ponedeljek, 27. oktober 2008

1:31:32 na Ljubljanskem polmaratonu

Še teden dni pred maratonom sem bil prej proti nastopu kot ne. Potem pa en preblisk, šel sem in ni mi žal. Niti najmanj. Prav srečen sem, da sem bil priča temu prav lepemu tekaškemu dogodku. Kot šofer sem zaradi premika ure odhod napovedal malce prej kot bi ga sicer. Nisem pa pričakoval, da se bo zataknilo že pri prvemu članu. Blaž me je prav pošteno nadrl ( Petra me že dolgo ni tako ), da sem uro prezgodaj. Kazal mi je svojo uro, ki da jo je že premaknil, pa se zopet malo usajal (popoldan smo ugotovili, da je sicer pravilno prestavil uro na telefonu, nato pa jo je avtomatsko še sam telefon), vendar smo vse kar dobro rešili. Še po Medota pa Klepa in že pijemo kavo. Kar nekaj zbadanja med nami, ki je predvsem posledica živčnosti in že smo na samem prizorišču. Slečemo, oblečemo, malce pijemo in že smo na štartu. Ogrevanje za učbenike, dvakrat z glavo v desno, enkrat v levo, pol poskoka in to je to. Čeprav sva bila dan prej z Medotam odločena da bova sledila balon na 3:15, pa je danes takoj za 3:00. Tekači v maratonu imajo nekakšnega zajčka, ki ima nad sabo balon z okvirnim časom. Ker sva si izbrala balon za 3 ure, pomeni, da si želiva čas za 1:30. Ker sem sam do sedaj tekel najbolje okoli 1:33, si niti približno nisem mislil, da sem sposoben za 1:30. Vendar sem si rekel, da bom probal, pa dokler bo šlo bo šlo, do cilja se bom pa že nekako privlekel. Iščeva balon s časom 1:30. Je najmanj 300 metrov pred nama. Ni pogojev, da ga dobiva. Ga bova pa lovila. Start, gužva, malce teka, pa zopet zastoji, pa malce prerivanja. Najin tempo kar počasen. Bova vsaj za drugič vedela, da ali prej prideva ali pa se malce prerineva. Najdeva žrtev in tja do 4, 5 kilometra tečeva za njim. vendar pa gre prepočasi, tako da grem jaz naprej. Balon že vidiva in ga loviva naslednjih nekaj kilometrov. Na desetem rečem Medotu naj gre naprej (Ali bi se sam spomnil?). Tempo se takoj poveča in kmalu ujameva balon. Šok. Na njemu piše 3:15. Motivacija mi pade in Medo mi takoj uide za kakšnih 100 metrov. Ne vem, enkrat bi mi tako ali tako ušel, balon je bil po moje samo izgovor, da sem malo popustil. Kakšno minuto tečem ob razmišlanju kako, zakaj, nato pa se odločim, da ga bom lovil. Kljub slabim prvim kilometrom imam še nekaj možnosti za čas pod 1:30. Zadnjih 8 kilometrov moram teči s tempom nekaj pod 4 minute (jaz sem tekel 4:01). Počutim se odlično, utrip je tudi dober. Tečem kolikor lahko hitro. Vendar je Medo preprosto predober. Vedno dalj je. Vendar se še borim. Na koncu se je proga minimalno dvignila, vendar več kot dovolj, da mi je tempo malce padel. Kljub temu, da vem, da pod 1:30 ne bo šlo, še vedno tečem kot lahko. Prav ponosen sem bil, ker se ponavadi v takih situacijah kar vdam. Že množica ljudi, pa ciljna arena in konec. 1:31:32, povprečen utrip 152, kar je tudi super. Teh 21 kilometrov mi je minilo zelo hitro, počutil sem se izredno. Pojedel sem dva gela, pil pa dvakrat po en kozarec vode ( čeprav sem malce polil, malo mimo ust), saj več niti ni bilo treba zaradi odličnih vremenskih razmer. Lojze ( 1:19:18 ), Medo ( 1:29:41 ) že v cilju, kmalu pa prideta tudi debitanta. Klep Miha ( 1:37:04 ) in Blaž Zdešar ( 2:01:33 ). Blaž zmatran in ožuljen, Klep pa presrečen, da se je namesto za košarkarsko kariero in posledično igranje v NBA ligi, rajši odločil za tek. Sta pa obadva ta tek združila z delom, saj sta za časnik Polet delala test kako se da teči v gojzarjih in košarkarskih čevljih. Pravita, da je test uspel, da kar kupujte to obutev, sama pa bosta za naprej probala še pravo tekaško obutev. Vseh 5 nas je postavilo osebni rekord. Lojzeta tudi poškodba ni ovirala k odličnemu času, za slavje v njegovi družini pa je poskrbel še najmlajši Jaka, ki je v kategoriji 0d 3. do 5. razreda zasedel odlično drugo mesto ( 1500m, čas 5:41, tempo 3:47).
Organizacija odlična, ambient tudi, skratka vse za 5. Sedaj pa malce več treninga v naslednjih tednih, potem pa Palmanova in pod 1:30. Razen...

Deklice 3. do 5. razred

Zmagovalec dečki do 5. razreda

Jaka Primožič, drugi

Luka pred štartom

Zoja pa na žalost doma

Blaš

Klep in njegova, Medo

Zmagovalec na 10.5 km Šubic Cene

Najin cilj

Štart

Še en

Zmagovalec na 21 km, Kejžar Roman

Lojze proti cilju

Še malo

Medo proti cilju

Še jaz

Veselje?

5 komentarjev:

  1. Res dobro napisano, duhovito in doživeto.
    Ampak, da te Medo premaga, to si pa nisem mislu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Jaz tut ne. Sam to v zagovor:če bi jaz šu takrat tečt k sem Petro spoznal bi tut teku ene 15 minut bolj kot sem sposoben. Saj počakam kakšen mesec, da se njegova ljubezen malce ohladi pol ga pa spet napadem.

    OdgovoriIzbriši
  3. Sem ga vleku do 12 km, kot sva bla zmenjena da ga popeljem do 1:30.Pogledam nazaj ga ni blo več.Pol sem se pa razteku do cilja.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ja drugič ga pa počak mal, če sta bla zmenjena da ga popelješ.boš že pol razteku do Logatca

    OdgovoriIzbriši