. Pa ne v smislu, da se nanj lahko vedno zaneseš v navadnem življenju, ampak v tem, da bo tekmo oddelal. David je bil prvič z nami, tako da nismo poznali njegovih možnosti. V teh 24 urah pa smo ga dodobra spoznali, tako da upam, da se bomo še kaj podružili (midva že julija nekje v Franciji).

Čestitke vsem ostalim tekmovalcem. Posebej smo čez vso tekmo občudovali, po moje g. Režonjo, ki je bil na progi cel dan, pa zgledal bolje kot mi, potem starejšega gospoda iz Selc, ki se nam je vsakič prijazno nasmejal, pa zdi se mi Miha Ovna, ki se tudi ni dal, pa še mnogo drugih.

Za konec pa še nekaj statistike. Skupaj smo pretekli 143 krogov, kar znese 243,1 km. Ivo je pretekel 52,7km, to je 6:40min/km; David 59,6km, 5:32min/km; Medo 68km, 5:16min/km; jaz 62.9km, 5:29min/km. Povprečen utrip sem imel 132.

Zgleda, da še ni konec, čeprav ne spada v to temo. Pol leta sem živel z mislijo, da se bom udeležil letošnjega dvojnega Ironmana v Murski Soboti. Odločitev je padla okoli pol šeste ure, ko sem tekel tretji izmed 7 krogov v moji menjavi in se je že začelo daniti. Čudoviti trenutki za razmišljan je.Ne grem v Mursko Soboto, čeprav sem še vedno prepričan, da sem sposoben ga narediti. Prvi, pa ne najpomembnejši dejavnik je denar. Čeprav ne bi zneslo veliko, bi bilo še vedno preveč za moj brezposelni staž. Prijavnina, razni dodatki med tekmo, hrana na treningih, poskrbeti je potrebno za člane moje ekipe, oskrba kolesa... Drugi dejavnik, zaradi katerega zna biti ogenj v strehi pa je družina. Čisto nič ji ne zamerim, ampak ni z menoj za to tekmo. Še vedno velja pregovor: Ni Ironmana brez popolne podpore družine. In posledično sem že od novega leta brez pravega treninga. Pa tudi brez službe, ampak časa še vedno ni. Za trening. Ker se vse odločim na brzino, sem se tudi to. Da končam to večmesečno cincanje med grem ali ne grem. Vem tudi za naslednjič. Takoj, ko pride razpis ven, se je treba prijavit, potem se pa razmišlja naprej.

Slike pridejo naknadno. Računalnik štrajka, moj administrator pa je užaljen, ker ga nismo povabili na tekmo, tako da vprašanje kdaj bo popravljeno.