lukazoja

petek, 31. avgust 2007

Vse Ironman tekme

KRAJ	DATUM
MALEZIJA	28.2.2009
NOVA ZELANDIJA	7.3.2009
JUŽNA AFRIKA	5.4.2009
AVSTRALIJA	6.4.2009
KITAJSKA	19.4.2009
LANZAROTE	23.5.2009
BRAZILIJA	31.5.2009
COEUR D ALENE	21.6.2009
JAPONSKA	22.6.2008
FRANCIJA	28.6.2009
CELOVEC	5.7.2009
FRANKFURT	5.7.2009
ŠVICA	12.7.2009
LAKE PLACID	26.7.2009
KANADA	24.8.2008
LOUISVILLE	31.8.2008
ANGLIJA	7.9.2008
WISCONSIN	7.9.2008
KONA, HAVAJI	11.10.2008
ARIZONA	23.11.2009
MEHIKA	29.11.2009
AVSTRALIJA	7.12.2008

ponedeljek, 23. april 2007

Čeprav najvišji vrh Kamniško-Savinskih Alp, je Grintovec ali Grintavec najmanj zahteven dvatisočak v tej verigi. Zato ni čudno, da so se nanj povzpeli (Scopoli 1759) še preden so osvojili Triglav ali pa Mont Blanc. Vrh je dobro obiskan v vseh letnih časih. Najlažji pristop je z juga (Kamniška Bistrica-konec-Kokrsko sedlo-vrh). Še vedno pa je pristop nanj izredno naporen, saj je potrebno premagati skoraj 2000m višine (možno spanje v Cojzovi hiši na Kokrškem sedlu).
Konec avgusta organizirajo tudi tek, ki ga prireja KGT Papež že od leta 1996. Start je pri domu v Kamniški Bistrici, cilj pa 9,6km dalje in 1957m višje na samem vrhu. Prva zmagovalca sta bila Marjan Zupančič (1:29:45) in Marija Trobec (1:51:24). Rekord proge ima vsestranski Jonathan Wyatt iz Nove Zelandije s časom 1:15:43 (moj čas 2:02:30).
Pozimi pa Grintovec dobi čisto drugo podobo. Čeprav je njegova veličastna Streha z moje strani opazovana vsak dan, pa je zgoraj lahko ravno obratno. Streha je terjala že nekaj žrtev, tako med turnimi smučarji kot pohodniki.Verjetno se je marsikatera nesreča zgodila zaradi podcenjevanja, saj strmina ni pretirana, vendar se konča z ogromnim prepadom. Zato je pred naskokom na vrh vedno potrebno preučiti razmere. V primeru idealnih razmer pa se nam ves trud večkratno povrne.

kočna in grintovec

streha

cojzova koča

čez jame

streha

torek, 20. februar 2007

Vrtača 2181 m

Vrtača (lahko tudi visoka Vrtača ali Nemški vrh) je drugi najvišji vrh Karavank. Pogled nanjo iz doline ji zakriva Begunjščica, svojo piramidasto obliko pa pokaže šele z Zelenice. Vrtača ima dolg zahodni greben, ki jo prek Svačice in Celovške špice povezuje s Stolom, jugovzhodni greben pa vodi proti Suhemu ruševju, idilični krnici, ki jo obdajajo pobočja Vrtače, Zelenjaka in Palca. Vrtača je priljubljen cilj planincev in tudi alpinistov, obiskana pa je tako v kopnem kot v snegu. Planinci gredo ponavadi po markirani poti, ki gre čez strmo južno gruščnato pobočje, ljubitelji brezpotij gredo čez Malo glavo in skozi vzhodni žleb, alpinisti pa plezajo v 600 metrov visoki severni steni, ki prepada na avstrijsko stran, vendar zaradi krušljivosti ni posebej cenjena. Pozimi je vsak pristop na vrh alpinistično dejanje. Za razliko od Begunjščice Vrtača nima tako širokih in blagih grap, pač pa ožje in bolj strme. Najbolj sta plezani vzhodna grapa ( najin današnji cilj ) , zaradi oblike imenovana tudi Ipsilon, in južna grapa. Pristop v smeri markirane poti pozimi ni primeren. Za izhodišče sva si izbrala Ljubelj. Ker sva imela s seboj še mojega očeta in polsestro Kajo, sva si zaradi pomanjkanja časa privoščila prevoz z žičnico. Od zgornje postaje sva prečila malo kotanjo v smeri piramidaste Vrtače in za smučiščem stopila v redek gozd. Prehod naju prek kratkega ruševnatega dela privede do kotanje pod Suhim ruševjem. Zatem sva sledila strmim pobočjem pod grebenom Na Možeh - Palec. Še malo in sva na Žlebu ( 1916 metrov, med Palcem in Zelenjakom ). Tu pa se že vidi današnji cilj, žleb v vzhodnem pobočju Vrtače, Osrednja grapa. Če se grapa malo bolje pogleda, se vidi, da se razcepi na dva kraka, v obliki črke Y. Najina pot gre po lažjem, levem kraku. Že pred samim vstopom sva si na strmem pobočju snela pse in si nadela dereze, čelade, cepin zamenjala za palice in se zakadila v pobočje z naklonino 40%, v najstrmejšem delu 45%, višina smeri 200 metrov. Aleš je imel na srečo tokrat s seboj fotoaparat, tako da sem bil za razliko od prejšnjih tur deležen kar nekaj postankov. Nad odcepom desnega kraka naju je čakal prvi skok, ki sva ga preplezala po levi, nad njim pa še krajši in lažji skok. Žleb se je zatem položil in izstopila sva v bližini vrha, ki se je dvigoval na desni z značilnim križom. Zaradi vetra sva sestopila nazaj do škrbine in se tam preoblekla in si nadela smuči. Ker sta naju ati in Kaja čakala, sva se dokaj hitro odpravila nazaj. Do prvega skoka je še kar šlo, tam pa se mi je ustavilo. Ker skok ni bil čisto zalit sem komaj preštamfal skozi. Spustiti nisem upal. Viki Grošelj bi rekel, da sem pregoljufal tam čez. Tudi naprej je bilo zavojev bolj malo. Zgleda da sem vsako leto previdnejši. Toda spodaj je še kar nekaj za presmučat, kjer sem vse nadoknadil. Super tura, vreme, uživancija na ene par kvadratov. Je pa to bila moja najtežja tura do sedaj, mislim da na skrajnih mejah mojih sposobnosti. Če ne bi bilo smučanja bi še šlo, tako pa, če me ne bojo kakšne izkušnje rešile, bom kar pri tem ostal.

Grapa poleti

Osrednja grapa Begunjščice

Smokuški plaz Begunjščica

Aleš proučuje podrastje

Krnica Suho ruševje

Aleš

Pred vstopom

Osrednji del

Aleš pod vrhom

Izstop

Vrh

Greben

Aleš

Pod skokom

Osrednji del

Izstop

Uživancija

sreda, 30. avgust 2006

Ironman Nagyatad

Po polironmanu v Grazu maja letos, sva z Ivom naslednje leto planirala oditi na Ironman v Celovec. Nato pa je Clearblue pokazal 2 plavi črtici in žena Petra je razumljivo prižgala rdečo luč. Kmalu pa je posijala rumena in nato še zelena. Za letos. Šok, razmišljanje, nato pa odločitev. Boljše letos kot čez dve leti ali nikoli.Internet, telefoni(hvala Matjažu) in kocka je padla na Madžarsko.

Na prizorišču sva že v sredo. Nad mestom sva kar malo razočarana. Ne najdeva sobe, hotel poln, težave s sporazumevanjem. Obupno iščeva sobo in jo končno najdeva 8 km iz Nagyatada. V četrtek tavava po 'mestu duhov', dvigneva številko, ter se baševa z ogljikovimi hidrati. Pogrešava dobro kavo. V petek se nama pridružita Petra in Miha (zelo sva vama hvaležna za pomoč). Vse kar bova potrebovala na tekmi jima pripraviva v vrečke,ter okvirno poveva kdaj bova kaj rabila.

4:00. Prekleta ura. Še napol v snu z nočne omarice pograbim od včeraj pripravljene makarone in si jih tlačim v usta. Tako je okusno, da bi lahko tudi doma prakticiral ta način prehrajevanja.Nekaj vitaminskih tablet, kolo na avto in vožnja v Nagyatad. Tam naložimo kolesa v kombi, se vsedemo v avtobus in spanje do 4o km oddaljenega Gykernesa, kjer je plavanje.

Stojimo v vodi, meglice se podijo po vodi, sonce se poskuša prebiti skozi oblake.Ne vem, če bi organizatorji v danem času lahko izbrali boljšo glasbo. Vsekakor eden izmed bolj čustvenih trenutkov.Start. Plavamo dva kroga. Voda je zelo motna, tako da je težko plavati za kakšnim soborcem. Ne najdem pravega ritma, vendar v drugem krogu kar gre.Čas 1:21:05, utrip 135.

Skok na kolo in gremo. Imamo 75 km do prizorišča, nato pa še 3 kroge po 35 km. Proga se mi zdi izjemno hitra. Nobenega omembe vrednega vzpona, 630 m višine na mojem polarju. Jem, pijem po načrtu. 300 kcal na uro. Gel, čokolada, ½ litra vode(žlica Isostarja, žlica Vitarga, malo soli) vsako uro. Poleg tega na okrepčevalnih mestih nekajkrat vzamem košček banane, zraven pa spijem še okoli 6 dcl navadne vode. Mala potreba vsake pol ure, velika na srečo še nikoli. Eno uro čokolado zamenjam s sendvičem. Koncentriram se na vsak krog posebej,saj vem da se ironman dobi ali zgubi na teku. Pazim na utrip in vozim. Kilometri kar letijo.Čas 5.51.07, utrip 142. Kolo dam organizatorju, se na hitro preoblečem in že tečem. Ups. Na kolesu sem pozabil Polar. Vrnem se v tranzicijski prostor, nadenem uro in gremo naprej. Na začetku gre z mano na rolerjih Miha (dobra spodbuda). Prvič in zadnjič velika potreba. Imamo 6 krogov po 7 km. V drugem krogu začne piskati ura. S čevlja mi je padel Footpad (senzor na čevlju). Vrnem se nekaj sto metrov, vendar ga ne najdem.Kaj češ. Tečem naprej. Jem, pijem isto kot na kolesu. Ker se počutim zelo dobro, v petem krogu pospešim (za moje pojme). Vendar pa se mišica na levi nogi ne strinja. Upočasnim, pridem do mojih zvestih spremljevalcev. Miha masira (strokovno), Petra pa me ze objema. Zadnji krog bom naredil, pa če bo treba po vseh štirih. Vendar pa je vseeno težaven. Veš da si pred ciljem, koncentracija popusti. Veselim se z odličnimi organizatorji in že sem v ciljni areni. Iščem Petro. Ko jo zagledam se mi vlijejo solze.Tudi njej. Toliko časa sem si to želel in marsikaj pretrpel. Še več po moje ona. Vse mi je popustilo. Zelo čustven trenutek. Nato pa čez cilj, slika, objem, tuljenje, skakanje, kmalu pa me tudi noge obvestijo naj se tudi njim malo posvetim. Čas 3:58:31, utrip 142.

Kmalu pride še Ivo (Bimbica), vendar pa on ni tako razmetaval s čustvi, čeprav je prav tako vesel kot jaz. Organizacija odlična, samo mesto bolj žalostno(sedaj je vseeno), vreme na kolesu oblačno, na teku deževno (kot po naročilu). Hvala Mihu, Lojzetu, Romcu, Medotu (odličen sparing), Kučiju še posebej pa ženi Petri (CMOK; saj veš :brez podpore družine ni IRONMANA).

Rezultati Slovencev:

32 216 FS1 4 PUST ERVIN SLOVENIA 1963 1:14:53( 87) 04:50 5:21:34( 33) 05:20 3:56:18( 46) 10:42:53

58 174 FF 44 KRNIC EDO SLOVENIA 1974 1:21:05(113) 05:03 5:51:07( 73) 06:08 3:58:32( 51) 11:21:53

135 245 FF 91 PODLOGAR ELVIS SLO 1978 1:09:46( 63) 03:09 6:04:46(116) 06:07 5:14:46(179) 12:38:32

151 173 FF 102 SVRLJUGA IVO SLO 1976 1:23:54(132) 09:38 6:41:40(177) 09:11 4:38:53(127) 13:03:14

četrtek, 31. marec 2005

Jalovčev ozebnik

Jalovčev ozebnik sodi med alpinistične smuke (ocena III). Naklonina žlebu je do 40 stopinj (izstopna strmina do 45 stopinj). Skozi ozebnik pogosto pada kamenje, smučanje pa ovirajo ostanki plazov. Višinska razlika 1270 metrov, dolžina smuka 4 kilometre. Avto parkiramo v planici in odidemo proti Tamarju (uro hoje). Od koče se odpravimo naprej po markirani poti skozi gozd. Po 20 minutah pridemo na snežišča ob vznožju truga in Vevnice. Cilj se že vidi saj je naravnost pred nami. Sprva se položno dvigamo po desni strani doline, ko pa se vse to pod Šitami zoži, nas čaka strmejši del do vznožja Jalovca, kjer se strmina poleže. Desno se odcepi pot na Kotovo sedlo (delno zahtevno, ozebnik zelo zahtevno), mi pa se pripravimo na najzahtevnejši del poti. Zaradi padajočega kamenja je treba vzpon opraviti v najhitrejšem možnem času. V glavnem, pot nas vodi naravnost navzgor (približno ura, obvezni cepin, dereze, čelada). Smuča se po smeri vzpona.

DOLŽINA TURE:
PLANICA-TAMAR 1. ura
TAMAR-VRH OZEBNIKA 3.30 ure-4 ure
SMUČANJE 1 ura
SKUPAJ 6-6.30 ur

Tine Mihelič, legenda slovenskih gora, avtor odličnih gorskih vodnikov, bi za to najino turo dejal, da je bila veličastna, romantična. Vreme odlično, družba še bolj, prva najina resnejša zimska tura, razmere fantastične. Po spustu z Viševnika sva se s Šparovcem odločila, da bova to zimo čimveč smučala. Prva stvar je bila nakup Turnosmučarskega vodnika (Igor Jenčič). V njem so ture ocenjene od 1 do 5. Za začetek sva si izbrala Blegoš (ocena 1). Nočem žaliti njegovih ljubiteljev, verjamem da je gora (hrib) lepa, vendar samo smučanje ni kaj prida. Sploh ne vem po kakšnem ključu se je znašel v Turnosmučarskem vodniku. Nič, greva na eno oceno višje. Nakar srečava Šter Žiga (AO Kranj), ki naju povabi v Jalovčev ozebnik. Pogled v knjigo, ocena 5. Ne moreva, ne bi... Kot še mnogokrat pozneje se je Žiga izkazal za dobrega pogajalca (na srečo) in že parkiramo v Planici. Ne spomnim se kdo se je tega spomnil, toda smuči, pancerje, dereze in ostalo kramo sva dala oziroma navezala na nahrbtnik, si nadela tekaške smuči in se odkobacala proti Tamarju. V koči sva naročila čaj in že zagledala Žiga kako jo maršira naprej. Nič, kot kaže z njim ne bo preveč počitka (nekaj let kasneje imamo iste probleme z Alešem). Začetnih dvajset minut skozi gozd je dolgočasnih, kmalu pa se začne meni tako ljuba ''divjina''. Začne se udirati, a se na srečo združimo še z dvema in se menjavamo v gaženju. Malo pred vstopom v ozebnik si nadenemo dereze, nataknemo čelado, ter vzamemo še cepin. Nikoli ne bom pozabil kako me je bilo strah. Vendar pa je bil z vsakim korakom manjši. Zopet sem zaačel uživati. Nisem pa se mogel popolnoma sprostiti, saj sem vedel, da me čaka še spust. Sam ozebnik resnično zgleda kar malo strašen, sploh izstop iz njega in pogled nazaj. Kot bi zrl v nekakšno luknjo. Na vrhu zaslužena malica. S Šparovcem sva imela hrane za cel teden, Žiga pa le tablico čokolade in termovko čaja. Nadenemo si smuči in tako kot vedno so prvi zavoji najtežji. Nato pa.. pršič, uživanje, slikanje, smejanje. Žiga komaj še vidiva, ko sva midva še sredi ozebnika. Nato pa še malce mučnega smučanja skozi gozd in pivo v Tamarju.

Jalovec