nedelja, 28. junij 2009

Ironman Nica

Naši:

1 SILC, France 71/4/1 27/M25 01:07:27 05:01:01 03:01:41 09:17:39

2 KIT, Mitja 43/11/11 36/M35 01:00:51 05:12:21 03:26:25 09:49:24

3 BENCINA, Matej 36/15/12 28/M25 01:03:33 05:17:13 03:25:31 09:54:09

4 JANEZIC, Gregor 90/20/19 37/M35 01:04:50 05:15:24 03:27:24 09:56:22

5 MIJOVIC, Mojca 11/4/1 42/F40 01:16:46 06:09:46 02:28:23 10:07:07

6 KROMAR, Damjan 61/1/42 37/M35 01:02:39 05:02:39 04:03:37 10:15:43

7 KASTELEC, Tomaz 119/81/41 27/M25 01:15:07 05:51:18 03:32:47 10:51:14

8 BAJEC, Matjaž 175/97/69 42/M40 01:10:42 05:41:36 03:49:14 10:51:46

9 MAROLT, Roman 187/159/152 33/M30 01:11:05 05:55:38 04:12:04 11:33:15

10 ZEVNIK, Klemen 334/226/170 33/M30 01:25:09 06:03:43 04:06:41 11:46:28

11 VENGUST, Modest 177/233/248 40/M40 01:10:43 06:08:02 04:38:33 12:13:10

12 FISTER, Iztok 43/23/26 20/M19 01:27:46 05:56:52 04:48:13 12:26:49

13 KROFL, Drago 3/2/4 62/M60 01:14:56 06:19:29 05:27:30 13:18:25

14 BOROVINSEK, Mladen 76/102/103 52/M50 01:19:37 07:24:31 05:12:17 14:30:22

Najboljši:

Moški:

1 ZAMORA PEREZ, Marcel 3/4/1 31/MPRO 00:53:10 04:48:59 02:43:17 08:30:06

2 FAURE, Hervé 5/5/2 33/MPRO 00:53:16 04:48:35 02:54:26 08:40:55

3 BILLEAU, Simon 14/2/3 27/MPRO 00:54:46 04:45:40 03:00:41 08:46:30

4 ALONSO-MC KERNAN, Clemente 1/7/4 31/MPRO 00:51:04 04:58:59 02:52:28 08:48:59

5 MARCEAU, Olivier 2/1/5 36/MPRO 00:51:11 04:45:00 03:11:50 08:52:53

6 CLERBOUT, Bruno 7/9/6 33/MPRO 00:53:16 05:05:58 02:53:10 08:58:02

7 GALINDEZ, Oscar 13/6/7 38/MPRO 00:53:24 04:48:01 03:21:31 09:08:26

8 BANTI, Hervé 9/8/8 32/MPRO 00:53:21 05:02:43 03:14:26 09:16:33

9 AUGUEUX, Benoît 12/11/9 33/MPRO 00:53:23 05:05:15 03:11:07 09:17:07

10 SILC, France 71/4/1 27/M25 01:07:27 05:01:01 03:01:41 09:17:39

Ženske:

1 DECKERS, Tine 3/2/1 31/FPRO 00:58:04 05:14:36 03:11:58 09:30:29

2 ROBIN, Christel 9/1/2 22/FPRO 01:00:18 05:05:22 03:22:23 09:34:19

3 DOGANA, Martina 6/3/3 30/FPRO 00:58:53 05:31:37 03:01:20 09:37:35

4 BAYLEY, Abigail 8/8/4 32/FPRO 00:59:41 05:34:42 03:07:07 09:47:22

5 LOUISON, Alexandra 10/4/5 27/FPRO 01:00:33 05:29:44 03:16:03 09:52:28

6 MEYERS, Katya 13/6/6 29/FPRO 01:05:56 05:26:48 03:19:15 09:58:30

7 MIJOVIC, Mojca 11/4/1 42/F40 01:16:46 06:09:46 02:28:23 10:07:07

8 SCHUECKER, Linda 11/9/7 27/FPRO 01:02:30 05:32:58 03:39:36 10:21:29

9 JOHNSTON, Claudia 6/1/1 36/F35 01:07:58 05:43:07 03:23:37 10:23:10

10 GRICE, Yvette 2/13/8 29/FPRO 00:56:22 05:52:30 03:27:53 10:24:06

Pa še en filmček iz Francije

četrtek, 18. junij 2009

Damjan Zabovnik in lezikolo

Damjan Zabovnik iz Velenja namesto navadnega kolesa uporablja lezi-kolo. S tem stilom je začel leta 1989. Lezikole (tak je izraz) pa vozi od leta 1994 dalje. Lezikoli (ležeča klasa) imajo ogromno prednosti pred navadnimi kolesi in vsi svetovni hitrostni rekordi z vozili na človeški pogon so postavljeni z lezikoli. In tudi Damjan je svetovni rekorder v eno urni prevoženi razdalji.



LUKAZOJA: Kako si sploh prišel na idejo za lezikolo? Si ga sam naredil, kako?

DEJAN ZABOVNIK:Ideja je prišla iz revije ŽIT, sprva si je lezikol napravil moj brat, še bolj pa sem se nad njimi navdušil nekoliko kasneje jaz sam.


LUKAZOJA: Iz tvojega članka iz Franje je razvidno, da si imel probleme na sami tekmi? Se udeležuješ tudi kakšnih drugih tekem, imaš probleme tudi v tujini?

DEJAN ZABOVNIK:Tekem na navadnih lezikolih se praviloma ne udeležujem, izjema je le svetovno prvenstvo vozil na človeški pogon v Angliji 2008, ko sem v Science Museum, London obenem šel razstavit svoj tekmovalni lezikol Eivie II. Franjo sem nazadnje odpeljal leta 2001, ko sem jo zmagal. Kmalu nato sem zmagal še maraton v Radencih. Ker sem videl, da se kategorija "lezikol" pri organizatorjih ne bo uvedla, pač pa bodo na nas prej gledali z zavistjo in prezirom, se kasneje do danes nisem udeležil nobenega maratona več. Na navadnih cestah, še posebej če so luknjaste, imajo nekaj makadama vmes ipd., je lezikol ki je opremljen z aerodinamiko res prehiter. Že leta 2001 me je na tekmi najbolj skrbelo to, da bi fasal defekt na spr. gumi, ki je manjšega premera in zato še bolj na udaru. Lezikol je malo počasnejši v klanec, zato se je pri spustu potrebno še posebej potruditi da nadoknadiš izgubljeni čas. Če je gneča in je pri spustu slaba cesta, kakor npr. iz Kladja (Maraton Franja), potem je pri 70 do 80 km/h kolikor dopušča ovinkasta cesta, tveganje res precejšnje. Leta 2001 sem k sreči lahko vozil sam kot ubežnik od Logatca naprej in me nihče ni motil. Po osmih letih sem se odločil, da spet skušam zmagati, ampak si trase nisem predhodno ogledal in nisem pričakoval, da bo že cesta pred Logatcem tako slaba, da mi bo poškodovala kolo (zlomilo mi je nosilec sprednjega spojlerja). Od tam naprej sem tekmo vzel le kot trening, ker so mi hitre skupine ušle, počasne pa so me ovirale.
Tekem na navadnih lezikolih se praviloma ne udeležujem, izjema je le svetovno prvenstvo vozil na človeški pogon v Angliji 2008, ko sem tja obenem šel razstavit svoj tekmovalni lezikol Eivie II. Sicer tekmujem le z Eivie II, cilj je postaviti svetovne rekorde, kar se praviloma dogaja preko luže. V eni uri mi je lani uspelo postaviti tudi svetovnega, v Nemčiji na ovalni testni stezi za avtomobile - Dekra.


LUKAZOJA: Lezikolo. Ga imaš samo zase, si kakšnega naredil tudi za druge, jih prodajaš?

DEJAN ZABOVNIK:Nekaj sem jih napravil tudi za druge, enkrat celo manjšo serijo, vendar s tem ni bilo pravega posla. Tako zdaj delam le po naročilu, za najbolj zagrete ljudi, če bo moja publiciteta kdaj omogočila da se posel razcvete, pa bom produkcijo povečal...


LUKAZOJA: Kaj več o tvojih rezultatih?

DEJAN ZABOVNIK:4x evropski rekorder na 200m z letečim startom (110, 117, 119, 121 km/h), 1x evropski rekorder na eno uro (84 km), 1x svetovni rekorder na eno uro (87 km). To je plod 8 letnega delovanja na področju rekordov od takrat naprej, ko sem zmagal Maraton Franja.

LUKAZOJA: Glede na rezultate sodeč si kar dosti prepotoval. Ali si potovanja pokril s sponzorskimi sredstvi ali gre večina iz tvojega žepa?

DEJAN ZABOVNIK:Sprva sem v projekt vložil vsak privarčevani tolar in z velikimi žrtvami. Sponzorji so od 2003 le deloma pokrili stroške. Tukaj moram omeniti, da je zaslužen za njih v glavnem takratni manager Arne Hodalič. Veliko je prispeval tudi do takrat prvi pilot, Matjaž Leskovar. Kasneje sem projekt lahko podpiral z denarjem, ki sem ga zaslužil z delom v Ameriki, v zadnjih letih pa so stroški pokriti, predvsem na račun radodarnega sponzorja Akrapovič d.d.

LUKAZOJA: Plani za naprej?

DEJAN ZABOVNIK:1-h rekord želim izboljšati in ga ubraniti julija letos v Michiganu. Če se najde denar, verjamem da sem z Eivie II sposoben postaviti svetovne rekorde v večini obstoječih disciplin za vozila na človeški pogon.

Damjanu se najlepše zahvaljujem za odgovore. Več o njem si lahko preberete na njegovi strani http://www.eivie.com/.

Pa še njegovo izredno zanimivo poročilo z zmege, ki jo je dosegel na Maratonu Franja 2001:

Zmaga Maratona Franja

Kako ljudi šokirati? To vprašanje me je od nekdaj mikalo. Pravzaprav, kako jih šokirati, da imaš še nekaj od tega? Če se z lezikolom vozim po magistralah vzbujam samo pozornost, a večina nima pojma zakaj se to grem. Le tu in tam kakšnemu radovednežu odgovarjam, zakaj mi je lezikol ljubši. Da je udoben, je že mogoče razumljivo, ampak da je na primer mogoče se na varen način voziti po mestu, med gručo pešcev, to je ljudem nerazumljivo. Nekateri nemara celo pomislijo, da sem kak invalid, priklenjen na zame edino mogoče vozilo. Ali pa da se samo baham in vzbujam čim večjo pozornost. Skoraj nihče ne pomisli, da je mogoče s tem čudesom preživeti na maratonu med gručo navadnih kolesarjev, ter z manj truda biti hitrejši od njih. To je to! Dokazati jim moram ravno to! Zmagati moram na večji dirki, nihče namesto mene ne bo.

"Končno bom zmagal sam prestižni Maraton Franja!" sem sklenil še pred začetkom sezone 2001. Nekajkrat sem se ga že udeležil, ampak nikdar preveč pripravljen. Zadnjič sem na cilj pripeljal v drugi skupini, lahko pa bi bil še boljši, če bi taktično počival do prelaza Kladje. A že pri spustu do Idrije sem se preveč utrudil, ko sem kot prvi demonstriral polaganje ovinkov v polležečem položaju. To leto sem imel trdnejšo voljo, za dosego cilja pa na izbiro več možnosti.
Lahko bi maksimalno treniral in če bi se na maratonu držal večino časa v ospredju, vendar v zavetrju boljših kolesarjev, bi malo pred ciljem lahko pobegnil glavnini. Druga možnost je bila, da se ne naprezam preveč, zmago pa mi zagotovi dodatna aerodinamika, ki jo lahko obesim na kolo. Odločil sem se za najbolj radikalno možnost – oboje skupaj. Obenem sem se lahko na ta način nadejal ob zmagi toliko večjega šoka, zadanega konkurenci. Želja po zmagi je bila tako močna, kot slo po iskanju smisla življenja ali pa potreba po svobodi. Intuitivno sem svojo namero zadržal kot skrivnost. Le najboljšim prijateljem sem se zaupal. Na ta način sem lahko organizatorje in druge kolesarje presenetil. Če bi kdo vedel, česa sem sposoben, bi me morda že na startu izločil. Skromna molčečnost mi je pomagala mirneje pričakovati razplet tekme in prenesti kakršen koli izid, v glavnem pa, v moje zadovoljstvo – šokirati!

Vso sezono sem treninge na lezikolu posvečal temu. Bili so trdi in naporni, za razliko od prejšnjih let pa tudi dosti bolj redni. Imel sem tudi taktične priprave, tako da sem progo, kjer gre maraton, prej dvakrat prevozil. Tistikrat sem spoznaval kvaliteto asfalta na različnih mestih, se seznanjal z ovinki med spustom proti Idriji in štel ovinke do vrha prelaza Kladje.
Obliko za sprednji aerodinamični spojler sem začel delati že pred začetkom sezone. Po malem sem jo kital in brusil več mesecev. Hkrati sem se vrgel na lov za tanjšo pnevmatiko sprednjega kolesa, ki je do sedaj v Sloveniji nisem mogel nikjer dobiti. Kolesarska trgovina Ritoša iz Izole je prisluhnila mojim željam in kmalu sem na kolo namestil 20-colski plašč Continental Grand Prix. Kakšna razlika glede na težko in kotalnega trenja polno "Pony gumo"! Istočasno sem si krmilo namestil naravnost pred rame, tako da sem ga z iztegnjenimi rokami ravno še dosegel. Že na naslednjem treningu sem opazil porast hitrosti za vsaj deset odstotkov. Kolesarskemu računalniku sprva sploh nisem verjel. Da me ta psihično ne bi oviral pri napredovanju, sem ga kar odstranil iz kolesa. Zdaj sem poln upanja fanatično kosil treninge, ki so se vrstili od težkega do na mejo blaznega. Junija sem se že udeležil "Runde", ki je nekakšno druženje najboljših amaterskih kolesarjev. 90-km proga začne v Dolu pri Ljubljani, konča v Domžalah in je pretežno ravninska. V ospredju sem se držal vso pot, razen v klancu navzgor so mi malo pobegnili, a sem jih med spustom kmalu gladko prehitel. Na koncu sem bil spet čisto med prvimi. Kako super kolo imam! Včasih o takih brzinah nisem mogel niti sanjati. Ko smo šli na pijačo, so mi stari mački zatrjevali, da sem pri spustu čez serpentine šel res "na radar".
A to še ni bilo vse. Načrtoval sem dodatek sprednjega spojlerja, med njim in zadnjim spojlerjem (ki mi je do sedaj že zvesto služil) pa napetje prevleke, ki bo prekrila ves moj trup, le glava in vrat bosta gledala ven. Spodaj bo v prevleki luknja, da bom lahko stopil ven, ter da se mi bodo noge hladile ob izmeničnem brcanju naprej. Kot konica rakete mi bo spredaj rezalo zrak, nato pa ga preko prevleke poslalo rahlo zvrtinčenega do repa zadnjega spojlerja, kjer se bo združeval in pomirjen pomahal drveče oddaljevanemu se lezikolu. Kakšna fizikalna romantika! In tako preprosto je vse to. S prijateljem Robertom sem se domenil, da mi bo za maraton posodil svoj okvir lezikola, ker je ta najboljši, kar sem jih kdaj napravil. Tako je tekmovalno kolo pričenjalo dobivati obliko že kakšen mesec pred dogodkom.
Sprednji spojler mi je nek mojster po mojem kalupu napravil nekaj dni pred Kolesarskim maratonom Špica, kjer sem ga že lahko preizkusil. 140 km smo vozili v strnjeni koloni za spremljevalnim vozilom in tako fizično počivali, psihično pa trpeli čez vse meje. Nihče si ni želel padca ali uničenje gum, a marsikdo se je soočil s takšno usodo. Malo bolj smo se sprostili le pri spustu proti Vrhniki, ko smo lahko z veliko hitrostjo polzeli skozi zrak. Odmaknil sem se iz zavetrja spremljevalnega vozila desno tik ob rob cestišča in preizkušal aerodinamiko. Neverjetno smešni so se mi zazdeli kolesarji na "specialkah", ki so sklanjali glave k tlom tik za vozilom in divje pritiskali na pedala, medtem ko sem jaz s podobnimi napori lahko sledil brez pomoči in v normalni lezi-pozi z razgledom. Nato spet gnetenje in cviljenje zavor... 10 km pred ciljem smo naenkrat zadihali na polno v položen klanec. Hitrost je v klanec praktično ostala enaka kot prej po ravnem za omejevalnim vozilom. V trenutku sem bil v ospredju, po blagem spustu do cilja pa od vseh največji del časa rezal zrak v skupinici štirih kolesarjev. Po glavi me je neprenehoma kljuvalo: "Kaj naj naredim? Ali sem sposoben pobega?" Ko se je cilj v Grosupljem vse bolj bližal, sem nekajkrat premalo odločno za nekaj časa pobegnil, nato pa bil prisiljen počiti v zavetrju. Nenadoma se je začel divji šprint. Pritiskal sem do konca za pobeglemu, medtem ko mi je zadaj za ovratnik že dihal drugi kolesar. Komaj sem si izboril drugo mesto, a počutil sem se kot zmagovalec. Močno sem udarjal s pestjo v zrak in bil ves vznesen. Vedel sem da bo moja tekmovalna hitrost le še rasla.

Do Maratona Franja je bil le še en teden. Pri podjetju športnih oblačil Žolna Šport so mi že šivali aerodinamično prevleko iz lycre. Vedel sem, da bo ta moj odločilni adut pokazal, ali lahko zmagam na Franji z lahkoto ali s težavo. Zmago pa sem že vonjal v zraku. Najbolj me je skrbelo, da bi bilo pod prevleko prevroče, da bi mogel iz sebe iztisniti maksimum. Posebej nevarno bi bilo lahko pregretje med vzpenjanjem na Kladje, ko osvežilnega nasprotnega vetra skoraj ne bo. To je bil vzrok za to, da sem izbral prevleko bele barve, da bo čimbolj odbijala toploto sonca.
Ko sem se prvič splazil pod prevleko, mi je bilo tako nenavadno, kot da bi se ljubil z Marsovko. Dejansko je bilo videti tako, kot da bi nekdo z glavo kukal iz bele krste, izpod nje pa mu pete uhajajo ven. "Ali mi je tega res treba?" sem dvomil, "Saj lahko z malo več truda zmagam tudi brez prevleke." Vendar ko sem začel poganjati svoje vozilo, sem doživel prijeten šok. Z nekako 70 odstotki napora sem se gibal s hitrostjo, kakršno sem dosegal ob polni moči brez prevleke. Začelo me je blazno zanimati, kako bo po klancu navzdol. Za preizkuševališče sem že nekajkrat uporabil klanec iz Rakitne, ki ima v izteku blage ovinke in ni prestrm. Ko sem se spuščal v tisti cigari na kolesih, me zrak nikakor ni hotel ustavljati. Zavore so se mi morale pošteno segreti. Brzinomera nisem imel, ker ga nisem imel kam pritrditi, ter da me je bilo malo manj. Meril sem le čas na določenem odseku brez poganjanja pedali. Prvič se je zgodilo, da mi je hitrost na izteku sredi blagega ovinka toliko narasla, da sem začel zavirati, namreč nagnil sem se že skoraj kot na motorju. Nenavaden občutek je bil, ko mi je pihalo le v vrat in glavo, telo pa sploh ni čutilo nasprotnega vetra. Bilo je tako, kot bi se vozil z močnim vetrom v hrbet, ali pa na Luni, kjer ni zraka. Izmeril sem tudi čas na istem odseku, ko nisem nosil čelade. Bil je le malo manjši od prejšnjega, zato sem se odločil na Franji nositi čelado vse do vznožja Kladja – varnost je varnost.
Na vrsto je prišel še preizkus hlajenja. Z Matejem Sokom sva se odpravila na Sveti Jošt nad Kranjem – mojo priljubljeno točko za razvoj moči – kjer je najstrmejši klanec daleč naokoli. Tokrat sem ga premagoval pod prevleko oblečen v kolesarsko majico in s čelado na glavi. Pôt mi je v curkih povzel nad in pod obrvmi, glava se mi je kuhala kot jajce, a moj vzpon ni bil počasen! Ocenil sem, da me takšna vročina že ne bo pretirano upočasnila, čeprav je moje kolo bilo z aero-dodatki in dvema litroma pijače težko 20 kg in je že zaradi tega bilo počasnejše navzgor. Prevleko bom zagotovo uporabil. "Če je bog z mano, bom zmagal!" sem zaupal Mateju, "Ampak nikomur ne govori tega," sem ga posvaril. Razumel ali ne, itak me je imel za čudaka že od najine ture po francoskih Alpah.

Zadnji dan priprav na tekmo. Namestil sem sponzorsko zadnje kolo Rolf-vector z zobniki za velike hitrosti. Zamenjal sem zadnji menjalnik z lažjim in napel prek zobnikov novo verigo. Lepil sem ježke za pritrditev prevleke na nov zadnji spojler, ki pa se je mojstru malo ponesrečil, zato sem ga skušal z vodnim brušenjem zgladiti, a nepopolno posušeni poliester se ni dal. "Bo pač moral biti stari še dober, čeprav je že obrabljen," sem se vdal. Nanj sem pritisnil veliki nalepki sponzorja TREK, pa še malo manjši Ritoša in Kolesarski servis Stojan Oblak. Žolna šport je svoj logotip vtisnila na prevleko. Ura se je že približevala polnoči, ko sem si dal opravka še z nastavljanjem menjalnika, ki nekako ni bil zadovoljen bodisi z novo verigo, bodisi z zobniki. Mogoče je bil že sam preveč obrabljen. Ali je stežka prestavljal v prvo, ali pa je metal verigo čez. Malo me je začelo živcirati, a na koncu sem zadeve le nekako spravil v red. Ves čas sem pazil, da dovolj jem, kajti energija na dirko se zbira dlje časa. V posteljo sem se ulegel popolnoma prepričan vase. Begalo me je le še nekaj negotovosti. Ali naj pobegnem čim bom imel priložnost ali naj bom strpen in vozim v skupini večji del proge? Če bi se preveč držal skupine, bi me v šprintu vendarle lahko kdo ugnal kot na maratonu Špica. Tudi v klancu Kladja bi mi nujno pobegnili. Druga vprašanja so bila, ali mi bodo mama, ati in brat pravočasno nudili pomoč? Ali bom na startu pravočasno za postavitev v ospredju? Kaj če mi poči guma? Noben dvom pa ni bil tako močan, da ne bi v meditaciji za jutrišnji naporen dan zaspal in odsanjal zmago.

Bil je lep, sončen, a za takrat po dolgem času zelo vroč dan. V Tacnu sem iz Floride spravil okvir, mu nataknil kolesi in prevleko, vmes pa ob vznemirjenosti s težavo pogoltnil nekaj žlic Čokolešnika. Mami sem po mobiju sporočil pravo količino in razmerje za izotonični napitek, ki naj me pričaka na vrhu Kladja. Oče je bil zadolžen za to, da bo pobral čelado, ki jo bom odvrgel v Cerknem pod klancem. Brat Samo pa mi je stal ob strani in me zaskrbljeno gledal, ko mi je menjalnik zopet vrgel verigo prek velikega zobnika. To se nikakor ne bi smelo dogoditi med vožnjo. Pred bratom sem napravil vtis neresnosti, še bolj sram pa me je bilo, ker izvijača nisem imel v avtu, tako da sem si ga moral izposoditi od nekega kolesarja. Hod menjalnika sem še malo omejil in s tem tvegal, da mi ostane za klanec le druga prestava.
Postavil sem se v gnečo za že okrog štiristo kolesarjev. "Bom že nadoknadil," sem si mislil. Nekaj pikantnih pripomb sem slišal na račun mojega Space-shuttla. "Najtežje ga je nalansirati," sem se pošalil, "potem že gre." "Samo previdno", so bili zadnji napotki Sama, "kolo imaš dobro, močan si tudi, saj bo..."

Takoj po svečanih govorih o Bolnici Franja in bitki za svobodo, ki jim sprva ni bilo videti konca, poči iz pištole in startamo. Iz zraka nas snema helikopter, saj je jubilejna 20. Franja. "Kako lepa čast jo bo zmagati," si mislim. Toliko kolesarjev na kupu še svoj živi dan nisem videl. Kakšno minuto in pol po poku se lahko začnem premikati. Gneča kot vedno. Reka kolesarjev se je valila skozi center Ljubljane malo po pločnikih, malo po levih pasovih, malo "direkt" v otoček na cesti... Žeja kot še nikoli. Neznansko pazim, da me kdo ne bi zapel. Pazijo tudi kolesarji ob meni. Opazim, da se ob mojem NLP-ju vedno napravi malo več prostora kot drugje – bržkone si nihče ne želi bližnjega srečanja tretje vrste. Padec v tej gneči bi mi verjetno onemogočil zmago. Neprestano imam roke na obeh zavorah v pripravljenosti, ne upam si napraviti požirka niti iz kamelbaka.
Končno nas spustijo naprej in začutim olajšanje, kot bi iz mene padlo tisoč ton mravelj. Razbremenjen se zapodim v Vrhniški klanec, da kolesarji kar dežujejo mimo mene (od spredaj nazaj). Na vso moč srkam pijačo iz bidona, pedali izmenično vlečem k sebi, še bolj pa jih potiskam. Na vrhu klanca mi srce tekmovalno, a enakomerno utripa. Pred mano je le še kakšnih trideset kolesarjev. Njihova nenadna upočasnitev me razbesni: "A zdaj naj pa zaviram, ko sem ravno "in"? Naj vidijo kje je vrag doma!!!" se mi utrga iz duše in aerodinamiki dam polno dozo zraka. Prehitim jih morda z malo višjim utripom kot prej, a to je hitrost! Kakšnih 15 km/h večja je od glavninske. Zaslišim komentar: "Ta je znorel." Približam se motorju s kamero in ga prehitim. Divjam po neravni podlagi proti Logatcu, da kolo kar poskakuje. Verjetno držim hitrost kakšnih 50km/h. "To je to!" kričim v sebi, "Kar čudite se!" Že to, da sem mimo Logatčanov divjal s 300 m prednosti, se mi zdi nepopisno doživetje." Televizija snema, pedala se vrtijo, vse je v redu. Samo počasi se bom moral začeti malo poslušati," opozorim samega sebe. Začutim namreč, da se srce približuje nevarnim frekvencam. Predobro vem, da si ne morem privoščiti krize in rahlo upočasnim. Srce mi spet igra in komaj čakam spusta iz Godoviča, ko bom pred drugimi kolesarji poletel v Idrijo svoboden kot ptica. Za sabo kmalu ne vidim več glavnine. Zavem se, da je moja taktika postala samoumevna: priboriti si čimveč prednosti pred klancem. Za mano pribrni peščica policijskih motoristov. Prehitijo me, nato pa kmalu spet pričakajo. Ko polagam serpentine, jih naenkrat zagledam, ko prepozno uzreč me skušajo vsi naenkrat iz zasede pospešiti pred mene. A to enostavno ne gre. Nekaj jih divje zavre in se umaknejo nazaj na bankino. Kakšnega od njih s silnim zaletom tudi prehitim.
Po nekaj nevarnih nagibih v skalnate ovinke pride nasproti Idrija. Dvignem roko izven prevleke skozi odprtino za glavo in maham občudovalcem. Pa saj niso dojeli. "Kaj bi to bilo, da neslišno drvi ko sneta sekira?" razberem na njihovih molčečih obrazih. Zaslišim pa nekaj vzpodbudnih krikov, ki me še bolj podžgejo. "Eni me že poznajo", ugibam, "Ali me zdaj vidi šef kolesarske trgovine Čuk?" Razmišljam, koliko prednosti sem si že nabral. Morda tri, ali pet minut. Po vsakem krajšem spustu si predstavljam, kako bi v tistem trenutku »navadneži« meter za metrom zaostali za mano in v glavi računam razdalje prednosti. Na križišču proti Cerknem mi grozi zmeda, ki so jo napravili policaji. Prepozno so zaustavili avtomobil, ki me čaka tik pred križiščem. Vse hitreje se mu približujem. Levo je motor, desno motor. Na voljo imam le en meter prostora, da se srečam med avtom in motorjem. Besnim. "Zaradi takih idiotov že ne bom izgubljal hitrosti," sklenem po hitrem postopku. Za hip še premerim obraz voznice, nato pa s kakšnih 60 km/h smuknem mimo.
Klanec se prevesi navzgor, s tem pa tudi občutek vročine. Kmalu se domislim in skozi odprtino mimo vratu spravim ven obe prepoteni roki, krmilo pa zagrabim preko prevleke od zunaj. Prestave mi začnejo nagajati. Ne morem doseči kombinacije, da bi bila veriga na obeh največjih zobnikih. Hitrost je tako hitro zamenjala barvo, da me začne skrbeti, če je z mano vse v redu. Ampak kriv je le klanec. Pred Cerknim si med vožnjo odpnem čelado in jo v centru odvržem na dogovorjeno mesto proti množici. Spredaj dam verigo na manjši zobnik, zadaj jo tiščim na večjega... in začuda skoči nanj! Oddahnem si in usmerim koncentracijo na ustrezen tempo. Tudi brez čelade je peklensko vroče. Pijem že iz kamelbaka, ne vem pa koliko tekočine je še v njem, ker je skrita zadaj v spojlerju. Do vrha bi ga naj izpraznil. Upam, da so mati razumeli situacijo. Namreč očitno nihče od ljudi spredaj ne ve, da sem prvi kolesar. Pred sabo zagledam možaka z vodno cevjo v pripravljenosti. Iz nje že curlja ohlajena voda, da osveži najboljše. "Kako bo to prijalo!" se razveselim. Namerim proti njemu, mož me zabodeno gleda. Pridem bora dva metra pred njega. Nič. "Špricaj!" zatulim. Zdrzne se in cev mi le za spoznanje zmoči prevleko. "Ah..." povesim vročo glavo in se začnem spraševati, kako bom žigosal kartonček na vrhu, če nimam več spremstva.
Dohiti me policaj na brnečem motorju in me vpraša, če bom zmagal. "Ne vem, koliko pa imam prednosti?" izkoristim priložnost. "Uh… kakšna dva kilometra", pravi. Optimistično pokažem palec iz stisnjene pesti. Če bom na vrhu še vedno prvi, lahko začnem slaviti, mi je jasno. A ta tič se ustavi in zopet čaka glavnino. "Ma vsaj enega policaja mi dajte, če je širom Slovenije že na vsakem kvadratnem metru po eden!" sem ogorčen. Na vrhu me mama prva zagleda. Priteče do mene in mi poda tri bidone napitka, od katerih enega takoj izpraznim in odvržem. Druga dva si zataknem za kratke hlače, ker majice zaradi vročine nisem oblekel. Nihče mi ne ponudi žiga, zato kar kmalu poženem kolo in se lotim spusta. Posebej pazim na slabo cesto, ker se mi zdi gumi-defekt največja grožnja neuspeha. Začenjam čutiti mišične krče v levi zadnjici in v mečih, a do Ljubljane me čaka še okoli 60 km rahlega spusta in ravnine. "Ali bom zdržal?" me pesti. Vsak gib z nogo napravim z natančno premišljenim odmerkom, da bi prihranil energijo in ohranil moč. Če krči pričnejo naraščati, se mi slabo piše.
A piše se mi dobro, le tu in tam me krči opozorijo, da vsega nikakor ne smem dati od sebe. Ponavljam si, da moram biti samo miren. Časovna prednost je na moji strani, samo izgubiti je ne smem preveč. Na prvem naslednjem križišču se policaji še trudijo napraviti red zame, pa jim itak ne uspe. Vsaj trikrat pogledam levo in desno, medtem ko skoraj nič ne zaviram – se razume. Pojem čokoladico, ki sem jo povlekel iz žepa, prišitega na notranji strani prevleke nalašč zanjo. Žep so mi prišili ob strani med trupom in stegni, pod naprej iztegnjeno roko, tako da med poganjanjem ne zadevam vanj. V nasprotnem žepu imam še eno, ki jo bom prihranil za kasneje. Skozi center Škofje loke po smrtonosni cesti resno pogrešim spremljevalno vozilo z zvočniki. Nekajkrat se svareče zaderem, da bi razgnal nič hudega sluteče pešce... No, k sreči sem dovolj ozek. To je zadnje mesto pred ciljem, zdaj pa finiš! Malo pred Vodicami se mi zazdi, da je kolesar, ki mi prihaja nasproti in me pozdravlja, sam Matjaž Leskovar. Samo je bil njegov sodelavec in naju je povezal, da smo že pred časom preizkušali moje lezi-prototipe."Če je res on, bo zdaj videl, da moji lezikoli niso kar tako," se spomnim njegove skeptičnosti.
Do mene se pripelje televizijsko vozilo. Povejo mi za prednost okrog dveh minut. Opazim, da sem se rahlo prehladil – dobil sem hripav glas. Gotovo zaradi nenehnega pihanja po vratu, medtem ko imam telo močno razgreto. Dam nekaj izjav, nato pa spet sam kolesarim dalje, odganjajoč misli na zmago. Kajti te bi mi hitro lahko povečale tempo, s tem stopnjevale dehidriranost in mišične krče, kar bi me lahko stalo nagle upočasnitve. Nenazadnje tudi tega, da me kakšen kolesar, ki je prej vozil zaslonjen v skupini, dohiti in prehiti. Gotovo ni slabšega, kot da si z eno nogo že v oblakih, potem pa naglo strmoglaviš. Takšne krute spremembe si zapomniš za vse življenje. Dovolj me pretrese že to, da se malo pred ciljem ob mene postavi avtomobil organizatorja dirke Zvoneta Zanoškarja. Zadihanega me prične zasliševati, kje sem vstopil v dirko in kje imam številko. Preneumno se mi zdi, da mu moram razlagati potek dogodkov, ko so me pa vendar vsi videli. Za številko mi je oseba, kateri sem plačal startnino izjavila, da je ne rabim (vpričo mojega kolesa). To mi je tudi godilo, ker sem spojler imel poln nalepk, drugam pa bi jo težko nalepil.
Tri kilometre pred ciljem neham štediti moči in s kolesom zakopljem po asfaltu. Na cilju so naznanili nenavadno vozilo, ki se kot prvo približuje, a to, čemur so zdaj priča, ko z vsaj 50 km/h zdrsnem v cilj in nato naglo zavrem, je verjetno izven meja domišljije. Zaslišim in uzrem Sama, ki na ves glas kriči, ob njem pa je njegov nič manj navdušen prijatelj Matej. "Ta je kuhar in gotovo mi bo od zdaj naprej še raje naklonil večje porcije v DD Vič," pomislim. Samo je - kot mi je zaupal – še posebej vesel zato, ker ga je ves dan skrbelo da bom doživel hud padec, kot v njegovih sinočnjih sanjah.

Čim lažje zadiham, se začne neprijetnost. G. Zvone Zanoškar mi da ultimat: ali mu pokažem žig, ali pa me diskvalificirajo, kajti povsod v svetu so pravila pravila. Smejem se mu: "Zmagovalec sem, to je posnela tudi televizija. Nikar si ne delajte blamaže pred mediji. V nasprotnem primeru jim bom izpovedal vse okrog vaše organizacije." Sploh si ne belim več glave s tem. Opravim poziranje za časnik Dnevnik, nato me malo intervjuva še televizija. Poiščem Martina Hvastijo, ki mi pove, da je prišel na Kladje prvi za mano, a pet minut prepozno, da bi me videl. Po tem sklepam, da sem si do Cerknega priboril celih deset minut prednosti! Menda so moj pobeg vzeli z levo roko, češ, saj bom umrl, a on je vedel, da me več ne dobijo. Martin Hvastija je moj znanec iz oddaje Adrenalina, ki smo jo nekaj let nazaj na Primorskem posneli v decembru, ko moja amaterska forma že čisto pade. Da ne govorim o tem, koliko slabše kolo sem imel takrat. "Zdaj sem mu pa pokazal," mi je v zadovoljstvo.
Mama mi ponudi hrane in pijače, ki v moj želodec pade z več kot težnostnim pospeškom. Še nekaj časa psihično utrujen po malem dojemam, da sem moral tri ure sam rezati zrak s povprečno hitrostjo okrog 40 km/h, za kar sem porabil vsaj 40% manj energije kot bi jo na navadnem kolesu.

Zadeve so se uredile in na oder me kličejo kot zmagovalca. Za razliko od lani, ko sem kot posebnež bil povabljen na oder, me zdaj trema nič ne lovi. Sem pa že legenda, ali ne? Povem, da nisem prišel po naziv zmagovalca, pač pa da pokažem svojo konstrukcijo kolesa in razjasnim pojme o klasičnem dirkalnem in alternativnem kolesu. "Lezikol ni samo hitrost. Je udobje, varnost, užitek in še kaj!" razložim skoraj v solzah sreče. Že prej sem opazil nevoščljive obraze nekaterih elitnih amaterjev. Zato še poudarim, da iskreno čestitam tistemu, ki je prišel do cilja prvi, takoj za mano. "Ja, to je pa Robič," se zasliši nekaj potolaženo glasnih mnenj iz vrst kolesarjev pod odrom. Mogoče ravno zaradi presenetljivo nenavadne zmage nisem dobil pokala, temveč šampanjec. Zagledam šefa prodaje koles Trek, ki je strašno vesel in mi evforično čestita. Mojega veselja pač ne more nič prekašati; za nameček me po dogovoru pri njem zaradi zmage čaka lepa denarna nagrada. Tudi prodajalec pri Žolna šport se reži do ušes in kar ne more verjeti.
Stari borci in predsedniki društev z najštevilčnejšo udeležbo si razdelijo številne pokale in pravljice je konec. Želodec me žene po še nekaj hrane, nato pa naravnost v posteljo, kjer prebijem nadaljnjih 15 (!) ur.

"Zgodilo se je, danes je v Dnevniku," kot se glasi reklama in: "Leteča krsta prva do cilja", je bil prvi članek na to temo. Kakor je navedel novinar, se je menda ta vzdevek vozila spontano porodil v množici. Med kolesarji pa se še dandanes govori o tem, kdo (oziroma kaj) je takrat zmagal Maraton Franja.

Ta dogodek posvečam svojemu sinu Žanu, da bi razumel, da se je v življenju potrebno boriti. Hvala vsem, ki ste mi kakorkoli pomagali na ustvarjalni poti in me vzpodbujali pri hobijih.


Damjan Zabovnik

sreda, 10. junij 2009

Slike iz Grosupelj

Pa še slike iz Grosupelj

Če se ne prijavi nobena štafeta, bo en pokal sigurno prvič naš

Žganci


Ivo zelo razpoložen zaenkrat




5:02 tempo!!!! Kaj bo rekel trener


Ivo prvič vidi kaj je ekipni duh


Naša kuhinja


Pa še naša kuharica


Noč




Megleno jutro in že malce bolj utrujeni obrazi



Zmagovalca Oven 189,24km, Režonja 185,92km

Legendarni Polde Taler 83km

Na koncu se nam je pridružil tudi naš trener. Zgleda zadovoljen z našim rezultatom

Luka, zmagovalec pri dečkih, 69km

Čez dan smo malce razširili bazni tabor

Naša ekipa. Zraven Zoja, zmagovalka pri deklicah, 56km


nedelja, 7. junij 2009

Končan 24-urni maraton Grosuplje

Tekmo smo v prešernem razpoloženju končali in v 24 urah pretekli 143 krogov, kar je pomenilo 243,1 kilometrov in prvo mesto v izredno hudi konkurenci. Vreme odlično, moji sotekmovalci v štafeti, razen treh, čudoviti. Prireditev uspela, v prihodnosti še pridemo, čeprav je možnih še kar nekaj izboljšav.

Z Medotam sva kot predhodnica prišla v Grosuplje okoli tretje ure. Z nama je bila tudi Medotova živahnejša polovica, ki je bila zadolžena za našo all inxlusive oskrbo med samo tekmo. Na travnik ob startno ciljni areni sva parkirala camper, ki nam ga je dal sotekmovalec David. Urediva formalnosti, skočiva v trgovino po nekaj malenkosti, potem pa počivava do 18ure, ko naj bi startali. Naš cilj je teči 24 ur. Nič drugega. Dogovorimo se, da se bomo menjali na 45 minut dokler bo šlo, potem bomo pa videli. Ostalih tekmovalcev ne poznamo, vendar se večini vidi, da so ultramaratonci. Mi štirje, ki tečemo kot štafeta, se lahko manjamo kakor nam paše. Lahko na vsak krog (1.7km). Tisti, ki so prijavljeni posamezno, tečejo lahko 24 ur, oziroma po planu, ki si ga izdelajo. Moram pa povedati, da teh nekaj 10 tekmovalcev, ki so bili 24 ur na progi (saj vmes so tudi počivali, ampak ne predolgo) so pa res norci (v pozitivnem smislu).

Leta 1991 se je takrat 25-letni Bajo Dizdarević odločil oragnizirati 24-urni maraton po vzoru velikih cestnih tekov, ki se odvijajo po ZDA. Najprej je povabil na tek prijatelje, in tako je prišlo do prve tovrstne prireditve pri nas, ki se je kasneje preimenovala v ''Tek sreče''.

Ura je 18:00 in prva izmenjava je moja. Proga je speljana okoli, po moje, središča mesta. Takoj vidim, da je izredno težavna, sploh za tako dolg tek. Ker ni zapore cestišča, je potrebno bodisi tečti po pločnikih (ni priporočljivo) ali pa po cesti, ter se včasih umakniti kakšnem večjem vozilu. Cestišče je tudi dokaj uničeno, kar bi znalo biti problem po nekaj urah. Je pa tudi kar precej vzpona. V bistvu gre proga gor ali dol, kar mi nikakor ne ustreza. Ampak saj bo. Na sami progi so tri kontrolne točke, kjer ti zaznajo čip. V drugem krogu opazim, da sem prečkal samo dve kontrolni točki Mogoče pa sta samo dve. Nista. Na drugi kontrolni točki je ovinek čudno ograjen in tam bi moral po notranji namesto zunanji strani. Kaj češ, izgubili smo 2 kroga. To povem sotrpinom, ki opozorijo organizatorje, ki pa razumljivo nimajo posluha za našo malomarnost. Potem spregledam v naslednji menjavi še eno točko (nisem stopil na pločnik), 2x se je isto zgodilo še Ivotu, kar pomeni 4 izgubljene kroge Na koncu so nam jih vzeli še več. Ampak vseeno, imeli smo svojo statistiko. Za mano štarta Ivo, potem David, na koncu pa še Medo. Vseskozi za nas skrbi Katka. Dogovorjeni smo bili, da so venomer na mizi narejeni špageti. Proti jutru smo že siti špagetov, pojemo še kakšno juho, potem pa bolj ko gre tekma proti koncu, manj je apetita pri vseh. Okoli 21, 22 ure začne deževati. Ampak vseeno je bilo toplo, tako do smo razen Ivota, ki ima do 31 stopinj celzija vsaj dve plasti oblek na sebi, tekli v kratkih majicah. Malce neugodno je bilo edino lezti v premočene superge, nogavice, majice. Konkretno, po menjavi smo jedli, se preoblekli, se malce ulegli, če se je dalo zaspali, nato pa zopet na progo. Ponoči smo menjavo podaljšali na eno uro, tako da je bilo malce več časa za spanje. Od jutra dalje pa spet na 45 minut. Prave krize ni imel nihče, sam sem imel težave z mišicami, Ivo s prebavnimi motnjami, ostala dva pa ne, ali pa ne jamrata rada. Na progi je bilo čez vso noč kar nekaj tekmovalcev, ki pa so razen nekaj izjem hodili. Dosti tekmovalcev sploh nisem videl tečti niti enkrat in to je tudi prva graja organizatorjem. Možno, da nimam prav, ampak dozdeva se mi, da če gre za tek, se ne hodi. Popolnoma razumljivo je, da tisti tekači, ki so na progi 24 ur, vmes hodijo. Nekateri pa so hodili od samega začetka, kar lahko potrdijo dekleta, ki so bila dežurna ob progi, in so za kar nekaj tekačev dejale, da niso tekli niti meter. In potem se na pločnikih in drugih ozkih prehodih dobijo štirje, ki debatirajo, ti pa jih prosiš, da se umaknejo, na koncu pa rajši skačeš s pločnika ali počakaš, da se cesta razširi. Še nekaj predlogov in pripomb. Glasba bi bila lahko vseskozi, na pol poti še ena okrepčevalnica vsaj z vodo, preverjanje stranišča. Zatem, osvetlitev proge, kar spada pod obvezno. Posebej v samem cilju je bila popolna tema. Potem omejitev teka za najmlajše. Ne zdi se mi normalno, da 8 letni otroci tečejo, hodijo sredi noči. Drugače pa, da ne bo zgledalo, da sem kakšen tečnež. Prireditev mi je zelo všeč, predlagal sem le nekaj izboljšav.

V našem camperju je vladalo izredno vzdušje čez cel dan, razumeli smo se odlično. Res da je bilo potrebno kar nekaj znoja, ampak se je splačalo. Medo je prikazal odlično formo pred svojim prvim Ironmanom. Začel je malce zadržano, na koncu pa se je zdelo, da bi lahko tekel v nedogled. Ivo standardno. Sicer malce počasneje, nekaj težav s trebuhom, ampak zame naš najzanesljivejši član. Pa ne v smislu, da se nanj lahko vedno zaneseš v navadnem življenju, ampak v tem, da bo tekmo oddelal. David je bil prvič z nami, tako da nismo poznali njegovih možnosti. V teh 24 urah pa smo ga dodobra spoznali, tako da upam, da se bomo še kaj podružili (midva že julija nekje v Franciji).

Čestitke vsem ostalim tekmovalcem. Posebej smo čez vso tekmo občudovali, po moje g. Režonjo, ki je bil na progi cel dan, pa zgledal bolje kot mi, potem starejšega gospoda iz Selc, ki se nam je vsakič prijazno nasmejal, pa zdi se mi Miha Ovna, ki se tudi ni dal, pa še mnogo drugih.

Za konec pa še nekaj statistike. Skupaj smo pretekli 143 krogov, kar znese 243,1 km. Ivo je pretekel 52,7km, to je 6:40min/km; David 59,6km, 5:32min/km; Medo 68km, 5:16min/km; jaz 62.9km, 5:29min/km. Povprečen utrip sem imel 132.

Zgleda, da še ni konec, čeprav ne spada v to temo. Pol leta sem živel z mislijo, da se bom udeležil letošnjega dvojnega Ironmana v Murski Soboti. Odločitev je padla okoli pol šeste ure, ko sem tekel tretji izmed 7 krogov v moji menjavi in se je že začelo daniti. Čudoviti trenutki za razmišljan je.Ne grem v Mursko Soboto, čeprav sem še vedno prepričan, da sem sposoben ga narediti. Prvi, pa ne najpomembnejši dejavnik je denar. Čeprav ne bi zneslo veliko, bi bilo še vedno preveč za moj brezposelni staž. Prijavnina, razni dodatki med tekmo, hrana na treningih, poskrbeti je potrebno za člane moje ekipe, oskrba kolesa... Drugi dejavnik, zaradi katerega zna biti ogenj v strehi pa je družina. Čisto nič ji ne zamerim, ampak ni z menoj za to tekmo. Še vedno velja pregovor: Ni Ironmana brez popolne podpore družine. In posledično sem že od novega leta brez pravega treninga. Pa tudi brez službe, ampak časa še vedno ni. Za trening. Ker se vse odločim na brzino, sem se tudi to. Da končam to večmesečno cincanje med grem ali ne grem. Vem tudi za naslednjič. Takoj, ko pride razpis ven, se je treba prijavit, potem se pa razmišlja naprej.

Slike pridejo naknadno. Računalnik štrajka, moj administrator pa je užaljen, ker ga nismo povabili na tekmo, tako da vprašanje kdaj bo popravljeno.

torek, 2. junij 2009

24 - urni maraton Grosuplje

V petek se perspektivna ekipa AK Stražišče odpravlja na tekmo v Grosuplje. Tja gremo kot štafeta, teče se 24 ur. Na progi je lahko naenkrat samo eden iz ekipe, teče lahko kolikor časa hoče oziroma zmore, nato preda palico naslednjemu. Krog v dolžini 1700m poteka po grosupeljskih ulicah.


Zadali smo si dva cilja. Prvi in najvažnejši je, da tečemo 24 ur. Drugi, v bistvu prav tako pomemben pa je, da presežemo rezultat naših starih znancev iz leta 2006. Takrat so Talonersi (Lojze Primožič, Boštjan Potočnik,...) pretekli 196 krogov, kar je zneslo 333.2 km., oziroma tempo 4:19/km, kar je tudi rekord v sedanjih 18ih izvedbah te prireditve. In če vemo, da je najboljši čas našega, po napihovanju sodeč tudi najuspešnejšega člana, Mateja Medveda na 21 km 1:29:41, kar pomeni tempo 4:15/km in če v tem tempu zdrži vsaj 6 ur, ostali člani pa ga sledimo, potem problemov z izboljšanjem časa ne bi smelo biti.


Člani naše ekipe so torej:

- Matej Medved (hitrost, provokacije)


- Ivo Švrljuga (nemška upornost, materinski čut)


- David Svetličič (prenočišče, novinec, na preizkušnji)


- Edo Krnič (brez hvaljenja, zato skrbi žena)
- Katka Medved (all inxlusive)

Start petek 5.6.2009 ob 18:00, cilj sobota 6.6.2009 ob 18:00. Katki se že vnaprej zahvaljujemo, ker bo za nas skrbela čez noč, potihoma prvi večer računamo tudi na Blaža, ki je prav tako naš član in bi lahko en petek namesto igranja pokra vsaj nekaj časa preživel z nami. Drug dan pa pričakujemo še ostale žene (Petro, Petro), za nekaj uric pa nam bo na pomoč sigurno priskočila tudi snaha Vesna. Dobrodošli pa tudi ostali.
Še taktika: do okoli 24 ure tečemo vsak po 45 minut, od polnoči do jutra vsak po uro (torej vsak 2x), potem pa pride na dan improvizacija. Za spanje imamo avtodom (hvala Davidu), na meniju pa špageti, nonstop.

Specialitete Katkine kuhinje

ponedeljek, 1. junij 2009