četrtek, 4. september 2008

Članek o dopingu

Na rtv slo je bil objavljen odličen članek o dopingu, govori pa o Angelu Heredii, dolgoletnemu prekupčevalcu z nedovoljenimi poživili, ki danes sodeluje z FBI-jem.

Dve leti se je skrival v hotelu v teksaškem Laredu pod lažnim imenom, potem mu je FBI le prišel na sled. Vprašali so ga, ali pozna razvpitega trenerja Trevorja Grahama in kaj ve o nedovoljenih poživilih med atleti. Sprva je vse zanikal, a nato so mu agenti predložili transkript 160 telefonskih pogovorov, številno elektronsko pošto in celo njegove sumljive bančne izpiske. Mehičan je videl, da je v izgubljenem položaju.

Jonesovo je poslal v zapor
Privolil je v sodelovanje in prisegel, da bo govoril le resnico. Med olimpijskimi igrami je glavna priča ameriškega sodišča brez dlake na jeziku spregovoril za nemški časnik Spiegel. V času, ko je Usain Bolt z nezemeljsko močjo zrušil svetovna rekorda na 100 (9,69) in 200 m (19,30), so njegove ugotovitve še toliko bolj sočne. Pogovor je bil opravljen še pred finalom teka na 100 metrov.

33-letni Heredia se je rodil v Ciudad de Mexicu in se preizkusil tudi v metu diska. Sin profesorja kemije je devet let oskrboval atlete iz ZDA, z Jamajke, Bahamov in iz Mehike z vsemi mogočimi nedovoljenimi poživili. Njegove izjave na sodišču so poslale Marion Jones v zapor.

Ali si boste ogledali finale teka na 100 metrov v Pekingu?
Seveda. Čistega olimpijskega zmagovalca ne boste videli, tudi nobenega čistega finalista ne bo. Od osmih šprinterjev bo vseh osem dopingiranih!

To je nemogoče dokazati.
To lahko zatrdim brez najmanjšega dvoma. Razlika med 10,00 in 9,70 so nedovoljena poživila.

Ali lahko poživila iz vsakega človeka naredijo svetovnega rekorderja?
Ne, to je seveda popolnoma zmotno mišljenje. Ne moreš danes nekaj zaužiti, jutri pa boš kar letel. V resnici je treba izjemno trdo trenirati in imeti velik talent, poleg tega pa moraš imeti še sposobno trenersko ekipo. Šele nato naredijo najboljša nedovoljena poživila tisto želeno razliko. Vse skupaj se mora zliti v popolno celoto, vse je med seboj povezano. Poživila delujejo šele na daljši rok, precej hitreje si opomoreš. Odbojka na mivki je morda zdrava, vrhunski šport pa še je daleč od tega, saj si s tem uničuješ telo. Poznamo primer Marion Jones.

Američanka je osvojila pet medalj na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 ...
Ona je trenirala neverjetno trdo. Poživila so jo obvarovala pred poškodbami. Prišle so zmage in slava.

Ste ponosni na to, da ste sodelovali z njo?
Seveda, še vedno. Zame je dosegla ogromno, pa ne mislite, da so bile njene tekmice uboge poštene športnice, ki jih je prinesla okoli.

Torej ne govorimo le o ameriškem vprašanju?
Ne. Vse države, vse zveze, vsi vrhunski športniki so udeleženi. Veliko odgovornost nosita tudi Nike in Adidas. Poznam atlete, ki so tekli svetovni rekord, naslednje leto pa so se poškodovali. Poklicali so jih in jim rekli, da jim bodo za 50 odstotkov znižali dohodke. Kaj mislite, da so naredili taki športniki?

Pojasnite, kaj ste naredili za svoje stranke?
Športniki slišijo neke govorice in hitro postanejo zaskrbljeni. Mislijo, da imajo tekmeci v rokavu kakšen nov trik. Na potovanjih jih skrbi, da bi jih lahko zalotili. Tu ni prostora za napake, ena napaka in kariera se lahko konča.

Torej ste bili terapevt za športnike, ki se dopingirajo.
Neke vrste trener. Skupaj smo odkrili, kaj je dobro za katero telo. Delal sem načrte za posebne koktejle in terapije, vse je bilo seveda odvisno od denarja, ki mi ga je atlet ponudil. "Ulične droge" stanejo manj denarja, tiste dizajnerske pa seveda nekaj deset tisoč dolarjev. Včasih sem jim pošiljal poživila, kdaj pa so oni obiskali mene.

Kako je bilo z Marion Jones?
Pri njej se je vse vrtelo okoli regeneracije. Leta 2000 je nenehno tekmovala, potrebovala je nekoliko razbremenitve. Dobivala je EPO, rastne hormone, adrenalinske injekcije in inzulin, ki skupaj s proteinskimi napitki zelo pomaga pri treningu. Hitreje prenaša proteine in minerale po telesu.

Jonesova je imela strah pred injekcijami.
Da, zato smo ji s takratnim možem C. J. Hunterjem in trenerjem Trevorjem Grahamom zmešali tri substance v eno injekcijo. Jaz sem to odsvetoval, zdelo se mi je preveč tvegano.

Kakšen odnos ste imeli do vaših atletov?
Poslovnega. Z Marion sem redko govoril, vse smo odmerjali s trenerji.

Ste imeli kakšen ritem dopingiranja?
Da. Ko se je sezona oktobra končala, smo počakali nekaj tednov, da si je telo opomoglo. Novembra smo začeli vbrizgavati rastne hormone in EPO, dvakrat na teden pa smo pregledali telo. Prepričati smo se morali, da se v krvi niso naredili kakšni strdki. Sledile so še injekcije testosterona. Vse skupaj je trajalo od osem do deset tednov, nato je sledil odmor.

In nato ste določili cilje sezone?
Vse je bilo odvisno od atletov. Nekateri so želeli že aprila odteči dobre čase, da bi dobili povabila na velike mitinge. Drugi so mislili le na ameriške kvalifikacije za velika tekmovanja. Naredili smo urnik do tistega tekmovanja in naslednji ciklus se je začel. Zelo dobro sem moral poznati atlete, vedel sem za vsako zvezo posebej, kje in s kakšnimi metodami testira svoje športnike.

Od kje ste zvedeli vse te podatke?
Imel sem veliko informantov.

Sami ste bili dober metalec diska.
Zelo dober v Mehiki in sila povprečen v svetovnem merilu. Ukvarjal sem se še z nogometom, boksom, karatejem, na koncu pa sem pristal pri atletiki. S 14 leti sem še verjel v čist šport, doping je bil zame zločin. Očeta sem vprašal, ali lahko vzamem aspirin.

Zakaj ste se torej začeli dopingirati?
Zaradi tega, ker se tudi vsi drugi športniki dopingirajo. Kar naenkrat so fantje, ki sem jih redno premagoval, vrgli disk deset metrov dlje od mene. Poškodoval sem se, a sem se vseeno želel uvrstiti v olimpijsko ekipo. Doping je zame postal tako kot za večino drugih atletov del športa. Če danes treniraš 12 ur, jutri pa trener od tebe zahteva še 12 ur, potem se dopingiraš, ker drugače tega ne bi zdržal.

Kaj ste jemali?
Rastne hormone in testosteron.

Ampak vseeno se niste uvrstili na olimpijske igre.
Da, ampak prebral sem vse mogoče medicinske knjige, pogovarjal sem se z drugimi športniki. Kmalu so vsi začeli govoriti, da se spoznam na zadevo in da vem, kako se izogibati testom. Prvi so me že spraševali za nasvet. Tako se je začelo, kmalu pa je prišel tudi trener Trevor Graham. Razložil sem mu funkcijo EPA in hitro me je sprejel v svojo ekipo.

Kako ste se prebili do vloge največjega dobavljalca najboljših atletov?
Moj oče je profesor kemije, jaz ljubim kemijo, poleg tega pa sem bil še športnik. Postal sem obseden s svojo novo vlogo. Testosteron sem naštudiral do potankosti, poznamo neko vrsto, ki deluje dlje časa, in tako, ki deluje takoj. Delal sem z najboljšimi atleti sveta in naredil sem jih še boljše.

Kako ste postali najboljši v svojem poslu?
Z natančnostjo. Treba je vedeti, da EPO brez dovolj velike vrednosti železa ne deluje dobro. Imam posebno sestavino, ki za desetkrat poveča učinek EPA.

Ste imeli še kakšne skrivnosti?
Seveda. Uporabljali smo posebne tablete za ledvice, ki so blokirale steroide, zato so bili testi urina vsi negativni. Poznamo tudi poseben encim, ki počasi poje proteine, zato ima B-test povsem drugačne vrednosti od A-testa. Tu so še posebne substance, ki jih vzameš nekaj ur pred tekmo, učinkujejo pa na mišice. Skupaj z EPO-m delajo prave čudeže. Imam še vsaj 20 nedovoljenih poživil, ki jih laboratoriji ne zaznajo.

Sodelovali ste predvsem s Trevorjem Grahamom, ki ima dosmrtno prepoved, saj je pri nečednih poslih pomagal Marion Jones, Timu Montgomeryju, Justinu Gatlinu. S kom ste še sodelovali?
Z Wintropom Grahamom, njegovim bratrancem. Z Johnom Smithom, trenerjem Mauricea Greena. Z Jamajčanom Raymondom Stewartom, z Denisom Mitchellom ...

Kako ste prišli v stik z Mitchellom?
Vse skupaj je en majhen svet. Hitro se razve, kdo lahko priskrbi poživila in po kateri ceni ter zna držati jezik za zobmi. Dali so mi 15.000 ameriških dolarjev in prinesel sem jim prvo pošiljko.

Ste imeli kakšen poseben načrt?
Vedno sem kombiniral različne stvari. Imel sem substanco Actovison, ki je pospeševala prekrvitev in je ne morejo odkriti. Rastni hormoni in EPO sta dodala svoje. Atlet si želi hitro regenerirati, vseskozi si želi dosegati dobre izide.

Je sploh mogoče stalno dosegati dobre izide v svetovnem merilu brez dopinga?
Teči pod 44 sekund na 400 metrov - nemogoče. Vreči disk prek 71 metrov - "no way". Lahko se zgodi, da bi nekdo s pomočjo vetra tekel na 100 metrov 9,8. Desetkrat na sezono pod 10 sekund, ob dežju ali ob vročini - le z dopingom.

Vi ste torej kombinirali testosteron, rastne hormone in EPO?
Ja, posamezne variacije in potem so mogoče velike stvari. Jerome Young je bil leta 2002 šele na 39. mestu na svetovni lestvici izidov na 400 metrov, potem sva začela sodelovati. Leta 2003 je dobil skoraj vse večje tekme.

Kako so vas plačevali?
Dobival sem letni honorar. Pri velikih uspehih sem dobil 40.000 ameriških dolarjev bonusa.

Vaši atleti so osvojili 26 olimpijskih medalj. Koliko ste zaslužili?
Tega ne smem izdati, saj še potekajo preiskave. Od 16 do 18 športnikov mi je za svoje uspehe plačalo med 15.000 in 20.000 dolarjev. Zelo dobro mi je steklo, imel sem lepo življenje.

Ali niste živeli v senci športnikov, nihče vas ni videl.
Ne. Res je, da sem bil le redko prisoten na največjih tekmovanjih, to je bilo predvsem zaradi nevoščljivosti. Američani niso hoteli, da delam tudi za Jamajčane in nasprotno. Nisem bil v senci, vse skupaj je bila veriga, od športnikov prek agentov do pokroviteljev. Bil sem del tega posla, vsi so vedeli, kako stvari potekajo. Vsi so tako želeli, saj so s tem postali bogati.

Katere agente imate v mislih?
Menedžerji, kot je npr. Robert Wagner, ki je hotel svoje atlete na največje mitinge pripeljati v najboljši formi.

Wagner je hitro poslal elektronsko pošto na uredništvo Spiegla in zatrdil, da se njegovi atleti nikoli niso dopingirali.

Maurice Greene je bil veliki zvezdnik teka na 100 metrov. Prisegel je, da je bil čist, je vzor mnogim tudi pri olimpijskem gibanju.
Tu še potekajo preiskave. Kdor trdi, da je bil on čist, laže!

Ste lahko bolj konkretni?
Jaz sem mu pomagal. Naredil sem načrt zanj in mu dostavil sredstva. Sodelovala sva v letih 2003 in 2004. Imam potrdilo, kjer mi je nakazal 10.000 ameriških dolarjev.

Greene zatrjuje, da je bil ta denar namenjen prijateljem.
Mislim, da jaz bolje vem, kaj je resnica.

Kaj ste dajali Greenu?
IGF-1 in IGF-2, EPO in ATP, ki pomaga pri razvoju mišic.

Na dopinških pregledih tega ne morejo odkriti?
Ne. Uporabljali smo tudi posebne preparate, ki ne pustijo nobene sledi, športnik pa ima vseskozi višjo raven testosterona.

Dopingira se torej na različnih športnih ravneh?
Da, razlike so le v kakovosti dopinga. Revni športniki jemljejo preproste steroide in upajo, da jih ne bodo pregledovali. Če spadaš med zvezde, zaslužiš 50.000 ameriških dolarjev na mesec, poleg tega pridejo še štartnine in pogodbe s proizvajalci športnih copat. Če si na vrhu, prispevaš 100.000 dolarjev, jaz pa ti naredim dizajnersko poživilo, ki ga je nemogoče odkriti.

Kako lahko to razložite?
Dizajnerska poživila so sestavljena iz več preparatov, ki na koncu poskrbijo za želene učinke. Na koncu verige zamenjam dve molekuli tako, da jih kontrolorji ne zaznajo.

Kako komentirate neuspešen boj proti dopingu?
Kontrolorji lovijo športnike, tudi to je neke vrste šport. Lov, ki daje adrenalin. Mi moramo biti vedno leto ali dve pred kontrolorji. Vedeti moramo, kateri preparat je v znanstveni raziskavi in ga preizkušajo na živalih. Poznati moramo testne metode.

Lahko kontrolorji to dirko zmagajo?
Teoretično lahko. Vse zveze, pokrovitelji, menedžerji, trenerji in športniki bi si morali biti enotni. Ves zasluženi denar bi se moral vložiti v boj proti dopingu. Športnike bi morali pregledovati dvakrat na teden. To, kar se dogaja zdaj, je smešno. Ta denar, ki zdaj vlaga v ta boj, bi lahko privarčevali, jaz bi ga raje razdelil med uboge mehiške otroke. Dokler se bo šport tako tržil in bodo tako visoke pogodbe s pokrovitelji in televizijskimi hišami, se bo nadaljevalo jemanje poživil, saj brez pravega izida nisi zanimiv.

Ideja o pravičnem boju v okviru vnaprej postavljenih pravil je torej že dlje časa mrtva.
Točno tako, razen če se vrnemo k antičnemu športu, kjer ni bilo denarnih nagrad. Brez televizije, Adidasa, Nika. Saj je vsem dobro znano, da, kdor je osmi, prejme okoli 5.000 dolarjev, zmagovalci največjih mitingov pa po 100.000. Vsak atlet seveda ve, da se tako ali tako vsi njegovi tekmeci dopingirajo in ima pri tem mišljenju seveda prav. Mislite, da športniki mislijo na moralo in ideje o čistem tekmovanju? Najbolje izid doseči čist - to je pravljica!

Si želite, da bi uzakonili nedovoljena poživila?
Ne, mislim pa, da bi lahko dovolili uporabo EPA, IGF-ja in testosterona, saj jih telo tudi samo producira. Nemogoče je popolnoma dokazati, da jih je nekdo jemal. Če bi uzakonili EPO, bi imeli vsi enake pogoje.

Ljudje smo si po naravi različni, vi bi pa radi z dopingom vse naredili enake.
Normalni atleti imajo tri nanograme testosterona na mililiter krvi, tak je npr. Tim Montgomery. Maurice Greene ima 9 nanogramov. Kaj lahko naredi Tim, narava je nepoštena.

Kaj bi pa prepovedali?
Vse preostalo, kar lahko telesu škoduje. Predvsem amfetamine in steroide.

Ali še obstajajo čisti športniki?
Atletika, plavanje, smučarki teki in kolesarstvo so športi, ki se jih ne da več rešiti. Tudi golfisti niso več čisti. Nogometaši pridejo k meni in rečejo, da morajo ob avt liniji zelo hitro teči, ne smejo pa se utruditi. Tekme igrajo vsake tri dni. Košarkarji jemljejo amfetamine in efedrin. V bejzbolu jemljejo steroide pred tekmo in amfetamine med tekmo. Še celo lokostrelci jemljejo pomirjevala, da je roka povsem mirna. Vsi se dopingirajo!

Ste tudi izdelovali dopinške preparate ali ste jih samo dostavljali?
Nisem imel svojega laboratorija, imel pa sem dostop do laboratorijev v Ciudad de Mexicu. V Avstraliji, Južnoafriški rebubliki, Avstriji, Bolgariji in na Kitajskem sem kupoval material, iz katerega so izdelali poživila. Rastne hormone sem dobival od švicarskega podjetja Serono. Uvoz v Mehiko ni bil težak, pri nas ni strogih pravil. V lekarnah lahko marsikaj kupiš. Če je bil kakšen preparat v testni fazi, smo takoj izvedeli in ga naročili, potem pa smo kombinirali.

Ste kontrolorje sploh kdaj jemali resno?
Ne, smejali smo se jim.

Od česa živite zdaj?
Imam še nekaj denarja. Spet študiram, saj bi rad delal v lekarni, to so moje sanje. Ne vem, ali bom obtožen, potem bo težko dobiti službo. Nimam več pravega življenja. Ko se sprehajam naokoli, vseskozi gledam, da mi kdo ne sledi. V primerjavi z Jeromom Youngom mi gre še vedno zelo dobro.

Kaj dela svetovni prvak iz leta 2003?
Star je 31 let, v tovornjaku prevaža kruh. Uradno je zapisano, da je prekršil pravila športa, ampak to seveda ne drži. Jerome je le sledil pravilom.

nedelja, 31. avgust 2008

Vsi slovenski ironmani

IME IN PRIIMEK ŠT. NASTOPOV NAJBOLJŠI ČAS KRAJ/LETO




Žepič Damjan
8:19:59
Velepec Uroš 9 8:32:29 Celovec 2001
Kogoj Igor 17 8:33:49 Jume 1995
Tomšič Jani 11 8:44:00
Kregar Miro 18 8:52:20 Almere 1999
Pečnik Erik
8:54:34 Celovec 2006
Šilc Franci 2 8:57:17 Celovec 2008
Sajevec Peter 2 8:59:02 Celovec 2008
Jenič Samo 1 9:04:00
Romšak Matic 11 9:05:00 Podersdorf 2005
Kovač Matjaž 9 9:06:00
Kromar Damjan 13 9:12:00 Celovec 2002
Breznikar Brane 11 9:13:00
Šink Tomaž 18 9:14:06 Celovec 2008
Benčina Matej 1 9:14:48 Celovec 2008
Nakrst Nataša 3 9:23:00 Jume 1995
Maček Uroš 3 9:28:00 Celovec 2003
Primožič Lojze 2 9:28:32 Celovec 2008
Janežič Grega 5 9:34:00
Kovač Tomaž 2 9:35:00 Brazilija 2008
Slapničar Matevž 6 9:37:00
Ačimovič Rado 7 9:40:10
Avsec Rado 3 9:42:00
Cokan Nino 17 9:45:40 Florida 2005
Škrlep Anton 5 9:47:00
Benko Janez 1 9:48:37 Celovec 2008
Zevnik Gregor 1 9:49:01 Zurich 2008
Kranjc Mitja 5 9:50:53 Podersdorf 2001
Glaser Bruno 2 9:52:01 Celovec 2008
Štabuc Roman 4 9:53:01 Podersdorf 2006
Benedik Silvo 5 9:54:00
Kokalj Rafko
9:54:45 Celovec 2006
Avsec Janez
9:55:23 Podersdorf 1997
Štibelj Matjaž 5 9:57:00
Šuligoj Gorazd 2 9:57:00
Debenec Bojan 7 9:57:11 Celovec 2008
Cicic Ocvirk Dejan 2 9:57:15 Celovec 2008
Kranjc Damjan 8 9:57:38
Suhadolnik Aleš 1 10:00:47 Roth 2007
Škufca Matej 1 10:08:00 Celovec 2002
Bajec Matjaž 3 10:11:00
Majcen Marjan 1 10:11:06 Celovec 2008
Lindtner Rok 1 10:12:18 Celovec 2008
Hočevar Grega 1 10:15:00
Lovrenc Cvetko
10:21:45 Celovec 2002
Tanko Jože 2 10:22:00
Tušar Simon 1 10:22:00
Železnikar Jani 4 10:24:22 Frankfurt 2007
Paradiž Matej 1 10:24:27 Roth 2007
Aljančič Janez 1 10:24:50 Podersdorf 2008
Seljak Sašo 2 10:25:00
Gaberšek Saša 1 10:25:35 Celovec 2004
Tesar Miha 3 10:27:28 Celovec 2008
Slanič Zoran 2 10:28:50 Celovec 2007
Poljanšek Borut 3 10:32:06 Celovec 2007
Peresson Igor 1 10:32:15 Roth 2007
Oblak Miran 1 10:36:02 Roth 2007
Klenovšek Tomaž 1 10:37:00 Celovec 2003
Bitenc Sandi 1 10:37:13 Podersdorf 2008
Trnkoczy Ana
10:37:21 Celovec 2004
Kok Drago 1 10:40:00 Roth 2008
Mijovič Mojca
10:42:00 Celovec
Pust Ervin 5 10:42:53 Nagyatad 2006
Preradovič Konstantin 17 10:43:33 Canada 2002
Kosmač Sandi
10:45:27 Podersdorf 1997
Kolander Rudi
10:46:14 Podersdorf 2006
Girandon Jani 2 10:47:00
Rotovnik Tomaž 3 10:47:00
Obreza Marko 1 10:51:34 Celovec 2007
Rotovnik Kozjek Nada 10 10:52:00
Bele Marjan 3 10:53:00 Roth 2008
Peljhan Matej 2 10:55:53 Celovec 2008
Kojc Jože 1 10:56:02 Podersdorf 2008
Krofl Drago 4 10:57:00 Celovec 2004
Senger Jani 2 11:02:23 Podersdorf 2006
Marinko Janez 1 11:03:00
Kaučevič Leon 1 11:04:00 Dunaj 2008
Trošt Gregor 1 11:07:23 Celovec 2006
Horvat Matija 3 11:08:00
Makuc Roman 1 11:09:35 Podersdorf 2008
Jerič Borut
11:11:51 Zurich 2007
Cokan France 24 11:12:00
Jenko Aleš 2 11:15:00 Roth 2008
Mlinar Branko 1 11:16:00
Mihelj Rajko 1 11:16:30 Celovec 2004
Škapin Rudi 1 11:17:00
Krnić Edo 2 11:18:38 Celovec 2008
Rejc Boštjan 2 11:23:30 Celovec 2007
Korošec Boštjan 1 11:23:50 Celovec 2000
Zdešar Edvard 2 11:29:13 Roth 2008
Jerič Borut
11:32:17 Celovec 2004
Vergles Peter 1 11:35:41 Podersdorf 2008
Dečman Mitja 4 11:36:00 Roth 1999
Obštetar Matjaž 1 11:40:07 Celovec 2008
Venturini Peter 2 11:41:12 Zurich 2007
Eržen Roman 1 11:42:18 Zurich 2005
Mraz Matjaž 1 11:43:00
Trampuš Mitja
11:43:22 Celovec 2004
Kogovšek Stane 4 11:44:00
Verbič Primož 1 11:46:36 Zurich 2007
Durackovič Damir 2 11:48:34 Celovec 2008
Pintarič Tomaž 1 11:54:33 Nagyatad 2008
Lemajič Gorazd 1 12:03:14 Celovec 2008
Venturini Peter 1 12:03:43 Celovec 2006
Vrhunc Matjaž 1 12:20:28 Celovec 2006
Brentin Simon 2 12:29:00 Celovec 2002
Bajec Simon 1 12:30:00
Podlogar Elvis 1 12:38:23 Nagyatad 2006
Jurič Goran 1 12:47:00
Kodelja Branko 1 12:53:06 Lanzarote 2007
Bučar Andrej 1 12:53:35 Frankfurt 2006
Jaki Dejan 1 12:57:00 Celovec 2003
Švrljuga Ivo 2 13:03:14 Nagyatad 2006
Golob Pia 1 13:28:35 Zurich 2005
Borovinšek Mladen 2 13:29:50 Celovec 2008
Žagar Tone 1 13:30:00
Brajnik Damjan
14:55:44 Celovec 2004
Knap Bojan 1 15:39:33 Celovec 2008
Lovše Jurij


Pliverič Marko


Pšeničnik Primož


Virag Fredi


Ironmana Nagyatad in Podersdorf

V zadnjem tednu sta se odvijala dva Ironmana, ki sta nam še kar blizu. Sicer nista iz Svetovne serije, vendar kilometri ostajajo isti. Na Ironmanu v Nagyatadu na Madžarskem sta bila dva Slovenca: Ervin Pust ( 11:15:58 ) in Tomaž Pintarič ( 11:54:33), zmagala pa sta pri moških Major Jozesp s časom 8:20:26, pri ženskah pa Brrasay Reka s časom 9:38:46. V Podersdorfu v Avstriji pa je bilo Slovenvcev kar osem: Aljančič Janez ( 10:24:50 ), Bitenc Sandi ( 10:37:13 ), Bajec Matjaž ( 10:39:50 ), Kojc Jože ( 10:56:02 ), Makuc Roman ( 11:09:35 ), Vergles Peter ( 11:35:41 ), medtem ko Kranjc Damjan in Paradiž Matej tekme nista končala. Pri moških je zmagal Greckl Florian s časom 8:45:40 , pri ženskah pa Rittershofer Stephanie s časom 10:17:56.



sreda, 27. avgust 2008

Veliki vrh

Ker sva z Medotam delala popoldne, se na brzino odločiva za vzpon na Veliki vrh (2088m). Lojze vse srede dela popoldne, zato povabiva še njega. Vendar ker ve, da je v hribih druga pesem kot na teku, zvito zamenja izmeno in dela zjutraj (danes naj mu bo, vendar ga bomo že zvabili v gore).
Veliki vrh je lažje osvojljiv z južne strani, s Kofc (1.30h), midva pa se podava čez zavarovano plezalno pot po severnem grebenu, imenovano tudi Tržiška pot. Iz Kranja odrineva še preden najini prijatelji dobro zaspijo. Parkirava za zadnjim predorom na cesti Tržič - Ljubelj. Na desni strani ceste stoji lesena lopa, ob njej pa že rahlo zbledela tabla z napisom Korošica. Potem pa po široki poti ( traktorski kolovoz, po katerem ženejo živino na planino) strmo navkreber. Pot si krajšava z še strmejšemi bližnjicami ( dobro označene ) in že sva na spodnjem robu planine Korošica. Na desni strani se odpre pogled na melišča pod Zajmenovimi pečmi. Čeprav bi lahko pot do Hajnževega sedla skrajšala z direktnim vzponom preko melišč, pa greva levo čez strmo pobočje do koče na planini Korošica. Dan se je naredil, oči niso več tako krvave, planina pa je v vodničkih opisana kot najlepša v Karavankah. Pa si jo oglejva. Ah, še vedno je prezgodaj. Greva naprej, sprva po zelenem tepihu, nato še skozi gosto ruševje in že sva na sedlu. Čeladi na glavo in previdno v sicer dobro zavarovano steno. Klini in jeklenice pomagajo skozi strm žleb, nato pa naju čaka vsaj zame nevarnejši del zaradi drobljivega skrotja, greben,... in vrh. Navzdol sva še previdnejša. S Hajnževega sedla pa jo sedaj ne ubereva preko planine Korošica, temveč kar preko melišč, zatem pa se že skoraj v dolini priključiva kolovozu. Lepa tura, katera edina pomankljivost je najin čas.


Izhodišče-Korošica 1 ura
Korošica-Hajnževo sedlo 15 min
Hajnževo sedlo-vrh 35 min
vrh-Hajnževo sedlo 35 min
Hajnževo sedlo-izhodišče 1 ura
vzpon 1.50 ure
sestop 1.35 ure
skupaj 3.30 ure
Vzpon 1155 metrov

Melišča

Koča na planini Korošica

Severna stena Velikega vrha

Vstop v smer

Matej Medved (samski,040290222)

Greben proti vrhu

Vrh

Kladivo

Spust

Melišča


sreda, 20. avgust 2008

S kolesom na morje

Po nekaj letih sem šel zopet s kolesom na morje. Do sedaj sem šel 4 krat čez Ljubljano in Vrhniko, ter dvakrat čez Vršič. Letos pa prvič čez Poljansko dolino. Startal sem okoli šeste ure in šel preko Škofje Loke, Žirov, Logatca do Postojne, kjer sem imel 5 minut počitka. Kot ponavadi sem imel nekaj kilometrov iz Škofje Loke že prvo krizo. Letos sem kar nekajkrat odšel proti Žirom, vendar vedno že prej obrnil, razen enkrat, ko sem bil z Lojzetom in Medotam. Tudi danes bi obrnil, vendar sem z Lojzetom zmenjen nekje na pol poti, tako da... Čeprav nikoli ne poslušam muzike na kolesu, pa si danes kar nataknem slušalke,... in začnem uživati. Medo mi je posnel Reporter Milana. To je nek model iz Maribora, ki je imel enkrat na teden približno 5 minutni šov. Poslušajte. In to sem poslušal potem do klanca pred Vižinado, kjer mi je zmanjkalo baterij. Veter je pihal cel dan, vendar se nisem preveč obremenjeval. Vozil sem pač toliko kolikor se je dalo. Sem se pa na spustu s Črnega Kala kar nekajkrat vstavil, saj se mi je zdelo, da me bo odpihnilo do Kopra. In tako sem prikolesaril do meje, kjer me je že nestrpno čakal Lojze. Popijeva kavo, nato pa akcija. Mnogokrat sem že pisal o tem kakšna je vožnja z Lojzetam. Vendar imam danes za sabo že 160km. Grem za njim dokler bo šlo. Gre približno 25 kilometrov, potem pa me zabije. Če ne bi upočasnil in vase stisnil gel, ter malce pijače, bi me razgonilo. Potem pa počasi za njim. Čaka me v Vižinadi (13 minut). Še ena kava, potem pa zdi se mi prvih nekaj kilometrov navzdol. Lojze iz obzirnosti vozi malce bolj počasi in tako prilezeva do kampa. Pojem nekaj njegovih psihično močnejših tablet, popijem neko tekočino čudne barve in... sem na morju. Kljub tisti krizi z Lojzetam še nikoli tako spočit in s tako lahkoto.

TRASA:
Breg - Železniška postaja Žabnica - Žabnica - Sv.Duh - Škofja Loka - Zminec - Poljane - Gorenja vas - Žiri - Rovte - Logatec - Laze - Planina - Postojna - Hruševje - Razdrto - Senožeče - Divača - Kozina - Črni Kal - Kubed - Gračišče - Sočerga - Buzet - Vižinada - Žužiči - Lovreč - Vrsar

SKUPAJ: 222.9 kilometrov, 7ur 40 minut, 29 povprečna, 124 povprečni utrip

torek, 5. avgust 2008

3 dni nad Bohinjam

1.dan
Končno, po dolgem času zopet v hribih. In to za tri dni. Blagor meni, ker imam tako ženo (malo reklame...). Najprej gremo z žičnico do Vogla. Takoj začnemo z neumnostmi (kako bi bilo, če bi med vožnjo po tleh ležalo ogromno razbitih gondol). Od Ski hotela se po udobni poti spustimo do Planine Zadnji Vogel (spodnja pot).

Planina Zadnji Vogel

Kmalu za stanom zavijemo desno in po pol ure dosežemo dolino Planine Kal (1346m), in od tu po žlebu, ter nato desno na planotico, kjer se pot zopet malce spusti in se nato v dveh dolgih zavojih dvignemo do Konjskega sedla (1782m).

Pot proti Konjskemu sedlu


Tam nas zapusti Čura, ki gre naprej proti Komni, sami pa se po zoprnem brezpotju dvignemo do grebena. Od tu naprej je pot dobro vidna. Moji super planinski Alpinini čevlji so me do Konjskega sedla tako ožulili, da sem obul superge, ki sem jih na srečo vzel, drugače bi se moje pohodništvo končalo že zelo kmalu. Dvignemo se do Rušnatega vrha (1915m), nato malo spustimo in zopet v hrib do Meje (1996m), od koder gremo po grebenu do Vrha nad Škrbino (2054m). Sledi zahteven označen spust do Škrbine (1910m). Od tu naprej je pot lahka. Seveda ne bi bilo tako, če bi šli na Podrto goro. Vendar pa se za nami podido črni oblaki, pot nam tudi ni znana, zato jo prihranimo za naslednji teden. Po lažjem grebenu gremo na Mali (Komnski , 2015m) vrh, Zeleni vrh (2052m), ter na najvišji vrh v tem grebenu, Tolminski Kuk (2085m).

Tolminski Kuk


Tam si privoščimo malico, nato pa sestopimo na sedlo Planja (1971m) in po označeni poti na Vrh Planje (1971m), Kser (1900m), Vrh Škrli (1926m), Mahavšček (2008m) in nato na Bogatinsko sedlo (1803m). Po krajši pavzi se po udobni mulatjeri spustimo do Koče na Bogatinu, malce zaspimo, zatem pa nas čaka še hoja do Koče pri Triglavskih jezerih, kjer si kar utrujeni privoščimo pivo.

Črni gad


2.dan
Okoli 8. ure odrinemo iz koče in se po lahki poti mimo Ledvice vzpnemo do Zelenega jezera.

Ledvička

še enkrat Ledvička

Tam se Šlibar in Čura odcepita levo s ciljem prehoditi Kanjavčeve police (Pot Mire Marko Debelakove), midva pa še brez cilja malo posediva. Nato se dvigneva do Hribaric, sam pa se nato po lahkem gruščnatem pobočju vzpnem na Kanjavec (2568m), zatem pa se skupaj spustiva do Vrat (2192m). Od tam se po označeni poti vzpneva na Malo Zelnarico, ter po lahkem brezpotnem pobočju še na Veliko Zelnarico. Zopet do Vrat, kjer prvič lahko uživava v soncu. Počakava ostala dva člana in skupaj se skozi dolino Za Kopico odpravimo do Dednega polja in naprej do Planine pri jezeru (1453m).

Vrh Kanjavca


Mala Zelnarica


Planina Dedno polje



3.dan
Takoj strm vzpon do Planine Viševnik, nato pa po ne preveč obiskani, že kar malce zanemarjeni poti do Črnega jezera in nato po zavarovani poti čez Komarčo do Savice. Še rahla osvežitev v jezeru, pot domov in novi načrti.