Pred nekaj leti (prej 10 kot 5) sem v časopisu Stop zasledil razpis za sodelovanje pri tretjem delu filma Ko jagenčki obmolknejo. Zato si moral poslati zgodbo, za katero pa je veljalo kar nekaj strogih pravil. Na voljo si imel določeno število besed ter še mnogo drugih omejitev. Zmagovalno zgodbo naj bi nato poslali v Hollywood, nato pa... Ni mi sicer jasno kako sem se nato znašel za računalnikom, vendar sem se, nato zgodbo tudi poslal in z njo osvojil drugo mesto. Mnogokrat so me prijatelji prepričevali naj jo pokažem. Ker mi zgodba ni bila ravno v čast, sem jih zavračal, sedaj pa jim jo dajem v skrajšani obliki, taki kot so jo zahtevali v Stopu.

Hannibal Lecter

Hannibal Lecter je, tako kot vsako soboto, naročil ribji menu ter steklenico Don Perignona. «Izvolite gospod Jones«, mu je dejal prijazen kitajski natakar. Hannibal Lecter alias Dave Jones je živel v New Yorku. Točneje v Kitajski četrti. Vedel je, da je zelo majhna verjetnost, da bi ga tukaj našli. V majhni galeriji je g. Jones razstavljal dela kitajskih umetnikov. Živel je popolnoma normalno življenje. Dokler...

Clarice Starling je hitro okrevala. Hkrati je postala vodja FBI oddelka v Chicagu. Še vedno je iskala Hannibala, pa čeprav ji je rešil življenje. Razpletla je mrežo po vsem svetu, ni pa se zavedala kako blizu je. Zopet je porabila ure in ure v razmišljanju kako ga ujeti. Največ pametnih misli se ji je porodilo med tekom. Zato je vedno več tekla. Vendar pa končne rešitve ni in ni mogla najti. Dokler...

«Gospod Jones, poglejte kaj počnejo vaši Američani. Saj niso normalni.«

«Kaj pa je bilo spet, dragi Chan?«

»Kaj pa vem, v Chicagu je v spopadu s policijo umrlo 12 ljudi.«

»To je nekaj vsakdanjega pri nas,« mu je odvrnil Dave, vendar vseeno takoj vzel sveži New York Times. «Včeraj, dne 12. septembra 2001 smo bili priča enemu najhujših spopadov med tamkajšnjimi pripadniki podzemlja in FBI. V silovitem navzkrižnem streljanju je umrlo devet ukrajinskih članov tolpe ''Vzhodna sila'' in trije FBI-jevci: John Dansky, Michael Lawrence in Clarice Starling,« je prebral Dave in obšla ga je slabost. Imel je občutek, da bo bruhal. Odtaval je proti domu. Kar naenkrat je opazil, da ni več v Kitajski četrti. Bližal se je Brooklynskemu mostu. Sedel je na bližnjo klop. Imel je popolnoma brezizrazen obraz. Že prej je vedel, da čuti nekaj posebnega do Clarice, vendar do danes ni vedel, da so čustva do nje tako močna.

Tedaj se mu je približal nek človek. »Ali imate mogoče kakšen dolar?« ga je vprašal v polomljeni angleščini. Iz naglasa je Dave zaznal, da prihaja s področja bivše Rusije. Ni si mogel pomagati: »Kar sedite,« mu je prijazno odvrnil: »Izvolite cigareto.« Nenadoma mu je z eno roko zamašil usta, z drugo pa zaril prste z vso silo v oči dokler mu niso odstopile. Ko je potlačil svojo jezo, ga je še zadavil ter nato popolnoma mirno odšel proti domu. Vedel je, da mora iti na pogreb. Zaradi varnosti je izbral avtobus.

»Prepričana sem, da bo prišel,« je Clarice še vedno prepričevala svojega nadrejenega inšpektorja Bergerja. «Če nam tokrat ne uspe, boste leteli v prometno!'' se ni dal Berger. »Pogreb naj bo na samem koncu Chicaga, pred naseljem Evanston« je razložila Clarice: »Tam je na eni strani morje, tako da imamo lahko v čolnih ogromno policajev. «Na pokopališču ne sme biti nobenega zaposlenega, vsi morajo biti policisti,« je bila popolnoma prevzeta Clarice: »saj bo kakšen dan prej sigurno preveril, če sem res mrtva«.

Dave je imel črno lasuljo, pustil si je brke. Bil je tudi nekoliko shujšan. Odkar je pred štirimi dnevi zvedel za Clarice, ni spravil niti grižljaja hrane vase.

Prek interneta je zvedel kje bo pogreb. Prišel je do pokopališča.

»Oprostite, bi lahko stopil do Clarice?« je bil ponižen: »Sem njen stric iz Ohia.« »To je on, prepričana sem« se je drla Clarice. Takoj ga je spoznala po njegovi hoji. Z vseh oken so se pokazale puške ostrostrelcev. Hannibal je bil v pasti. Besno je gledal okoli, vendar rešitve ni bilo. Clarice je stopila do njega in ga mirno vklenila.

»Bravo Clarice, to si odlično naredila« je dejal Hannibal. Bil je razočaran, da se je tako pustil ujeti, po drugi strani pa vesel, da je s Clarice vse v redu. Vedel je, da jim bo že kako ušel...