S kolesom v Istro

Takoj, ko sem zvedel, da gremo k Lojzetu v Valkanelo pomagati postaviti prikolico, sem že imel v mislih iti tja ali nazaj s kolesom. Lojze takoj za, vendar pa se nekako ni izšlo z razumevanjem najinih žena za te naše čudne hobije. Potem pa sem malo razmišljal, pa kontaktiral Medota, pa ga potem čakal do zadnjega trenutka...
In takoj naredil napako. Zmenjena ob sedmih. Pri meni. Namesto, da bi ga čakal doma, mu grem nasproti. Ker razen kadar ni, je ponavadi vedno točen. In tako sem se odpeljal skoraj čisto do njega. In že ves zmrznjen obrnil nazaj. Nekje globoko v meni se je že porajala hudobna ideja, da bi kar zavil nazaj domov, pa hop pod tople odeje.
Čisto premražena se komaj premikava proti Ljubljani. Sva kar nekje na istem. Jamrava oba. Po klancih navzdol bremzava, ker se vsako pospeševanje še kako pozna na že tako premraženih udih. Ne gre drugače, v Medvodah v prvo gostilno, da dobiva nekaj minut.

Prisilna pavza v Medvodah

Po 20ih minutah greva nazaj na kolo. Še vedno kriza, ampak je bolje. Nekje v Ljubljani pa se že malce ogreje. 2 uri že voziva pa še nisva ven iz prestolnice. Pa saj imava čas.

Po Celovški

Nekje proti Vrhniki pa nama končno zalaufa. V vrhniški klanec voziva z večjo hitrostjo kot prej po ravnem do Medvod.


Nekaj ravnine, nekaj klanca in že sva v Postojni.

Druga pavza v Postojni

Na bencinski kratka pavza in že jo šibava proti Črnem kalu. Veter kar dobro vleče, vendar na srečo ne v prsa, ampak večinoma s strani. Medo zgleda kot stolp v Pisi. Vendar pa nama kar leti mimo Senožeč, Divače, Kozine.

Nekje na Pimorskem

Nasproti nama kot pomoč prihaja Šlibar. Srečamo se na Črnem kalu in gremo na kavo. Ne vem kam. Potem pa v šprintu do Kopra, kjer naju Šlibar zapusti.

Kava na Črnem kalu

Proti Kopru

Sama greva ob obali in nato skozi dva tunela do Portoroža. To je neka sprehajalno povezovalna pot med Portorožem in Izolo. Ker sem tu nekajkrat že bil, solim pamet Medotu. Vse dokler se po kar dolgi vožnji po makadamu ne priključiva cesti po kateri se valijo množice ljudi. Dobro, malce sva zgrešila, vendar so to dobre priprave Medota za Paris - Roubaix. Hitro sva v Portorožu, ter mimo hiše bojevnika za ne vem kaj Joška Jerića.

Hrvaška obala

Paris - Roubaix

Tunel proti Strunjanu

Rahel vzpon, nato pa šuš do Umaga. Ter še nekaj km ven, kjer naju čaka Medotova sestrična. Prespala bova v njenem apartmanu. Poezija. Skuha nama testenine, naredi nekaj solate iz berivke. Fantastično. Na razpolago nama da tudi nekaj cunj, saj sva sama samo v kolesarskem dresu.

Hvala Alenki

Kasneje odkolesariva še do Umaga, kjer kupiva nekaj izotoničnih napitkov. Ob pol deveti uri sva že v postelji. Malce branja... Nekdo leze k meni. Je to Petra? Tako kosmata? Pa joške so nekam čudne. Ah za silo bo že.

Naj tole ostane najina skrivnost

Vstaneva ob šesti uri. Malce še pospraviva, še stotič v zadnjih 15 urah prehvaliva Alenko (sestrično) in se odpraviva v malce toplejše, vendar še vedno hladno jutro. Po dobri uri sva v Vrsarju. Cel dan postavljamo prikolico, se vmes kar dobro zabavljamo. Potem pa kolesa v avto in nazaj v našo Slovenijo.

V prelepo jutro

Crkva Božice Marije

Breg - Stražišče - Breg - Medvode - Ljubljana - Vrhnika (50km, 2:23) - Logatec - Postojna (82km, 3:38), Razdrto - Senožeče - Kozina - Koper (142km, 5:40)- Izola - Portorož - Umag
Skupaj: 184.33km, 7:11,25.7 povprečna hitrost, 110 povprečen utrip, 1290 višine. Najhitrejši odsek sva imela med Postojno in Koprom (60km, 32.1 povprečna)

Drugi dan: Umag - Novigrad - Poreč - Vrsar 37km

Obadva sva izredno dobro prevozila teh 200 in še nekaj km. Na začetku zaradi mraza počasi, nato pa sva celo pot vozila okoli 30 na uro, razen klancov. Moj utrip 110, Medotov, če se ne motim 106, kar kaže da bi šla lahko hitreje. Med kolesarjenjem sem pojedel eno frutabelo, 2 dextra (vitaminski bomboni), 3 tablete BCA, popil pa pol litra vode, dve kavi z mlekom, ter eno Coca Colo.

IRONMAN AUSTRALIA

Končana je četrta letošnja tekma v Ironmanu. Tokrat tudi s slovensko udeležbo. Nino Cokan je končal že svojega 18-ega Ironmana. Če so moji podatki točni, je sedaj za Francetom Cokanom(24 končanih) na drugem mestu, ki si ga deli s Tomažem Šinkom in Mirom Kregarjem, za ovratnik pa jim diha Konstantin Preradovič s 17-imi Ironmani.
Tekmo je končal s časom 10:06:20 (plavanje 57:26; kolo 5:15:57; tek 3:46:59).
Prvi trije moški:

• Patrick Vernay 8:24:53 (50:51; 4:44:40; 2:45:58)
  
• Pete Jacobs 8:29:03 (47:51; 4:47:35; 2:50:25)
  
• Tim Berkel 8:31:43 (50:50; 4:44:37; 2:53:31)

Prve tri ženske:

• Chrissie Wellington 8:57:10 (50:48; 5:03:01; 2:59:15)
• Rebekah Keat 9:21:33 (50:55; 5:14:05; 3:12:42)
• Caroline Steffen 9:38:44 (52:28; 5:12:02; 3:28:56)

Nino je bil na koncu 41. Na Havaje se jih uvrsti 11 ( 11 je imel čas 9:28:11).

Trpljenje na Jezerskem

Končno mi je uspelo narediti malce daljšo kolesarsko turo. Že v petek naju je z Medotom povabil Lojze. Sprva sva bila malce skeptična, ker gremo z njim vedno prehitro. Vendar nama je kar nekajkrat zatrdil, da bomo šli izredno počasi. Res je, da je komaj teden dni nazaj odtekel maraton s fantastičnim časom 2:47. In da obstaja možnost, da je malce utrujen. Vseeno grem rajši prej še do Medota, da nekaj km odvozim počasi in da se vsaj malo lahko pogovoriva. Okoli Lojzetove hiše se nekaj kadi. Nekdo nekaj peče. Zaželiva si, da bi naju Lojze presenetil:''Fanta, danes ne bo kolesa, nekaj pojemo, Vesna bo pa nosila pivo.'' 200 m od hiše Lojze prižge števec in gasa. Hitrost do Škofje Loke niti enkrat ne pade pod 37km/h. Po pol ure je povprečna hitrost 38km/h. Tako hitro se z Medotam še nisva vozila. Nikoli. Danes pa sva šele drugič to sezono na kolesu. Po nekaj intervalih že razmišljam o odstopu. Po klancu dol ga je treba loviti, ko pa ga ujamem se začne klanec navzgor. Dirka se nadaljuje mimo Jeprce, Zbilj proti Vodicam. Tam odstopi Medo. Sam pa se še ne dam. Čeprav me že kar pošteno kisli v noge. Nekje okoli Cerkelj se voziva nekaj 100m čez 50km/h. Tam pa me čisto pobere. Mislil sem da bom bruhal. Skoraj čisto se ustavim, vendar me Lojze počaka. Pravi, da je hotel ujeti avto. Zanimivo. Sedaj gre malo počasneje in me povleče do Predddvora. Tam pa ne morem več. Odstop. Vendar ne v klasičnem kolesarskem smislu. Odstop zaradi želodčnih težav, znakov prihajajoče angine... Še vedno bova z Medotam prišla do Jezerskega, vendar kakšno minuto do uro za Lojzetam. Grem sicer počasi, vendar vseeno s težavo. Pozna se da ni še toliko km v nogah. Vseeno kmalu ležim pri jezeru in čakam Lojzeta in Medota. Lojzeta? Zgleda , da je šel še naprej do meje. Kmalu pride Medo in s sabo prinese dež. Ker sva pozabila denar, ne moreva v gostilno. Zunaj na travi sediva in čakava. Misli mi uhajajo k Blažu. Danes sem ga hotel povabiti. Dobro da ga nisem. Kaj bi sedaj z njim? Revež bi bil malce premočen. V tem pride Lojze. Kava in odhod. Na začetku malce mrzlo. Lojzeta takoj spustiva naprej, midva pa v najinem tempu dalje. Počasi, pogovor, in sigurno proti domu. Po turi kar zmatran. Še bom šel z Lojzetam,čeprav bi bilo pametno samo okoli 30 km, potem pa gremo narazen. Trenutno je preprosto predober za naju. Čeprav sem zadovoljen tudi z nama. Da se bova kdaj vozila 38km/h, pa čeprav ne cel dan si nisem mislil.

BREG - STRAŽIŠČE - BITNJE - ŠKOFJA LOKA - JEPRCA - ZBILJE - VODICE - CERKLJE - VISOKO - PREDDVOR -JEZERSKO - PREDDVOR - KOKRICA - STRAŽIŠČE - BREG

111.5km, 3:57, 755asc, 131 utrip

Dolgi tek v prečudovitem deževju ali Kako sovražim Blaža

Danes sem končno opravil en dolgi tek. Po spletu čudnih naključij.V četrtek pred nogometom sva se z Medotam pogovarjala, da bi bila nedelja končno lahko dan za počitek. ''Ja, če ne bo kdo spet predlagal Brdo,'' sem mu dejal. Čez nekaj minut pride Blaž in naju vpraša, če gremo v nedeljo 2x okrog Brda. ''Seveda,'' odvrneva v en glas. Ker sam potrebujem čim daljše teke, se odločim, da bom tudi do Brda tekel. Zbudim se v prelepo, sicer ne ravno sončno, ampak bolj deževno, če ne že kar neurno jutro. Ker smo uro prestavili v narobno stran, je štart še malce bolj zgoden. Do Brda pritečem že čisto moker. Medota in Blaža pa od nikoder. Po dobrih desetih minutah zmrzovanja začnem malce tečti in delati rezervne načrte, nakar prinori Medo s svojo predelano katrco. Blaž je obupal. Zaradi štirih kapljic dežja. Nič, pa greva sama. Koga nema, bez njega se može. Ker imam na sebi nekaj kvadratnih metrov nog jih malce težje ogrejem. Zato malce počasneje. Medo pridrvi mimo mene. Seveda, mudi se mu v Ljubljano, v varen objem svojih najbližjih. Sam pa še počasneje naprej. Že prej se odločim, da v drugi krog ne grem, ampak počakam Medota nekje okoli. Trimčkam okoli Brda, pa do Predoselj in pri avtu sva skoraj istočasno. Moj izkupiček 27.5 km, 2:32. Za prvič kar dobro. Upam, da naju Blaž še kdaj povabi. Za kazen pa mi bo sedaj 2x zastonj popravil računalnik. Drugače se je za današnji tek načeloma prijavil še Ivo, ki pa ga v moji zgodbi nato ni bilo. Včasih nas je okoli Brda teklo tudi po 6, sedaj pa sva ostala sama z Medotam. Nekako se priključuje še Blaž, Miha in Šamac sta srečno zaljubljena, Ivo je dobil narastek (se mu odsotnost opraviči za dobo 6 mesecev, prejšnjih 12 ne), Šlibar ima križarske vojne s svojim kolenom, Klep se je v popolnosti posvetil svojemu mačku, Lojze pa je prerastel našo sredino. Čeprav še vedno teče. Danes je na primer na tekmi 42 kilometrov pretekel v času 2:46, jaz pa 27 kilometrov v 2:32. Torej se lahko samo sprehaja z nami.

Peto žrelo - Storžič

Končno grem v peto žrelo. Tja se odpravljam že vrsto let. Sicer sem imel kar nekaj priložnosti, pa je vedno nekaj prišlo vmes. Tudi tokrat slabo kaže. Zmenjena sva ob pol šestih. Nato sms sporočilo: Ob 6.45 pri Globusu. Dobro, za urco še zaspim. Francoski alpinist pa še malce več. Mogoče imajo v Franciji kakšen časovni zamik. Štartava šele okrog osmih. Sam pa moram biti najkasneje do 14. ure doma. ''Ni panike,'' me tolaži Luksi. Po sankaški poti do Doma pod Storžičem se skušava pripeljati čim višje, vendar naju ustavi že prvi ledni odsek. Avto drsi v obcestni jarek. Polaganje kamnov in premikanje pločevine za nekaj centimetrov. Problem nekako rešiva. ''Ali imava še dovolj časa?'' ga že skoraj ponižno sprašujem. Zopet :''Ni panike''. Mogoče je pa to edini slovenski stavek, ki se ga je naučil tu v svojih 26-29 ih letih. Sam grem proti Domu pod Storžičem čez Senožeti, Luksi pa po moje kar po cesti. Ker je od mene hitrejši za nekaj svetlobnih hitrosti grem od Doma kar naprej in na odcepu po poti na Javorniški preval. Zvečer v Habjanovi knjigi Zimski vzponi v slovenskih gorah preberem: ''Ne po poti na Javorniški preval!'' Kmalu pa cesta zavije v levo in zavem se, da pot ni prava. Prečim skozi gozd, čimbolj proti desni in kmalu se srečava z Luksijem. Nadaljujeva skupaj ob severni steni Storžiča. Ker mi psi kar dobro zdrsavajo, si nataknem srenače. Težave iste. Problem zopet reši Luksi. Bumbar imam pancer previsko vzdignjen, tako da se srenač sploh ne dotakne tal. Po ogromnih ostankih plazu se mimo vstopa v Kramarjevo smer (III/2-3, 600m, do75 stopinj, ime po alpinistu Roku Kramarju, ki je med NOB padel kot kurir v Spodnjem Lomu, leta 1940 pa s tremi soplezalci prvič splezal smer) povzpneva do skoka , kjer se začne Peto žrelo (III/2, 35-50 stopinj, 600m).

Vstop v Kramarjevo smer

Proti žrelu

Čeprav je skok večinoma kopen (obhod po desni), pa je letos vse zalito. Ob nadevanju derez in ostale potrebne opreme, me Luksi še enkrat opomne kako ravnati ob padcu. To kasneje še večkrat ponovi kar potrjuje njegovo zaupanje v moje sposobnosti. Skozi ozko grapo se vzpneva do kar širokega pobočja potem pa zopet vstopiva v novo grapo. Razmere za hojo odlične, nekje sicer kar trdo, drugje malce manj, nikjer pa se ni ugrezalo. Dobre pogoje nama potrdita tudi sotrpina, ki sta nad nama plazila drobce snega s kakšnim kamnom in naslednje dva, na katera sva midva streljala. Na izhodu še prečka v desno, ki zna biti ob drugačnih pogojih kar zoprna in po grebenu do vrha.

Vstop v peto žrelo

Malo pred prečko v desno

Izstop

Čas dobrih treh ur bi bil precej boljši, če Luksi ne bi imel slabe točke. Mene.

Kalški greben

Kočna

Ker se nama zopet mudi, se takoj pripraviva, narediva nekaj slik in že letiva.

Križ Božice Marije

Bolj strmo kot zgleda

Po grebenu in do vstopa v prvo grapo je kar trdo, nato pa je sneg vedno mehkejši. Ker je strmina kar precejšnja se zaradi razbolelih nog večkrat ustaviva. Luksi med ostanki gromozanskega plazu najde idealno linijo, tako da tudi tam uživava. Predvsem zato, ker je sicer trda, razbrazdana podlaga sedaj tako omehčana, da omogoča prav prijetno vožnjo. Za spremembo pa je tudi pot skozi gozd danes dobro prevozna. Od Doma pod Storžičam pa po travniku skoraj do avta.

Pa še nekaj filmčkov

Dvojni Ironman v Sloveniji

Sliši se čudno, skoraj neresnično, primerno za 1 . april, vendar zgleda da ni šala. Čeprav v Sloveniji še niso organizirali Ironmana, pa so se zdaj lotili kar dvojnega. 7.6 km plavanja, 380 km kolesa, 84.4 km teka. Hrabri organizator je Triatlon Murska Sobota. Plava se v jezeru, in sicer 15 krogov po 500 metrov (omejitev 4 ure). Kolesari se 8o krogov po 45 kilometra, (omejitev 20 ur) teče pa 55 krogov po 1.5 km (omejitev 12 ur).

Prijavnina do 30.4. 2009 znaša 200 eur, po 1.5. pa 250 eur. Do sedaj je prijavljenih 5 moških:

• Markovič Matej, Slovenija
• Yves Beauchamp, Kanada
• Wei Harn, Singapur
• Kari Martens, Švedska
• Hellberg Petri, Švedska

in ena ženska:

• Annette Bolesch, Nemčija

Tekmovanje bo od 27-30 avgusta 2009.

Klek

Današnja tura je zame primer idealnega turnega smučanja. Nezahtevna, nenevarna. Na drugi strani pa odlična družba, vreme, uživaško smučanje. Ter obvezna kavica pred odhodom. Pa da ne pozabim. Nikamor se nam ni mudilo, tempo je bil počasen, vsi trije smo naredili ogromno slik. Vso pot smo se pogovarjali, občudovali okolico. Skratka uživali. Začuda smo tudi štartali samo nekaj minut po dogovorjeni uri. Do Jeseniške planine gre pot skozi gozd. Do tam je bilo je bilo vreme še nekoliko zadržano. Potem pa se nam je do vrha pridružilo sonce, ki je le nekajkrat smuknilo nazaj med oblake. Še počasneje kot počasi smo se bližali vrhu in uživali v lepih kopastih oblikah bližnjih vrhov, ter pogledu na očaka in okoliške vršace. Skromna malica in odhod. Gledano z vrha gremo levo do gozda in nato po čudoviti flanki navzdol. Zraven obvezno slikanje, snemanje filmov. Počasi. Tudi vožnja skozi gozd je danes kar znosna, na koncu pa še nekaj travnikov in to je to. Francoski alpinist je zopet izbral odlično destinacijo. Če bi se namesto Krnič pisal Kugy, bi ga vzel za mojega vodnika. Tako pa lahko le upam, da me bo vzel mogoče s sabo že naslednji teden ob uresničevanju mnogih načrtov, ki jih je koval na vrhu Kleka, ki se mu lahko reče tudi Petelin ali Petelinjek.

Rjavnina, Kot, Rž, Za Cmirom, Begunjski vrh. V ozadju Triglav

St. Polten (še dva meseca)

Dva meseca pred polironmanom v St. Poltnu sem šel prvič na kolo. Ne sicer preveč, ampak bilo pa je za, kako bi se izrazil, muho za odret ali nekaj podobnega. Sicer sem bil v teh slabih 3 mesecih vsaj 4 mesece poškodovan, pa vendar. Recimo, da mi vreme ni dopuščalo vožnje s kolesom. To se kar dobro sliši. Ja, ja. Lojze kolesari že na veliko. In če ga hočem letos prehiteti...? Na kolesu bo težka, več možnosti bo v teku. Tolaži me, da polovičko se da narediti tudi s slabšo pripravljenostjo. Vsaj pretreniran ne bom. Torej, z današnjimi 33 prevoženimi kilometri jih imam letos 33 več kot Medo in Ivo skupaj. Ampak, ker bo Ivo letos delal drugačnega Ironmana (previjanje, hranjenje, crkljanje) jih imam 33 več kot Medo. On pa ima letos dva tako velika motivacijska dejavnika, da bo šel zgleda v Švico (Ironman) brez kilometra na teku in kolesu. Plava kar veliko, tečt pa kolo vozit pa itak vsak zna. Da se ne bom preveč razgovoril, današnja trasa:

Breg ob Savi-Stražišče- Šmarjetna gora (13:45)-Škofja Loka-Jeprca-Zbilje-Breg ob Savi
32.81 km, 1:26:18 čas, povpr. 22.81, povpr. kadenca 68, povp. utrip 119

Letos imam torej pretečenih 84,5 km, prekolesarjenih 32.81 km, preplavanih 0.5km. Lani ob istem času pretečenih 338km,prekolesarjenih 729 km, preplavanih 47km. Maja bo v Avstriji veselica.

Ivota čaka takšen Ironman

Medotova motivacijska dejavnika

Bele peči

Po zelo doooolgem času sem se odpravil v meni predragi opoj belih strmin. Spet s Šparovcem. No, ne ravno z njim. Z njegovim svakom. Ampak kot bi šel z njim. Odhod ob 11 uri, v avtu sva šele okoli 12 ih, potem pa še nekaj opravkov. Ampak nič hudega, Šparovce se splača čakati, saj ti zamudo potem povrnejo na druge načine (upam, da žena ne bo ljubosumna). V Martuljku se za kakšno minuto ustaviva. Ravno prav, da si malce povrnem v spomin meni najlepšo sliko, Martuljške lepotce. Potem pa do Srednjega vrha (vas), kjer pustiva avto. Francoski alpinist že prej preko telefona poizve kje, kam sploh greva. Oba sva prvič tukaj. Luksi je sicer prismučal nekje tu dol, vendar ker je Šparovcev mu ti podatki nekako izpuhtijo iz spomina. Torej, greva na Srednji vrh. Pot naju vodi skozi gozd, ob nekem potočku za katerega nimam pojma kako se imenuje. Razmere za hojo so kar ugodne, nekajkrat se mi na smučeh sicer nabere sneg, vendar za te poletne temperature ni to nič takega. Pot se zložno vzpenja, vsake toliko časa se na drugi strani odpre pogled na Špik in ostale vršake. Zanimivo je, da čeprav zgleda Luka Špik največji,najmogotnejši, pa je šele šesti po velikosti v Martuljkovi skupini. Uživam v vsakem koraku. Čeprav vse teče od mene. Kot ponavadi se mi ne da preobleči. Luksi ima na srečo nov fotoaparat, tako da mi ni treba noreti, saj ima kar nekaj opravkov s slikanjem. Po dobri uri hoje sva na sedlu Sedlič. Levo gre pot proti Trupejevem poldnu (upam, da je sklanjatev pravilna), desno pa se dviga njegov dvojček Srednji vrh (pozneje zveva, da to ni Srednji vrh). Pobočje je tu strmejše, vendar vseeno kmalu prisopihava do vrha. Luksi je med čakanjem name poslikal že vso bližnjo in daljno okolico. Veter se trudi, da bi čim prej zapustila ta izredno prijeten kotiček. Kmalu mu tudi uspe. Pobočje še nedotaknjeno, pršič povsod. In to kar kakih 20 do 30 centimetrov. Čeprav sem to sezono že nekajkrat rekel, da je bila smuka vrhunska, pa je bila tokrat še ... (zmanjka mi pridevnikov). Je pa res, da sem letos prvič prišel na kak vrh. Bil sem kot Bode Miller. Sami odstopi. Zaradi objektivnih, subjektivnih in ostalih jektivnih razlogov. Še malo vriskanja in sva v gozdu. Tam pa standardno. Rodeo. S kolenom se kar dobro razumem, toda danes sva se pa kar dobro skregala. In nadaljevala pozno v noč, dokler nisem popustil. Šla sva pred televizijo, si pogledala posnetega Seinfelda, vmes pa sem mu dal njemu najljubšo Končevo smolo. In ga nato dobro povil. Da ga ni zeblo. In šele nato sva lepo zaspala. Luksi me je seveda tudi nazaj grede kar dobro čakal. Ampak se na koncu vse zravna. Jaz njega pred turo, on mene na njej. Upam, da me še kdaj vzame. Ker uživala pa sva kot malokdaj. Do naslednjič. Zvečer mi pošlje sporočilo, da nisva bila na Starem vrhu ampak Lepem vrhu. Potem pa se še jaz poglobim v mojo skladovnico knjig, kjer ugotovim, da sva bila na Belih pečeh (1926m). Srednji vrh je na začetku tega grebena, Bele peči na koncu. Ki jim nekateri pomotoma rečejo Lepi vrh. In ga tudi označijo tako na nekaterih zemljevidih.

PS. Zaradi resnično nore vožnje navzdol sem prvič v hribih nekaj izgubil. Litrski bidon. Rdeč, iz Hervisa. Če ga kdo najde, naj ga kar obdrži. Če pa je kdo prejšnji teden na Zelenici našel litsko termovko, ki mi je padla iz nahrbtnika, pa je potem nisem našel, ga pa prosim, da me pokliče na 040853374. Preden izve žena.

Široka peč, Oltar, Velika Martuljška Ponca, Mala Martuljška Ponca, Luka Špik

Trije macesni

Gaz, v ozadju Špik

Francoski alpinist

Trupejevo poldne

Jalovec, Mangart

Luksi v elementu

Pa še en filmček